# File Name: Holy-Bible---Slovene---Slovene-Stritarja-NT---Standard-Edition.noia # File Size: 1191223 # File Date: 03/27/2024 23:13:03 # File Purpose: Supporting resource for the Aionian Bible project # File Location: https://resources.AionianBible.org # File Copyright: Creative Commons Attribution No Derivative Works 4.0, 2018-2024 # File Generator: ABCMS (alpha) # File Accuracy: Contact publisher with corrections to file format or content # Publisher Name: Nainoia Inc # Publisher Contact: https://www.AionianBible.org/Publisher # Publisher Mission: https://www.AionianBible.org/Preface # Publisher Website: https://NAINOIA-INC.signedon.net # Publisher Facebook: https://www.Facebook.com/AionianBible # Bible Name: Slovenščina Novi Testament in Psalmi, Stritarja # Bible Name English: Slovene New Testament and Psalms, Stritar # Bible Language: Slovenščina # Bible Language English: Slovene # Bible Copyright Format: CC Attribution NoDerivatives 4.0, 2018-2024 # Bible Copyright Text: Public Domain # Bible Source: Josip Stritar, British and Foreign Bible Society # Bible Source Version: 8/18/2022 # Bible Source Link: https://crosswire.org/sword/modules/ModInfo.jsp?modName=SloStritar # Bible Source Year: 1882 # Bible Format: Standard formatting without annotation # INDEX BOOK CHAPTER VERSE TEXT # # BOOK 019 PSA Psalms Psalmi 019 PSA 001 001 Blagor možu, ki ne hodi po sovetu krivičnih in ne stopa na grešnikov pot ter ne sedeva v zboru zasmehovalcev; 019 PSA 001 002 Nego veselje njegovo je v postavi Gospodovi, in postavo njegovo premišljuje noč in dan. 019 PSA 001 003 Je namreč kakor drevo zasajeno ob vodnih potocih, katero sad svoj rodi o svojem času, in listje njegovo ne odpada: zatorej karkoli bode počel, posrečilo se mu bode. 019 PSA 001 004 Ne tako krivični; nego kakor pleve, katere veter raznaša. 019 PSA 001 005 Zatorej ne ostanejo krivični v óni sodbi; ne grešniki v zboru pravičnih. 019 PSA 001 006 Ker Gospod pozna pravičnih pot; pot pa krivičnih izgine. 019 PSA 002 001 Zakaj hrumé narodi in ljudstva si izmišljajo prazno? 019 PSA 002 002 Zemlje kralji vstajajo in prvaki se posvetujejo skupaj zoper Gospoda in zoper maziljenca njegovega: 019 PSA 002 003 Raztrgajmo njih vezí in sè sebe vrzimo njih debele vrvi! 019 PSA 002 004 Sedeči v nebesih se smeje; zasmehuje jih Gospod. 019 PSA 002 005 Tedaj jih ogovorí v jezi svoji, in v srdu svojem jih prestraši: 019 PSA 002 006 Saj sem jaz pomazilil kralja svojega ter postavil čez Sijon, gôro svetosti svoje. 019 PSA 002 007 Oznanim naj sklep: Gospod mi je rekel: Sin si moj, jaz sem te danes rodil. 019 PSA 002 008 Prosi me, in narode ti dam v posest in kraje zemlje v pravico posesti tvoje. 019 PSA 002 009 Zdrobiš jih s šibo železno; kakor prsteno posodo jih razsuješ. 019 PSA 002 010 Zdaj torej, kralji, poslušajte; poduk sprejmite, o zemlje sodniki! 019 PSA 002 011 V svetem strahu služite Gospodu, in radujte se v trepetu! 019 PSA 002 012 Poljubite Sina, da se ne razsrdi in ne poginete na potu, ako se le kolikaj razvname jeza njegova; blagor vsem, kateri pribegajo do njega. 019 PSA 003 001 Psalm Davidov, ko je bežal pred Absalomom, sinom svojim. Gospod, koliko je sovražnikov mojih, koliko jih vstaja proti meni! 019 PSA 003 002 Koliko jih govori za dušo mojo: Ni je pomoči njej v Bogu nobene. 019 PSA 003 003 Ti pa, Gospod, ščit si meni, slava moja, in glavo mojo vzdiguješ. 019 PSA 003 004 Z glasom svojim vpijočemu v Gospoda odgovoril mi je z gore svetosti svoje. 019 PSA 003 005 Jaz sem ležal in spal, zbudil sem se, ker Gospod me podpira. 019 PSA 003 006 Ne bodem se bal ljudstva tisočin, katere bodo okrog razpostavili proti meni. 019 PSA 003 007 Vstani, Gospod; reši me, moj Bog, ki si udaril vse sovražnike moje po čeljusti, zobe zdrobil krivičnim. 019 PSA 003 008 Gospodovo je rešenje; nad ljudstvom tvojim blagoslov tvoj! 019 PSA 004 001 Načelniku godbe na strune; psalm Davidov. Ko te kličem, usliši me, Bog pravice moje; v stiski dal si mi prostora; milosten mi bodi in poslušaj molitev mojo. 019 PSA 004 002 Sinovi človeški, doklej bodi slava moja v nečast? ljubili bodete ničnost? hodili za lažjo? 019 PSA 004 003 Spoznajte vendar, da si je Gospod posebe odbral njega, katerega prijazno sprejema; da bode uslišal Gospod, ko ga bodem zaklical. 019 PSA 004 004 Prestrašite se in ne grešite; mislite v srci svojem, na ležišči svojem in mirujte! 019 PSA 004 005 Darujte daritve pravice, in zaupanje imejte v Gospoda. 019 PSA 004 006 Mnogi govoré: O da bi vživali dobro! Dvigni nad nas svetlobo obličja svojega, Gospod! 019 PSA 004 007 Vlij radost v srce moje, večjo nego o času, ko spravljajo žito svoje in vino svoje obilno. 019 PSA 004 008 V miru ležem in zdajci zaspim; ker ti sam, Gospod, daješ, da prebivam brez skrbi. 019 PSA 005 001 Načelniku godbe na piščali; psalm Davidov. Besede moje čuj, Gospod; ozri se na premišljevanje moje. 019 PSA 005 002 Poslušaj vpitja mojega glas, kralj moj in Bog moj: ker pri tebi imam molitev. 019 PSA 005 003 Gospod, zgodaj bodeš slišal glas moj; zgodaj bodem govoril pred teboj in čakal. 019 PSA 005 004 Ker ti nisi Bog mogočni, kateri bi se radoval krivice; pred teboj ne bode prebivalo hudo. 019 PSA 005 005 Blazni ne stopajo ti pred óči; sovražiš vse, kateri delajo krivico. 019 PSA 005 006 Pogubiti hočeš nje, ki laž govoré; moža krvoželjnega in zvijačnega studi Gospod. 019 PSA 005 007 Jaz pa vnidem obdan z obilnostjo milosti tvoje v hišo tvojo; priklonim se proti hramu svetosti tvoje v svetem strahu tvojem. 019 PSA 005 008 Gospod, spremljaj me v pravici svoji zavoljo zalezovalcev mojih; pot svojo ugladi pred menoj. 019 PSA 005 009 Ker v ustih njihovih ni pravice; notranjost njih: nadloge, grob odprt njih grlo; z jezikom svojim se dobrikajo zvijačno. 019 PSA 005 010 Pokôri jih, o Bog; izpodleté naj v naklepih svojih; pahni jih dol po obilosti njih pregréh, ker upirajo se zoper tebe. 019 PSA 005 011 In veselili se bodo vsi, kateri pribegajo k tebi; na veke bodo prepevali, katerim bodeš bramba, in radovali se bodo v tebi ljubitelji tvojega imena. 019 PSA 005 012 Ker ti blagoslavljaš pravičnega, Gospod, delaš, da ga milost krije kakor ščit. 019 PSA 006 001 Načelniku godbe na strune po osmini; psalm Davidov. Gospod, v jezi svoji ne pokôri me; in v srdu svojem ne tepi me. 019 PSA 006 002 Milosten mi bodi, Gospod, ker opešal sem: ozdravi me, Gospod, ker preplašene so kosti moje. 019 PSA 006 003 In duša moja je preplašena silno, ti torej, Gospod, doklej? 019 PSA 006 004 Povrni se, Gospod; otmi dušo mojo, po milosti svoji reši me. 019 PSA 006 005 Ker spomina nate ni v smrti sami; v grobu kdo te bode slavil? 019 PSA 006 006 Utrujen sem v zdihovanji svojem; storil sem, da plava vso noč postelja moja; sè solzami svojimi sem raztopil ležišče svoje. 019 PSA 006 007 Otemnelo je od žalovanja moje oko; postaralo se je med vsemi mojimi zatiralci. 019 PSA 006 008 Poberite se od mene vsi, ki delate krivico; ker Gospod posluša glas mojega joka. 019 PSA 006 009 Gospod posluša prošnjo mojo; Gospodu je prijetna molitev moja. 019 PSA 006 010 Osramoté se naj in preplašijo silno vsi sovražniki moji; vrnejo se naj, osramoté pri tej priči. 019 PSA 007 001 Pesem meševita Davidova, katero je pel Gospodu na besede Kusa Benjaminca. Gospod, Bog moj, k tebi pribegam; reši me vseh preganjalcev mojih in oprosti me. 019 PSA 007 002 Da ne zgrabi kakor lev duše moje in raztrga, ko ni pomočnika. 019 PSA 007 003 Gospod, Bog moj, ako sem storil tisto, ako je krivica na rokah mojih: 019 PSA 007 004 Ako sem storil hudo v miru živečemu z menoj, ki sem mu rad pomagal, kateri me je zatiral po krivem: 019 PSA 007 005 Preganja naj sovražnik dušo mojo in dohiti ter potepta na tleh življenje moje; in storí naj, da v prahu biva slava moja. 019 PSA 007 006 Vstani, Gospod, v jezi svoji; dvigni se silno razkačen proti njim, ki me zatirajo; in čuj nad menoj, sodbo si zapovedal. 019 PSA 007 007 Torej narodov zbor naj te obdá in nad njim vrni se v višavo. 019 PSA 007 008 Gospod sodi ljudstva; sodi me, Gospod, po pravičnosti moji in po nedolžnosti moji razsodi zame. 019 PSA 007 009 Propade naj, prosim, zlo krivičnih, in pravičnega utrdi; kakor preiskuješ srca in obisti, Bog pravični. 019 PSA 007 010 Ščit moj je v Bogu, ki daje blaginjo pravičnim v srci, 019 PSA 007 011 V Bogu, ki je pravičnemu bramba in Bogu mogočnem, ki se srdi vsak dan. 019 PSA 007 012 Ako se ne izpreobrne krivični, nabrusi svoj meč; lok svoj je napél in pomeril vanj. 019 PSA 007 013 Pomeril je vanj smrtno orožje; pušice svoje zgrabi zoper divjajoče. 019 PSA 007 014 Glej, rodil bode ničemurnost; kakor je spočel nadlogo, tako bode rodil laž. 019 PSA 007 015 Vodnjak je kopal in izglobal ga; vanj je planil, v jami opravljat delo svoje. 019 PSA 007 016 Povrne se nadloga njegova na glavo njegovo in nad téme njegovo pride njegova krivica. 019 PSA 007 017 Slaviti hočem Gospoda po pravici njegovi in prepeval bodem imenu Gospoda najvišjega. 019 PSA 008 001 Načelniku godbe pri postaji Gitajski, psalm Davidov. Gospod, kralj naš, kako veličastno je ime tvoje na vesoljni zemlji, kateri razodevaš nadnebeško lepoto svojo. 019 PSA 008 002 Iz ust otrok in dojencev si ustanovil si utrjeno hvalo, zavoljo sovražnikov svojih, da krotiš neprijatelja in maščevalca. 019 PSA 008 003 Ko ogledujem nebesa tvoja, prstov tvojih delo, mesec in zvezde, ki si jih napravil; 019 PSA 008 004 Kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da ga obiskuješ! 019 PSA 008 005 Malo si ga sicer postavil pod angele, a venčal si ga sè slavo in veličastvom. 019 PSA 008 006 Postavil si ga čez dela svojih rók; vse si položil pod noge njegove: 019 PSA 008 007 Drobnico in goveda, kolikor jih je, in tudi poljske živali; 019 PSA 008 008 Tice pod nebom in ribe v morji; karkoli se izprehaja po morskih stezah. 019 PSA 008 009 Gospod, kralj naš, kako veličastno je ime tvoje na vesoljni zemlji! 019 PSA 009 001 Načelniku godbe, visoke do srednje, psalm Davidov. Slavil bodem, Gospod, iz vsega srca svojega, oznanjal vsa čudovita dela tvoja, 019 PSA 009 002 Veselil se bodem in radoval v tebi, prepeval bodem tvojemu imenu, Najvišji: 019 PSA 009 003 Da sovražniki moji umikajoč se padajo in ginejo pred obličjem tvojim. 019 PSA 009 004 Ker sodil si pravico mojo in pravdo mojo, sedel si na prestolu, o branitelj pravice. 019 PSA 009 005 Pokaral si narode, pogubil krivičnega, ime njih si izbrisal na večne čase. 019 PSA 009 006 O sovražnik, konec je razdevanja na veke, in uničil si mesta njih, njih spomin je poginil. 019 PSA 009 007 A Gospod bode sedel na veke, pripravljajoč na sodbo prestol svoj. 019 PSA 009 008 In sam bode sodil svet pravično, pravde razsojal narodom po vsej pravici. 019 PSA 009 009 In Gospod bode grad na višini siromaku, grad na višini v časih, ko je v stiski. 019 PSA 009 010 Zaupanje torej bodo imeli v té, kateri poznajo ime tvoje, ker ne zapustiš, Gospod, njih, kateri te iščejo. 019 PSA 009 011 Prepevajte Gospoda, ki sedí na Sijonu, oznanjujte ljudstvom dela njegova. 019 PSA 009 012 On, ki maščuje kri v moritvi prelito, spominja se njih, ne zabi vpitja siromakov ubozih. 019 PSA 009 013 Milost mi izkaži, Gospod, ozri se v ponižanje moje od sovražnikov mojih, dvigni me izpred smrtnih vrât: 019 PSA 009 014 Da oznanjam vesoljno slavo tvojo med vrati hčere Sijonske, radujem se v blaginji tvoji. 019 PSA 009 015 Pogreznili so se narodi v jamo, katero so bili napravili; v mrežo, katero zo bili skrili, vjela se je njih noga. 019 PSA 009 016 Pokazal se je Gospod po sodbi, katero je storil; v svojem lastnem delu zapletel se je krivični; vsega pomiselka vredno! 019 PSA 009 017 Nazaj se bodo podili krivični noter do groba; vsi narodi, ki so pozabili Boga. 019 PSA 009 018 Ker siromak naj se ne pozabi nikdar: ubogih upanje ne pogine vekomaj. 019 PSA 009 019 Vstani, Gospod, da se ne ojači človek; sodba pridi nad narode pred obličjem tvojim. 019 PSA 009 020 V strah jih primi, Gospod; siloma naj spoznajo narodi, da so umrjoči. 019 PSA 010 001 Zakaj bivaš v daljavi, Gospod! zakaj se skrivaš v časih, ko smo v stiski? 019 PSA 010 002 Prevzetnost krivičnega hudo straši siromaka ubozega; zgrabijo se naj v naklepih, katere izmišljajo. 019 PSA 010 003 Ker krivični hvali dušo svojo v njenem hrepenenji, in njega, ki išče dobička, blagoslavlja, draži Gospoda. 019 PSA 010 004 Krivični v napuhu svojega obraza: On ne kaznuje, ni Boga, té so vse misli njegove. 019 PSA 010 005 Varna so pota njegova v vsakem času; previsoko so pogledu njegovemu sodbe tvoje: kateri koli so sovražniki njegovi, vanje piha žarjavico. 019 PSA 010 006 V srci svojem govori: Ne umaknem se, v nobeni dobi ne bodem v nesreči. 019 PSA 010 007 Preklinjanja polna so usta njegova in zvijač in goljufije; pod jezikom njegovim je nadlega in ničemurnost. 019 PSA 010 008 Poseda v votlini vašî, v zatišji, da bi ubil nedolžnega; oči njegove se skrivajo zoper onemoglega. 019 PSA 010 009 V zatišji preži, kakor lev v svojem brlogu; preži, da zgrabi siromaka ubozega; zgrabil bi rad siromaka ubozega, potegnil ga v mrežo svojo. 019 PSA 010 010 Sklujči se, potuhne se; in s krepkimi udi svojimi se zgrudi, kakor da so onemogli. 019 PSA 010 011 V srci svojem govori: Pozabil je Bog mogočni; obličje svoje skriva, ne ozré se nikoli. 019 PSA 010 012 Vstani, Gospod, Bog mogočni, dvigni roko svojo; ne pozabi siromakov ubozih. 019 PSA 010 013 Zakaj draži krivični Boga? v srci svojem govori, da ne bodeš térjal? 019 PSA 010 014 Zazdelo se je tebi, ko gledaš nadlego in gorjé, vzeti jih v roko svojo; brambi tvoji se izroča onemogli; siroti si tí pomočnik. 019 PSA 010 015 Zdrôbi roko krivičnemu in hudobnemu; preiskuj krivico njegovo, dokler je ne najdeš več. 019 PSA 010 016 Gospod je kralj večni; poginili so narodi sè zemlje njegove. 019 PSA 010 017 Hrepenenje krotkih si uslišal, Gospod; potolaži tem srce, nagni svoje uho, 019 PSA 010 018 Maščujoč siroto in siromaka, da ga ne bode dalje izganjal človek silovito iz dežele. 019 PSA 011 001 Načelniku godbe, Davidova. Gospod je pribežališče moje, kako govorite duši moji: Zapústi goro vašo, tičica? 019 PSA 011 002 Ker glej, tisti krivični natezajo lok, pušico svojo pokladajo na struno, da streljajo v temì na pravične v srci. 019 PSA 011 003 Ko se bodo celo stebri podirali, kaj naj počne pravični? 019 PSA 011 004 Gospod je v svetišči svetosti svoje, Gospod, katerega prestol je v nebesih, katerega oči vidijo, katerega trepalnice preiskujejo sinove človeške. 019 PSA 011 005 Gospod preiskuje pravičnega, krivičnega pa in siloljubnega sovraži srce njegovo. 019 PSA 011 006 Vsipal bode žarjavico nad krivične, ogenj in žveplo; in najviharnejši veter bode njih kupe delež. 019 PSA 011 007 Ker pravični Gospod ljubi, kar je pravično; pravičnega gleda obličje njegovo. 019 PSA 012 001 Načelniku godbe po osmini, psalm Davidov. Daj rešenje, Gospod, ker minil je dobrodelnik; ker izginili so resnični izmed sinov človeških. 019 PSA 012 002 Prazno govoré drug z drugim, s priliznenimi ustnami, z vojnim srcem govoré. 019 PSA 012 003 Pokončal bode Gospod vse priliznene ustne, jezik visokobesedni; 019 PSA 012 004 Njih, ki govoré: Našega jezika pravica bode obveljala, ustne naše so v naši oblasti, kdo bi bil nam gospod? 019 PSA 012 005 Od zatiranja siromakov ubozih, od vpitja revežev vstanem skoraj, govori Gospod; pomagal bodem njemu, v katerega bode pihal žarjavico krivični. 019 PSA 012 006 Besede Gospodove so čiste besede, srebro očiščeno v izbrani prsteni posodi, osnaženo sedemkrat. 019 PSA 012 007 Ti, Gospod, ohrani jih; vsakega izmed njih brani tega rodu na veke. 019 PSA 012 008 Krivični hodijo okrog povsodi, ko se povzdiguje malopridna reč med človeškimi sinovi. 019 PSA 013 001 Načelniku godbe, psalm Davidov. 019 PSA 013 002 Doklej, Gospod? Bodeš li pozabljal me večno? Doklej bodeš skrival obličje svoje pred menoj? 019 PSA 013 003 Doklej naj skrivam naklepe svoje v srci svojem; žalovanje v prsih svojih podnevi? Doklej se bode spenjal sovražnik moj proti meni? 019 PSA 013 004 Poglej, usliši me, Gospod, moj Bog; razsvetli oči moje, da ne spavam v smrti. 019 PSA 013 005 Da ne poreče neprijatelj moj: Premagal sem ga; ne radujejo se sovražniki moji, ko bodem omahnil. 019 PSA 013 006 Ker jaz imam zaupanje v milost tvojo; raduje se naj moj duh v blaginji tvoji; prepeval bodem Gospodu, ko mi bode storil dobro. 019 PSA 014 001 Načelniku godbe; Davidova. Nespametni govori v srci svojem: Ni ga Boga: pohujšujejo, ostudna dela doprinašajo, ni ga, da bi delal dobro. 019 PSA 014 002 Gospod gleda z nebes na sinove človeške, da bi videl, je li kateri, ki bi bil razumen, ki bi iskal Boga. 019 PSA 014 003 Vsak je odstopil, izpridili so se vsi vkup; ni ga, da bi delal dobro, enega samega ne. 019 PSA 014 004 Ali si niso v svesti vsi, kateri delajo krivico, ker žró ljudstvo moje kruh jedóč, ne kličejo Gospoda? 019 PSA 014 005 Tu se preplašijo od groze, ker Bog je na strani pravičnemu rodu. 019 PSA 014 006 Naklep siromaka ubozega bodete osramotili, seveda! ker Gospod je zavetje njegovo. 019 PSA 014 007 Kdo naj dá rešenje sè Sijona Izraelu? Ko bode nazaj peljal iz sužnjosti ljudstva svojega krdelo, radoval se bode Jakob, veselil se Izrael. 019 PSA 015 001 Psalm Davidov. Gospod, kdo naj prebiva v šatoru tvojem; kdo naj stanuje na gori svetosti tvoje? 019 PSA 015 002 Kdor hodi pošteno in dela pravico ter govori resnico iz svojega srca; 019 PSA 015 003 Ne obrekuje z jezikom svojim, ne dela hudega bližnjemu svojemu, in ne sramoti svojega soseda: 019 PSA 015 004 V očeh njegovih je zaničevan krivični, česti pa njé, ki se bojé Gospoda; ko je prisegel v škodo svojo, vendar ne gane; 019 PSA 015 005 Denarja svojega ne posoja na obresti, in darila ne prejema zoper nedolžnega; kdor tako ravna, ne omahne nikdar. 019 PSA 016 001 Odlična pesem Davidova. Reši me, Bog mogočni; ker k tebi pribegam: 019 PSA 016 002 Gospodu govoriš: Gospod si moj, blaga mojega ne bodeš hranil pri sebi: 019 PSA 016 003 Svetim, ki so v deželi in veličastnim ga podeliš; na katerih je vse razveseljevanje moje. 019 PSA 016 004 Njim množijo bolečine kateri drugemu delé; daroval ne bodem njih krvavih daritev, ne jemal njih imen na ustne svoje. 019 PSA 016 005 Gospod je delež pristave moje in mojega ljudstva; ti vzdržuješ osodo mojo. 019 PSA 016 006 Mérne vrvi so mi pale v preprijetnih krajih; tudi posestvo je sprelepo, katero me je doletelo. 019 PSA 016 007 Blagoslavljal bodem Gospoda, kateri mi je dal sovèt; tudi ponoči me podučujejo obisti moje. 019 PSA 016 008 Predočujem si Gospoda neprestano; ker je na desnici moji, ne omahnem. 019 PSA 016 009 Zatorej se veseli srce moje in raduje se slava moja; tudi meso moje prebiva brez skrbi. 019 PSA 016 010 Ker duše moje ne bodeš pustil v grobu, ne pripustil ljubljencu svojemu, da vidi trohnobo. 019 PSA 016 011 Naznanjaš mi življenja stezo; najslajših radosti obilost pred obličjem tvojim, na desnici tvoji vekomaj. 019 PSA 017 001 Molitev Davidova: Čuj, Gospod, pravico, poslušaj vpitje moje; uho nagni molitvi moji brez ustnic zvijačnih. 019 PSA 017 002 Od obličja tvojega izidi pravica moja; oči tvoje naj gledajo, kar je pravično. 019 PSA 017 003 Ko bodeš preiskal srce moje, obiskal ponoči, preskušal me, ne najdeš; kar mislim, ne prestopi mojih ust. 019 PSA 017 004 Pri delih človeških, po besedi ustnic tvojih opazujem steze silovitega. 019 PSA 017 005 Ohrani korake moje na stezah svojih, da ne zaidejo moje noge. 019 PSA 017 006 Jaz te kličem, ker me slišiš, Bog mogočni; nagni k meni uho svoje, poslušaj govor moj. 019 PSA 017 007 Odloči milosti svoje, o ti, ki otimaš preganjalcev pribegajoče na desnico tvojo. 019 PSA 017 008 Hrani me kakor zenico v očesu; sè senco peroti svojih skrivaj me: 019 PSA 017 009 Zaradi krivičnih, ki me napadajo, sovražnikov mojih glavnih, ki me obdajajo. 019 PSA 017 010 Mast svojo masté, z usti svojimi govoré prevzetno: 019 PSA 017 011 Hojo našo zdaj obdajajo nam; oči svoje obračajo vpirajoč v tla. 019 PSA 017 012 Podoba je vsakega kakor leva želečega zgrabiti, in kakor mladega leva čepečega v zakotji. 019 PSA 017 013 Vstani, Gospod, prehítí obličje njegovo; trešči ga, izpuli dušo mojo z mečem svojim krivičnemu. 019 PSA 017 014 Ljudém izpuli v roko svojo, Gospod, ljudém od svetá, katerih delež je v tem življenji, katerim trebuh polniš sè skrivnim zakladom svojim; sitijo se sinovi in preobilost svojo zapuščajo otrokom svojim. 019 PSA 017 015 Jaz bodem v pravičnosti videl obličje tvoje, sitil se bodem, ko se zbudim, s podobo tvojo. 019 PSA 018 001 Načelniku godbe, Davida hlapca Gospodovega; kateri je govoril Gospodu té pesmi besede v dan, ko ga je bil rešil Gospod iz roke vseh sovražnikov njegovih, kakor iz roke Savlove. In rekel je: Iz osrčja svojega bodem te ljubil, Gospod, moja krepost. 019 PSA 018 002 Gospod, skala moja in grad moj in rešitelj moj; Bog mogočni moj, pečina moja, kamor pribegam, ščit moj in blaginje moje rog, višina moja. 019 PSA 018 003 Hvaljenega kličem Gospoda in rešujem se sovražnikov svojih. 019 PSA 018 004 Obdajajo me smrtne bolečine in malopridnih hudourniki me strašijo. 019 PSA 018 005 Groba bolečine me obhajajo, smrtne zanke so mi na poti. 019 PSA 018 006 V stiski svoji kličem Gospoda, in do Boga svojega vpijem; iz svetišča svojega usliši moj glas, in vpitje moje predenj pride do ušes njegovih: 019 PSA 018 007 In stresa se in giblje zemlja, in podloge gorâ se majó; stresajo se pa, ko se mu vname jeza. 019 PSA 018 008 Dim se vali skozi nos njegov in ogenj požrešen iz ust njegovih; žarjavica goreča gre od njega. 019 PSA 018 009 In nagne nebo ter stopi dol, z mrakom pod svojimi nogami, 019 PSA 018 010 In sedeč na kerubih leti, in plava na vétrovih perotih. 019 PSA 018 011 Temo si napravi v zavetje svoje, okolo sebe za šator svoj; temotne vode, gošče gornjih oblakov. 019 PSA 018 012 Od svita pred njim prehajajo gosti oblaki njegovi, toča in žarjavica ognjena. 019 PSA 018 013 Na nebesih grmi Gospod in z višave izhaja glas njegov, toča in žarjavica ognjena. 019 PSA 018 014 Tako proži pušice svoje, razsipa jih in strele meče ter jih podi. 019 PSA 018 015 Prikazujejo se tudi najnižje struge vodâ, in razgrinjajo se podloge vesoljne zemlje od hudovanja tvojega, Gospod, od sape tvojega nosú. 019 PSA 018 016 Iz višine poseže ter me potegne gor, izvleče me iz mnogih vodâ. 019 PSA 018 017 Reši me neprijatelja mojega močnejšega, in sovražnikov mojih, ko so krepkejši od mene. 019 PSA 018 018 Srečujejo me ob času nadloge moje, tedaj mi je za palico Gospod: 019 PSA 018 019 In izpelje me na prosto; reši me, ker me ima rad. 019 PSA 018 020 Podeljuje mi Gospod po pravičnosti moji; po čistosti mojih rok mi povrača. 019 PSA 018 021 Ker se držim potov Gospodovih, ter se ne obračam krivično od svojega Boga; 019 PSA 018 022 Ker so vse sodbe njegove pred mojimi očmi; in postav njegovih ne odvračam od sebe: 019 PSA 018 023 Ker sem pošten pred njim, in se varujem, da ne ravnam krivično. 019 PSA 018 024 Povrača mi Gospod po pravičnosti moji; po čistosti mojih rok pred njegovimi očmi. 019 PSA 018 025 Z dobrotljivim izkazuješ se dobrotljivega, s poštenim možem izkazuješ se poštenega. 019 PSA 018 026 S čistim kažeš se čistega, ali popačenemu nasprotuješ. 019 PSA 018 027 Ker ti otimaš ljudstvo ubogo, prevzetne pa oči ponižuješ. 019 PSA 018 028 Dà, svetilo moje razsvetljuješ; Gospod, moj Bog razjasnjuje moje temé. 019 PSA 018 029 S teboj namreč prodiram skozi krdelo, in z Bogom svojim preskakujem zid. 019 PSA 018 030 Tega Boga mogočnega pot je poštena; govor Gospodov ves čist; ščit je vsem, kateri pribegajo k njemu. 019 PSA 018 031 Ker kdo je Bog razen Gospod? in kdo skala razen naš Bog? 019 PSA 018 032 Ta je Bog mogočni, ki me opasuje z močjo, in dela pošteno mojo pot: 019 PSA 018 033 Storivši noge moje kakor jelenom, da me stavi na višino mojo; 019 PSA 018 034 Boja uči roke moje; tako da zlomi lok jekleni roka moja. 019 PSA 018 035 Ker daješ mi ščit blaginje svoje, in desnica tvoja me podpira, in krotkost tvoja me povišuje. 019 PSA 018 036 Hoji moji razširjaš prostor moj; in členki mojih nog ne omahujejo. 019 PSA 018 037 Sovražnike svoje podim in dohajam jih; in ne povrnem se, dokler jih nisem uničil. 019 PSA 018 038 Zdrobim jih tako, da ne morejo več vstati, padajoč pod noge moje. 019 PSA 018 039 Opasuješ me namreč z močjo za vojsko; pod me podiraš nje, ki se spenjajo zoper mene. 019 PSA 018 040 In neprijateljev mojih tilnik mi podajaš; da ugonobim sovražnike svoje. 019 PSA 018 041 Vpijejo, a ni ga, da jih reši; h Gospodu, a ne usliši jih. 019 PSA 018 042 Zatorej jih razmeljem kakor prah pred vetrom; kakor blato na ulicah jih drobim. 019 PSA 018 043 Oproščaš me prepirov ljudstva; staviš me narodom na čelo; ljudstvo, katerega nisem poznal, služi mi: 019 PSA 018 044 Na sluh ušesa so mi pokorni; tujci se mi udajajo lažnjivo; 019 PSA 018 045 Tujci padajo in pritrepetavajo iz gradov svojih. 019 PSA 018 046 Gospod živi in blagoslovljena skala moja; zatorej naj se povišuje Bog blaginje moje. 019 PSA 018 047 Bog ta mogočni, ki mi daje maščevanje, in spravlja ljudstva pód me; 019 PSA 018 048 Rešuje me sovražnikov mojih; tudi nad nje, ki se spenjajo zoper mene, povzdignil si me; možu silovitemu si me iztrgal. 019 PSA 018 049 Zatorej te bodem slavil med narodi, Gospod, in prepeval bodem tvojemu imenu: 019 PSA 018 050 Da veliko blaginjo vsakoršno podeljuješ svojemu kralju, in izkazuješ milost maziljencu svojemu, Davidu in semenu njegovemu na veke. 019 PSA 019 001 Načelniku godbe, psalm Davidov. Nebesa oznanjajo slavo Boga mogočnega; in delo rok njegovih kaže njih razsežje. 019 PSA 019 002 Dan dnevu bruha govorico, in noč noči kaže znanje. 019 PSA 019 003 Govorice nimajo, ne besed; in brez njih umé se njih glas. 019 PSA 019 004 Po vsej zemlji gre njih oznanilo, do kraja vesoljnega sveta šle so njih govorice; odkar je solncu šator postavil na njih. 019 PSA 019 005 Ker ono je kakor ženin, ki gre iz stanice svoje; raduje se kakor korenjak, ko se pripravlja na tek. 019 PSA 019 006 Od kraja nebá je vzhod njegov; in ték njegov do njihovih krajev; in nič ni, kar bi bilo skrito njegovemu žaru. 019 PSA 019 007 Nauk Gospodov je pošten, oživljajoč dušo; pričanje Gospodovo resnično, modrost daje nevednemu. 019 PSA 019 008 Zapovedi Gospodove so pravične, srce razveseljujejo; postava Gospodova čista, razsvetljuje oči. 019 PSA 019 009 Sveti strah Gospodov je čist, vekomaj ostane; sodbe Gospodove zgolj resnica, pravične so vse: 019 PSA 019 010 Zaželene, bolj ko zlato, in to kakor zlato prečisto, premnogo, in slajše ko med, in to ko čisti med. 019 PSA 019 011 Tedaj je bil služabnik tvoj opominjan po njih; njih poslušati je velik dobiček. 019 PSA 019 012 (Zmote, kdo bi jih razumel?) Mene odveži skrivnih. 019 PSA 019 013 Potem iz trdovratnosti potegni služabnika svojega, da ne gospoduje v meni; tedaj bodem pošten in čist velike pregrehe. 019 PSA 019 014 Po volji naj bodejo ust mojih besede, in srca mojega premišljevanje pred teboj; Gospod skala moja in rešitelj moj! 019 PSA 020 001 Načelniku godbe, psalm Davidov. Usliši te naj Gospod ob času stiske; na višavo naj te postavi ime Boga Jakobovega. 019 PSA 020 002 Pošlje naj ti pomoč iz svetišča, in sè Sijona naj te podpira. 019 PSA 020 003 Dúha naj vse dari tvoje, in upepeli naj žgalno daritev tvojo. 019 PSA 020 004 Dá ti naj po srci tvojem, in izpolni naj vsak sklep tvoj. 019 PSA 020 005 Prepevajmo o blaginji tvoji; in v imenu Boga našega nosimo zastave; izpolni naj Gospod vse prošnje tvoje. 019 PSA 020 006 Zdaj spoznavam, da Gospod brani maziljenca svojega, usliši ga z nebes svetosti svoje; po največji kreposti, blaginji desnice svoje. 019 PSA 020 007 Ti vóz, in oni kónj, mi pa se spominjamo imena Gospoda, Boga našega. 019 PSA 020 008 Oni se pripogibajo in padajo; mi pa vstajamo in stojimo. 019 PSA 020 009 Gospod, reši! kralj sam naj usliši nas ob času, ko ga bodemo klicali. 019 PSA 021 001 Načelniku godbe; psalm Davidov. Gospod, moči tvoje veseli se kralj, in blaginje tvoje kako se silno raduje! 019 PSA 021 002 Željo srca njegovega mu daješ, in kar so ustne njegove govorile, ne odrékaš. 019 PSA 021 003 Dà, prehitevaš ga z blagodari, na glavo njegovo pokladaš venec iz zlata prečistega. 019 PSA 021 004 Življenja te je prosil, dal si mu; tudi dnî dolgost na vedno večne čase. 019 PSA 021 005 Velika je slava njegova po blaginji tvoji; díko in veličastvo si položil nanj. 019 PSA 021 006 Ker pripravil si mu blagoslove na vekomaj; razjasnil ga z radostjo od svojega obličja. 019 PSA 021 007 Ker kralj sam upa v Gospoda; zato v zaupanji na milost Najvišjega ne omahne. 019 PSA 021 008 Z roko svojo dosežeš vse neprijatelje svoje; z desnico svojo dosežeš vse svoje sovražnike. 019 PSA 021 009 Narediš, da so kakor peč ognjena ob času srditega obličja tvojega; Gospod jih pogoltne v jezi svoji, kakor da jih ogenj uniči. 019 PSA 021 010 Sad njih pokončaš sè zemlje, in njih seme izmed sinov človeških. 019 PSA 021 011 Ker nameravali so ti hudo; izmišljali so naklep: ne morejo! 019 PSA 021 012 Ker staviš jih kakor gomilo; na strune svoje pokladaš pušice ter jih streljaš proti njih obličjem. 019 PSA 021 013 Dvigni se, Gospod, v moči svoji; pojmo in prepevajmo o hrabrosti tvoji. 019 PSA 022 001 Načelniku godbe o prvi zarji; psalm Davidov. Bog moj mogočni, Bog moj mogočni, zakaj si me zapustil? daleč od blaginje moje, od stoka mojega besed? 019 PSA 022 002 Bog moj, zakaj me ne uslišiš, ko te kličem podnevi? in ponoči ni mi pokoja. 019 PSA 022 003 Saj si vendar svet, stanoviten, popolna hvala Izraelova. 019 PSA 022 004 Tebi so zaupali očetje naši; zaupali so, in osvobodil si jih. 019 PSA 022 005 K tebi so vpili, in oteti so bili, v té so zaupali in ni jih bilo sram. 019 PSA 022 006 Jaz pa sem črv, in ne mož; sramota ljudém in zaničevanje ljudstvu. 019 PSA 022 007 Vsi, ki me vidijo, namrdavajo se mi; režé se, glavó majó: 019 PSA 022 008 H Gospodu pribega, reši ga naj; otmè ga naj, ker ima veselje nad njim. 019 PSA 022 009 Saj ti si, ki si me potegnil iz materinega telesa, storil si, da sem brez skrbi živel na prsih matere svoje. 019 PSA 022 010 K tebi sem bil zagnan od rojstva, od telesa matere moje bodi Bog moj mogočni. 019 PSA 022 011 Ne bivaj daleč od mene, ko je blizu stiska, ko ni pomočnika. 019 PSA 022 012 Obdajajo me junci mnogi, krepki junci Bazanski obsipljejo me. 019 PSA 022 013 Žrelo svoje odpirajo zoper mene, kakor lev zgrabljiv in rujoveč. 019 PSA 022 014 Kakor voda se razlivam, in vse kosti moje se razklepajo; srce moje je podobno vosku, taja se v osrčji mojem. 019 PSA 022 015 Moja moč je suha kakor čepinja, in jezik moj se prijemlje neba mojega, in devaš me v smrtni prah. 019 PSA 022 016 Ker obdali so me psi; hudobnikov krdela so me obsula; prebodli so moje roke in noge moje. 019 PSA 022 017 Seštel bi lahko vse svoje kosti; oni gledajo, ozirajo se v mé. 019 PSA 022 018 Oblačila moja delé med seboj, in za suknjo mojo mečejo kocko. 019 PSA 022 019 Ti torej, Gospod, ne bivaj daleč, krepost moja, hiti na pomoč mojo. 019 PSA 022 020 Otmi meča dušo mojo, psa edino mojo. 019 PSA 022 021 Reši me žrela levovega, in rogov samorogov, uslišavši me. 019 PSA 022 022 Ime tvoje bodem oznanjal bratom svojim; sredi zbora bodem te hvalil: 019 PSA 022 023 Vi, ki se bojite Gospoda, hvalite ga; vse seme Jakobovo hvali ga; in boj se ga vse seme Izraelovo. 019 PSA 022 024 Ker ne zameta in ne zaničuje siromaštva siromakovega, in pred njim ne skriva obličja svojega; temuč ko vpije do njega, usliši ga. 019 PSA 022 025 O dobrotah tvojih bode hvala moja v zboru velikem; obljube svoje bodem opravljal v pričo njih, ki se ga bojé. 019 PSA 022 026 Jedli bodejo krotki in nasitili se; hvalili bodejo Gospoda, kateri ga iščejo; srce vaše bode živelo vekomaj. 019 PSA 022 027 Spomnijo se in povrnejo se h Gospodu vse meje zemlje, in priklonijo se pred teboj vse družine narodov. 019 PSA 022 028 Ker Gospodovo je kraljestvo samo, in gospostvo ima nad narodi. 019 PSA 022 029 Jedli bodo in priklanjali se vsi zemlje bogatini; pred njim bodejo padali, katerikoli pojdejo dol v prah; kateri ni ohranil duše svoje v življenji. 019 PSA 022 030 Teh seme bode ga čestilo, prištevalo se bode Gospodu vsak čas. 019 PSA 022 031 Prihajali bodo in oznanjali pravico njegovo ljudstvu, ki se rodi, da je pravičen. 019 PSA 023 001 Psalm Davidov; Gospod je pastir moj; slabo se mi ne more goditi. 019 PSA 023 002 Na pašnikih travnatih skrbi da ležim, poleg tihih vodâ me vodi. 019 PSA 023 003 Pokojno dela dušo mojo, po pravice stezah me vodi, zavoljo svojega imena. 019 PSA 023 004 Tudi ko bi hodil po dolini smrtne sence, ne bal bi se zlega, ker ti si z menoj; šiba tvoja in palica tvoja tolažiti me. 019 PSA 023 005 Pred menoj napravljaš mizo, sovražnikom mojim nasproti; z mazilom maziliš glavo mojo, kupa moja je polna do vrha. 019 PSA 023 006 Zgolj dobrota in milost bodeti me spremljale vse dnî življenja mojega; in pokojen bodem v hiši Gospodovi, dokler bodejo dolgi časi. 019 PSA 024 001 Psalm Davidov; Gospodova je zemlja in česar je polna, vesoljni svet, prebivalci njegovi. 019 PSA 024 002 Ker sam jo je ustanovil nad morja, in nad reke jo utrdil. 019 PSA 024 003 Kdo naj gre gor na goro Gospodovo, in kdo naj stoji na mestu svetosti njegove? 019 PSA 024 004 Kdor je nedolžnih rok in srca čistega; kateri ne dviga k ničemurnosti duše svoje, in ne priseza na goljufijo. 019 PSA 024 005 Ta dobiva blagoslov od Gospoda, in pravico od Boga blaginje svoje. 019 PSA 024 006 Ta je zarod čestilcev njegovih, ki iščejo obličje tvoje, zarod Jakobov. 019 PSA 024 007 Dvignite, vrata, glave svoje in dvignite se, večne duri, da vnide slave kralj. 019 PSA 024 008 Kdo je ta slave kralj? Gospod prekrepki in premogočni; Gospod vojskovalec premogočni, 019 PSA 024 009 Dvignite, vrata, glave svoje, dvignite, pravim, večne duri, da vnide slave kralj. 019 PSA 024 010 Kdo je ta slave kralj? Gospod vojnih krdél, on je slave kralj. 019 PSA 025 001 Pesem Davidova: K tebi, Gospod, dvigam dušo svojo. 019 PSA 025 002 Bog moj, v té zaupam, naj se ne osramotim, sovražniki moji naj se ne radujejo nad mano. 019 PSA 025 003 Tudi kdor čaka tebe, naj se ne osramoti; osramoté se naj, kateri izdajalsko ravnajo po krivem. 019 PSA 025 004 Pota svoja mi kaži, Gospod; steze svoje úči me. 019 PSA 025 005 Daj, da hodim po resnici tvoji, in úči me; ker ti si Bog blaginje moje, tebe čakam ves dan. 019 PSA 025 006 Spomni se usmiljenja svojega, Gospod, in milosti svojih, da so od vekomaj. 019 PSA 025 007 Grehov mladosti moje in pregreškov mojih ne spominjaj se; po milosti svoji spominjaj se me ti, zavoljo dobrote svoje, Gospod. 019 PSA 025 008 Dober in pravičen je Gospod: zatorej uči grešnike pot; 019 PSA 025 009 Dela, da hodijo krotki po pravici, in krotke uči pot svojo. 019 PSA 025 010 Vse steze Gospodove so milost in zvestoba njim, ki hranijo zavezo njegovo in pričanja njegova. 019 PSA 025 011 Zavoljo imena svojega, Gospod, bodeš torej prizanesel krivici moji, ker velika je. 019 PSA 025 012 Kakošen bode mož tisti, kateri se boji Gospoda, ki ga uči, katero pot naj izvoli? 019 PSA 025 013 Duša njegova bode prenočevala v dobrem, in seme njegovo bode dedovalo deželo. 019 PSA 025 014 Skrivnost Gospodova biva pri njih, ki se ga bojé, in zaveza njegova, da po izkušnji priča zanje. 019 PSA 025 015 Oči moje gledajo neprestano v Gospoda; ker on potegne iz mreže noge moje. 019 PSA 025 016 Ozri se v mé, in milost mi stóri; ker samoten sem in ubožen. 019 PSA 025 017 Stiske srca mojega se razširjajo; iz nadlog mojih potegni me. 019 PSA 025 018 Poglej siromaštvo moje in težavo mojo; in odpusti vse grehe moje. 019 PSA 025 019 Ozri se v sovražnike moje, ker močneji so; in s hudim sovraštvom me sovražijo. 019 PSA 025 020 Reši dušo mojo in otmi me; naj se ne osramotim, ker pribegam k tebi. 019 PSA 025 021 Poštenost naj me brani in pravica, ker tebe čakam. 019 PSA 025 022 Reši, Bog, Izraela vseh zatiranj njegovih. 019 PSA 026 001 Pesem Davidova. Za sodnika mi bodi, Gospod, ker jaz hodim v poštenosti svoji, in v Gospoda zaupam, da ne omahnem. 019 PSA 026 002 Izkušaj me Gospod, in preišči me; preglej obisti moje in srce moje; 019 PSA 026 003 Ker milost tvoja je pred mojimi očmi, in neprestano hodim v resnici tvoji. 019 PSA 026 004 Ne sedevam z ničemurnimi ljudmi in z licemérci se ne shajam. 019 PSA 026 005 Hudobnikov zbor sovražim, in s krivičnimi ne sedevam. 019 PSA 026 006 V nedolžnosti umivam roke svoje, in oltar tvoj obhajam, Gospod, 019 PSA 026 007 Prepevajoč hvalno pesem, in oznanjajoč vsa čuda tvoja. 019 PSA 026 008 Gospod, prebivališče ljubim hiše tvoje, in mesto, šator slave. 019 PSA 026 009 Ne pridrúži grešnikom duše moje, in možem krvoželjnim mojega življenja. 019 PSA 026 010 V njih rokah je pregreha, desnica njih je polna daril podkupnih. 019 PSA 026 011 Jaz pa hodim v poštenosti svoji; reši me in milost mi stóri. 019 PSA 026 012 Noga moja stoji na ravnem, v zborih bodem blagoslavljal Gospoda. 019 PSA 027 001 Pesem Davidova; Gospod je luč moja in blaginja moja, koga bi se bal? Gospod je življenja mojega moč, koga bi se plašil? 019 PSA 027 002 Vojskujejo se proti meni hudobniki, da pojedó moje meso, sovražniki moji in neprijatelji moji proti meni; oni se zgruzajo in padajo. 019 PSA 027 003 Ko bi šatorišče stavili proti meni, ne bi se balo srce moje; ko bi se spela vojska zoper mene, bil bi brez skrbi za to. 019 PSA 027 004 Eno sem prosil Gospoda, tega samo želim: da naj sedevam v hiši Gospodovi vse dnî življenja svojega, da gledam lepoto Gospodovo in preiskujem v svetišči njegovem. 019 PSA 027 005 Ker skriva me v koči svoji ob času nadloge; skriva me v skrivnem kraji šatora svojega, dviguje me na skalo. 019 PSA 027 006 Že se spenja glava moja nad sovražnike moje, stoječe okrog mene; da darujem v šatoru njegovem daritve z veselim hrupom, pojem in prepevam Gospodu. 019 PSA 027 007 Sliši me, Gospod, ko kličem z glasom svojim: in milost mi storí, usliši me. 019 PSA 027 008 Tvojo besedo: "Iščite obličje moje," premišlja srce moje; obličje tvoje iščem, Gospod. 019 PSA 027 009 Ne skrivaj mi obličja svojega, ne obračaj se v jezi od svojega hlapca; pomoč moja si bil, ne zapusti me in ne ostavi blaginje moje. 019 PSA 027 010 Ker oče moj in mati moja me zapuščata, Gospod pa me sprejme. 019 PSA 027 011 Uči me, Gospod, svoj pot, in vodi me po ravni stezi zavoljo njih, ki v mé preže. 019 PSA 027 012 Ne izdajaj me želji sovražnikov mojih; ker zoper mene stojé lažnjive priče, in ki pihajo silovitost; 019 PSA 027 013 Ko bi ne veroval, da bodem užival dobroto Gospodovo v deželi živečih. 019 PSA 027 014 Čakaj Gospoda, potolaži se, in pokrepčal bode srce tvoje; torej čakaj Gospoda. 019 PSA 028 001 Pesem Davidova. Tebe, Gospod, kličem, skala moja; ne delaj se gluhega obrnen od mene, da ne postanem, ako bodeš nem, od mene obrnen, podoben njim, ki v grob gredó. 019 PSA 028 002 Čuj prošenj mojih glas, ko vpijem k tebi; ko molím roke svoje proti hramu tvoje svetosti. 019 PSA 028 003 Ne potegni me med hudobne in njé, ki delajo krivico; ki govoré mir z bližnjimi svojimi, hudobija pa biva v njih srci. 019 PSA 028 004 Daj jim po njih delu, in po hudobnosti njih dejanj; po delu njih rók jim daj, povrni jim povračilo svoje. 019 PSA 028 005 Ker ne menijo se za dela Gospodova, in za stvarjenje rok njegovih: podere jih, a postavi jih ne. 019 PSA 028 006 Blagoslovljen Gospod, ker je uslišal prošenj mojih glas; 019 PSA 028 007 Gospod moč moja in ščit moj; njemu zaupa srce moje, in pomaga mi; zatorej se raduje srce moje, da ga slavim s pesmijo svojo. 019 PSA 028 008 Gospod je moč moja, in preblaga moč je Maziljenec njegov. 019 PSA 028 009 Reši ljudstvo svoje, in blagoslovi svojo last; in pasi jih ter povzdigni jih na veke. 019 PSA 029 001 Psalm Davidov. Dajajte Gospodu, sinovi mogočnih, dajajte Gospodu slavo in hvalo. 019 PSA 029 002 Dajajte Gospodu slavo njegovega imena; priklanjajte se ter izkazujte čast Gospodu v diki svetosti. 019 PSA 029 003 Glas Gospodov čez vode, glas Boga mogočnega, slavnega grmi, glas Gospodov čez mnoge vode. 019 PSA 029 004 Glas Gospodov močan, glas Gospodov krasen. 019 PSA 029 005 Glas Gospodov lomi cedre, Gospod podira tudi cedre na Libanu. 019 PSA 029 006 In dela, da skačejo kakor tele, Libanon in Sirijon, kakor mladič samorogov. 019 PSA 029 007 Glas Gospodov kreše plamene ognjene. 019 PSA 029 008 Glas Gospodov prešinja puščavo, prešinja puščavo Kadeško. 019 PSA 029 009 Glas Gospodov dela, da rodé košute, in listje otresa gozdom; ali v svetišči svojem izreka vso slavo svojo. 019 PSA 029 010 Gospod je sedel o potopu, in Gospod kralj sedi vekomaj. 019 PSA 029 011 Gospod daje moč svojemu ljudstvu; Gospod blagoslavlja ljudstvo svoje z mirom. 019 PSA 030 001 Psalm Davidov, pesem posvečevanja hiše njegove. Poveličeval te bodem, Gospod, ker si me povzdignil, in sovražnikom mojim nisi dal radovati se nad mano. 019 PSA 030 002 Gospod, Bog moj, ko sem vpil do tebe, ozdravil si me. 019 PSA 030 003 Gospod, izpeljal si iz groba dušo mojo, ohranil me živega, da ne idem v grob. 019 PSA 030 004 Prepevajte Gospodu, katerim on deli milost, in slavite spomin svetosti njegove. 019 PSA 030 005 Ko je bil trenotje v jezi svoji, pride življenje po dobroti njegovi; ako se zvečer oglasi jok, zjutraj petje. 019 PSA 030 006 Ker jaz sem govoril v mirnosti svoji: Ne omahnem vekomaj. 019 PSA 030 007 Gospod, po dobroti svoji si bil na goro postavil mojo moč; ko si skrival obličje svoje, bil sem zbegan. 019 PSA 030 008 K tebi sem klical, Gospod, in Gospoda sem prosil: 019 PSA 030 009 Kaj prida bode v krvi moji, ko pojdem dol v jamo? ali te bode prah slavil? bode li oznanjal resnico tvojo? 019 PSA 030 010 Čuj, Gospod, in milost mi stórí; Gospod, bodi mi pomočnik. 019 PSA 030 011 Izpreobrnil si mi jok moj v ples; razpasal si raševnik moj in opasal me z radostjo: 019 PSA 030 012 Da ti prepeva slava in ne umolkne. Gospod, Bog moj, slavil te bodem vekomaj. 019 PSA 031 001 Načelniku godbe, psalm Davidov. K tebi, Gospod, pribegam, naj se ne osramotim vekomaj; s pravico svojo osvobodi me. 019 PSA 031 002 Nagni mi uho svoje, hitro me reši; močna skala mi bodi, trden grad, da se rešim. 019 PSA 031 003 Ker skala moja si in trdnjava moja, torej zavoljo imena svojega vodi me in spremljaj me. 019 PSA 031 004 Izpelji me iz mreže, katero so skrili zoper mene: ker ti si moja moč. 019 PSA 031 005 V roko tvojo izročam svoj duh; otél si me, Gospod, Bog mogočni, resnični. 019 PSA 031 006 Sovražim nje, ki česté ničemurnosti prazne; ker jaz zaupam v Gospoda, 019 PSA 031 007 Da se bodem radoval in veselil dobrote tvoje, ko se bodeš ozrl v siromaštvo moje, spoznal duše moje stiske, 019 PSA 031 008 In ne izdal me sovražniku v roko, na široko postavil noge moje. 019 PSA 031 009 Milost mi stórí, Gospod, ker v stiski sem; od žalovanja hira oko moje, duša moja in telo moje. 019 PSA 031 010 Ker od žalosti peša življenje moje in leta moja od zdihovanja; od kazni krivice, katero trpim, hira krepost moja; in kosti moje ginejo. 019 PSA 031 011 Pri vseh sovražnikih svojih sem v sramoto, in pri sosedih svojih jako, in strah znancem svojim; zagledavši me zunaj bežé od mene. 019 PSA 031 012 V pozabljenje me zagrebava srce, kakor mrtvega; jaz sem kakor orodje potrto. 019 PSA 031 013 Ker zasramovanje čujem od mnogih, strah okrog in okrog; posvetujoč se vkup zoper mene mislijo, kako bi prestregli dušo mojo. 019 PSA 031 014 Jaz pa v té zaupam, Gospod, govoreč: Bog si moj; 019 PSA 031 015 V rokah tvojih so časi moji; potegni me iz rok sovražnikov mojih in njih, ki me preganjajo. 019 PSA 031 016 Daj, da sveti obličje tvoje nad tvojim hlapcem; reši me po milosti svoji. 019 PSA 031 017 Gospod, naj se ne osramotim, ker te kličem; osramoté se naj krivični, pogubé se v grob. 019 PSA 031 018 Neme naj postanejo ustne lažnjive, katere govoré zoper pravičnega trdó, z napuhom in zaničevanjem. 019 PSA 031 019 Kako obila je dobrota tvoja, katero hraniš njim, ki te česté; izkazuješ njim, ki pribegajo k tebi pred sinovi človeškimi! 019 PSA 031 020 Skrivaš jih v skrivališči pričujočnosti svoje pred móž napuhom; skrivaš jih v koči pred prepirom jezikov. 019 PSA 031 021 Blagoslovljen Gospod, ker mi izkazuje čudovito milost svojo; stavi me kakor v trdno mesto. 019 PSA 031 022 Jaz sem bil sicer rekel v naglici svoji; Iztrebljen sem izpred tvojih oči; vendar si slišal molitev mojih glas, ko semi vpil k tebi. 019 PSA 031 023 Ljubite Gospoda vsi, katerim izkazuje dobroto; Gospoda, ki varuje zveste, in povrača preobilno, dela reči veličastne. 019 PSA 031 024 Potolažite se, in pokrepčal bode srce vaše, vsi, ki upate v Gospoda. 019 PSA 032 001 Davidova pesem ukovita: Blagor oproščenemu pregreška, kogar greh je poravnán. 019 PSA 032 002 Blagor človeku, kateremu Gospod ne všteva krivice, in katerega duh nima v sebi zvijače. 019 PSA 032 003 Ko sem molčal, starale so se kosti moje, v stoku mojem ves dan. 019 PSA 032 004 Ker podnevi in ponoči bila je težka nad mano roka tvoja; in sok moj najboljši preobračal se je v suše poletne. 019 PSA 032 005 Greh svoj ti razodenem, in krivice svoje ne bodem pokrival (dejal sem). Izpovém se pregreškov svojih Gospodu, in ti si izbrisal kazen mojega greha. 019 PSA 032 006 Zavoljo tega bode te molil, komurkoli deliš milost, kader se zgodi; (o povodnji mnogih vodâ ne doidejo njega); 019 PSA 032 007 Ti si zavetje meni; stiske me brani; s pesmami oproščenja me obdajaj. 019 PSA 032 008 Podučeval te bodem in kazal ti, po kateri poti bodeš hodil; svetoval ti bodem, v te vpirajoč svoje oko. 019 PSA 032 009 Ne bodite kakor konj, kakor mezeg, brez razuma, katerima je z uzdo in vajetom brzdati gobec, da se, ne približa tebi. 019 PSA 032 010 Velike bolečine ima krivični; kdor pa ima zaupanje v Gospoda, njega obdaja milost. 019 PSA 032 011 Veselite se v Gospodu in radujte, pravični; in prepevajte, vsi pošteni v srci. 019 PSA 033 001 Prepevajte, pravični v Gospodu, poštenim se spodobi hvalno petje. 019 PSA 033 002 Slavite Gospoda sè strunami, s citrami in desetostrunjem mu pojte. 019 PSA 033 003 Pojte mu novo pesem, krepko bijte na strune, da doni. 019 PSA 033 004 Ker prava je beseda Gospodova; in stanovitno vse delo njegovo. 019 PSA 033 005 Pravico ljubi in sodbo; milosti Gospodove polna je zemlja. 019 PSA 033 006 Z besedo Gospodovo ustvarjena so nebesa, in z dihom ust njegovih vsa vojska nebeška. 019 PSA 033 007 Morske vode znaša kakor kup in v shrambe deva valove. 019 PSA 033 008 Gospoda naj se bojé vse dežele, pred njim naj trepetajo vsi sveta prebivalci. 019 PSA 033 009 Ker na besedo njegovo je, karkoli je, na zapoved njegovo postane. 019 PSA 033 010 Gospod uničuje narodov sklep, misli ljudstev podira. 019 PSA 033 011 Sklep pa Gospodov ostane vekomaj, misli srca njegovega od roda do roda. 019 PSA 033 012 Blagor narodu, katerega Bog je Gospod, ljudstvo, katero si je izvolil v last. 019 PSA 033 013 Z nebes gleda Gospod, vidi vse sinove človeške. 019 PSA 033 014 Z mesta prebivališča svojega gleda dol na vse zemlje prebivalce. 019 PSA 033 015 In obrazovatelj tudi njih src, pazi na vsa njihova dela. 019 PSA 033 016 Ni ga kralja, da bi se rešil z množico krdél; mogočni se ne otme z množico moči. 019 PSA 033 017 Goljufiv je konj za rešitev in z množico moči svoje ne oprosti jezdeca. 019 PSA 033 018 Glej, oko Gospodovo pazi na nje, kateri se ga bojé, na njé, kateri čakajo milosti njegove; 019 PSA 033 019 Da reši smrti njih dušo, in jih žive ohrani v lakoti. 019 PSA 033 020 Duša naša čaka Gospoda; pomoč je naša in ščit naš. 019 PSA 033 021 Ker v njem se raduje srce naše, kajti zaupamo njegovemu svetemu imenu. 019 PSA 033 022 Milost tvoja, Gospod, bodi nad nami, kakor te pričakujemo. 019 PSA 034 001 Pesem Davidova, ko je bil izpremenil lice svoje pred Abimelekom, in je bil odšel, ker ga je on podil. Blagoslavljal bodem Gospoda vsak čas; vedno bode hvala njegova v ustih mojih. 019 PSA 034 002 V Gospodu se bode ponašala duša moja; čuli bodejo krotki ter se veselili; 019 PSA 034 003 Poveličujte Gospoda z menoj, in vkup povišujmo ime njegovo. 019 PSA 034 004 Iskal sem Gospoda in uslišal me je, in iz vseh strahov mojih me je rešil. 019 PSA 034 005 Kateri gledajo vanj in pritekajo, obličja njih naj se ne osramoté, govoré naj: 019 PSA 034 006 Ta ubogi je klical, in Gospod je uslišal; in rešil ga je iz vseh stisek njegovih. 019 PSA 034 007 Šatorišče stavijo angeli Gospodovi okrog njih, kateri se ga bojé, in otme jih. 019 PSA 034 008 Pokusite in vidite, da je dober Gospod; blagor možu, kateri pribega k njemu. 019 PSA 034 009 Bojte se Gospoda, svetniki njegovi, ker stradanja ni njim, ki se ga bojé. 019 PSA 034 010 Mladi levi beračijo in stradajo; kateri pa iščejo Gospoda, ne pogrešajo nobenega blaga. 019 PSA 034 011 Dejte, sinovi, poslušajte me: strah Gospodov vas bodem učil. 019 PSA 034 012 Kdo je ón mož, kateri se veseli življenja, ljubi dní, rad uživa dobro? 019 PSA 034 013 Varuj jezik svoj hudega, in ustne tvoje naj ne govoré zvijače. 019 PSA 034 014 Umikaj se hudemu in delaj dobro; išči mirú in hodi za njim. 019 PSA 034 015 Oči Gospodove pazijo na pravične, in ušesa njegova na njih vpitje. 019 PSA 034 016 Srdito pa je njim, ki delajo hudo, obličje Gospodovo, da iztrebi sè zemlje njihov spomin. 019 PSA 034 017 Ko kličejo, sliši jih Gospod, in jih iz vseh njih stisek otima. 019 PSA 034 018 Blizu je Gospod pobitim v srci; in potrte v duhu rešuje. 019 PSA 034 019 Mnoge so pravičnega nadloge, ali iz njih vseh ga reši Gospod: 019 PSA 034 020 Vse kosti njegovo ohrani, ena izmed njih se ne zlomi. 019 PSA 034 021 Krivične pa zadeva sè smrtjo nadloga, in kateri sovražijo pravičnega, pogubé se. 019 PSA 034 022 Gospod otima dušo hlapcev svojih, in ne pogubi se nobeden, ki pribega k njemu. 019 PSA 035 001 Pesem Davidova. Bojuj se, Gospod, zoper njé, ki se bojujejo z menoj; napadi jih, ki napadajo mene. 019 PSA 035 002 Zgrabi ščit veliki ali mali, in vstani v mojo pomoč: 019 PSA 035 003 In potegni sulico, in prestrezi njé, ki me preganjajo: reci duši moji: Blaginja sem tvoja. 019 PSA 035 004 Osramoté se naj in z rudečico oblijó, kateri iščejo duše moje: nazaj naj se zapodé in zarudé, kateri mi nameravajo hudo. 019 PSA 035 005 Bodejo naj kakor pleve pred vetrom, ko ga zažene angelj Gospodov. 019 PSA 035 006 Temna bodi njih pot in prepolzka, in angelj Gospodov naj jih preganja. 019 PSA 035 007 Ker po krivem mi skrivajo v jami mrežo svojo, po krivem kopljejo jamo duši moji. 019 PSA 035 008 Pride naj mu, da ne bode vedel, poguba, da ga vjame mreža njegova, katero skriva: v pogubo naj pade vanjo. 019 PSA 035 009 Tako naj se duša moja raduje v Gospodu, veseli se naj v blaginji njegovi. 019 PSA 035 010 Vse kosti moje naj govoré: Gospod, kdo je tebi enak? Siromaka otimaš iz rok močnejega od njega; siromaka, pravim, in ubožca iz rok njega, ki ga pleni? 019 PSA 035 011 Priče vstajajo krivične; česar si nisem v svesti, terjajo od mene. 019 PSA 035 012 Hudo mi vračajo za dobro, zapuščenost duši moji. 019 PSA 035 013 In vendar sem jaz, ko so bili bolni, v raševini za obleko, s postom pokoril dušo svojo, in molitev moja se je vračala v nedrije moje. 019 PSA 035 014 Kakor k bližnjemu, kakor k bratu sem hodéval neprestano, kakor žalujoč po materi hodil sem sključen v črni obleki. 019 PSA 035 015 Ko pa pešam, zbirajo se in se radujejo; zbirajo se pri meni in se plazijo, da ne čutim; parajo obleko, in ne molčé: 019 PSA 035 016 Med igralci šaljivci šegavi; sè svojimi zobmí režé proti meni. 019 PSA 035 017 Gospod, doklej bodeš gledal? Reši dušo mojo njih pogube, mladih levov edino mojo. 019 PSA 035 018 Slavil te bodem v velikem zboru, med ljudstvom obilim bodem te hvalil. 019 PSA 035 019 Naj se ne radujejo nad menoj, kateri so mi neprijatelji iz krivih vzrokov; kateri me sovražijo po krivem, naj ne mežikajo z očesom. 019 PSA 035 020 Mirú namreč ne govoré, temuč zoper pokojne v deželi izmišljajo najhujše zvijače. 019 PSA 035 021 In proti meni režé, govoreč: Prav, prav, oko naše vidi! 019 PSA 035 022 Vidiš, Gospod, ne mólči; Gospod, ne bivaj daleč od mene. 019 PSA 035 023 Zbúdi se in vstani na sodbo mojo; Bog moj in Gospod moj, na pravdo mojo. 019 PSA 035 024 Sodi me po pravici svoji, Gospod Bog moj, in naj ne radujejo se nad mano. 019 PSA 035 025 Naj ne govoré v srci svojem: Prav, duša naša; ne govoré naj: Pogoltnili smo ga. 019 PSA 035 026 Osramoté se naj in zarudé vkup, ker se veselé nesreče moje; sè sramoto naj se ogrnejo in nečastjo, kateri se povzdigujejo proti meni. 019 PSA 035 027 Prepevali bodejo in se radovali, kateri se veselé pravice moje, in govorili bodejo vedno: Poveličan Gospod, ki se veseli mirú svojega hlapca. 019 PSA 035 028 In jezik moj bode oznanjal pravičnost tvojo, ves dan hvalo tvojo. 019 PSA 036 001 Načelniku godbe; pesem hlapca Gospodovega, Davida. Beseda pregrehe krivičnega je v srca mojega globočini: Pred očmi njegovimi ni strahu Božjega. 019 PSA 036 002 Slepí se v svojih očéh, ko doseže krivico svojo, katero naj bi sovražil. 019 PSA 036 003 Besede ust njegovih so prazne in zvijačne; rabiti jenja razum, da bi delal dobro. 019 PSA 036 004 Ničemurnost misli v postelji svoji, stopa na pot, ki ni dobra: hudega ne zameta. 019 PSA 036 005 Gospod, v nebesih je milost tvoja, zvestoba tvoja noter do gornjih oblakov. 019 PSA 036 006 Pravica tvoja kakor največje gore, sodbe tvoje valovi veliki; ljudî in živali ohranjaš, Gospod. 019 PSA 036 007 Kako dražestna je milost tvoja, Bog, ko sinovi človeški pribegajo v senco peróti tvojih. 019 PSA 036 008 Preobilno se napolnjujejo z obilostjo hiše tvoje, in iz potoka svojih slasti jih napajaš. 019 PSA 036 009 Ker pri tebi je življenja vir, v svetlobi tvoji uživamo svetlobo. 019 PSA 036 010 Pomóli milost svojo njim, ki te spoznavajo, in pravico svojo pravičnim v srci. 019 PSA 036 011 Ne zadeni me prevzetnega noga, in roka krivičnih naj me ne zapelje, da zaidem. 019 PSA 036 012 Ko padejo hudodelniki, zaženó se tako, da ne morejo vstati. 019 PSA 037 001 Pesem Davidova. Ne razsrdi se zaradi hudobnih, ne zavidaj njih, ki delajo krivico. 019 PSA 037 002 Ker hitro se pokosé kakor seno, in kakor nežne trave zelenje odpadejo. 019 PSA 037 003 Zaupaj v Gospoda in delaj dobro; prebivaj v deželi in v poštenosti se pasi. 019 PSA 037 004 In razveseljuj se v Gospodu, ki ti bode dal srca tvojega prošnje. 019 PSA 037 005 Izróči Gospodu svojo pot in zaupaj vanj; on bode že storil. 019 PSA 037 006 Kakor luč bode pokazal pravičnost tvojo, in pravico tvojo kakor poldan. 019 PSA 037 007 Zanašaj se na Gospoda in čakaj ga neprestano: ne razsrdi se zaradi njega, ki ima srečo na poti svoji; zaradi moža, ki doprinaša, kar misli. 019 PSA 037 008 Odjenjaj od jeze, in pústí togoto, ne razsrdi se, da bi le hudo storil. 019 PSA 037 009 Ker hudobniki se bodejo iztrebili: čakajoči pa Gospoda dedovali bodejo sami deželo. 019 PSA 037 010 In še malo, in celo ne bode krivičnega: ko bodeš ogledoval mesto njegovo, ne bode ga. 019 PSA 037 011 Krotki pa bodejo dedovali deželo, in radovali se bodejo v obilosti mirú. 019 PSA 037 012 Ko misli krivični zoper pravičnega, in škriplje sè zobmí svojimi proti njemu, 019 PSA 037 013 Smeje se mu Gospod, ker vidi, da prihaja dan njegov. 019 PSA 037 014 Meč naj so potegnili krivični in lok svoj napéli, da poderó ubozega in siromaka, da pobijejo poštene na potu: 019 PSA 037 015 Meč njihov predere njih srce, in zdrobé se njihovi loki. 019 PSA 037 016 Dobro je vsakemu pravičnemu malo, bolje nego obilost mnogim krivičnim. 019 PSA 037 017 Ker roke krivičnih se zdrobé, pravične pa podpira Gospod. 019 PSA 037 018 Gospod pozna čase poštenih, tako da bode posest njihova vekomaj. 019 PSA 037 019 Osramoté se ne o hudem času; temuč nasitijo se o lakoti času, 019 PSA 037 020 Ko krivični poginejo in sovražniki Gospoda kakor kar je drazega v jagnjetih, kakor to mine v dim, minejo oni. 019 PSA 037 021 Na pósodo jemlje krivični, a vrniti ne more; pravični pa je milosten in daruje: 019 PSA 037 022 Ker blagoslovljeni po njem podedovajo deželo, prokleti pa po njem pogubé se. 019 PSA 037 023 Gospod stavi stopinje možu, katerega poti se raduje. 019 PSA 037 024 Ko pada, ne zvrne se; ker Gospod podpira roko njegovo. 019 PSA 037 025 Otrok sem bil, postaral sem se tudi, ali videl nisem pravičnege zapuščenega tako, da bi kruha iskalo seme njegovo. 019 PSA 037 026 Ves dan deli milost in posoja, in v blagoslovu je seme njegovo. 019 PSA 037 027 Odstopi od hudega, in delaj dobro; tako prebivaj vekomaj. 019 PSA 037 028 Ker Gospod ljubi pravico, in ne zapusti njih, katerim je dobrovoljen; na veke se ohrani, seme pa krivičnih se iztrebi. 019 PSA 037 029 Pravični bodo podedovali deželo, in prebivali bodo večno v njej. 019 PSA 037 030 Pravičnega usta premišljajo modrost, in jezik njegov govori pravico. 019 PSA 037 031 V srci njegovem je postava njegovega Boga, noga njegova ne omahuje na hojah svojih. 019 PSA 037 032 Krivični pa zalezuje pravičnega in želi ga umoriti. 019 PSA 037 033 Gospod ga ne zapusti v roki njegovi, ne dovoli, da se obsodi, ko se sodi. 019 PSA 037 034 Pazi na Gospoda in drži se poti njegove: tedaj te povzdigne, da bodeš podedoval deželo, videl krivičnih pogubo. 019 PSA 037 035 Videl sem krivičnega, ko je pognal z veliko močjo, in se razvijal kakor domače drevo zeleneče. 019 PSA 037 036 Potem je minil, in glej, ni ga bilo več: ker iskal sem ga, a našel se ni. 019 PSA 037 037 Opazuj poštenega, in glej pravičnega, konec tega moža je mir. 019 PSA 037 038 Grešniki pa se pogubljajo vsi vkup; konec krivičnih se iztrebi. 019 PSA 037 039 Ker blaginja njih je od Gospoda, moč njih o času stiske. 019 PSA 037 040 In pomaga jim Gospod ter otima jih; otima jih krivičnih ter jih ohranja, ker pribegajo k njemu. 019 PSA 038 001 Psalm Davidov za spomin. Gospod, v srdu svojem ne dólži me, in v togoti svoji ne pokôri me. 019 PSA 038 002 Ker pušice tvoje so zasajene v mé, in nadme si spustil roko svojo. 019 PSA 038 003 Nič celega ni na mesu mojem zavoljo srdú tvojega; mirú ni v mojih kostéh zavoljo greha mojega. 019 PSA 038 004 Ker krivice moje presezajo glavo mojo, kakor težko breme; pretežke so, da bi jih prenašati mogel. 019 PSA 038 005 Segnjile so in usmradile se bule moje, zavoljo nespameti moje. 019 PSA 038 006 Mučim se, krivim se presilno, ves dan pohajam v črni obleki. 019 PSA 038 007 Ker drob moj je poln prisada, tako da ni nič celega na mesu mojem. 019 PSA 038 008 Oslabljen sem in potrt presilno; tulim od stokanja svojega srca. 019 PSA 038 009 Gospod, pred teboj je vse hrepenenje moje; in zdihovanje ni ti skrito. 019 PSA 038 010 Srce moje utriplje, zapušča me moja krepost, in luč mojih očî, tudi one niso v moji oblasti. 019 PSA 038 011 Prijátelji moji in bližnji moji stojé nadlogi moji nasproti, in sorodniki moji stojé od daleč. 019 PSA 038 012 Stavijo pa zanke, kateri iščejo duše moje: in kateri iščejo hudega meni, govoré nadloge in izmišljajo ves dan zvijače. 019 PSA 038 013 Jaz pa jih ne slišim kakor gluh, in kakor nem ne odprem svojih ust. 019 PSA 038 014 Ampak sem kakor ón, ki ne sliši, in kateremu ní dokazov v ustih. 019 PSA 038 015 Ker tebe čakam, Gospod; da me ti uslišiš, Gospod, Bog moj. 019 PSA 038 016 Ker pravim: Naj se ne radujejo nad menoj; ko omahuje noga moja, naj se ne povzdigujejo proti meni, 019 PSA 038 017 Ako bodem jaz za omahnenje pripravljen, in bolečina moja bode vedno pred mano. 019 PSA 038 018 Ker krivico svojo oznanjam, skrbi me moj greh. 019 PSA 038 019 Neprijatelji pa moji krepčajo se živi, in množijo se, kateri me sovražijo iz krivih vzrokov. 019 PSA 038 020 In vračajoč hudo za dobro nasprotujejo mi, zato ker hodim za dobrim. 019 PSA 038 021 Ne zapústi me, Gospod, Bog moj; ne bivaj daleč od mene. 019 PSA 038 022 Hiti na pomoč mojo, Gospod, blaginja moja! 019 PSA 039 001 Načelniku godbe Jedutunov, psalm Davidov. Rekel sem: Pazil bodem na pota svoja, da ne grešim z jezikom svojim; uzdo bodem imel okrog svojih ust, dokler bode krivični pred menoj. 019 PSA 039 002 Umolknil sem bil molčeč, tih sem bil tudi dobremu; ali hujšala se je bolečina moja. 019 PSA 039 003 Ko pa se je vnemalo srce moje v meni, ko je v premišljevanji mojem užigal se ogenj, govoril sem z jezikom svojim: 019 PSA 039 004 Daj, da zvem, Gospod, konec svoj, kaj je mera mojih dní, zvem, kako sem trpežen. 019 PSA 039 005 Glej, po dlan dolge si naredil dnî moje, in čas moj je kakor nič pred teboj, zares, prava ničevost je vsak človek, še tako trden. 019 PSA 039 006 Zarés, kakor senca mine človek, zares, zastonj tako ropotajo; zbira vsak, a ne vé, kdo bode to prejel. 019 PSA 039 007 A kaj še čakam, Gospod? up moj je v tebi. 019 PSA 039 008 Vseh pregreh mojih reši me, nespametnim na sramoto ne izpostavi me. 019 PSA 039 009 Umolknem, ne zinem, ker ti si storil. 019 PSA 039 010 Odvrni od mene udarec svoj, od udarca roke tvoje jaz omahujem. 019 PSA 039 011 Ako bi s kaznimi po krivičnosti pokoril vsakega, uničil bi kakor mola, kar je vrednega v njem: zares, ničevost je vsak človek. 019 PSA 039 012 Čuj molitev mojo, Gospod, in vpitje moje; uho nagni solzam mojim, ne delaj se gluhega; ker tujec sem pred teboj, naselnik kakor vsi očetje moji. 019 PSA 039 013 Odstopi od mene, da se okrepčam: ko še ne odhajam, da me ne bode več. 019 PSA 040 001 Načelniku godbe, psalm Davidov. Stanovitno sem čakal Gospoda, kateri je nagnivši se k meni slišal vpitje moje. 019 PSA 040 002 In izpeljavši me iz jezera viharnega, iz blatne luže, postavil je nogo mojo na skalo, utrdil korake moje. 019 PSA 040 003 V usta moja je položil novo pesem, hvalno pesem našemu Bogu: videli bodo mnogi in bali se ter zaupali v Gospoda, govoreč: 019 PSA 040 004 Blagor možu, kateri stavi v Gospoda zaupanje svoje, ter se ne ozira v prevzetnike in lažnjivce. 019 PSA 040 005 Mnoga čuda svoja nam ti deliš, Gospod, Bog moj, in misli svoje za nas: nihče, ko jih pregledujem, ni tebi enak; če jih bodem oznanjal in pripovedoval, preštevilna so, da bi jih naštel. 019 PSA 040 006 Daritve in darú se nisi veselil, ušesa si mi prebodel; žgalne žrtve in daritve za greh nisi zahteval. 019 PSA 040 007 Tedaj sem rekel: Glej, tu sem; v zvitku knjige je pisano o meni: 019 PSA 040 008 Veseli me delati voljo tvojo, Bog moj; in postava tvoja je v mojem osrčji. 019 PSA 040 009 Pravico oznanjam v zboru velikem; glej, ustnam svojim ne branim, Gospod, ti veš. 019 PSA 040 010 Pravice tvoje ne skrivam v srci svojem: zvestobo tvojo in blaginjo tvojo pravim; ne prikrivam milosti tvoje in resnice tvoje velikemu zboru. 019 PSA 040 011 Ti, Gospod, ne odtezaj mi usmiljenja svojega; milost tvoja in resnica tvoja naj me hraniti vedno. 019 PSA 040 012 Ker obdajajo me in napadajo nadloge brez števila; dohajajo me krivice moje tako, da pregledati ne morem; več jih je, ko glave moje làs; tudi srce moje me zapušča. 019 PSA 040 013 Blagovoli me oteti, Gospod; na pomoč mojo hiti, Gospod! 019 PSA 040 014 Osramoté se naj in z rudečino oblijó vsi vkup, ki iščejo duše moje, da jo pogubé; umaknejo se naj in onečastijo, kateri se veselé moje nadloge. 019 PSA 040 015 Zapuščeni naj bodo za plačilo sramote svoje, kateri pravijo meni: Prav, prav! 019 PSA 040 016 Veselé se naj in radujejo v tebi vsi, kateri te iščejo; govoré naj vedno: Poveličuj se Gospod, kateri ljubijo blaginjo tvojo. 019 PSA 040 017 Ubog sem res in potreben, ali Gospod misli name: pomoč si moja in rešitelj moj: Bog moj, ne múdi se. 019 PSA 041 001 Načelniku godbe, psalm Davidov. Blagor mu, kdor se spominja siromaka, govoreč: O času nadloge bode ga otél Gospod. 019 PSA 041 002 Gospod ga bode rešil, ohranil življenju; srečen bode na zemlji, in ne izdajaj ga želji sovražnikov njegovih. 019 PSA 041 003 Gospod naj ga podpira na postelji slabosti: vse ležišče njegovo vsled bolezni njegove preméni, 019 PSA 041 004 Ko govorim: Gospod, milost mi stóri, ozdravi dušo mojo, ker tebi sem grešil. 019 PSA 041 005 Sovražniki moji so slabo govorili o meni: Kdaj bode umrl in bode izginilo ime njegovo? 019 PSA 041 006 Ko je tedaj prihajal obiskat me kdó, govorilo je laž srce njegovo; zbiralo si je krivico: šel je ven in právil. 019 PSA 041 007 Vkup so šepetali zoper mene vsi sovražniki moji; zoper mene so izmišljali, kar bi mi bilo v zlo, govoreč: 019 PSA 041 008 Stvar silno malopridna tiči v njem globoko, in ker leži, več ne vstane. 019 PSA 041 009 Tudi mož, ki je živel v miru z menoj, v katerega sem zaupal, kateri je jedel mojo jed, vzdignil je peto proti meni. 019 PSA 041 010 Ti pa, Gospod, storí mi milost, in zbúdi me, da jim povrnem. 019 PSA 042 001 Načelniku godbe med nasledniki Koretovimi; ukovita. Kakor jelen koprni po vodnih potokih, tako duša moja koprni po tebi, Bog. 019 PSA 042 002 Žejna je duša moja Boga, mogočnega, živega, govoreč: Kdaj se približam, da se prikažem pred obličjem Božjim? 019 PSA 042 003 Solzé moje so mi za hrano podnevi in ponoči; ko se mi pravi vsak dan: Kje je, tvoj Bog? 019 PSA 042 004 To mi je v mislih, ko izlivam v sebi dušo svojo, da bi se bil izprehajal v krdelu, hodil z njimi noter do hiše Božje z glasom petja in hvale, v praznični množici. 019 PSA 042 005 Kaj si pobita, duša moja, in tako ropočeš v meni? Upaj v Boga, ker še ga bodem slavil in vso blaginjo njegovega obličja. 019 PSA 042 006 Bog moj, pobita je v meni duša moja; zatorej se spominjam tebe iz dežele Jordanove in Hermonske, z male gorice. 019 PSA 042 007 Brezno kliče brezno o slapov tvojih glasu; vse vodé tvoje in valovi tvoji pridirajo in valé se čez me. 019 PSA 042 008 Podnevi pošlje Gospod milost svojo, in ponoči hvalno pesem svojo k meni; v molitvi svoji k Bogu mogočnemu življenja mojega prebijem. 019 PSA 042 009 Govoril bodem Bogu mogočnemu, skali svoji: Zakaj me pozabljaš? zakaj hodim žalujoč zaradi zatiranja sovražnikovega? 019 PSA 042 010 Suhe kosti moje napadajo, sramoté me sovražniki moji, govoré mi vsak dan: Kje Bog je tvoj? 019 PSA 042 011 Kaj si pobita, duša moja, in kaj tako ropočeš v meni? Upaj v Boga, ker še ga bodem slavil, vso blaginjo obličja mojega in mojega Boga. 019 PSA 043 001 Maščuj me, Bog, in prevzemi pravdo mojo; ljudstva hudobnega, moža zvijačnega in krivičnega reši me. 019 PSA 043 002 Ker ti si Bog moči moje, zakaj bi me zamétal? zakaj bi žalujoč hodil neprestano zaradi zatiranja sovražnikovega? 019 PSA 043 003 Pošlji luč svojo in resnico svojo, oné naj me spremljati, pripeljati naj me na goro svetosti tvoje, in v šatore tvoje. 019 PSA 043 004 Da stopim pred oltár Božji, pred Boga mogočnega, veselje radosti moje, in te slavim sè strunami, o Bog, Bog moj. 019 PSA 043 005 Kaj si pobita, duša moja, in kaj tako ropočeš v meni? Upaj v Boga, ker še ga bodem slavil, vso blaginjo obličja mojega in mojega Boga. 019 PSA 044 001 Načelniku godbe med nasledniki Koretovimi; ukovita. O Bog, z ušesi svojimi smo slišali, očetje naši so nam pravili, káko delo si storil o njih časih, časih nekdanjih. 019 PSA 044 002 Z roko svojo si izgnal narode in naselil njé: pokoril si ljudstva in razširil njé. 019 PSA 044 003 Niso namreč z mečem svojim dobili dežele v oblast, in njih dlan ni jim dala blaginje; nego desnica tvoja in dlan tvoja in obličja tvojega luč; ker blagovoljen si jim bil. 019 PSA 044 004 Ti sam si kralj moj, o Bog; pošlji vsakoršno blaginjo Jakobu. 019 PSA 044 005 S teboj bodemo z rogom udarili sovražnike svoje; z imenom tvojim bodemo pogazili njé, ki se spenjajo v nas. 019 PSA 044 006 Ker na lok svoj se ne zanašam, in meč moj ne bode me rešil. 019 PSA 044 007 Ko nas bodeš otél neprijateljev naših, in osramotil sovražnike naše, 019 PSA 044 008 Hvalili bodemo ves dan Boga, ime tvoje bodemo slavili vekomaj. 019 PSA 044 009 In vendar si nas zavrgel in onečastil, ker nisi hodil z našimi vojskami. 019 PSA 044 010 Storil si, da smo se umaknili sovražniku, in neprijatelji naši si plenijo. 019 PSA 044 011 Predal si nas kakor drobnico za hrano, in med ljudstva si nas razkropil. 019 PSA 044 012 Prodal si ljudstvo svoje za malo, in povišal nisi cene njegove. 019 PSA 044 013 Izpostavil si nas v sramoto sosedom našim, v zasramovanje in zasmehovanje njim, ki nas obdajajo. 019 PSA 044 014 Za pregovor si nas postavil ljudstvom, v majanje z glavo med narodi. 019 PSA 044 015 Ves dan mi je nečast moja pred očmi, in obličja mojega sramota me pokriva; 019 PSA 044 016 Zaradi glasú zasramovalca in preklinjalca; zaradi sovražnika in maščevalca. 019 PSA 044 017 Vse to nas je zadelo, in vendar te ne zabimo; in lažnjivo se ne vedemo zoper zavezo tvojo. 019 PSA 044 018 Ne odmika se srce naše, in stopinja naša ne zavija v stran od steze tvoje: 019 PSA 044 019 Če tudi si nas potrl v kraj sômov in pokril nas z mrtvaško senco. 019 PSA 044 020 Ako bi bili pozabili imena Boga našega, ali razpeli roke svoje proti bogu mogočnemu tujemu, 019 PSA 044 021 Ali bi ne bil Bog tega preiskal? Ker on pozná srca skrivnosti. 019 PSA 044 022 Ali zavoljo tebe nas pobijajo vsak dan; cenijo nas kakor drobnico za klanje. 019 PSA 044 023 Zbúdi se, zakaj bi spal, Gospod? vstani, ne zametaj nas na večno. 019 PSA 044 024 Zakaj bi skrival obličje svoje, pozabljal nadloge naše in stiske naše? 019 PSA 044 025 Ker v prah je ponižano življenje naše, tál se tišči trebuh naš. 019 PSA 044 026 Vstani na pomoč nam, in reši nas zavoljo milosti svoje. 019 PSA 045 001 Načelniku godbe med nasledniki Koretovimi, na šestero strun, prijateljic pesem ukovita. Iz srca mojega vre dobra beseda; pel bodem pesmi svoje o kralji, z jezikom svojim in peresom, ročen pisar. 019 PSA 045 002 Mnogo lepši si ustvarjen od sinóv človeških; miloba je razlita po ustnah tvojih; zatôrej te je Bog blagoslovil vekomaj. 019 PSA 045 003 Meč svoj opaši okolo ledja, o premočni; meč slave svoje in dike svoje. 019 PSA 045 004 In z diko svojo srečno jahaj z besedo resnice, in izrekaj pravico, in stavi si spomenike sè strašnimi deli desnice svoje. 019 PSA 045 005 Z ostrimi pušicami tvojimi bodo padala pód te ljudsta, po volji bodo padali sovražniki kraljevi. 019 PSA 045 006 Prestol tvoj, o Bog, je na večne čase; žezlo pravično je žezlo tvojega kraljestva. 019 PSA 045 007 Ljubiš pravico, in krivico sovražiš; zatorej te je pomazilil Bog, Bog tvoj z oljem veselja pred tvojimi tovariši. 019 PSA 045 008 Mira in aloe in kasija so vsa oblačila tvoja, ko izhajaš iz svetišč slonokoščenih, pred njimi, ki razveseljujejo. 019 PSA 045 009 Hčere kraljeve so med dragimi tvojimi; žena tvoja je postavljena tebi na desno z odličnim zlatom Ofirskim. 019 PSA 045 010 Čuj, hči, in glej, in nagni uho svoje, ter pozabi ljudstva svojega in hiše očetove svoje. 019 PSA 045 011 In radoval se bode kralj lepote tvoje; in ker je kralj tvoj, pokloni se njemu. 019 PSA 045 012 Tedaj bodejo hčere Tirske z darilom molile obličje tvoje, bogati med ljudstvom. 019 PSA 045 013 Vsa čestita je notri hči kraljeva, v obleki predelani zlatom. 019 PSA 045 014 S Frigijskimi ogrinjali nesó jo h kralju; device prijateljice za njo peljejo se k tebi. 019 PSA 045 015 Vodijo jih z največjim veseljem in radovanjem, stopajo v grad kraljevi. 019 PSA 045 016 Na mestu roditeljev tvojih bodejo sinovi tvoji: za prvake jih postaviš po vsej deželi. 019 PSA 045 017 Oznanjal bodem ime tvoje v vsaki dobi; zatorej te bodejo slavila ljudstva na vedno večno čase. 019 PSA 046 001 Načelniku godbe med nasledniki Koretovimi, po visoki godbi, hvalna pesem. Bog nam je zavetje in moč; pomoč v stiskah najkrepkejša. 019 PSA 046 002 Zato bi se ne bali, ako bi se premaknila zemlja, ali ko bi se gore pogreznile v globočino morja. 019 PSA 046 003 Šumele bi, kalile se vodé njih vseh, gibale se goré od njegovega vzdigovanja. 019 PSA 046 004 Reka, potoki njeni razveseljujejo mesto Božje, kraj presveti, Najvišjega prebivališče. 019 PSA 046 005 Bog je v sredi njegovi, ne gane se; Bog mu pomaga rano zjutraj. 019 PSA 046 006 Ko hrumé narodi, gibljejo se kraljestva, oglasi se on, taja se zemlja. 019 PSA 046 007 Gospod vojnih krdel je z nami, grad je nam Bog Jakobov. 019 PSA 046 008 Pridite, glejte dela Gospodova, kako razgraja po zemlji! 019 PSA 046 009 Vojske mirí noter do skrajnosti zemlje, lok lomi in sulico krši, vozove sežiga z ognjem. 019 PSA 046 010 Govoreč: Stojte in spoznajte, da sem jaz Bog; da se bodem poveličeval med narodi, poveličeval na zemlji. 019 PSA 046 011 Gospod vojnih krdél je z nami, grad nam Bog Jakobov. 019 PSA 047 001 Načelniku gódbe; med nasledniki Koretovimi, psalm. Vsa ljudstva ploskajte z roko, ukajte Bogu z donečim glasom. 019 PSA 047 002 Ker Gospod najvišji, čestiti, kralj velik je nad vso zemljo. 019 PSA 047 003 V hlev goni ljudstva, v naš kraj, in narode v kraj naših nóg. 019 PSA 047 004 Odbira nam posestvo naše, diko Jakoba, katerega ljubi nad vse. 019 PSA 047 005 Gor gré Bog z veselim glasom, Gospod s trombe bučanjem. 019 PSA 047 006 Prepevajte Bogu, prepevajte; prepevajte kralju našemu, prepevajte! 019 PSA 047 007 Ker vse zemlje kralj je Bog, prepevajte s pesmijo ukovito! 019 PSA 047 008 Bog kraljuje nad narodi; Bog sedí na prestolu svetosti svoje. 019 PSA 047 009 Radovoljni se zbirajo iz ljudstev, ljudstvo Boga Abrahamovega, ker Božje so hrambe dežele; silno je vzvišen. 019 PSA 048 001 Pesem in psalm naslednikom Koretovim. Velik je Gospod in hvaljen silno, v mestu Boga našega, na gori svetosti svoje: 019 PSA 048 002 V lepoti kraja, veselji vse zemlje, na gori Sijonski, na severni strani v mestu kralja vélikega. 019 PSA 048 003 Bog v dvorih njegovih spoznava se za grad. 019 PSA 048 004 Ker, glej, sešli so se kralji, šli so vkup. 019 PSA 048 005 Sami so videli, vkup so strmeli, zmedli so se, izbežali urno. 019 PSA 048 006 Trepet jih je obšel tam, bolečina kakor porodnico. 019 PSA 048 007 Z burjo razbijaš ladije morske. 019 PSA 048 008 Kakor smo slišali, tako smo videli v mestu Gospoda vojnih krdél, v mestu Boga našega; Bog ga utrjuje na veke. 019 PSA 048 009 Milost tvojo premišljamo, o Bog, sredi tvojega svetišča. 019 PSA 048 010 Kakor ime tvoje, tako je slava tvoja noter do krajev zemlje; pravice je polna desnica tvoja. 019 PSA 048 011 Veselí se naj gora Sijonska, radujejo se hčere Judove zavoljo sodeb tvojih. 019 PSA 048 012 Obhajajte Sijon, in obdajajte ga; štejte stolpe njegove. 019 PSA 048 013 Upirajte misli svoje na trdnjavo, povzdignite oči k dvorom njegovim, da oznanjate prihodnjemu rodu. 019 PSA 048 014 Ker ta je naš Bog na vedno večne čase; ta nas bode vodil noter do smrti. 019 PSA 049 001 Načelniku godbe med nasledniki Koretovimi, psalm. Čujte to, vsa ljudstva, poslušajte, vsi sveta prebivalci: 019 PSA 049 002 Nizki in visoki; bogatin in siromak enako. 019 PSA 049 003 Usta moja bodejo govorila razno modrost, in srca mojega premišljevanje mnogotero razumnost. 019 PSA 049 004 Uho svoje nagnem k priliki, na strunah bodem razodeval uganko svojo. 019 PSA 049 005 Kaj bi se bal o hudem času, da me ne obdá sledóv mojih krivica, 019 PSA 049 006 Njih, ki zaupajo v mogočnost svojo, in se ponašajo v obilosti svojega bogastva? 019 PSA 049 007 Brata nikakor ne more odkupiti nihče, ne dati Bogu odkupnine njegove. 019 PSA 049 008 (Drag namreč je njih življenja odkup, dà, ni ga vekomaj!) 019 PSA 049 009 Da bi živel še večno, ne izkusil trohnobe. 019 PSA 049 010 Vidi namreč, da mrjó modri, enako pogine nespametni in neumni, in drugim pušča bogastvo svoje. 019 PSA 049 011 Menili so, da se hiše njih stavijo za veke, prebivališča njih za vse rodove, ko so jih imenovali po svojih imenih po deželah. 019 PSA 049 012 In vendar človek v časti ne bode ostal; podoben postane živalim, ki poginejo. 019 PSA 049 013 Ta je njih pot, njih upanje; in nasledniki njih odobravajo njih usta. 019 PSA 049 014 Kakor živino pasla jih bode smrt razpostavljene v grobu, dokler jim gospodujejo pravični tisto jutro, in obliko njih pokonča pekel, iz prebivališča njegovega. 019 PSA 049 015 Ali Bog bode rešil dušo mojo groba, ko me bode sprejel mogočno. 019 PSA 049 016 Ne bój se, ko kdo bogat postane, ko se pomnoži domača slava njegova; 019 PSA 049 017 Ker v smrti ne vzame nič tega sè seboj; za njim ne pojde slava njegova. 019 PSA 049 018 Ko bode blagoslavljal dušo svojo v življenji svojem, in te bodejo slavili, ker si privoščiš: 019 PSA 049 019 Da pride noter do dobe očetov svojih, vekomaj vendar ne bodejo uživali luči. 019 PSA 049 020 Človek, ki je v čisli a ni razumen, podoben je živini, katera pogine. 019 PSA 050 001 Psalm Asafu; Bog mogočni, Bog Gospod govori in kliče zemljo od vzhoda solnčnega do zahoda. 019 PSA 050 002 Sè Sijona, najvišje lepote, proseva Bog. 019 PSA 050 003 (Pridi, naš Bog, in ne delaj se gluhega); ogenj razsaja pred njim, in silno viharno je okrog njega. 019 PSA 050 004 Nebesa kliče od zgoraj, in zemljo, da sodi ljudstvo svoje: 019 PSA 050 005 Zberite mi jih, katerim sem delil milost, kateri so storili zavezo z menoj po daritvi. 019 PSA 050 006 Ko so nebesa oznanjala pravico njegovo, da je Bog sodnik, 019 PSA 050 007 Čuj, ljudstvo moje, in govoril bodem, Izrael, in na pričo te klical; Bog, Bog naj bodem tvoj. 019 PSA 050 008 Ne zavoljo daritev tvojih te bodem svaril, da naj bodejo žgalne daritve tvoje vedno pred menoj. 019 PSA 050 009 Ne sprejmem iz hiše tvoje junca, kozličev iz tvojih ograj. 019 PSA 050 010 Ker moja je vsaka gozdna zver, živali v gorah tisoč, 019 PSA 050 011 Vse tiče gorske poznam, in živali poljske so v moji oblasti. 019 PSA 050 012 Ko bi bil gladen, ne rekel bi tebi; ker moja je zemlja vesoljna in njena obilost. 019 PSA 050 013 Ali živim o mesu krepkih juncev, ali pijem kozlov kri? 019 PSA 050 014 Hvalo daruj Bogu, in najvišjemu opravljaj obljube svoje. 019 PSA 050 015 In kliči me o času stiske; rešil te bodem, da me čestiš. 019 PSA 050 016 Krivičnemu pa pravi Bog: Kaj da naštevaš zapovedi moje in jemlješ zavezo mojo v svoja usta? 019 PSA 050 017 Ker ti sovražiš poštenje, in besede moje si vrgel zá se. 019 PSA 050 018 Kakor hitro vidiš tatú, sprijazniš se z njim; in s prešestniki je delež tvoj. 019 PSA 050 019 Usta svoja rabiš za húdo, in z jezikom svojim spletaš zvijačo. 019 PSA 050 020 Sedé obrekuješ svojega brata, sina matere svoje sramotiš. 019 PSA 050 021 Ko si to počel, delal sem se gluhega; zato meniš, da sem prav tebi podoben: svarim te in govorim ti v óči. 019 PSA 050 022 Pázite vendar na to vi, ki zábite Boga, da ne zgrabim in ga ne bode, da bi rešil. 019 PSA 050 023 Kdor daruje hvalo, česti me, in kdor uravnava pot, storil bodem, da uživa blaginjo Božjo. 019 PSA 051 001 Načelniku godbe, psalm Davidov, Ko je prišel k njemu Natan prerok, potem ko se je bil sešèl z Betsebo. Milosten mi bodi, o Bog, po dobroti svoji; po obilosti svojega usmiljenja izbriši pregrehe moje. 019 PSA 051 002 Dobro me operi krivice moje, in greha mojega očisti me. 019 PSA 051 003 Ker pregrehe svoje jaz spoznavam, in greh moj biva mi vedno pred očmi. 019 PSA 051 004 Tebi, tebi samemu sem grešil, in storil kar se zlo vidi v tvojih očeh; da se opravičiš v govorih svojih; čist si, kader ti sodiš. 019 PSA 051 005 Glej, v krivici sem storjen in v grehu me je spočela mati moja. 019 PSA 051 006 Glej, resnice se raduješ v osrčji; in skrivaj si mi razodél modrost svojo. 019 PSA 051 007 Očisti me z isopom, da bodem čist; operi me, da bodem bel nad sneg. 019 PSA 051 008 Stóri, da čujem veselje in radost, radujejo se kosti, katere si potrl. 019 PSA 051 009 Skrij srdito obličje svoje grehom mojim, in vse krivice moje izbriši. 019 PSA 051 010 Srce mi čisto ustvari, Bog, in duh krepak ponovi v meni. 019 PSA 051 011 Ne zavrzi me izpred svojega obličja; in svojega svetega duha ne jemlji od mene nazaj. 019 PSA 051 012 Daj mi nazaj veselje blaginje svoje; in z duhom blagodušnosti podpiraj me. 019 PSA 051 013 Učil bodem krivičnike pota tvoja, da se grešniki povrnejo k tebi. 019 PSA 051 014 Reši me krvi, o Bog, Bog blaginje moje; jezik moj naj poje pravico tvojo. 019 PSA 051 015 Gospod, odpri moje ustne, in usta moja bodejo oznanjala hvalo tvojo. 019 PSA 051 016 Ker ne veseliš se daritve; nočeš, da dajem žgalni dar. 019 PSA 051 017 Daritve Božje so duh potrt; srca potrtega in pobitega, o Bog, ne zametaš. 019 PSA 051 018 Oblagodari po dobri volji Sijon; sezidaj zidovje Jeruzalemsko. 019 PSA 051 019 Tedaj se bodeš veselil daritev pravice, žgalnih in celih daritev; tedaj bodo pobožni pokladali junce na tvoj oltar. 019 PSA 052 001 Načelniku godbe, pesem Davidova ukovita. Ko je Doeg Idumejec prišel in naznanil Savlu ter rekel mu: David je obiskal hišo Abimelekovo. Kaj se šopiriš v hudobi, o mogočni? Milost Boga mogočnega trpi vsak dan. 019 PSA 052 002 Bridkosti izmišljene napravljaš z jezikom svojim; podoben je ostri britvi, ti zvijače snovatelj! 019 PSA 052 003 Hudo ljubiš bolj ko dobro, laž bolj ko govoriti pravico, presilno. 019 PSA 052 004 Ljubil si vse besede pogubne, jezik zvijačen. 019 PSA 052 005 Tudi to Bog mogočni podere na vekomaj; zgrabi te in izdere iz šatora; in s kórena te izpuli iz dežele živečih, presilno. 019 PSA 052 006 To bodejo videli pravični v Božjem strahu, in njemu se smijali: 019 PSA 052 007 Glej onega moža, ki si ni bil vzel Boga za brambo; nego zanašal se je na bogastva svojega obilost, in utrjal se v hudobi svoji. 019 PSA 052 008 Jaz pa, kakor oljka zeleneča v hiši Božji, zaupam milosti Božji na vedno večne čase. 019 PSA 052 009 Slavil te bodem vekomaj, ker si storil to; in čakal bodem imena tvojega, ker si dober, pred njimi, katerim deliš milost. 019 PSA 053 001 Načelniku godbe na piščal; pesem Davidova ukovita. Nespametni govori v srci svojem: Ni ga Boga; pohujšujejo in ostudno krivico doprinašajo, ni ga, da bi delal dobro. 019 PSA 053 002 Bog z neba gleda dol na sinove človeške, da bi videl, je li kateri, da bi bil razumen, da bi iskal Boga. 019 PSA 053 003 Vsak je odstopil, izpridili so se vsi vkup: ni ga, da bi delal dobro, ne enega samega. 019 PSA 053 004 Ali si niso v svesti, kateri delajo krivico, ker žró ljudstvo moje kruh jedóč, ne kličejo Boga? 019 PSA 053 005 Tam se preplašijo od groze, kjer ni groze; ker Bog razsuje kosti vsakega, kateri ima šatorišče svoje zoper tebe; osramotiš jih, ker Bog jih zameta. 019 PSA 053 006 O kdó naj dá blaginjo sè Sijona Izraelu? Ko bode nazaj peljal iz sužnjosti ljudstva svojega krdelo, veselil se bode Jakob, radoval se Izrael. 019 PSA 054 001 Načelniku godbe na strune; pesem Davidova, ukovita. Ko so prišli Zifejci in rekli Savlu: Ali ne tiči David pri nas? Bog, zavoljo imena svojega reši me, in po kreposti svoji potegni se zame. 019 PSA 054 002 Bog, čuj molitev mojo, uho nagni besedam mojih ust. 019 PSA 054 003 Ker tujci spenjajo se proti meni in silovitniki iščejo življenje moje; Boga nimajo pred očmi. 019 PSA 054 004 Glej, Bog mi pomaga, Gospod je med njimi, ki podpirajo življenje moje. 019 PSA 054 005 Sovražnikom mojim vrni tisto zlo, po resničnosti svoji jih pokončaj. 019 PSA 054 006 Obilo ti bodem daroval; slavil bodem ime tvoje, Gospod, ker je dobro. 019 PSA 054 007 Ker reši me vsake stiske, in sovražnike moje gleda moje oko. 019 PSA 055 001 Načelniku godbe na strune, pesem Davidova ukovita, Sliši, Bog, molitev mojo, in prošnji moji se ne skrivaj! 019 PSA 055 002 Ozri se v mé in usliši me; glasno jokam v premišljevanji in zdihujem: 019 PSA 055 003 Zavoljo glasú sovražnikovega, zavoljo krivičnega stiske; ker v mé obračajo krivico, in srditi me preganjajo sè srčnim sovraštvom. 019 PSA 055 004 Srce moje me boli v meni, in smrtni strahovi me obhajajo. 019 PSA 055 005 Strah in trepet me napada, in groza me pokriva. 019 PSA 055 006 Tako da pravim: O da bi mi dal kdó perot kakor golobu; zletel bi, kjer bi mogel prebivati. 019 PSA 055 007 Glej, kar najdalje bi pobegnil, prebivat v puščavi. 019 PSA 055 008 Hitreje bi pobegnil od vetra viharnega, od vrtinca. 019 PSA 055 009 Pogúbi, Gospod, razdeli njih jezik; ker silovitost in prepir vidim v mestu. 019 PSA 055 010 Podnevi in ponoči ga obdajajo na zidovji njegovem; in krivica in hudobnost sta sredi njega. 019 PSA 055 011 Težave so sredi njega, in ne umakneta se z ulic njegovih goljufija in zvijača. 019 PSA 055 012 Ker ne nasprotnik me sramotí, to bi prenašal; ne sovražnik moj se spenja proti meni, njemu bi se skril: 019 PSA 055 013 Temuč tí, človek, meni enak, vodnik moj in znanec moj, 019 PSA 055 014 Ki sva skupaj sladkó se posvetovala, v hišo Božjo hodila z množico. 019 PSA 055 015 Napadla jih bode smrt terjalka, živi pogreznejo se v grob; ker hudobija je, kjer bivajo oni, v njih sredi. 019 PSA 055 016 Jaz bodem klical Boga, in Gospod me bode rešil. 019 PSA 055 017 Zvečer in zjutraj in o poludné bodem premišljal in stokal, dokler ne bode slišal mojega glasu. 019 PSA 055 018 Rešil je življenje moje, da se ne vojskujejo zoper mene, postavil ga v mir; ko so z mnogimi krdeli vojskovali se, bili so poleg mene. 019 PSA 055 019 Slišal bode Bog mogočni in jih zarotil, kakor ostane vekomaj; v katerih ni prememb in se ne bojé Boga. 019 PSA 055 020 Roko svojo steza nad njé, ki živé v miru med seboj, oskrunja zavezo svojo. 019 PSA 055 021 Sladke so, maslene besede njegove, a vojska tiči v njegovem srci; mehkeji od olja so njegove besede, ali goli meči. 019 PSA 055 022 Nad Gospoda zváli, karkoli ti dá, in on te bode podpiral; nikdar ne pripustí pravičnemu, da omahne. 019 PSA 055 023 Ti torej, Bog, pahneš jih v jamo gnjilobe: ljudje krvoločni in zvijačni ne doživé dní svojih polovice, jaz pa bodem tebi zaupal. 019 PSA 056 001 Načelniku godbe, o duši, ki silo trpi od tujcev krdela, odlična pesem Davidova, ko so ga prijeli Filistejci v Gatu. Milosten mi bodi, Bog, ker rohneč me preganja človek, ves dan me stiska oblegovatelj. 019 PSA 056 002 Rohné zalezovalci moji vés dan, ker mnogo jih je; z višave naj mi pomagajo borilci. 019 PSA 056 003 Ko se bodem bal, zaupal bodem v tebe. 019 PSA 056 004 V Bogu bodem hvalil besedo njegovo; v Boga bodem zaupal, ne bodem se bal: Kaj naj bi mi storilo meso? 019 PSA 056 005 Ves dan žalijo mojo stvar; zoper mene merijo vse njih misli v hudo. 019 PSA 056 006 Zbirajo, skrivajo se oni; na moj sled prežé, kakor ki iščejo življenje moje. 019 PSA 056 007 Poleg krivičnosti jim stóri, v jezi pahni ljudstva, Bog. 019 PSA 056 008 Ti imaš sešteto tavanje moje; v meh svoj deni vsako solzo mojo, ali bi jih ne imel seštetih? 019 PSA 056 009 Tedaj se povrnejo sovražniki moji nazaj; tisti dan, ko bodem vpil: To vém, da mi bode Bog na strani. 019 PSA 056 010 V Bogu bodem hvalil besedo, v Gospodu hvalil besedo. 019 PSA 056 011 V Boga zaupam, ne bodem se bal; kaj bi mi storil človek? 019 PSA 056 012 Z menoj bodejo, o Bog, obljube tvoje; zahvaljeval se bodem tebi. 019 PSA 056 013 Ker dušo mojo otimaš smrti; ali bi ne rešil nóg mojih padca? da neprestano hodim pred Bogom v tega življenja luči. 019 PSA 057 001 Načelniku godbe: "Ne pogubi", Davidova pesem odlična, ko je bežal pred Savlom v brlog. Milosten mi bodi, Bog, milosten mi bodi; ker k tebi je pribežala duša moja, in v senco peroti tvojih hočem pribežati, dokler ne minejo težave. 019 PSA 057 002 Klical bodem Boga najvišjega, mogočnega, ki zvršuje za me. 019 PSA 057 003 Poslal bode z nebes rešit me, osramotil bode njega, ki me rohneč preganja silovito. Poslal bode Bog milost svojo in resnico svojo. 019 PSA 057 004 Jaz sem med levi groznimi, med požigalci ležim, med ljudmi, katerih zobje so sulice in pušice, in jezik njih je oster meč. 019 PSA 057 005 Povišaj se nad nebesa, o Bog; nad vso zemljo v slavi svoji. 019 PSA 057 006 Mrežo so bili nastavili stopinjam mojim; potlačil je bil dušo mojo; jamo so bili skopali pred menoj, vanjo padajo silno. 019 PSA 057 007 S povzdignenim srcem svojim, o Bog, s povzdignenim srcem bodem pel in prepeval: 019 PSA 057 008 Vstani, slava moja, vstanite brenklje in strune, budil bodem sè zarijo; 019 PSA 057 009 Slavil te bodem med ljudstvi, Gospod; prepeval med narodi; 019 PSA 057 010 Velika je do nebés milost tvoja, in noter do gornjih oblakov resnica tvoja. 019 PSA 057 011 Povišaj se nad nebesa, o Bog; nad vso zemljo v slavi svoji. 019 PSA 058 001 Načelniku godbe: "Ne pogubi"; Davidova pesem odlična. Ali zares, o krdelo, govorite pravico? po pravici sodite, sinovi človeški? 019 PSA 058 002 Ne, celo iz srca počenjate krivice; v tej deželi tehtate rok svojih silovitost. 019 PSA 058 003 V stran zavijajo krivični od rojstva; tavajo od materinega telesa laž govoreč. 019 PSA 058 004 Strup imajo podoben kačjemu strupu; kakor gada gluhega, ki si maši uho svoje. 019 PSA 058 005 Kateri ne posluša glasú mrmrajočih, njega, ki zna zagovarjati jako. 019 PSA 058 006 O Bog, zdróbi jim zobe v njih ustih; mladih levov kočnike poderi, Gospod! 019 PSA 058 007 Stopé se naj kakor voda, odidejo naj neprestano; njemu, ki napenja pušice svoje, izpremené se naj kakor v klasje pušice. 019 PSA 058 008 Kakor polž, ki se topi, bode naj vsak, kakor žene splav, kakor ki niso videli solnca. 019 PSA 058 009 Ko se ne bode še čutilo trnje vaše, trnje ščipkovo, tako zeleno kakor suho podrl bode vse. 019 PSA 058 010 Radoval se bode pravični, ko bode videl maščevanje; noge svoje bode umival v krivičnega krvi. 019 PSA 058 011 In človek poreče: Vendar ima sad pravični, vendar je sodnik na zemlji! 019 PSA 059 001 Načelniku godbe: "Ne pogubi"; Davidova pesem odlična; ko je bil poslal Savel može, ki so ogledavali hišo njegovo, da bi ga umorili. Reši me sovražnikov mojih, moj Bog; nad nje, ki se spenjajo v méne, povzdigni me. 019 PSA 059 002 Reši me njih, ki delajo krivico, in ljudî krvoločnih otmi me. 019 PSA 059 003 Ker, glej, življenje moje zalezujejo, shajajo se zoper mene krepki, brez hudobije moje, brez greha mojega, Gospod! 019 PSA 059 004 Brez krivice moje se zbirajo in pripravljajo: vstani meni naproti in ozri se. 019 PSA 059 005 Ti torej, Gospod, Bog vojnih krdél, Bog Izraelov, zbúdi se, obiskat vse one narode: ne bodi milosten nikomur, ki dela krivico, nezvesto. 019 PSA 059 006 Povračajo se zvečer; bevkajo kakor pes, in obdajajo mesto. 019 PSA 059 007 Glej, bljujejo z usti svojimi, z mečem na ustnah svojih; ker kdo sliši? pravijo. 019 PSA 059 008 Ti pa, Gospod, bodeš se jim smijal, zasmehoval bodeš vse tiste narode. 019 PSA 059 009 Ko ima on moč, gledal bodem v té, ker Bog je moj grad. 019 PSA 059 010 Bog milosti moje bode me prestregel; Bog storí, da bodem gledal sovražnike svoje. 019 PSA 059 011 Ne pobij jih, da ne pozabijo rojaki moji; izženi jih s krepostjo svojo, in pahni jih dol, ščit naš, Gospod! 019 PSA 059 012 Greh njih ust je njih ustnic beseda; ko bodejo vjeti v napuhu svojem, tedaj naj oznanjajo od prekletstva, tedaj od slabosti. 019 PSA 059 013 Pokončaj v srdu, pokončaj, da jih ne bode več; vedó naj, da Bog gospoduje v Jakobu do mej zemlje. 019 PSA 059 014 Ko se povračajo zvečer, bevkajo naj kakor pes, in obdajajo mesto. 019 PSA 059 015 Sami se naj gonijo, da bi jedli; ko ne bodejo nasíteni, tedaj primorani naj bodejo prenočevati. 019 PSA 059 016 Jaz pa bodem prepeval moč tvojo, in pel bodem do vsakega jutra milost tvojo, da si ti mi bil grad moj in pribežališče, ko sem bil v stiski. 019 PSA 059 017 O moč moja, tebi bodem prepeval, da je Bog grad moj, Bog milosti moje. 019 PSA 060 001 Načelniku godbe, na šestostrunje pričanja, pesem odlična Davidova, za uk. Ko se je boril sè Sirci Mezopotamijskimi, in Sirci Zobejskimi in je Joab vrnivši se pobil Edomejcev v solni dolini dvanajst tisoč. O Bog, zavrgel si nas bil, raztrgal nas, srdit si bil, povrni se nam. 019 PSA 060 002 Zmajal si bil deželo, razdrobil jo; sceli kosove njene, ker omahuje. 019 PSA 060 003 Storil si bil, da je ljudstvo tvoje čutilo trdóst, dál si nam bil piti grozo kakor vino. 019 PSA 060 004 Dal si njim, ki se tebe bojé, zastavo, katero naj rabijo, zaradi resnice mogočno. 019 PSA 060 005 Da se rešijo ljubljenci tvoji; reši z desnico svojo in usliši me. 019 PSA 060 006 Bog je govoril po svetosti svoji, radoval se bodem; v delež dobim Sihem, in dolino Sukotsko merim. 019 PSA 060 007 Moj je Gilead in moj Manase in Efraim glave moje moč, Juda postavodajalec moj. 019 PSA 060 008 Moab umivalnica moja, na Edomejca vržem čevelj svoj, nad máno, Palestina, ukaj! 019 PSA 060 009 Kdo bi me popeljal v mesto trdno, kdo bi me peljal noter do Edomeje? 019 PSA 060 010 Ali nisi bil ti, Bog, zavrgel nas; da nisi hodil, Bog, med našimi vojskámi? 019 PSA 060 011 Daj nam pomoč zoper sovražnika; ker ničeva je pomoč človeška. 019 PSA 060 012 V Bogu delajmo vrlo, in on bode poteptal sovražnike naše. 019 PSA 061 001 Načelniku godbe na strune, pesem Davidova. Sliši Bog, vpitje moje, ozri se v molitev mojo. 019 PSA 061 002 Od skrajnosti dežele te kličem, ko se pogreza srce moje; na skalo, ki bodi višja od mene, pelji me. 019 PSA 061 003 Ker bil si mi pribežališče, stolp krepak zoper sovražnika. 019 PSA 061 004 Bival bodem v šatoru tvojem na veke; pribežal bodem pod peróti tvojih zatišje. 019 PSA 061 005 Ker ti, Bog, si poslušal obljube moje, dal si dedovino spoštujočim ime tvoje. 019 PSA 061 006 Dni dodaj dnevom kraljevim; leta njegova naj bodejo kakor mnogih rodov. 019 PSA 061 007 Ostane naj vekomaj pred Bogom; milost in zvestobo pripravi, da naj ga varujeti. 019 PSA 061 008 Tako bodem prepeval tvojemu imenu večno, opravljajoč vsak dan obljube svoje. 019 PSA 062 001 Načelniku godbe v Jedutunu, psalm Davidov. Samo v Bogu počiva duša moja, od njega je moja blaginja. 019 PSA 062 002 Samo on je skala moja in blaginja moja; grad moj, ne omahnem mnogo. 019 PSA 062 003 Doklej bodete snovali težave nad moža? pobiti bodete vsi, podobni nagnenemu zidu, ograji omajani. 019 PSA 062 004 Samo z visokosti njegove pahniti ga ukrepljejo, veselé se laži; z usti svojimi blagoslavljajo, znotraj v sebi pa preklinjajo hudo. 019 PSA 062 005 Samo v Bogu počivaj, duša moja, ker od njega je upanje moje. 019 PSA 062 006 Samo on je skala moja in blaginja moja, grad moj; ne omahnem. 019 PSA 062 007 V Bogu je blaginja moja in slava moja; krepka skala moja, pribežališče moje je v Bogu. 019 PSA 062 008 Zaupajte mu vsak čas, o ljudstvo; pred njim izlijte srce svoje: Bog nam je v pribežališče. 019 PSA 062 009 Sama ničevost so prostega človeka otroci, laž so odličnega moža otroci; na tehtnico vkup položeni, poskočili bi nad ničevost. 019 PSA 062 010 Ne zaupajte zatiranju, in zaradi ropa ne bodite prevzetni; ako se množi bogastvo, ne navezujte nanj srca. 019 PSA 062 011 Enkrat je govoril Bog, dvakrat sem slišal isto, da je moč Božja, 019 PSA 062 012 In da je milost tvoja, Gospod, da bodeš ti povrnil vsakemu po delu svojem. 019 PSA 063 001 Psalm Davidov, ko je bil v puščavi Judovi. O Bog, Bog mogočni si moj, zgodaj te iščem; dušo mojo žeja po tebi; po tebi hrepeni moje meso, v deželi suhi in onemogli brez vodá: 019 PSA 063 002 Gledati tvojo moč in slavo: tvojo, kakor sem te gledal v svetem kraji. 019 PSA 063 003 (Ker milost tvoja je boljša od življenja), hvalijo naj te ustne moje. 019 PSA 063 004 Tako te bodem blagoslavljal v življenji svojem, v imenu tvojem bodem povzdigaval svoje roke. 019 PSA 063 005 Kakor tolšče in masti bode se nasitila duša moja, in z blagoglasnimi ustnami bodo te hvalila usta moja. 019 PSA 063 006 Ko se spomnim tebe na ležišči svojem, čujem in premišljam tebe: 019 PSA 063 007 Da si bil velika pomoč meni, tako da sem prepeval v senci tvojih peroti; 019 PSA 063 008 Ko se duša moja tebe drži in gre za teboj, podpira me desnica tvoja. 019 PSA 063 009 Zatorej bodejo oni, ki iščejo pogubljenja duše moje, prišli v najspodnje kraje zemlje. 019 PSA 063 010 Storili bodo, da vsak iz med njih pogine z mečem; lesicam bodejo delež. 019 PSA 063 011 Kralj pa sam bode se radoval v Bogu; ponašal se bode, kdorkoli priseza pri njem, ko se bodejo zamašila usta laž govorečim. 019 PSA 064 001 Načelniku godbe, psalm Davidov. Čuj, o Bog, glas moj, ko premišljujem; strahu sovražnikovega varuj življenje moje. 019 PSA 064 002 Skrivaj me skrivnemu naklepu hudobnih, ropotanju njih, ki delajo krivico: 019 PSA 064 003 Ki brusijo kakor meč jezik svoj, napenjajo kakor pušico svojo bridko besedo. 019 PSA 064 004 S kopjem napadajo poštenjaka iz zakotja; nenadoma ga napadajo s kopjem in se ne bojé. 019 PSA 064 005 Potrjujejo si reč hudobno; o skrivanji zank govoré; pravijo: Kdo bi jih videl? 019 PSA 064 006 Preiskujejo krivice; oslabeli smo po tem, kar so tako zvito preiskali; tako globoko je osrčje moža in srce. 019 PSA 064 007 Ali ko jih bode Bog napadel s kopjem, pušica nagla bodejo njih udarci. 019 PSA 064 008 In storili bodejo, da sè samim jezikom svojim udarijo sebe; razkropljeni se bodejo spustili v beg, kdorkoli jih bode videl. 019 PSA 064 009 Katerikoli pa ljudjé se bojé, oznanjali bodo delo Božje in dejanje njegovo stavili pred óči. 019 PSA 064 010 Veselil se bode pravični v Gospodu, in pribežal k njemu; ponašali se bodo vsi, ki so pravega srca. 019 PSA 065 001 Načelniku godbe, psalm Davidov, pesem. Tebi gré gotova hvala, o Bog, ki si na Sijonu, in tebi je opravljati obljubo. 019 PSA 065 002 O ki slušaš molitev, noter do tebe pride vse meso. 019 PSA 065 003 Premagale so me bile hudobije, grehe naše tí opiraš. 019 PSA 065 004 Blagor mu, kogar izvoliš in pripuščaš, da bode prebival v vežah tvojih: sitimo se z dobroto hiše tvoje, sè svetimi rečmi tvojega svetišča. 019 PSA 065 005 Čestitljive reči nam govoriš v pravici, o Bog blaginje naše; zaupanje vseh dalnjih pokrajin zemlje in morja. 019 PSA 065 006 Gore utrjuješ v kreposti svoji, z močjo opasan. 019 PSA 065 007 Šum morja strahuješ, šum vodá njegovih, in narodov hrup; 019 PSA 065 008 Ki delaš, da prepevajo jutranje vzhode in večerne prebivalci pokrajin, boječ se znamenj tvojih. 019 PSA 065 009 Obiskuješ to zemljo in je želiš, močno jo bogatiš; s potokom Božjim polnim vodé; pripravljaš njih žito, ko si jo tako obdelal. 019 PSA 065 010 Razore njene namakaš, brazde njene poravnavaš; z deževjem jo raztapljaš, kal njeno blagoslavljaš. 019 PSA 065 011 Venčaš dobrote svoje leto, in sledovi tvoji kapljajo maščobo. 019 PSA 065 012 Kapljajo v ograje puščave in z radostjo se ogrinjajo griči. 019 PSA 065 013 Pašniki se odevajo s čedami, in doline se pokrivajo s pšenico; ukajoč delajo in tudi pojó. 019 PSA 066 001 Načelniku godbe, pesem in psalm. Ukajte Bogu, vsi zemljani. 019 PSA 066 002 Prepevajte slavo njegovega imena; slavo pridevajte hvali njegovi. 019 PSA 066 003 Govorite Bogu: Kako čestitljiv si v delih svojih: zavoljo obilosti moči tvoje se ti lažnjivo udajajo sovražniki tvoji. 019 PSA 066 004 Vsi zemljani naj se ti klanjajo in ti prepevajo; prepevajo naj tvojemu imenu, presilno. 019 PSA 066 005 Pridite in glejte dela Božja; čestitljiv je v dejanji proti sinovom človeškim. 019 PSA 066 006 Morje izpreminja v suho; reko so pregazile noge, tam smo radovali se v njem. 019 PSA 066 007 Z močjo svojo gospoduje vekomaj; oči njegove gledajo narode: kateri so uporni, naj se ne povišujejo preveč pri sebi! 019 PSA 066 008 Blagoslavljajte Boga našega, ljudstva, in glas hvale njegove naj se razlega; 019 PSA 066 009 Kateri je dušo našo nazaj postavil v življenje, in ne pripusti, da omahnejo noge naše. 019 PSA 066 010 Potem, ko si nas izkušal, Bog, raztopil si nas, kakor se topi srebro. 019 PSA 066 011 Peljal si nas v samo mrežo; dél si nam podprsnico okolo ledja. 019 PSA 066 012 Storil si, da je sédel človek na glavo našo, šli smo skozi ogenj in skozi vodo; slednjič si nas pripeljal do té sitosti. 019 PSA 066 013 Sè žgalnimi darovi pojdem v hišo tvojo in opravim svoje obljube, 019 PSA 066 014 Katere so izrekle odprte ustne moje, in govorila moja usta v stiski moji. 019 PSA 066 015 Žgalne darí tolstih ovnov bodem ti daroval s kadilom; pripravil vole s kozli, močno. 019 PSA 066 016 Pridite, poslušajte, kateri koli se bojite Boga, da povem, kaj je storil duši moji. 019 PSA 066 017 Njega sem klical sè svojimi usti, in povišan sem bil za govore svojega jezika. 019 PSA 066 018 Ako bi se bil v krivico obrnil sè srcem svojim, Gospod bi ne bil slišal. 019 PSA 066 019 Ali vendar slišal je Bog, ozrl se v prošnje moje glas. 019 PSA 066 020 Blagoslovljen Bog, kateri ni zavrgel prošnje moje in mi ni odtegnil milosti svoje. 019 PSA 067 001 Načelniku godbe na strune, psalm in pesem. Bog nam stórí milost in blagoslavljaj nas, razsvetli naj obličje svoje proti nam. 019 PSA 067 002 Da spoznamo na zemlji tvoj pot, v vseh narodih blaginjo tvojo. 019 PSA 067 003 Slavé te naj ljudstva, Bog, slavé te ljudstva vsa. 019 PSA 067 004 Veselé se naj in pojó narodi, ko bodeš prav sodil ljudstva, in narode same bodeš vodil po zemlji mogočno. 019 PSA 067 005 Slavé te naj ljudstva, Bog, slavé te ljudstva vsa. 019 PSA 067 006 Zemlja daje sad svoj; blagoslovi nas Bog, naš Bog: 019 PSA 067 007 Blagoslóvi nas Bog, in bojé se ga naj vse meje zemljé. 019 PSA 068 001 Načelniku godbe, Davidov psalm in pesem. Ko vstane Bog, razkropé se neprijatelji njegovi, in srditi sovražniki njegovi bežé pred njegovim obličjem. 019 PSA 068 002 Kakor bi puhnil dim, puhneš jih, kakor se staja vosek v ognji, izginejo krivični izpred Božjega obličja. 019 PSA 068 003 Pravični pa se veséli radujejo pred Bogom, in se veselé v radosti. 019 PSA 068 004 Pojte Bogu, prepevajte njegovemu imenu; povišujte ga, ki sedí v sami lepoti, ime mu je Gospod, in radujte se pred njim. 019 PSA 068 005 Oče je sirotam in bramba vdovam, Bog v prebivališči svetosti svoje. 019 PSA 068 006 Bog stavi v rodovino samotarje; izpeljuje zvezane iz vezî; in uporniki prebivajo v kraji presuhem. 019 PSA 068 007 O Bog, ko si hodil pred ljudstvom svojim, ko si stopal po samoti izvrstno; 019 PSA 068 008 Tresla se je zemlja, tudi nebesa so se rosila od pričujočnosti Božje, sam Sinaji od pričujočnosti Božje, Boga Izraelovega. 019 PSA 068 009 Dež preobilen si rosil, Bog; posestvo svoje, in to hirajoče, si oživljal. 019 PSA 068 010 Tvoji so krdeloma prebivali v njem; ti ga pripravljaš po dobroti svoji onemu ubozemu siromaku, Bog. 019 PSA 068 011 Bog je dajal govor; one, ki so oznanjale, dejale so v veliki vojni: 019 PSA 068 012 Kralji vojnih krdél bežé, bežé; in ona, ki biva domá, plén deli. 019 PSA 068 013 Če ste tudi ležali med dvema kupoma kamenja, bodete podobni perotim goloba srebrom kritega, katerega pérje je iz rumenega zlata izkopanega. 019 PSA 068 014 Ko bode vsemogočni razkropil kralje v tej deželi, bodeš bel kakor sneg na Salmonu, 019 PSA 068 015 Največji gori, gori Basanski; gori grbasti, gori Basanski. 019 PSA 068 016 Zakaj bi se podrle, grbaste gore? té gorske kraje želi Bog za sedež svoj, Gospod tudi bode prebival v njih vekomaj. 019 PSA 068 017 Vozov Božjih je dvakrat deset tisoč, tisoč in tisoč: Gospod z njimi, Gospod Sinaji v svetišči. 019 PSA 068 018 Dvigajoč se v višavo dobil si v pest vjetnikov množino, prejemajoč dal si darí ljudém; tudi upornike bivajoč dobivaš v pest, Gospod Bog. 019 PSA 068 019 Blagoslovljen Gospod, kateri nas vsak dan obklada z darovi; Bog ón mogočni, blaginja naša. 019 PSA 068 020 Bog ón mogočni nam je Bog mogočni, za vsakatero blaginjo, in Gospodovi so izhodi zoper smrt sámo. 019 PSA 068 021 Samo Bog razbija glavo sovražnikov svojih; téme lasato njega, ki hodi neprestano v krivicah svojih. 019 PSA 068 022 Rekel je bil Gospod: Iz Basana pripeljem nazaj, nazaj pripeljem iz globočin morjá, 019 PSA 068 023 Da razbijajoč pomočiš nogo svojo v kri; jezik psov svojih v kri sovražnika vsakega izmed njih. 019 PSA 068 024 Ko so videli hojo tvojo, o Bog, hojo mojega Boga mogočnega, kralja mojega, kateri je v svetišči; 019 PSA 068 025 Šli so spredaj pevci, potem godci; med deklicami, ki so bíle na tambure. 019 PSA 068 026 V zborih blagoslavljajte Boga, Gospoda, kateri ste iz vira Izraelovega. 019 PSA 068 027 Ondi bodi Benjamin mali in gospodar njih; prvaki Judovski in njih krdela, prvaki Zabulonovi, Naftalijevi prvaki. 019 PSA 068 028 Bog tvoj zapoveduje, da bodi krepák; okrepčaj, o Bog, ker si deloval v nas, 019 PSA 068 029 Iz svetišča svojega zavoljo Jeruzalema. Tebi prinesó kralji darilo. 019 PSA 068 030 Pogúbi krdelo trstonosno, čedo krepkih juncev s teleti ljudstev, ki se na videz udaje s kosovi srebra; razkropi ljudstva, ki jih vojske veselé. 019 PSA 068 031 Pridejo naj velikaši iz Egipta, Etiopija naj hitro pošlje rok svojih dar Bogu. 019 PSA 068 032 Kraljestva zemeljska, pojte Bogu; prepevajte Gospodu silno, 019 PSA 068 033 Kateri sedí v starodavnih nebés nebesih: glej, z glasom svojim daje glas krepak od sebe. 019 PSA 068 034 Dajajte moč Bogu, veličastvo njegovo je nad Izraelom, in moč njegova v gornjih oblakih. 019 PSA 068 035 Strašán si, o Bog, iz svetišč svojih; Bog mogočni Izraelov sam daje moč in sile temu ljudstvu: slava Bogu! 019 PSA 069 001 Načelniku godbe na šestero strun, pesem Davidova. Reši me, Bog, ker vode mi prihajajo noter do duše, 019 PSA 069 002 Pogrezam se v blato pregloboko; kjer ni trdnega pod nogo; zahajam v globočine vodâ; in val poplaveč me požira. 019 PSA 069 003 Trudim se vpijoč, suši se grlo moje; oči moje pešajo, ko upam v svojega Boga. 019 PSA 069 004 Več jih je ko glave moje lâs, ki me sovražijo po krivem; mogočneji so, ki me hočejo ubiti, ki so mi sovražniki po krivici; tedaj me silijo vrniti, česar nisem vzel. 019 PSA 069 005 O Bog, ti poznaš nespamet mojo, in krivice moje niso ti skrite. 019 PSA 069 006 Ne bodi jih mene sram, kateri čakajo tebe; Gospod, Bog vojnih krdél, rudečica naj ne oblije zaradi mene njih, ki iščejo tebe, Bog Izraelov. 019 PSA 069 007 Ker zavoljo tebe prenašam zasmehovanje; sramota pokriva obličje moje. 019 PSA 069 008 Tujec sem postal bratom svojim, in neznan matere moje sinovom. 019 PSA 069 009 Ker gorečnost za hišo tvojo me razjéda, in zasmehovanje njih, ki tebe zasmehujejo, mene zadeva. 019 PSA 069 010 Ko jokajoč pokorim s postom dušo svojo, tedaj se mi to šteje za najhujšo sramoto. 019 PSA 069 011 Ko se oblačim v raševino, tedaj sem jim v pregovor. 019 PSA 069 012 O meni govoričijo vkup sedeči pri vratih, in pesmi pojó, ko pijejo opojno pijačo. 019 PSA 069 013 O meni torej je prošnja moja tá do tebe, Gospod: čas je milosti, Bog, po obilnosti milosti svoje usliši me, po blagi zvestobi svoji. 019 PSA 069 014 Potegni me iz blata, in naj se ne pogreznem; otet naj bodem sovražnikov svojih, in iz globočin vodâ. 019 PSA 069 015 Valovje vodâ naj me poplaveč ne odnese, in globočina naj me ne pogoltne, in jama naj ne zapre ust svojih nad mano. 019 PSA 069 016 Usliši me, Gospod, ker dobra je milost tvoja; po obilosti usmiljenja svojega ozri se v mé. 019 PSA 069 017 In ne skrivaj obličja svojega svojemu hlapcu; ker v stiski sem, hiti, usliši me! 019 PSA 069 018 Približaj se duši moji, ótmi jo; zavoljo sovražnikov mojih réši me. 019 PSA 069 019 Ti poznaš zasramovanje moje in mojo sramoto ter nečast mojo; pred teboj so vsi sovražniki moji. 019 PSA 069 020 Zasramovanje tare srce moje, tako da sem bolan; in ko ga čakam, da bi me miloval, nikogar ni; ali tolažiteljev, vendar ne najdem jih. 019 PSA 069 021 Dà, za živež mi dajó želča, in v žeji moji dajó mi piti octa. 019 PSA 069 022 Njih miza bodi pred njimi za zanko, in za povračila, za zadrgo. 019 PSA 069 023 Otemné naj njih oči, da ne vidijo; in daj, da ledja njih omahujejo neprestano. 019 PSA 069 024 Razlij na nje jezo svojo, in srd tvoj naj jih dohiti. 019 PSA 069 025 Pusti naj bodejo njih gradovi, v šatorih njih ne bodi prebivalca. 019 PSA 069 026 Ker preganjajo njega, kateregi si tí udaril, in po bolečini prebodencev tvojih spletajo pripovedke. 019 PSA 069 027 Pridevaj kazen kazni njih krivici, in naj ne pridejo v pravico tvojo. 019 PSA 069 028 Izbrišejo naj se iz življenja knjige, in s pravičnimi naj se ne zapisujejo. 019 PSA 069 029 Jaz pa ubožen in trpeč, blaginja tvoja, Bog, postavila me bode na višavo. 019 PSA 069 030 Hvalil bodem ime Božje s pesmijo, in poveličeval ga bodem sè zahvaljevanjem, 019 PSA 069 031 Kar se bode bolje zdelo Gospodu, ko vol, junec rogat z razklanimi parklji. 019 PSA 069 032 Ko bodejo to videli krotki, veselili se bodo; in oživelo bode srce vaše, ki iščete Boga. 019 PSA 069 033 Ker Gospod se ozira na potrebne, in jetnikov svojih ne zameta. 019 PSA 069 034 Hvalila ga bodo nebesa in zemlja, morja in karkoli lazi po njih. 019 PSA 069 035 Ker Bog otima Sijon in zida z nova mesta Judovska, da stanujejo tam, in podedujejo ono deželo. 019 PSA 069 036 Nasledniki, pravim, hlapcev njegovih naj jo posedajo, in ljubitelji imena njegovega naj prebivajo v njej, 019 PSA 070 001 Načelniku godbe, pesem Davidova, za spomin. Bog, otet me, Gospod, pomagat mi híti. 019 PSA 070 002 Osramoté se naj in z rudečico oblijó, kateri iščejo duše moje; zavrnejo se naj in onečastijo, ki se veselé nesreče moje. 019 PSA 070 003 Umikajo se naj za plačílo sramote svoje, kateri govoré: Prav, prav! 019 PSA 070 004 Veselé se naj in radujejo v tebi vsi, ki te iščejo, in govoré naj vedno: Poveličuj se Bog, kateri ljubijo blaginjo tvojo. 019 PSA 070 005 Jaz pa sem ubožen in potreben, o Bog; híti za voljo mene, in pomoč moja bodi, rešitelj moj; Gospod, ne múdi se. 019 PSA 071 001 K tebi, Gospod, pribegam, sram me ne bodi nikdar. 019 PSA 071 002 Po pravici tvoji ótmi me in oprosti me; nagni k meni uho svoje in réši me. 019 PSA 071 003 Bodi mi skala, na kateri naj prebivam, kamor naj zahajam vedno; zapoved si dal, da naj se rešim, ker skala moja si in trdnjava moja. 019 PSA 071 004 Bog moj, reši me iz roke njegove, ki dela nepravično in neusmiljeno. 019 PSA 071 005 Ker ti si nada moja, Bog Gospod; upanje moje od moje mladosti. 019 PSA 071 006 Nate se opiram od poroda; od osrčja matere moje odtrgal si me tí; v tebi je hvala moja neprestano. 019 PSA 071 007 Kakor čudo bil sem mnogim; tako si mi krepko zavetje. 019 PSA 071 008 Napolnijo naj se s hvalo tvojo usta moja, ves dan sè slavo tvojo. 019 PSA 071 009 Ne zavrzi me o starosti času; ko peša krepost moja, ne zapústi me; 019 PSA 071 010 Ker sovražniki moji govoré o meni, in oni, ki prežé na dušo mojo, posvetujejo se vkup, 019 PSA 071 011 Govoreč: Bog ga zapušča, podite in zgrabite ga; ker ni ga, da bi ga rešil. 019 PSA 071 012 Bog, ne bivaj daleč od mene, Bog moj, na pomoč mi hiti. 019 PSA 071 013 Osramoté se naj in poginejo nasprotniki duše moje; pokrijejo naj se z nečastjo in sramoto, kateri iščejo hudega meni. 019 PSA 071 014 Jaz pa sem v nadi neprestano o vsej hvali tvoji, in bodem stanoviten. 019 PSA 071 015 Usta moja hočejo oznanjati pravico tvojo, vsak dan blaginjo tvojo: dasi ne znam števil njenih. 019 PSA 071 016 Poprijel se bodem vsake kreposti, Bog Gospod; oznanjal bodem pravico samega tebe. 019 PSA 071 017 Bog, učil si me od mladosti moje, in do sedaj sem oznanjal čuda tvoja. 019 PSA 071 018 Torej tudi toliko časa, ko sem star in siv, Bog, ne zapústi me; dokler bodem oznanjal roko tvojo temu rodu, vsakemu prihodnjemu rodu krepost tvojo. 019 PSA 071 019 Ker pravica tvoja, Bog, seza do višav; ker stvari delaš velike, Bog; kdó je tebi enak? 019 PSA 071 020 Ker potem ko si dal, da sem izkusil stiske velike in hude, poživljaš me zopet, in iz brezen zemlje daješ da zopet vstajam. 019 PSA 071 021 Velikost mojo množiš, in ustaviš se ter me tolažiš. 019 PSA 071 022 Tudi jaz te bodem slavil sè strunami, in zvestobo tvojo, moj Bog; prepeval ti bodem s citrami, o svetnik Izraelov! 019 PSA 071 023 Pevale bodo ustne moje, ko ti bodem prepeval, in duša moja, k si jo otél. 019 PSA 071 024 Tudi jezik moj bode vsak dan oznanjal pravico tvojo, ker bodo se sramovali, ker sè sramoto bodo obliti, ki iščejo hudega meni. 019 PSA 072 001 Za Salomona: Bog, sodbe svoje kralju daj in pravico svojo sinu kraljevemu. 019 PSA 072 002 Sodi naj ljudstvo tvoje pravično, in uboge tvoje po pravici. 019 PSA 072 003 Mir naj ljudstvu gore rodé, in griči zavoljo pravice. 019 PSA 072 004 Rešil bode ljudstva siromake, otél ubogih sinove, a zdrobil zatiralca. 019 PSA 072 005 Čestili te bodejo, dokler bode solnce, in dokler bode trajal mesec do večnega róda. 019 PSA 072 006 Kakor ko pride dež nad travo pokošeno, ko deževje, moča zemlji, 019 PSA 072 007 Bode v cvetu o času njegovem pravični, in mirú obilost, dokler da ne bode meseca. 019 PSA 072 008 In gospodoval bode od morja do morja in od reke do mej zemljé. 019 PSA 072 009 Pred njim se bodo klanjali in čestili ga tujci; in prah bodejo lizali sovražniki njegovi. 019 PSA 072 010 Kralji morski in otočani nosili mu bodejo darí; kralji iz Sabeje in Sabe prinesó mu darilo. 019 PSA 072 011 Dâ, klanjali se bodo vsi kralji; vsi narodi mu bodejo služili. 019 PSA 072 012 Ker rešil bode ljudstvo vpijoče, in ubozega, kateremu ne bode pomočnika. 019 PSA 072 013 Prizanašal bode siromaku in potrebnemu, in duše potrebnih bode rešil. 019 PSA 072 014 Zvijače in silovitosti bode otél njih dušo; tako draga je njih kri v očeh njegovih. 019 PSA 072 015 Torej, dokler bode živel, dajal mu bode zlata Sabejskega, in prosil bode zanj neprestano, ves dan ga blagoslavljal. 019 PSA 072 016 Kjer bode peščica pšenice na zemlji, na vrhu gorâ, majal se bode kakor Libanon sad njegov, in cveli bodejo meščani kakor trava zemeljska. 019 PSA 072 017 Imé njegovo bode vekomaj; dokler bode solnce, poganjalo bode ime njegovo; in blagoslavljajoč se v njem bodo ga blagrovali vsi narodi. 019 PSA 072 018 Slava Gospodu, Bogu, Izraelovemu, kateri sam dela čuda. 019 PSA 072 019 In blagoslovljeno ime slave njegove vekomaj, in slave njegove naj se napolni vsa zemlja; zgôdi se, in zgôdi se! 019 PSA 072 020 Konec je molitev Davidovih, sina Izajevega. 019 PSA 073 001 Psalm Asafov. Dá, dober je Bog Izraelu, čistim v srci. 019 PSA 073 002 Jaz pa, malo da se niso izpotaknile noge moje, skoraj nič, da niso izpodrsnili koraki moji, 019 PSA 073 003 Ko sem zavidal blazne, gledal krivičnih blagostanje, 019 PSA 073 004 Ker ni ga vozla notri do njih smrti, temuč tolsta je njih moč. 019 PSA 073 005 V trudu človeškem niso, in z drugimi ljudmi ne tepó jih nadloge. 019 PSA 073 006 Zatorej jih obdajajo prevzetnosti verige, pokriva jih kakor dika silovitost. 019 PSA 073 007 Svétiti se jim od tolšče obé očesi, kipé misli srčne. 019 PSA 073 008 Kužni so, in hudobno govoré zatiranje, in z višave govoré. 019 PSA 073 009 V nebo dvigajo usta svoja, in jezik njih prehaja zemljo. 019 PSA 073 010 Zatorej se vrača sem ljudstvo njegovo, ko se čaše, vode polne, iztiskajo jim, 019 PSA 073 011 Da pravijo: Kako bi poznal Bog mogočni? ali bi bilo znanje v višavi? 019 PSA 073 012 Glej tiste krivične, kako mirni vekomaj množijo močí. 019 PSA 073 013 Vendar zastonj čistim svoje srce, in v snagi umivam rok svoje; 019 PSA 073 014 Ko me tepe vsak dan, in pokora moja mi je gotova vsako jutro. 019 PSA 073 015 Ako rečem: Pravil bodem to; glej, izdajalec bi bil zarodu tvojih sinov. 019 PSA 073 016 Ako bi mislil spoznati to, težavno se mi je zdelo v mojih očéh; 019 PSA 073 017 Dokler sem stopil v svetišča Boga mogočnega, zagledal njih konec. 019 PSA 073 018 Ali na polzlo jih staviš, mečeš jih dol v podrtije. 019 PSA 073 019 Kako ginejo v zapuščenost, kakor v hipu minejo, konec jih je v grozah. 019 PSA 073 020 Kakor sanje, ko se je zbudil kdo: Bog, ko se zbudiš, zaničuješ njih podobo. 019 PSA 073 021 Ko se razdraži srce moje, in ko sem se v ledvicah svojih samega zbadal, 019 PSA 073 022 Tedaj sem bil brezpameten, ko nisem vedel: kakor živina bil sem pri tebi. 019 PSA 073 023 Zatorej bodem jaz vedno s teboj; prijel si roko desno mojo. 019 PSA 073 024 Sè sovetom svojim me spremljaj, da me potem v slavo sprejmeš. 019 PSA 073 025 Kdo bi mi bil v nebesih razen tebe? in razen tebe se nikogar ne veselim na zemlji. 019 PSA 073 026 Ko peša meso moje in srce moje, skala srca mojega in delež moj je Bog vekomaj. 019 PSA 073 027 Ker glej, kateri so daleč od tebe, ginejo; pokončaš ga, kdor koli se s prešestvovanjem izneveri tebi. 019 PSA 073 028 Meni torej je dobro, da sem blizu Bogu; v Gospoda stavim svoje pribežališče, da oznanjam vsa dela tvoja. 019 PSA 074 001 Pesem ukovita, Asafu. Zakaj, Bog, zametaš vekomaj, vedno kadí se jeza tvoja v čedo paše tvoje! 019 PSA 074 002 Spomni se občine svoje; da si prej pridobil, odkupil rod posesti svoje, da je to gora Sijonska, na kateri si prebival. 019 PSA 074 003 Vzdigni noge svoje na večne podrtije, na vse zlo, kar ga dela sovražnik v svetem kraji. 019 PSA 074 004 Rujoveč so sovražniki tvoji sredi zbirališč tvojih postavili znamenja svoja, za znamenja. 019 PSA 074 005 Za plemenitega so imeli izmed njih vsakega, kakor je dvigal kvišku nad zapleteno lesovje sekire. 019 PSA 074 006 Še zdaj bijejo izdolbene podobe njegove vkup s kolom in s kladivi. 019 PSA 074 007 Zažgali so svetišča tvoja, pahnili so na tla in oskrunili prebivališče tvojega imena. 019 PSA 074 008 Rekli so v srci svojem: Zgrabimo ga vsi vkup; zapalili so vsa zbirališča Boga mogočnega, in pahnili jih na tla. 019 PSA 074 009 Znamenj naših ne vidimo, ni več preroka, in ni ga pri nas, ki bi vedel, doklej. 019 PSA 074 010 Doklej, o Bog, bode zasramoval sovražnik, dražil bode neprijatelj ime tvoje vekomaj? 019 PSA 074 011 Zakaj odtezaš roko svojo, in desnico svojo? Iz srede nedrija svojega strahúj. 019 PSA 074 012 Saj Bog je kralj moj že od nekdaj, delajoč blaginjo sredi zemlje. 019 PSA 074 013 Ti si razklal v moči svoji morje; razbil si zmajem glave v vodah. 019 PSA 074 014 Ti si razbil somu glave, dajal si hrane samemu ljudstvu, potujočemu skozi puščavo. 019 PSA 074 015 Ti si odprl studenec in potok; ti posušaš reke mogočne. 019 PSA 074 016 Tvoj je dan, in tvoja noč; ti si napravil luč njeno in solnce. 019 PSA 074 017 Ti si postavil vse meje zemlji; samo poletje in zimo napravil si tí. 019 PSA 074 018 Spomni se vendar tega, da sovražnik zasramuje, o Gospod, in da ljudstvo nespametno draži ime tvoje. 019 PSA 074 019 Ne dajaj tistemu krdelu življenja grlice svoje, krdela ubozih svojih ne pozabi vekomaj. 019 PSA 074 020 Ozri se na zavezo, ker napolnjeni so najskrivnejši kraji zemlje, silovitosti so jama. 019 PSA 074 021 Kdor je ponižan, naj se ne vrne zmeden; ubogi in potrebni naj hvalita ime tvoje. 019 PSA 074 022 Vstani, o Bog; potegni se za pravdo svojo; spomni se zasramovanja svojega, katero ti dela nespametni vsak dan. 019 PSA 074 023 Ne pozabi glasú sovražnikov svojih; ropota spenjajočih se v té, ki se množi vedno. 019 PSA 075 001 Načelniku godbe: "Ne pogubi!" psalm Asafu in pesem. Slavimo te, Bog, slavimo; ker blizu je ime tvoje, čuda tvoja oznanjamo. 019 PSA 075 002 Ko bodem sprejel zbor, sodil bodem najbolj pravično. 019 PSA 075 003 Zemlje in vseh njenih prebivalcev stebre omajane utrdil bodem jaz. 019 PSA 075 004 Govoreč blaznim: Ne bodite blazni, in krivičnim: Ne dvigujte roga. 019 PSA 075 005 Ne dvigujte roga svojega zoper Najvišjega; ne govorite s trdim vratom. 019 PSA 075 006 Ker od vzhoda ali od zahoda, tudi od puščave ni povišanja. 019 PSA 075 007 Temuč Bog sodnik: tega poniža, onega poviša. 019 PSA 075 008 Ker čaša je v roki Gospodovi in vino kalno, polno mešanice, iz katere je izlil; vendar goščo njeno, katero bodo iztisnili, pili bodo vsi krivični na zemlji. 019 PSA 075 009 Jaz torej naj oznanjam vekomaj, prepevam Bogu Jakobovemu: 019 PSA 075 010 In vse rogove bodem polomil krivičnim; zvišajo naj se pravičnemu rogovi. 019 PSA 076 001 Načelniku godbe na strune, psalm Asafu in pesem. Plemenit je v Judi Bog, v Izraelu veliko ime njegovo. 019 PSA 076 002 V Salemu je koča njegova, in prebivališče na Sijonu. 019 PSA 076 003 Ondi je zlomil loke bliskajoče, ščit in meč in vojsko presilno. 019 PSA 076 004 Svetál si postal, veličasten, z gorâ plenjenja. 019 PSA 076 005 V plen so se dali krepki v srci; spali so spanje svoje; tako da niso našli nobeni možje vojaki svojih rók. 019 PSA 076 006 Od hudovanja tvojega, o Bog Jakobov, onemogel je voz in konj. 019 PSA 076 007 Ti, tí si strašán, ali bi kdo obstal pred teboj, odkar se jeziš? 019 PSA 076 008 Z neba daješ, da se čuje sodba, zemlja se boji in se je umirila, 019 PSA 076 009 Ko vstane na sodbo Bog, branit vse krotke na zemlji. 019 PSA 076 010 Ker srd človeški te slaví, z ostanki srda opasuješ svoje. 019 PSA 076 011 Delajte in opravljajte obljube Gospodu Bogu svojemu; katerikoli stojé okolo njega, prinesó naj mu dar strašnemu, 019 PSA 076 012 Kateri žanje napuh prvakov, strašán zemeljskim kraljem. 019 PSA 077 001 Načelniku godbe, naslednikov Idutunskih; psalm Asafov. Glas moj gre do Boga, ko zavpijem; glas moj do Boga, da nagne uho k meni. 019 PSA 077 002 Ob času stiske svoje iščem Gospoda; roka moja je ponoči polita neprestano, duša moja se brani pripustiti tolažbo. 019 PSA 077 003 Spominjam se Boga, ko trepetam in stokam; premišljam, ko duh moj omaguje presilno. 019 PSA 077 004 Ko mi ne daš zatisniti očî, zbegan sem, tako da povedati ne morem. 019 PSA 077 005 Čase premišljujem starodavne, prejšnjih vekov leta. 019 PSA 077 006 Spominjam se godbe svoje ponočnje; v srci svojem premišljam, in duh moj preiskuje govoreč: 019 PSA 077 007 Ali bi vekomaj zametal Gospod; ali ne bode dalje dobrovoljen? 019 PSA 077 008 Ali bi vekomaj opešala milost njegova; konec bilo govora od roda do roda? 019 PSA 077 009 Ali bi bil pozabil Bog mogočni deliti milost; ali bi zapiral v jezi usmiljenje svoje? 019 PSA 077 010 Slednjič pravim: To me slabi, ko se je izpremenila Najvišjega desnica. 019 PSA 077 011 Spominjal so bodem dejanj Gospodovih; dà, spominjal se bodem od starodavnosti vseh čudežev tvojih. 019 PSA 077 012 In premišljal bodem vsakatero délo tvoje; o dejanjih tvojih bodem pripovedoval: 019 PSA 077 013 O Bog, v svetosti je steza tvoja, kdo je Bog mogočni kakor Bog? 019 PSA 077 014 Ti, o Bog mogočni, čudoviti, pokazal si moč svojo na narodih. 019 PSA 077 015 Rešil si z roko ljudstvo svoje, sinove Jakobove, tudi Jožefa. 019 PSA 077 016 Videle so te vode, Bog, videle so te vode in se tresle, dà, potresla so se brezna. 019 PSA 077 017 Izlili so oblaki vode, glas so zagnali gornji oblaki; priletele so tudi pušice tvoje. 019 PSA 077 018 Bobnel je grom tvoj v tistem krogu, razsvetljali so bliski vesoljni svet; potresla se je zemlja in trepetala. 019 PSA 077 019 Skozi morje pot tvoja, in steza tvoja skozi prostorne vode, kjer sledovi tvoji niso znani, 019 PSA 077 020 Vodil si kakor čedo ljudstvo svoje, po Mojzu in Aronu. 019 PSA 078 001 Pesem ukovita Asafova. Poslušaj, ljudstvo moje, nauk moj; nagnite uho svoje govoru mojih ust. 019 PSA 078 002 V priliki odprem usta svoja; od sebe dam skrivnosti časov nekdanjih, 019 PSA 078 003 Kar smo slišali in znali, ko so nam pravili pradedje naši. 019 PSA 078 004 Prikrivali ne bodemo njih otrokom, naslednjemu rodu, da oznanjajo hvalo Gospodovo in moč njegovo, in čudovita dela njegova, katera je storil. 019 PSA 078 005 Ker ustanovil je pričanje v Jakobu in postavil zakon v Izraelu, ko je zapovedal pradedom našim, oznanjati svojim otrokom. 019 PSA 078 006 Da vedó, naslednji rod, otroci prihodnji, in vstanejo ter oznanjajo otrokom svojim. 019 PSA 078 007 Upanje svoje naj stavijo v Boga, in ne pozabijo naj dejanj Boga mogočnega, temuč hranijo naj zapovedi njegove. 019 PSA 078 008 In ne bodejo naj kakor njih pradedje, rod trdovraten in uporen; rod, kateri ni popravil srca svojega, in katerega duh ni bil stanoviten proti Bogu mogočnemu, 019 PSA 078 009 Kakor nasledniki Efrajmovi, kateri oboroženi streljajo z lokom in hrbte obračajo ob času bitve. 019 PSA 078 010 Ohranili niso zaveze Božje, in branili so se hoditi po zakonu njegovem, 019 PSA 078 011 Pozabivši dejanj njegovih, in čudovitih del njegovih, katera jim je bil pokazal. 019 PSA 078 012 Pred pradedi njihovimi je delal čuda, v deželi Egiptovski, na polji Taniškem. 019 PSA 078 013 Razklal je bil morje, da jih je prepeljal čez, in postavil je vode, kakor kùp. 019 PSA 078 014 In spremljal jih je z oblakom podnevi, in vso noč sè svetlim ognjem. 019 PSA 078 015 Razklal je bil skale v puščavi, da bi pijačo pripravil v valovih preobilo. 019 PSA 078 016 Valove je izpeljal iz skale, in vode dol spuščal kakor reke. 019 PSA 078 017 Vendar so dalje grešili še zoper njega, in dražili Najvišjega v sami suhi deželi. 019 PSA 078 018 In izkušajoč Boga mogočnega v srci svojem, térjali so jedi po svojega srca želji. 019 PSA 078 019 In grdo govoreč zoper Boga, rekli so: "Ali bi mogel Bog mogočni napraviti mizo v tej puščavi? 019 PSA 078 020 Glej, tako je udaril skalo, da so tekle vode, in potoki so se udrli, ali bi mogel dati tudi živeža? ali bi pripravil mesa svojemu ljudstvu?" 019 PSA 078 021 Zato je Gospod slišal in se razjaril; in ogenj se je bil vnel zoper Jakoba, in jeza je tudi gorela zoper Izraela. 019 PSA 078 022 Ker niso verovali v Boga, in niso zaupali v blaginjo njegovo. 019 PSA 078 023 Dasi je bil zapovedal gornjim oblakom zgoraj in odprl vrata nebeška, 019 PSA 078 024 In dežil nad nje máno za jed in dajal žito nebeško; 019 PSA 078 025 Kruh najmočnejših je jedel vsak; popotnico jim je pošiljal do sitega. 019 PSA 078 026 Zagnal je sever na nebesih, in z močjo svojo pripeljal jug. 019 PSA 078 027 Ko je dežil nad nje meso kakor prah, in kakor morski pések tiče krilate; 019 PSA 078 028 Metal jih je med šatore, okolo prebivališč svojih. 019 PSA 078 029 In jedli so in bili so nasiteni močno, in česar so poželeli, prinesel jim je. 019 PSA 078 030 Še niso bili iznebili se poželenja svojega, še je bila jed njih v njihovih ustih; 019 PSA 078 031 Ko je jeza Božja goreča proti njim morila med najmočnejimi iz med njih in pokončavala mladeniče Izraelske. 019 PSA 078 032 Po vsem tem so še grešili in niso verovali zavoljo čudovitih dél njegovih. 019 PSA 078 033 Zatorej je pogubljal v ničemurnosti njih dní, in njih leta v strahu. 019 PSA 078 034 Ko jih je pobijal, ako so popraševali po njem in izpreobrnivši se zjutraj iskali Boga mogočnega, 019 PSA 078 035 Spomnivši se, da je bil Bog njih skala in Bog mogočni najvišji njih rešnik; 019 PSA 078 036 Če tudi so ga hoteli varati z usti svojimi, in so z jezikom svojim lagali se njemu, 019 PSA 078 037 In srce njihovo ni bilo obrneno proti njemu, in niso bili stanovitni v zavezi njegovi: 019 PSA 078 038 Vendar je on usmiljen opíral krivico, tako da jih ni pogubil; in odvračal je svoj srd obilo, in ní vnemal vse jeze svoje, 019 PSA 078 039 Spomnivši se, da so meso, veter, ki gre in se ne vrne. 019 PSA 078 040 Kolikokrat so ga razdražili v puščavi; žalili so ga v samoti! 019 PSA 078 041 Ki so hitro izkušali Boga mogočnega, in žalili Svetega Izraelovega. 019 PSA 078 042 Ne spomnivši se roke njegove, dné, ko jih je bil otél sovražnika. 019 PSA 078 043 Ko je v Egiptu delal znamenja svoja, in čuda svoja na polji Taniškem. 019 PSA 078 044 Ko je v kri izpremenil njih potoke, in reke njih, da bi ne mogli piti. 019 PSA 078 045 Izpustil je nad njé živali krdelo, da bi jih pokončalo, in žabe, da jih uničijo. 019 PSA 078 046 In dal je njih sad murnu in kobilici njih delo. 019 PSA 078 047 Pobil je s točo njih trte in smokve njih z ognjem, ki je pokončal vse, kamor je prišel. 019 PSA 078 048 Dal je tudi isti toči njih živali, in njih čede žarjavici ognjeni. 019 PSA 078 049 Izpustil je nad nje jeze svoje žar, srd in nevoljo in stisko, pošiljajoč oznanovalce nesreče. 019 PSA 078 050 Pretehtal je k jezi svoji pot, smrti ni ubranil njih življenja; in živali njih izročil je kugi. 019 PSA 078 051 In udaril je vse prvorojeno v Egiptu; prvino moči v šatorih Kamovih. 019 PSA 078 052 In prepeljal je kakor ovce ljudstvo svoje, in vodil jih je kakor čede po puščavi. 019 PSA 078 053 In peljal jih je varno tako, da se niso bali, potem ko je bilo morje pokrilo njih sovražnike. 019 PSA 078 054 Pripeljal jih je do meje svetosti svoje, gore té, katero je pridobila desnica njegova. 019 PSA 078 055 Izgnal je izpred njih obličja narode in storil, da so pripali vrvi posesti in prebivali so v njih šatorih Izraelovi rodovi. 019 PSA 078 056 Vendar so izkušali in razdražili Boga najvišjega, in pričanj njegovih niso se držali. 019 PSA 078 057 Temuč obrnili so se ter ravnali izdajalsko, kakor njih pradedje; obrnili so se kakor lok goljufen, 019 PSA 078 058 Ker dražili so ga z višinami svojimi in svojimi maliki, do ljubosumnosti so ga razvneli. 019 PSA 078 059 Slišal je Bog in se razsrdil, in zavrgel je silno Izraela. 019 PSA 078 060 Tako, da je zapustivši prebivališče v Silu, šator, katerega je bil postavil med ljudmi, 019 PSA 078 061 Dal v sužnjost svojo moč, in slavo svojo sovražniku v pest. 019 PSA 078 062 In izročil je meču ljudstvo svoje, ker se je bil razsrdil zoper posestvo svoje. 019 PSA 078 063 Ogenj je pokončal mladeniče njegove, in device njegove niso se hvalile. 019 PSA 078 064 Duhovniki njegovi padli so pod mečem, in vdove njegove niso jokale. 019 PSA 078 065 Potem se je zbudil Gospod, kakor da bi bil spal, kakor korenjak, pojoč po vinu. 019 PSA 078 066 In udaril je sovražnike svoje nazaj; sramoto večno jim je naložil. 019 PSA 078 067 Slednjič je zavrgel šator Jožefov in rodú Efrajmovega ni izvolil. 019 PSA 078 068 Izvolil pa je rod Judov, goro Sijonsko, da bi jo ljubil. 019 PSA 078 069 Zidal je enako najvišjim gradovom svetišče svoje, namreč v deželi, katero je utrdil. 019 PSA 078 070 In izvolil je Davida hlapca svojega, in vzel ga iz ograje čede, 019 PSA 078 071 Peljal ga je od doječih, da bi pasel Jakoba, ljudstvo svoje in Izraela, posestvo svoje, 019 PSA 078 072 Kateri jih je pasel po poštenosti srca svojega, in vodil jih je z najvišjo razumnostjo svojih rok. 019 PSA 079 001 Psalm Asafu. O Bog, prišli so narodi v posestvo tvoje, oskrunili so hram svetosti tvoje, v groblje izpremenili so Jeruzalem. 019 PSA 079 002 Dali so hlapcev tvojih truplo za hrano tičem nebeškim; meso njih, katerim si milosten, zemeljskim zverém. 019 PSA 079 003 Prelivali so kri njihovo kakor vodo okrog Jeruzalema, in ni ga bilo, da bi pokopaval. 019 PSA 079 004 V zasramovanje smo sosedom našim, v zasmehovanje in norčevanje njim, kateri so okolo nas. 019 PSA 079 005 Doklej, Gospod? bodeš-li jezil se večno? bode li gorela kakor ogenj gorečnost tvoja? 019 PSA 079 006 Izlij srd svoj nad one narode, kateri te ne spoznavajo, in nad kraljestva, katera ne kličejo tvojega imena. 019 PSA 079 007 Ker pojedli so Jakoba, in razdejali so prebivališče njegovo. 019 PSA 079 008 Ne spomínjaj se zoper nas krivic preteklih časov, hiti naj in prehití nas usmiljenje tvoje, ker obožali smo silno. 019 PSA 079 009 Pomagaj nam, Bog, blaginje naše, zavoljo česti svojega imena, in reši nas ter prizanesi nam grehe naše zavoljo svojega imena. 019 PSA 079 010 Zakaj naj bi govorili oni narodi: "Kje je njih Bog?" Znano bodi med onimi narodi pred našimi očmi maščevanje krvi prelite hlapcev tvojih. 019 PSA 079 011 Pred obličje tvoje naj pride zdihovanje jetnika, po velikosti roke svoje stóri, da ostanejo, kateri se že izročajo smrti. 019 PSA 079 012 Povrni torej sosedom našim sedemkrat v njih naročje sramoto njih, katero so ti delali, Gospod. 019 PSA 079 013 In mi ljudstvo tvoje, in čeda paše tvoje, bodemo slavili te večno; od roda do roda bodemo oznanjali hvalo tvojo. 019 PSA 080 001 Načelniku godbe na šestero strun: psalm pričanja Asafu. O pastir Izraelov, poslušaj, ki vodiš Jožefa kakor čedo, sedeč na Kerubih prisvéti! 019 PSA 080 002 Pred Efrajmom, Benjaminom in Manasom zbudi moč svojo in pridi in prinesi nam polno blaginjo svojo. 019 PSA 080 003 Bog, pomagaj nam zopet na noge; daj, da sveti obličje tvoje, in rešeni bomo. 019 PSA 080 004 Gospod, Bog vojnih krdél, doklej bodeš kadil proti molitvi svojega ljudstva? 019 PSA 080 005 Paseš jih sè solznim kruhom, in piti jim daješ sólz obilo mero. 019 PSA 080 006 Prepuščaš nas v prepir sosedom našim, in sovražniki naši zasmehujejo nas. 019 PSA 080 007 O Bog vojnih krdel, pomagaj nam zopet na noge, in daj, da sveti obličje tvoje, rešeni bomo. 019 PSA 080 008 Trto si bil prestavil iz Egipta, pregnal si bil ljudstva, da bi jo zasadil. 019 PSA 080 009 Pospravil si bil pred njo, in storil si, da je poganjala korenine svoje, in napolnila je bila deželo. 019 PSA 080 010 Gore so se pokrivale sè senco njeno, in mladik njenih cedre največje. 019 PSA 080 011 Stezala je veje svoje noter do morja, in do reke mladike svoje. 019 PSA 080 012 Zakaj si podrl ograje njene, tako da jo obirajo vsi popotniki? 019 PSA 080 013 Izpodriva jo gozdna svinja, in žival poljska jo objeda. 019 PSA 080 014 O Bog vojnih krdél, povrni se skoraj, ozri se z nebes ter glej, in obišči to trto, 019 PSA 080 015 In mladiko, katero je bila vsadila desnica tvoja, in to zavoljo sina, katerega si potrdil sebi. 019 PSA 080 016 Posmojena je z ognjem, odrezana; od hudovanja obličja tvojega ginejo. 019 PSA 080 017 Roka tvoja bodi nad možem desnice tvoje, sinom človeškim, katerega si potrdil sebi. 019 PSA 080 018 In umaknili se ne bodemo od tebe; v življenji nas ohrani, da kličemo ime tvoje. 019 PSA 080 019 Gospod Bog vojnih krdél, pomagaj nam na noge; daj, da sveti obličje tvoje, in rešeni bomo. 019 PSA 081 001 Načelniku godbe pri Gitaji, pesem Asafu. Pojte Bogu, móči naši, vpijte Bogu Jakobovemu. 019 PSA 081 002 Primite psalmovanje in vzemite boben, strune prijetne in brenklje. 019 PSA 081 003 Trobite o mlaji, o vseh stalnih praznikih, o godovih naših. 019 PSA 081 004 Ker ustanovljeno je v Izraelu, postava od Boga Jakobovega, 019 PSA 081 005 Kateri jo je za pričanje postavil v Jožefu, ko je šel proti deželi Egiptovski, kjer sem slišal govor neznan; 019 PSA 081 006 "Odtegnil sem", pravi, od bremena ramo njegovo; roke njegove ločile so se od čebriča. 019 PSA 081 007 Ko si vpil v oni stiski, rešil sem te, uslišal sem te v gromovem zakotji; izkušal sem te do vodâ Meribskih. 019 PSA 081 008 Poslušaj, ljudstvo moje, in spričeval ti bodem, o Izrael, ako me bodeš poslušal. 019 PSA 081 009 Ako ne bode v tebi boga mogočnega tujega, in se ne bodeš klanjal bogu mogočnemu tujerodnemu. 019 PSA 081 010 Jaz sem Gospod, Bog tvoj, ki sem dal, da si prišel gor iz dežele Egiptovske; razširi usta svoja in napolnim jih. 019 PSA 081 011 Ali ljudstvo moje ni poslušalo glasu mojega, in Izrael mi ni bil pokoren. 019 PSA 081 012 Zatorej sem jih izpustil, da naj hodijo po srca svojega volji, govoreč: Gredó naj sè svojimi krivimi naklepi. 019 PSA 081 013 O ko bi me bilo poslušalo ljudstvo moje, ko bi bili Izraelci hodili po mojih potih! 019 PSA 081 014 Kar mahoma bi bil potlačil njih neprijatelje, ko bi bil v njih sovražnike obrnil roko svojo. 019 PSA 081 015 Sovražniki Gospodovi bi se bili lažnjivo vdali njemu, in njih čas bi bil vekomaj. 019 PSA 081 016 Dà, živil bi ga bil z maščobo pšenično, tudi z medom iz skale bi te bil sitil. 019 PSA 082 001 Psalm Asafu. Bog biva v zboru Boga mogočnega, med oblastvi sodi. 019 PSA 082 002 Doklej bodete sodili krivično, in potezali se za hudobne? 019 PSA 082 003 Sodite za ubozega in siroto; nesrečnega in siromaka opravičite. 019 PSA 082 004 Oprostite ubozega in potrebnega, iz roke krivičnih rešite. 019 PSA 082 005 Ne vedó in ne pazijo, v temi hodijo neprestano; majó se vsi strebri zemlje. 019 PSA 082 006 Jaz pravim: "Bogovi ste, in najvišjega sinovi vi vsi: 019 PSA 082 007 Todà, umrli bodete kakor navaden človek; tudi kakor kateri iz med ónih poglavarjev bodete padli." 019 PSA 082 008 Vstani, o Bog, sodi zemljo; ti namreč imaš posest med vsemi narodi. 019 PSA 083 001 Pesem in psalm Asafu. O Bog, ne molči, ne delaj se gluhega, in ne mirúj, o Bog mogočni! 019 PSA 083 002 Ker glej, neprijatelji tvoji ropotajo, in sovražniki tvoji dvigujejo glavo. 019 PSA 083 003 Zoper ljudstvo tvoje prekanjeno delajo naklep; in posvetujejo se zoper skrite tvoje. 019 PSA 083 004 Rekoč: Dejte, potrebimo jih, da ne bodejo narod, da se ne bode več imenovalo ime Izraelovo. 019 PSA 083 005 Ker naklep so storili z enakimi srci; zoper tebe so sklenili zavezo. 019 PSA 083 006 Šatori Idumejcev in Izmaeličanov, Moabljani in Agarenci; 019 PSA 083 007 Gebaljani in Amonjani in Amalečani; Palestinjani s Tira prebivalci. 019 PSA 083 008 Tudi Asirijan se jim je pridružil; roka so sinovom Lotovim. 019 PSA 083 009 Stóri jim kakor Madijanom, kakor Sisaru, kakor Jabinu ob potoku Kisonu, 019 PSA 083 010 Ki so bili pokončani pri Endoru; postali so zemlje gnoj. 019 PSA 083 011 Naredi njih plemenitnike same kakor Oreba, in kakor Zeba; kakor Zebaha in Salmuna vse njih poglavarje, 019 PSA 083 012 Kateri pravijo: Pridobimo prebivališča Božja. 019 PSA 083 013 Bog moj, naredi jih kakor kolo, kakor pleve pred vetrom. 019 PSA 083 014 Kakor ogenj požiga gozd, in kakor plamen vnema gore, 019 PSA 083 015 Tako jih pódi z viharjem svojim; in z vrtincem svojim jih preplaši. 019 PSA 083 016 Sè sramoto napolni njih obličje; da se bode iskalo ime tvoje, o Gospod. 019 PSA 083 017 Rudečica naj jih oblije, in zbegajo naj se večno; sramujejo se naj in poginejo; 019 PSA 083 018 Da se spozná, da si ti, kateremu edinemu je ime Gospod, vzvišen nad vesoljno zemljo. 019 PSA 084 001 Načelniku godbe pri Giteji, sinovom Koretovim psalm. Kako ljuba so prebivališča tvoja, o Gospod vojnih krdél! 019 PSA 084 002 Duša moja hrepeni in koprni, priti v veže Gospodove; srce moje in meso moje vpijeta v hrepenenji po živem Bogu mogočnem. 019 PSA 084 003 Celo vrabec najde dom in lastovka si gnezdo, da v njem izvali mladiče svoje – o oltarji tvoji, o Gospod vojnih krdél, kralj moj in Bog moj! 019 PSA 084 004 Blagor jim, ki so prebivali v hiši tvoji, ki te zdaj še hvalijo! 019 PSA 084 005 Blagor človeku, kateremu je dano v tebi stopati na steze tvoje po srca svojega želji. 019 PSA 084 006 Kateri gredé po murbini dolini, imajo njega za studenec, katere tudi pokriva dež blagoslova, 019 PSA 084 007 Kateri hodijo od zbora do zbora, ki se prikaže pred Bogom na Sijonu. 019 PSA 084 008 Gospod, Bog vojnih krdél, čuj molitev mojo; poslušaj, o Bog Jakobov! 019 PSA 084 009 Ščit naš, poglej, o Bog; in glej maziljenca svojega obličje! 019 PSA 084 010 Ker boljši en dan v vežah tvojih, nego tisoč drugjé; raji hočem stopati čez prag v hiši Boga mojega, nego prebivati v krivice šatorih. 019 PSA 084 011 Ker solnce in ščit je Gospod, Bog; milost in slavo daje Gospod; dobrega ne krati njim, ki hodijo v poštenosti. 019 PSA 084 012 O Gospod vojnih krdél, blagor človeku, kateri ima zaupanje v tebe! 019 PSA 085 001 Načelniku godbe med sinovi Koretovimi, psalm. Blagovoljen si bil, Gospod, deželi svoji; nazaj si bil pripeljal sužnje krdelo Jakobovo. 019 PSA 085 002 Odpustil si bil krivico ljudstvu svojemu, pokril si bil ves njih greh. 019 PSA 085 003 Potolažil si bil ves srd svoj, odvrnil, da ni kipela, jezo svojo. 019 PSA 085 004 Postavi nas v prejšnji stan, o Bog blaginje naše; in potolaži nevoljo svojo proti nam. 019 PSA 085 005 Ali se bodeš večno jezil nad nami? raztezal jezo svoje od roda do roda? 019 PSA 085 006 Ali ne bodeš vrnivši se nazaj nas postavil v življenje, da se ljudstvo tvoje raduje v tebi? 019 PSA 085 007 Pokaži nam, Gospod, milost svojo; in daj nam blaginjo svojo. 019 PSA 085 008 Poslušal bodem, kaj govori, Bog ón mogočni Gospod, ker mir govori proti ljudstvu svojemu, in proti njim, katerim je milosten; ali k nespameti naj se ne povrnejo. 019 PSA 085 009 Res, blizu je njim, ki se njega bojé, blaginja njegova; slava bode prebivala v deželi naši. 019 PSA 085 010 Milost in zvestoba se srečati; pravica in mir se poljubita. 019 PSA 085 011 Zvestoba požene iz zemlje, in pravica pogleda z nebés. 019 PSA 085 012 Tudi Bog bode dal, kar je dobro, da zemlja naša obrodi svoj sad. 019 PSA 085 013 Storil bode, da pojde pravica pred njim, ko postavi noge svoje na pot. 019 PSA 086 001 Molitev Davidova: Nagni, Gospod, uho svoje; usliši me, ker siromak sem in ubožen. 019 PSA 086 002 Reši dušo mojo, ker tisti sem, kateremu deliš milost; reši hlapca svojega, ti Bog moj, ko imam zaupanje v tebe. 019 PSA 086 003 Milost mi izkaži, Gospod; ker kličem te ves dan. 019 PSA 086 004 Razveseli dušo svojega hlapca; ker do tebe, Gospod, povzdigujem dušo svojo. 019 PSA 086 005 Ti namreč, Gospod, si dober in prizanašaš, in obilen v milosti vsem, ki te kličejo. 019 PSA 086 006 Čuj molitev mojo, Gospod; in poslušaj prošenj mojih glas. 019 PSA 086 007 O času stiske svoje te kličem, ker uslišuješ me. 019 PSA 086 008 Ni ti enakega med vsemi bogovi, o Gospod; in dél ni tvojim enakih. 019 PSA 086 009 Vsi narodi, katerim jih deliš, prihajajočim, klanjajo se pred teboj, in čast dajó tvojemu imenu. 019 PSA 086 010 Ker velik si in čudovit, ti sam si Bog. 019 PSA 086 011 Uči me, Gospod, pot svoj; hodim naj dalje v resnici tvoji; zberi srce moje, da se boji tvojega imena. 019 PSA 086 012 Slavil te bodem, Gospod Bog moj, iz vsega svojega srca; in čestil bodem imé tvoje vekomaj. 019 PSA 086 013 Ker velika je milost tvoja do mene, in rešil si dušo mojo iz spodnjega groba. 019 PSA 086 014 O Bog, prevzetniki se spenjajo zoper mene, in silovitnikov krdela iščejo življenja mojega, ker te nimajo pred očmi. 019 PSA 086 015 Ti pa, Gospod, Bog mogočni, usmiljen si in milosten; potrpežljiv in obilen v milosti in zvestobi. 019 PSA 086 016 Ozri se v mé, in milost mi stórí; daj moč svojo hlapcu svojemu, in reši dekle svoje sina. 019 PSA 086 017 Stóri znamenje nad menoj v dóbro; da naj vidijo sovražniki moji in se sè sramoto oblijó, ko mi bodeš ti, Gospod, pomagal, in potolažil me. 019 PSA 087 001 Sinom Koretovim psalm in pesem. Ustanovo svojo med svetosti gorami, 019 PSA 087 002 Vrata Sijonska ljubi Gospod nad vsa prebivališča Jakobova. 019 PSA 087 003 Prečastno je karkoli se slaví o tebi, o mesto Božje! 019 PSA 087 004 Imenujem Egipčana in Babilonca med njimi, ki me poznajo; glej, Palestinca, in Tirca z Etijopjanom, da je ta rojen ravno tam; 019 PSA 087 005 Zato se bode govorilo o Sijonu: Ta in ón mož jé rojen v njem; in on sam bode ga utrdil, Najvišji. 019 PSA 087 006 Gospod bode prišteval popisujoč ljudstva: ta je rojen ravno tam odlično. 019 PSA 087 007 Zatorej pojó enako in se radujejo vsi studenci življenja mojega v tebi. 019 PSA 088 001 Pesem in psalm med sinovi Koretovimi, načelniku godbe, da se poje na piščali, ukovit Emana Ezrajičana. O Gospod, Bog blaginje moje, podnevi kličem in ponoči v pričo tebe. 019 PSA 088 002 Pred obličje tvoje pridi molitev moja, nagni uho svoje mojemu vpitju. 019 PSA 088 003 Ker nasitena je z nadlogami duša moja, in življenje moje se bliža grobu. 019 PSA 088 004 Prištevam se njim, ki gredó v grob; podoben sem možu, katerega zapušča krepost. 019 PSA 088 005 Prištevam se mrtvim, odločen; kakor prebodeni ležeči v grobu, katerih se ne spominjaš več, kateri so uničeni s tvojo roko. 019 PSA 088 006 Pokladaš me v grob, izmed vseh najglobočji, v najtamnejših, v krajih globokih. 019 PSA 088 007 Nad menoj leži jeza tvoja, dà, z vsemi valovi svojimi, ki me napadajo, pobijaš me presilno. 019 PSA 088 008 V stran od mene odvračaš znance moje, daješ me njim v najhujšo gnjusobo; tako zajetega, da pobegniti ne morem. 019 PSA 088 009 Oko moje žaluje od bridkosti; kličem te, Gospod, ves dan; k tebi razpenjam roke svoje. 019 PSA 088 010 Bodeš-li mrtvim delal dejanje čudovito? ali bodejo mrtvi vstali, da bi te slavili mogočno? 019 PSA 088 011 Ali bi naj se v grobu oznanjala milost tvoja, zvestoba tvoja v pogubi? 019 PSA 088 012 Ali naj bi se v temini spoznalo čudovito dejanje tvoje, in pravica tvoja v pozabljivosti deželi? 019 PSA 088 013 In vendar jaz vpijem, Gospod, k tebi, in vsako jutro te prehiteva molitev moja. 019 PSA 088 014 Zakaj me zametaš, o Gospod; skrivaš mi obličje svoje? 019 PSA 088 015 Ubožen sem in umrjoč od potresa, strahove tvoje prenašam in sem zbegan, 019 PSA 088 016 Jeze tvoje gredó čez mé, plašenje tvoje me uničuje. 019 PSA 088 017 Obdajajo me kakor vode ves dan; obsezajo me vkup. 019 PSA 088 018 Od mene v stran odvračaš prijatelja in tovariša; znancem svojim sem v tamnem kraji. 019 PSA 089 001 Ukovita pesem Etana Ezrajičana. Milosti Gospodove bodem prepeval vekomaj; od roda do roda bodem oznanjal z usti svojimi zvestobo tvojo. 019 PSA 089 002 Ker preverjen sem, da se bode vekomaj slavila milost tvoja; v samih nebesih bodeš utrdil zvestobo svojo, s katero si rekel: 019 PSA 089 003 Sklenil sem zavezo z izvoljenim svojim, prisegel sem Davidu, svojemu hlapcu. 019 PSA 089 004 Da bodem na vekomaj utrdil seme tvoje in stavil prestol tvoj od roda do roda. 019 PSA 089 005 Zatorej slavé nebesa čudovito delo tvoje, Gospod; in zvestobo tvojo v zboru svetnikov. 019 PSA 089 006 Kdo namreč naj se enako čisla v gornjem oblaku Gospodu; primerja se Gospodu med sinovi mogočnih? 019 PSA 089 007 Bog mogočni je strašán v zboru svetnikov, in čestit nad vse, kar ga obdaja. 019 PSA 089 008 O Gospod, Bog vojnih krdél, kdo je tebi enako mogočen, Gospod? Ker zvestoba tvoja te ogrinja! 019 PSA 089 009 Ti gospoduješ nad morja ponosom; ko se spenjajo valovi njegovi, ti jih krotiš. 019 PSA 089 010 Ti si zdrobil, kakor prebodenega, Egipčana; z roko svoje moči si razkropil sovražnike svoje. 019 PSA 089 011 Tvoja so nebesa in tvoja zemlja; vesoljni svet in česar je poln ustanovil si tí. 019 PSA 089 012 Sever in jug, katera si ti ustvaril, Tabor in Hermon prepevajo o imenu tvojem. 019 PSA 089 013 Ti imaš roko z močjo; krepka je tvoja roka, vzvišena desnica tvoja. 019 PSA 089 014 Pravica in sodba sta za prebivališče tvojemu prestolu; milost in zvestoba hodita pred tvojim obličjem. 019 PSA 089 015 Blagor ljudstvu, katero pozna trombe glas, hodi v svetlobi obličja tvojega, Gospod! 019 PSA 089 016 V imenu tvojem radujejo se ves dan, in dvigujejo se v pravici tvoji. 019 PSA 089 017 Ker slava si njih móči, in po blagovoljnosti tvoji dviguje se naš rog. 019 PSA 089 018 Gospod namreč je naš ščit in svetnika Izraelovega, našega kralja. 019 PSA 089 019 Tedaj si v prikazni nagovoril njega, kateremu milost deliš, ter mu rekel: "Pomoč sem napravil zoper močnega, povzdignil izvoljenega iz ljudstva. 019 PSA 089 020 Našel sem Davida, svojega hlapca; pomazilil sem ga sè svetim oljem svojim. 019 PSA 089 021 Z njim bodi stanovitna roka moja, in dlan moja naj ga krepča. 019 PSA 089 022 Ne bode ga stiskal sovražnik, in krivici udani ga ne ne bode žalil. 019 PSA 089 023 Temuč starem izpred njegovega obličja neprijatelje njegove, in sovražnike udarim. 019 PSA 089 024 Tako mu bode pomagala zvestoba moja in milost moja, da se bode v mojem imenu povzdignil rog njegov. 019 PSA 089 025 Ker nad morje položim roko njegovo, in nad reke njegovo desnico. 019 PSA 089 026 On me bode klical: Ti oče moj; Bog moj mogočni in skala blaginje moje! 019 PSA 089 027 In jaz ga postavim za prvorojenca, povišanega nad zemeljske kralje. 019 PSA 089 028 Vekomaj mu ohranim milost svojo, in zaveza moja mu bode zvesta. 019 PSA 089 029 In vekomaj postavim seme njegovo in prestol njegov kakor so dnevi nebeški. 019 PSA 089 030 Ako zapusté sinovi njegovi zakon moj, ne bodo hodili v sodbah mojih, 019 PSA 089 031 Ako oskrunijo postave moje, in se ne držé zapovedi mojih: 019 PSA 089 032 Obiskal bodem sè šibo njih pregreho; z udarci njih krivico. 019 PSA 089 033 Milosti pa svoje mu ne odtegnem, in lagal ne bodem zoper zvestobo svojo. 019 PSA 089 034 Oskrunil ne bodem zaveze svoje, ne izpremenil ust svojih besede. 019 PSA 089 035 Enkrat sem prisegel pri svetosti svoji, Davidu ne bodem lagal: 019 PSA 089 036 Da bode večno seme njegovo, in prestol njegov kakor solnce pred mano. 019 PSA 089 037 Kakor luna bode stanoviten vekomaj, in kakor priče zveste na gornjem oblaku." 019 PSA 089 038 Ti pa si zavrgel in zaničeval; razsrdil si se proti maziljencu svojemu. 019 PSA 089 039 Zaničeval si hlapca svojega zavezo, oskrunil in vrgel na tla venčanje njegovo. 019 PSA 089 040 Podrl si vse ograje njegove; trdnjave njegove si izpostavil razdrobljenju. 019 PSA 089 041 Plenili so ga vsi popotniki, v zasramovanje je sosedom svojim. 019 PSA 089 042 Povzdignil si sovražnikov njegovih desnico, razveselil vse neprijatelje njegove. 019 PSA 089 043 Skrhal si tudi meča njegovega ostrino, in utrdil ga nisi v vojski. 019 PSA 089 044 Storil si, da mine bleščoba njegova, in prestol njegov si pahnil na tla. 019 PSA 089 045 Okrajšal si dnî mladosti njegove; pokril si ga sè sramoto. 019 PSA 089 046 Doklej, Gospod? bodeš li se skrival vekomaj? gorela bode kakor ogenj jeza tvoja? 019 PSA 089 047 Spomni se mene, kako sem kratkih dni, kaj bi bil zastonj ustvaril vse otroke človeške? 019 PSA 089 048 Kateri mož bi živel tako, da ne izkusi smrti, reši se sam groba? 019 PSA 089 049 Kje so milosti one nekdanje, Gospod, katere si bil prisegel Davidu po zvestobi svoji? 019 PSA 089 050 Spomni se, Gospod, sramote hlapcev svojih, da nosim v naročji svojem zasramovanje vseh ljudstev največjih, 019 PSA 089 051 S katerim so sramotili sovražniki tvoji, Gospod, s katerim so sramotili maziljenca tvojega stopinje. 019 PSA 089 052 Slava Gospodu vekomaj, zgódi se, še enkrat, zgódi se! 019 PSA 090 001 Molitev Mojzesova, moža Božjega: O Gospod, ti si nam bil prebivališče od roda do roda, 019 PSA 090 002 Ko niso bile še rojene gore, in nisi bil naredil zemlje in vesoljnega sveta, dà od vekomaj do vekomaj Bog si tí mogočni. 019 PSA 090 003 Pripraviš človeka tako daleč, da je potrt, govoreč: "Povrnite se, sinovi človeški!" 019 PSA 090 004 Ker če tisoč lét preide, v tvojih očéh so, kakor včerajšnji dan, in straža nočna. 019 PSA 090 005 S povodnjo jih pokončaš, spanje so, zjutraj so kakor seno, ki mine. 019 PSA 090 006 Zjutraj, ko se je razcvelo, mine; pokosi in posuši se zvečer. 019 PSA 090 007 Ker ginemo od jeze tvoje, in srd tvoj nas plaši: 019 PSA 090 008 Pred oči si staviš krivice naše, skrivnosti naše v luč svojega obličja. 019 PSA 090 009 Ker vsi dnevi naši ginejo v srdu tvojem; leta naša nam tekó misli enaka. 019 PSA 090 010 V samih dnevih lét naših je sedemdeset let; ali (ako smo prav krepki) osemdeset let; celo kar je v njih najboljše, polno je truda in težav; ko to hitro mine, odletimo. 019 PSA 090 011 Kdo spozna jeze tvoje moč, ali srdú tvojega po strahu tvojem? 019 PSA 090 012 Šteti nas úči naše dni tako, da dobimo srce modro. 019 PSA 090 013 Vrni se, Gospod! Doklej! in kesaj se zavoljo hlapcev svojih. 019 PSA 090 014 Nasiti nas vsako jutro z milostjo svojo, da pojemo in se radujemo vse svoje dni. 019 PSA 090 015 Razveséli nas, kakor si nas ponižaval mnogo dnî; mnogo let smo izkušali húdo. 019 PSA 090 016 Očitno bodi hlapcem tvojim delo tvoje, in lepota tvoja med njih sinovi. 019 PSA 090 017 Na strani nam bodi prijetnost Gospoda, Boga našega, in delo naših rok podpiraj v nas; sámo delo, pravim, naših rok podpiraj. 019 PSA 091 001 Zaupajoč v zavetji Najvišjega, v senci Vsemogočnega neprestano prenočujoč 019 PSA 091 002 Pravim: V Gospodu je pribežališče moje in grad moj; Bog moj je, kateremu zaupam. 019 PSA 091 003 Ker on te bode rešil iz zanke tičarjeve, iz kuge pogubne. 019 PSA 091 004 S perotjo svojo te bode branil, ko bodeš pribežal pod peroti njegove; ščit in bran je zvestoba njegova. 019 PSA 091 005 Ne boj se nočnega strahú, pušice, ki leta podnevi; 019 PSA 091 006 Pogube, ki lazi v temi, ne kuge, ki razsaja o poludné. 019 PSA 091 007 Pade jih na eni strani tvoji tisoč, in desetkrat tisoč na desni tvoji, k tebi ne pride. 019 PSA 091 008 Samo z očmi Svojimi bodeš pogledal in videl bodeš grešnikov povračilo. 019 PSA 091 009 Ko bodeš ti Gospoda, Boga pribežališča mojega, Najvišjega postavil za prebivališče svoje, 019 PSA 091 010 Ne bode priložnosti, da te zadene húdo, in šiba se ne približa tvojemu šatoru. 019 PSA 091 011 Ker angelom svojim bode zapovedal zate, da te hranijo po vseh potih tvojih; 019 PSA 091 012 Držé te z obema rokama, da ne zadeneš z nogo svojo ob kamen. 019 PSA 091 013 Po divjem levu bodeš hodil in po kači, teptal bodeš leva mladiča in zmaja. 019 PSA 091 014 "Ker je proti meni nagnen v ljubezni (pravi Bog), zato ga bodem otél; na višavo ga bodem postavil, ker pozna, ime moje. 019 PSA 091 015 Kakor hitro me zakliče, uslišim ga; na strani mu bodem v stiski; otel ga bodem in počastil. 019 PSA 091 016 Nasitil ga bodem z dolgostjo lét, storil bodem, da uživa blaginjo mojo." 019 PSA 092 001 Psalm in pesem, v sobote dan. Dobro je slaviti Gospoda, in prepevati tvojemu imenu, o Najvišji! 019 PSA 092 002 Oznanjati vsako jutro milost tvojo, in zvestobo tvojo vsako noč; 019 PSA 092 003 Na desetostrunje in na brenklje, na strune s premišljevanjem. 019 PSA 092 004 Ker razveseljuješ me, Gospod, z delom svojim; prepeval bodem o dejanjih tvojih rôk. 019 PSA 092 005 Kako velika so dela tvoja, Gospod; silno globoke so misli tvoje! 019 PSA 092 006 Mož neumen ne spozna, in nespameten ne zapazi tega, 019 PSA 092 007 Ko poganjajo krivični kakor trava in cvetó vsi, ki delajo krivico, zgodi se, da se pogubé vekomaj. 019 PSA 092 008 Ti pa, o Najvišji, si vekomaj. 019 PSA 092 009 Ker glej, sovražniki tvoji, Gospod, ker glej, sovražniki tvoji ginejo; razkropé se vsi, ki delajo krivico. 019 PSA 092 010 Rog moj pa zvišuješ kakor samorogov, oblivajoč me z oljem prisnim. 019 PSA 092 011 To gleda oko moje na zalezovalcih mojih, ušesa moja poslušajo o njih, ki se spenjajo v mé. 019 PSA 092 012 Kakor palma bode zelenel pravični, kakor cedra na Libanu bode rasel. 019 PSA 092 013 Vsajeni v hiši Gospodovi, v vežah Boga našega bodo poganjali mladike. 019 PSA 092 014 V obilosti bodejo živeli še v sivosti, debeli bodejo in zeleneči; 019 PSA 092 015 In oznanjali, da je pravičen Gospod, skala moja, in da ni nobene krivice v njem. 019 PSA 093 001 Gospod kraljuje z veličastvom oblečen, Gospod oblečen, z močjo se opasuje; utrjuje se vesoljni svet, da ne omahne. 019 PSA 093 002 Stanoviten je prestol tvoj, od onega časa, od vekomaj ti kraljuješ. 019 PSA 093 003 Naj dvigujejo reke, o Gospod, dvigujejo naj reke šum svoj; dvigujejo naj reke bobnenje svoje: 019 PSA 093 004 V šumu mnogih vodâ, ko se valé veličastni valovi morjá, veličastneji je Gospod v višavi. 019 PSA 093 005 Pričanja tvoja so trdna jako; v hiši tvoji je lepa svetost, o Gospod, na dnî dolžavo. 019 PSA 094 001 O mogočni Bog maščevanj, Gospod, o mogočni Bog maščevanj, prisvéti! 019 PSA 094 002 Dvigni se, o zemlje sodnik; daj povračilo prevzetnim. 019 PSA 094 003 Doklej prevzetni, Gospod, doklej se bodejo radovali prevzetni? 019 PSA 094 004 Ustili se in govorili prevzetno, ponašali se vsi, ki delajo krivico? 019 PSA 094 005 Zatirali ljudstvo tvoje, Gospod, in ponižávali tvoje posestvo? 019 PSA 094 006 Morili vdovo in tujca, in ubijali sirote? 019 PSA 094 007 Govoreč: Ne vidi Gospod, in ne zapazi Bog Jakobov. 019 PSA 094 008 Čujte, o najneumnejši v ljudstvu, in najnespametnejši, kdaj bodete razumni? 019 PSA 094 009 Ali on, ki je vsadil uho, ali bi on ne slišal? ali on, ki je naredil oko, ali bi ne videl? 019 PSA 094 010 Ali on, ki pokori narode, ali bi ne grajal; ki uči ljudî modrosti, ali bi ne spoznal? 019 PSA 094 011 Gospod pozna misli človeške, da so zgolj ničemurnost. 019 PSA 094 012 Blagor možu, katerega pokoriš, Gospod; in katerega učiš po zakonu svojem. 019 PSA 094 013 Da mu pripraviš pokoj od dnî nadloge, ko se koplje krivičnemu jama. 019 PSA 094 014 Ker Gospod ne zavrže ljudstva svojega, in posestva svojega ne zapusti. 019 PSA 094 015 Temuč noter do pravice se povrne sodba, in za njo vsi, ki so pravega srca. 019 PSA 094 016 Kdo bi bil vstal záme zoper hudodelnike? kdo bi se bil postavil zame zoper one, ki delajo krivico? 019 PSA 094 017 Ko bi mi ne bil Gospod, polna pomoč, malo da bi ne bilo življenje moje prebivalo v kraji molčanja. 019 PSA 094 018 Ko pravim: Omahuje noga moja, milost tvoja, o Gospod, me podpira. 019 PSA 094 019 Ko so mnoge misli moje pri meni, tolažbe tvoje razveseljujejo dušo mojo. 019 PSA 094 020 Ali bi se družil s teboj prestol nadlog, njega, ki me nadleguje zoper postavo? 019 PSA 094 021 Njih, ki se četoma zbirajo proti pravičnega duši, in obsojajo kri nedolžnih? 019 PSA 094 022 Dà, Gospod mi je za grad, in Bog moj za skalo mojega pribežališča, 019 PSA 094 023 On obrača proti njim njih krivico, in njih hudobnost jih pokončuje, pokončuje jih Gospod, naš Bog. 019 PSA 095 001 Dejte, prepevajmo Gospodu, ukajmo skali blaginje naše! 019 PSA 095 002 Pojdimo pred obličje njegovo sè zahvaljevanjem, s psalmi mu ukajmo. 019 PSA 095 003 Ker Bog mogočni velik je Gospod, in velik kralj nad vse bogove. 019 PSA 095 004 V roki njegovi so najglobočji sledovi zemlje, v njegovi oblasti so gorâ moči. 019 PSA 095 005 Njegovo je sámo morje, ker on ga je naredil, in súha zemlja, katero so ustvarile roke njegove. 019 PSA 095 006 Pridite, priklonimo se in padimo na tla; pripognimo kolena pred Gospodom, kateri nas je naredil. 019 PSA 095 007 Ker on je Bog naš, mi pa ljudstvo paše njegove, in čeda vodbe njegove; danes če slišite glas njegov, 019 PSA 095 008 "Ne okamenite srca svojega, kakor v prepiru, kakor o dnevi izkušnjave v puščavi. 019 PSA 095 009 Ko so me izkušali očetje vaši: izkusili so me in spoznali delo moje. 019 PSA 095 010 Štirideset let sem imel preglavico s tistim rodom govoreč: Ljudstvo so srca tavajočega, in potov mojih ne poznajo. 019 PSA 095 011 Njim sem prisegel v jezi svoji, da ne vnidejo v pókoj moj." 019 PSA 096 001 Pójte Gospodu novo pesem, po vsej zemlji pojte Gospodu. 019 PSA 096 002 Pojte Gospodu, blagoslavljajte ime njegovo, od dné do dné slavite blaginjo njegovo. 019 PSA 096 003 Oznanjujte med narodi čast njegovo, med vsemi ljudstvi čudovita dela njegova. 019 PSA 096 004 Velik je Gospod in hvaljen silno, čestit nad vse bogove. 019 PSA 096 005 Ker vsi bogovi ljudstev so maliki, Gospod pa je naredil nebesa. 019 PSA 096 006 Slava in lepota sta pred njim, moč in veličastvo v svetišči njegovem. 019 PSA 096 007 Dajajte Gospodu, ljudstev rodovine, dajajte čast in hvalo Gospodu. 019 PSA 096 008 Dajajte Gospodu slavo njegovemu imenu; prinesite dar, in pridite k vežam njegovim. 019 PSA 096 009 Uklanjajte se Gospodu v diki svetosti; vsa zemlja trepetaj pred obličjem njegovim. 019 PSA 096 010 Govorile med narodi: Gospod kraljuje, utrdil se bode tudi vesoljni svet, da ne omahne; sodil bode ljudstva pravično. 019 PSA 096 011 Veselila se bodo nebesa, in zemlja se bode radovala: šumelo bode morje, in kar je v njem. 019 PSA 096 012 Radovalo se bode polje in kar je na njem; tedaj bode prepevalo vse drevje v gozdu; 019 PSA 096 013 Pred obličjem Gospodovim, ko bode prišel; ker sodit pride zemljo; sodil bode vesoljni svet po pravici, in ljudstva po zvestobi svoji. 019 PSA 097 001 Gospod kraljuje, radúj se zemlja, veselé se naj pokrajine premnoge. 019 PSA 097 002 Oblaki in temà ga obdajajo; pravica in sodba kraj njegovega prestola. 019 PSA 097 003 Ogenj hodi pred njim in požiga okrog sovražnike njegove. 019 PSA 097 004 Bliski razsvetljujejo vesoljni svet njegov, vidi in trese se zemlja. 019 PSA 097 005 Goré se topé kakor vosek vpričo Gospoda, vpričo vse zemlje gospodarja. 019 PSA 097 006 Nebesa oznanjajo pravico njegovo; tako da vidijo vsa ljudstva čast njegovo. 019 PSA 097 007 Osramoté se naj vsi, ki se ponašajo z maliki; klanjajo naj se mu vsi angeli. 019 PSA 097 008 Čuje in veseli se naj Sijon, in radujejo se hčere Judovske, zavoljo sodeb tvojih, Gospod. 019 PSA 097 009 Ti namreč si Gospod, vzvišen nad vso zemljo; silno povišan si nad vse angele. 019 PSA 097 010 Kateri ljubite Gospoda, sovražite húdo; duše svojih, katerim izkazuje milost, hrani, iz rok krivičnih jih otima. 019 PSA 097 011 Luč se je rodila pravičnemu, in poštenim v srci radost. 019 PSA 097 012 Veselite se, pravični v Gospodu, in slavite spomin svetosti njegove. 019 PSA 098 001 Psalm. Pojte Gospodu novo pesem, ker storil je čudovita dela; blaginjo mu je prinesla desnica njegova, in dlan njegova, in roka njegove svestosti. 019 PSA 098 002 Naznanil je Gospod blaginjo svojo, vpričo narodov samih razodel je pravico svojo. 019 PSA 098 003 Spomnil se je milosti svoje in zvestobe svoje proti hiši Izraelovi; vse pokrajine zemlje vidijo Boga našega blaginjo. 019 PSA 098 004 Ukajte Gospodu, vsa zemlja; s kričanjem pojte in prepevajte. 019 PSA 098 005 Prepevajte Gospodu sè strunami, sè strunami in psalmovanjem. 019 PSA 098 006 S trombami in bučanjem trobite pred kraljem Gospodom. 019 PSA 098 007 Morje šúmi in kar je v njem, vesoljni svet in prebivalci njegovi. 019 PSA 098 008 Reke naj ploskajo z rokami, vkup naj pojó goré, 019 PSA 098 009 Pred Gospodom, ki gré sodit zemljo; sodil bode vesoljni svet pravično, in ljudstva po pravici. 019 PSA 099 001 Gospod kraljuje, trepetajo naj ljudstva, sedeč na Kerubih kraljuje, majaj se zemlja! 019 PSA 099 002 Kraljuje Gospod na Sijonu velik, in visok je nad vsa ljudstva. 019 PSA 099 003 Slavé naj ime tvoje veliko, čestito je in sveto. 019 PSA 099 004 Ti tudi kralj premočni, ki ljubiš sodbo; ti ustanavljaš, kar je pravično; sodbo in pravico doprinašaš ti v Jakobu. 019 PSA 099 005 Povišujte Gospoda, Boga našega, in priklanjajte se do podnožja nog njegovih; ker svet je. 019 PSA 099 006 Mojzesa in Arona z duhovniki svojimi in Samuela z njimi, ki so klicali ime njegovo, uslišal je Gospod, takoj ko so ga klicali. 019 PSA 099 007 V oblačnem stebru jih je ogovoril, ko so hranili pričanja njegova, in postavo, katero jim je bil dal. 019 PSA 100 001 Psalm v zahvaljevanje. Ukajte Gospodu vsi prebivalci zemlje! 019 PSA 100 002 Čestite Gospoda z radostjo; s petjem pridite pred obličje njegovo. 019 PSA 100 003 Spoznajte, da je Gospod Bog, on je nas ustvaril (ne pa mí sebe ), ljudstvo svoje in čredo paše svoje. 019 PSA 100 004 Vnidite skozi vrata njegova sè zahvaljevanjem, s hvalo v veže njegove; zahvaljujte se mu, blagoslavljajte ime njegovo! 019 PSA 100 005 Ker dober je Gospod, vekomaj je njegova milost; in od roda do roda zvestoba njegova. 019 PSA 101 001 Psalm Davidov: Milost in pravico bodem pel, tebi, o Gospod, prepeval. 019 PSA 101 002 Zapazil bodem na poštenem potu, ko prideš k meni; neprestano bodem hodil v poštenosti svojega srca v hiši svoji. 019 PSA 101 003 Stavil si ne bodem pred óči stvari pregrešne; delo njih sovražim, ki zavijajo v stran, držalo se me ne bode. 019 PSA 101 004 Izprijeno srce bode daleč od mene; hudega ne bodem poznal. 019 PSA 101 005 Njega, ki pred menoj skrivno obrekuje bližnjega svojega, bodem iztrebil; človeka s prevzetnim očesom, srcem napihnenim ne bodem mogel trpeti. 019 PSA 101 006 Oči moje bodo se vpirale na resnične v deželi, da naj sedajo z menoj; kdor hodi po poštenem potu, on bode mi stregel. 019 PSA 101 007 Stanoval ne bode v moji hiši, kdor dela zvijačo; kdor govori laž, ne bode obstal pred mojimi očmi. 019 PSA 101 008 Vsako jutro bodem iztrebil vse krivične iz dežele, da potrebim iz mesta Gospodovega vse, ki delajo krivico. 019 PSA 102 001 Molitev za ubozega, ko je v stiski in pred Gospoda izliva premišljevanje svoje. Gospod, čuj molitev mojo, in vpitje moje pridi do tebe. 019 PSA 102 002 Ne skrivaj mi obličja svojega, ko sem v stiski; nagni mi uho svoje, ko kličem; naglo me usliši. 019 PSA 102 003 Ker ginejo kakor dim dnevi moji; in kosti moje se sušé kakor pogorišče. 019 PSA 102 004 Zadeto vene kakor trava srce moje, ker pozabljam použivati svojo jed. 019 PSA 102 005 Od glasú zdihovanja mojega drži se kost moja mojega mesa. 019 PSA 102 006 Podoben sem pelikanu v puščavi; kakor sova sem v podrtinah. 019 PSA 102 007 Vedno sem podoben samotnemu vrabcu na strehi. 019 PSA 102 008 Ves dan me sramoté sovražniki moji; zoper mene divjajoč prisezajo pri meni. 019 PSA 102 009 Ker pepel jem kakor kruh; in pijače svoje mešam z jokom. 019 PSA 102 010 Zaradi nevolje tvoje in srdite jeze tvoje; ker vzdignil si me in vrgel me na tla. 019 PSA 102 011 Dnevi moji so podobni senci, ki se je nagnila; in jaz sem se posušil kakor trava. 019 PSA 102 012 Ti pa, Gospod, ostajaš vekomaj, in spomin tvoj od roda do roda. 019 PSA 102 013 Ti bodeš vstal in usmilil se Sijona, ker čas je storiti mu milost, ker prišel je čas določeni, 019 PSA 102 014 Ko se naj hlapci tvoji veselé njegovega kamenja, in milost storé njegovemu prahu; 019 PSA 102 015 Da česté narodi ime Gospodovo, in vsi kralji zemlje čast tvojo. 019 PSA 102 016 Ko bode Gospod zidal Sijon in prikazal se v časti svoji, 019 PSA 102 017 Ozrl se bode v nazega molitev, in ne bode zametal njih molitve. 019 PSA 102 018 Zapiše se naj to naslednjemu rodu, da ljudstvo poživljeno hvali Gospoda. 019 PSA 102 019 Ker pogledal bode z višave svetosti svoje Gospod, ozrl se z nebés na zemljo. 019 PSA 102 020 Da usliši jetnika zdihovanje, da oprosti njé, ki se že izdajajo smrti; 019 PSA 102 021 Da oznanjajo na Sijonu ime Gospodovo, in hvalo njegovo v Jeruzalemu, 019 PSA 102 022 Ko se zbirajo ljudstva in kralji čestit Gospoda. 019 PSA 102 023 Pobija sicer na tem poti moči moje, dnî moje krajša, 019 PSA 102 024 Ali govorim: Bog moj mogočni, ne vzemi me v sredi mojih dnî; skozi vse rodove so dnevi tvoji, 019 PSA 102 025 Predno si ustanovil zemljo, in so bila nebesa delo tvojih rok; 019 PSA 102 026 Tisto bode prešlo, ti pa ostaneš; tisto, pravim, vse postara se kakor oblačilo; kakor obleko jih izpremeniš in izpremené se. 019 PSA 102 027 Ti pa si isti, in let tvojih ni konca. 019 PSA 102 028 Sinovi hlapcev tvojih bodo prebivali, in njih seme se utrdi pred teboj. 019 PSA 103 001 Davidova. Blagoslavljaj, duša moja, Gospoda; in vse osrčje moje svetost njegovo. 019 PSA 103 002 Blagoslavljaj, duša moja, Gospoda; in ne pozabi nobene dobrote njegove, 019 PSA 103 003 Kateri ti odpušča vse tvoje krivice, kateri ozdravlja vse bolezni tvoje; 019 PSA 103 004 Kateri otima iz jame življenje tvoje, kateri te odeva z milostjo in usmiljenjem; 019 PSA 103 005 Kateri napolnjuje z vsem dobrim usta tvoja, da se hraniš čilega kakor orel, kakor otročja leta tvoja. 019 PSA 103 006 Kar je pravično, dela Gospod, in sodbe vsem zatiranim. 019 PSA 103 007 Razodel je Mojzesu pota svoja, naslednikom Izraelovim svoja dela. 019 PSA 103 008 Usmiljen je in milosten Gospod; potrpežljiv in obilen v dobrotah. 019 PSA 103 009 Ne prepira se vekomaj; in večno ne hrani jeze. 019 PSA 103 010 Ne dela nam po grehih naših, in ne povrača nam po naših krivicah; 019 PSA 103 011 Temuč, kakor visoka so nebesa nad zemljo, močna je milost njegova proti njim, kateri se ga bojé. 019 PSA 103 012 Kakor daleč je vzhod od zahoda, daleč od nas odvrača pregreške naše. 019 PSA 103 013 Kakor se usmili oče otrok, usmili se Gospod njih, ki se ga bojé. 019 PSA 103 014 Ker on pozna podobo našo, spominja se, da smo prah. 019 PSA 103 015 Da so senu podobni človeka dnevi, kakor poljska cvetica, tako on cveté. 019 PSA 103 016 Ko veter potegne čeznjo, skoraj je ni, in je ni več zagledati na mestu njenem. 019 PSA 103 017 Milost pa Gospodova je od veka do veka proti njim, ki se ga bojé, in pravica proti vnukom. 019 PSA 103 018 Proti njim, ki hranijo zavezo njegovo, in proti njim, ki se spominjajo njegovih zapovedi, da jih izpolnjujejo. 019 PSA 103 019 Gospod je v nebesih postavil prestol svoj, in kraljestvo njegovo gospoduje ljudém. 019 PSA 103 020 Blagoslavljajte Gospoda, angeli njegovi, premogočni v moči, ki izpolnjujete besedo njegovo in poslušate glas njegove besede. 019 PSA 103 021 Blagoslavljajte Gospoda, vse vojske njegove, služabniki njegovi izpolnjujoči voljo njegovo. 019 PSA 103 022 Blagoslavljajte Gospoda, vsa dela njegova po vseh krajih njegovega gospostva; blagoslavljaj, duša moja Gospoda! 019 PSA 104 001 Blagoslavljaj, duša moja Gospoda. Gospod, Bog moj, velik si silno, lepoto in veličastvo si oblekel. 019 PSA 104 002 Odevaš se z lučjo kakor z obleko; nebesa razpenjaš kakor zagrinjalo; 019 PSA 104 003 Kateri stavi v vode gornje hrame svoje; kateri nareja oblake za voz svoj, kateri hodéva po vetrov perotih, 019 PSA 104 004 Kateri dela vetrove za poslance svoje, za služabnike svoje ogenj plameneči, 019 PSA 104 005 Ustanovil je zemljo na podstave njene, da se ne gane na vedno večne čase. 019 PSA 104 006 Z breznom si jo bil odél kakor z odejo, ko so vode stale čez gore. 019 PSA 104 007 Na karanje tvoje so pobegnile, pred groma tvojega glasom bežale so urno. 019 PSA 104 008 Dvignile so se gore, pogreznile se doline na mesto, katero si jim bil ustanovil. 019 PSA 104 009 Mejo si postavil, da ne idejo čez, da se ne povrnejo, pokrit zemljo; 019 PSA 104 010 Kateri izpuščaš studence po dolinah, da hodijo med gorami. 019 PSA 104 011 Napajajo naj vse poljske živali; žejo svojo gasé divji osli. 019 PSA 104 012 Poleg njih prebivajo tice nebeške, glasijo se iz med listja. 019 PSA 104 013 Kateri móči goré iz gornjih hramov svojih, da se sè sadom dél tvojih zemlja pase. 019 PSA 104 014 Daješ, da seno raste živini, in zelišče človeku za rabo, da jemlje hrano iz zemlje; 019 PSA 104 015 Kateri z vinom razveseljuje srce človeku; z oljem svetlo dela čelo, in z jedjo podpira srce človeku. 019 PSA 104 016 Siti se drevje Gospodovo; cedre na Libanonu, katere je vsadil; 019 PSA 104 017 (Kjer gnezdijo tički), jelke prebivališče štorklji, 019 PSA 104 018 Gore previsoke divjim kozlom, skale prebivališče gorskim mišim. 019 PSA 104 019 Postavil je mesec za čase gotove, solnce, ki pozna záhod svoj. 019 PSA 104 020 Temé narejaš, da je noč, ko prilezejo vse gozdne živali. 019 PSA 104 021 Mladi levi rjoveč po plenu, in iskajoč od Boga mogočnega hrane svoje. 019 PSA 104 022 O solnčnem vzhodu se poskrijejo in ležé v brlogih svojih. 019 PSA 104 023 Človek gre na delo svoje, in na polje svoje do večera. 019 PSA 104 024 Kako veličastna so dela tvoja, o Gospod; kako modro si jih naredil vsa; kako polna je zemlja posesti tvoje! 019 PSA 104 025 V morji samem velikem in prostornem: tu so lazeče živali, in brez števila živali z velikimi male. 019 PSA 104 026 Tod hodijo ladije; som, katerega si ustvaril, igrá se v njem. 019 PSA 104 027 Vse tó čaka tebe, da jim daš živeža o svojem času. 019 PSA 104 028 Ko jim daješ ti, pobirajo; ko jim odpreš roko svojo sitijo se z dobroto. 019 PSA 104 029 Ko jim skriješ obličje svoje, zbegajo se; ko jim vzameš sapo, ginejo in povračajo se v svoj prah. 019 PSA 104 030 Ko izpuščaš sapo svojo, oživljajo se, obličje obnavljaš zemlji. 019 PSA 104 031 Čast bodi Gospodu vekomaj; raduj se, Gospod, v delih svojih! 019 PSA 104 032 Ko pogleda na zemljo, trese se ona; ko se dotakne gorâ, kadé se. 019 PSA 104 033 Pel bodem Gospodu v življenji svojem; prepeval Bogu svojemu, dokler bodem. 019 PSA 104 034 Prijetno bode o njem premišljevanje moje, radoval se bodem jaz v Gospodu. 019 PSA 104 035 Izginejo naj grešniki sè zemlje, in krivičnih več ne bódi; blagoslavljaj, duša moja, Gospoda. Aleluja! 019 PSA 105 001 Slavite Gospoda, razglasujte ime njegovo; med ljudstvi oznanjujte dejanja njegova. 019 PSA 105 002 Pojte mu, prepevajte mu, razgovarjajte se o vseh čudovitih delih njegovih. 019 PSA 105 003 Hvalite se v svetem imenu njegovem; veseli se naj srce njih, ki iščejo Gospoda. 019 PSA 105 004 Iščite Gospoda in moči njegove; iščite vedno njegovega obličja. 019 PSA 105 005 Spominjajte se čudovitih del njegovih, katera je storil; čudežev njegovih in sodbâ ust njegovih. 019 PSA 105 006 O seme Abrahama, njegovega hlapca; o izvoljeni sina njegovega Jakoba! 019 PSA 105 007 Ta je Gospod, Bog naš, po vsej zemlji so sodbe njegove. 019 PSA 105 008 Spominja se vekomaj zaveze svoje, besede, katero je zapovedal na tisoč rodov, 019 PSA 105 009 Katero je sklenil z Abrahamom, in prisege svoje Izaku, 019 PSA 105 010 Katero je dal Jakobu v postavo; Izraelu v vedno zavezo. 019 PSA 105 011 Govoreč: Tebi hočem dati deželo Kanaansko, vrvco posesti vaše. 019 PSA 105 012 Dasí je bilo ljudî malo, prav malo, in tujci v njej, 019 PSA 105 013 In so hodili od naroda do naroda, iz kraljestva k drugemu ljudstvu; 019 PSA 105 014 Ni dovolil zatíratí jih nikomur; dà, strahoval je zavolje njih kralje: 019 PSA 105 015 Ne dotaknite se maziljencev mojih, in ne storite žalega prerokom." 019 PSA 105 016 Ko je bil poklical lakot nad deželo, in kruhu strl vso podporo; 019 PSA 105 017 Poslal je bil moža pred njimi odličnega; kateri je bil v sužnjost prodan, Jožefa. 019 PSA 105 018 Noge njegove so vklenili z vezjo, v železo se je on podal. 019 PSA 105 019 Noter do časa, ko je imela priti beseda njegova; govor Gospodov ga je potrdil. 019 PSA 105 020 Poslal je kralj in velel ga razvezati; in poglavar ljudstev ga je oprostil. 019 PSA 105 021 Postavil ga je za gospoda družini svoji, in za poglavarja vsej svoji posesti, 019 PSA 105 022 Da bi zvezaval kneze po volji svoji, in podučeval njih starejšine. 019 PSA 105 023 Nato je prišel Izrael v Egipt, in Jakob je tujčeval po deželi Kamovi. 019 PSA 105 024 Ko je bil tam storil Bog, da je bilo ljudstvo njegovo silno rodovitno, in ga je bil močnejšega naredil od sovražnikov njegovih, 019 PSA 105 025 Izpremenil je njih srce, da so sovražili ljudstvo njegovo, da so naklepe delali zoper hlapce njegove. 019 PSA 105 026 Poslal je Mojzesa, hlapca svojega, Arona, katerega je bil izvolil. 019 PSA 105 027 Razlagala sta pred njimi besede znamenj njegovih, in čudežev v deželi Kamovi. 019 PSA 105 028 Poslal je temé, in otemnile so jo, in upirala se niso znamenja zoper besedo njegovo. 019 PSA 105 029 Izpremenil je bil v kri njih vodé, in pokončal je bil njih ribe. 019 PSA 105 030 Obilo je rodila njih dežela žab, ki so napadle kraljev samih stanice. 019 PSA 105 031 Ko je izrekel, prišlo je krdelo živali; uši na vso njih pokrajino. 019 PSA 105 032 Dež jim je naredil v točo, ogenj silno plameneč v njih kraji. 019 PSA 105 033 S tem je zadel njih trte in njih smokve, in polomil njih pokrajine drevesa. 019 PSA 105 034 Ko je izrekel, prišla je kobilica in hrošč, in ta brez števila. 019 PSA 105 035 On je požrl vso travo njih kraja, in požrl sad njih dežele. 019 PSA 105 036 Slednjič je udaril vse prvorojeno v njih kraji; prvino vse njih moči. 019 PSA 105 037 Tedaj jih je izpeljal sè srebrom in zlatom, in ni ga bilo, da bi pešal, med njih rodovi. 019 PSA 105 038 Veselili so se Egipčani, ko so izhajali tí; ker njih strah jih je bil obšel. 019 PSA 105 039 Razgrnil je oblak za odejo, in ogenj, da je noč razsvetljeval. 019 PSA 105 040 Prosili so, in poslal jim je prepelic, in s kruhom nebeškim jih je sitil. 019 PSA 105 041 In odprl je skalo, in pritekle so vode, ter šle so po suhih krajih, kakor reka. 019 PSA 105 042 Ker se je spominjal besede svetosti svoje, z Abrahamom, hlapcem svojim. 019 PSA 105 043 Zató je izpeljal ljudstvo svoje, z veseljem, s petjem izvoljene svoje. 019 PSA 105 044 In dal jim je kraje narodov, in delo ljudstev so posedli; 019 PSA 105 045 Da se držé postav njegovih, in hranijo zakone njegove. 019 PSA 106 001 Aleluja! Slavite Gospoda, ker je dober, ker je vekomaj milost njegova. 019 PSA 106 002 Kdo bi dopovedal najvišjo moč Gospodovo, oznanil vso hvalo njegovo? 019 PSA 106 003 O blagor jim, ki se držé postave té, ki delajo pravico vsak čas! 019 PSA 106 004 Spomni se me, Gospod, po blagovoljnosti, katero izkazuješ svojemu ljudstvu, obišči me z blaginjo svojo. 019 PSA 106 005 Da uživam izvoljenih tvojih dobroto, da se radujem radosti naroda tvojega; da se s posestjo tvojo ponašam. 019 PSA 106 006 Grešili smo z očeti svojimi: krivično smo delali, ravnali hudobno. 019 PSA 106 007 Očetje naši niso umeli v Egiptu čudovitih dél tvojih; spominjali se niso milosti tvojih obilosti; temuč priliko so dajali izpremeniti jih pri morji, ko so stopali v morje trstovito. 019 PSA 106 008 Vendar jih je rešil zavoljo imena svojega, da bi pokazal svojo moč. 019 PSA 106 009 Ker zarotil je trstovito morje, in posušilo se je; in peljal jih je skozi valove kakor skozi puščavo. 019 PSA 106 010 Tako jih je rešil roke sovražnikove; otel jih je neprijateljeve roke. 019 PSA 106 011 Pokrile pa so vode njih sovražnike; eden izmed njih ni ostal. 019 PSA 106 012 Da sì so verjeli besedam njegovim, peli hvalo njegovo, 019 PSA 106 013 Pozabili so naglo dél njegovih; čakali niso sveta njegovega. 019 PSA 106 014 Ampak iz poželjivosti v puščavi izkušali so Boga mogočnega v samoti. 019 PSA 106 015 Tako da je podelivši jim, kar so prosili, poslal kugo nad nje. 019 PSA 106 016 Potem ko so bili nevoščljivi Mojzesu v šatorji, Aronu svetniku Gospodovemu, 019 PSA 106 017 Odprla se je zemlja in požrla Datana in zagrnila je drhal Abiramovo. 019 PSA 106 018 In vnel se je ogenj v njih drhal, in s plamenom požgal krivične. 019 PSA 106 019 Naredili so tele na Horebu, in klanjali so se podobi. 019 PSA 106 020 In premenivši čast svojo v podobo vola, ki travo jé, 019 PSA 106 021 Pozabili so Boga mogočnega, rešitelja svojega, kateri je bil storil velike reči v Egiptu, 019 PSA 106 022 Čudovita dela v deželi Kamovi, strašna pri trstovitem morji. 019 PSA 106 023 Zatorej je rekel, da jih bode pogubil; ko bi ne bil Mojzes, izvoljenec njegov, stopil v ón predór pred njim, da bi odvrnil jezo njegovo, da jih ne pogubi. 019 PSA 106 024 Zavrgli so tudi zaželeno deželo, ne verujoč besedi njegovi. 019 PSA 106 025 In godrnjaje v šatorih svojih niso poslušali glasú Gospodovega. 019 PSA 106 026 Zatorej je dvignil roko svojo ter prisegel, da jih podere v sami puščavi. 019 PSA 106 027 In da podere seme njih med narodi, in razkropi jih po deželah. 019 PSA 106 028 Razen tega so se združili tudi z malikom Peorjem, in jedli mrtvih daritve. 019 PSA 106 029 Klicali so tako Boga v nevoljo z deli svojimi, da je pridrla nad nje nadloga. 019 PSA 106 030 Dokler ni vstal Pineas in storil sodbo, ter je bila ustavljena tista nadloga; 019 PSA 106 031 Kar se mu je štelo za pravico, od roda do roda vekomaj. 019 PSA 106 032 Enako so razdražili gorečo jezo pri vodah prepira, tako da se je slabo godilo Mojzesu zavoljo njih. 019 PSA 106 033 Ko so bili razdražili duha njegovega, in je izgovoril z ustnami svojimi razdraženje svoje: 019 PSA 106 034 Pokončali niso onih ljudstev, za katera jim je bil zapovedal Gospod; 019 PSA 106 035 Ampak pomešali so se z onimi narodi in naučili se njih dél. 019 PSA 106 036 In čestili so njih podobe, katere so bile njim v izpotiko. 019 PSA 106 037 Ker darovali so sinove svoje in hčere svoje hudobnim duhovom; 019 PSA 106 038 In prelivali so nedolžno kri, kri sinov svojih in hčer svojih, katere so darovali podobam Kanaanskim, tako da je bila zemlja onečiščena z njih moritvami. 019 PSA 106 039 In oskrunjali so se sè svojimi deli; prešestvovali z dejanji svojimi. 019 PSA 106 040 Zatorej se je razsrdil Gospod nad ljudstvom svojim in studil svojo posest, 019 PSA 106 041 Tako da jih je dal v roko narodom, da bi jim gospodovali njih sovražniki, črtilci, 019 PSA 106 042 In jih zatirali njih neprijatelji, in da bi se poniževali pod njih roko. 019 PSA 106 043 Mnogokrat jih je rešil, dasì so ga bili razsrdili z naklepom svojim, in so bili ponižani zavoljo krivice svoje. 019 PSA 106 044 Ozrl se je na njih stisko, slišal je njih vpitje. 019 PSA 106 045 In spomnivši se zá nje zaveze svoje, kesal se je po obilosti milosti svojih; 019 PSA 106 046 Tako da jim je izkazal usmiljenje pred vsemí, kateri so jih v sužnjosti imeli. 019 PSA 106 047 Reši nas, Gospod, Bog naš, in zberi nas izmed tistih narodov, da slavimo sveto ime tvoje, in se s hvaljenjem priporočamo v hvali tvoji, 019 PSA 106 048 Blagoslovljen Gospod, Izraelov Bog, od veka do veka in vse ljudstvo naj govori: Aleluja! 019 PSA 107 001 Slavite Gospoda, ker dober je; ker vekomaj je dobrota njegova! 019 PSA 107 002 Govoré naj rešenci Gospodovi, katere je rešil iz stiske; 019 PSA 107 003 Katere je zbral iz dežél od vzhoda in od zahoda, od severja in od morja. 019 PSA 107 004 Tavali so po puščavi, po potih samotnih, mesta za prebivališče niso našli; 019 PSA 107 005 Lačni in žejni, njih duša je hirala v njh. 019 PSA 107 006 Klicali so Gospoda v stiski svoji; iz njih nadloge jih je rešil. 019 PSA 107 007 In vodil jih je po pravem potu, da so prišli v prebivališča mesto. 019 PSA 107 008 Slavé naj pred Gospodom milost njegovo, in čudovita dela njegova pri sinovih človeških: 019 PSA 107 009 Da on siti dušo potrebno, in dušo gladno napolnjuje z dobrim. 019 PSA 107 010 Kateri sedevajo v temoti in smrtni senci, v bridkosti sponah in v železu, 019 PSA 107 011 Ker so dali priliko, izpremeniti besedo Boga mogočnega, in zavrgli so sklep Najvišjega, 019 PSA 107 012 Srce njih ponižuje s tisto nadlogo; omahujejo in nihče ne pomaga. 019 PSA 107 013 Klicali so Gospoda v stiski svoji; rešil jih je iz njih nadloge. 019 PSA 107 014 Izpeljal jih je iz temin in smrtne sence, raztrgal je njih vezí. 019 PSA 107 015 Slavé naj pri Gospodu milost njegovo, in čudovita dela njegova pri sinovih človeških. 019 PSA 107 016 Da on razbija bronasta vrata, in razlomi zapahe železne. 019 PSA 107 017 Nespametni, zavoljo pota pregrehe, zavoljo krivic svojih so v bridkosti. 019 PSA 107 018 Njih srce studi vsako hrano; bližajo se smrtnim durim. 019 PSA 107 019 Klicali so Gospoda v stiski svoji, rešil jih je iz njih nadloge. 019 PSA 107 020 Poslal je besedo svojo in ozdravil jih; in rešil iz njih jam. 019 PSA 107 021 Slavé naj pri Gospodu milost njegovo, in čudovita dela njegova pri sinovih človeških. 019 PSA 107 022 In darujejo naj hvalne daritve ter oznanjajo s petjem dela njegova. 019 PSA 107 023 Kateri so šli na morje v ladijah, in so opravljali delo na širnih vodah; 019 PSA 107 024 Oni vidijo dela Gospodova in čuda njegova v globočini: 019 PSA 107 025 Kako ukaže in naplavi vihar, kateri dviguje valove njegove, 019 PSA 107 026 Kako se spenjajo do neba, in padajo v globočine; njih duša koprni v nadlogi; 019 PSA 107 027 Opotekajo se in gibljejo kakor pijani; in vsa njih spretnost gine. 019 PSA 107 028 Klicali so Gospoda v stiski svoji, rešil jih je iz njih nadloge. 019 PSA 107 029 Premenil je vihar v tišino, in utihnili so njih valovi. 019 PSA 107 030 In vesele, ko so potihnili valovi, peljal jih je v brodišče zaželeno. 019 PSA 107 031 Slavé naj pri Gospodu milost njegovo, in dela čudovita njegova pri sinovih človeških. 019 PSA 107 032 In poveličujejo naj ga v zboru ljudstva, in v seji starejšin naj ga hvalijo. 019 PSA 107 033 Reke izpreminja v puščavo, in vode tekoče v tla suhotna; 019 PSA 107 034 Zemljo rodovitno v solnato zavoljo hudobnih prebivalcev njenih. 019 PSA 107 035 Puščavo izpreminja v stoječo vodo in zemljo suhotno v vode tekoče. 019 PSA 107 036 Storivši, da prebivajo tam lakotni, in ustanové mesto za prebivališče, 019 PSA 107 037 In da posejejo njive in zasadé vinograde ter prideljujejo sad rodoviten. 019 PSA 107 038 Blagoslavlja jih tako, da se množijo silno, in živine njih ne zmanjšuje. 019 PSA 107 039 A zmanjšujejo se in uklanjajo hudobni v stiski in žalovanji, 019 PSA 107 040 Ko izliva zaničevanje nad prvake in dela, da tavajo po praznoti brez potov. 019 PSA 107 041 In stavi na višavo siromaka, in kakor čedo množi rodovine. 019 PSA 107 042 Vidijo naj pravični in se veselé; vsa malopridnost pa zapri usta svoja. 019 PSA 107 043 Kdorkoli je moder, vidi to in pazi na milost Gospodovo. 019 PSA 108 001 Pesem in psalm Davidov. Z radostnim srcem svojim, o Bog, bodem pel in prepeval, tudi slava moja. 019 PSA 108 002 Vstanite, brenklje in citre; zbudim se sè zarijo. 019 PSA 108 003 Slavil te bodem med ljudstvi, Gospod; in prepeval ti bodem med narodi: 019 PSA 108 004 Velika je nad nebesa milost tvoja, in noter do gornjih oblakov resnica tvoja. 019 PSA 108 005 Povzdigni se nad nebesa, o Bog; in čez vso zemljo slava tvoja! 019 PSA 108 006 Da se rešijo izvoljeni tvoji, pomagaj z desnico svojo in usliši me. 019 PSA 108 007 Bog jo govoril po svetosti svoji; radoval se bodem, v dél dobodem Sihem, in dolino Sukotsko merim. 019 PSA 108 008 Moj je Gilead, moj Manase, in Efrajm moč glave moje, Juda poveljnik moj. 019 PSA 108 009 Moab umivalnik moj; čez Edom vržem svoj čevelj; proti Palestini bodem ukal. 019 PSA 108 010 Kdo me popelje v utrjeno mesto, kdo me popelje do Edoma? 019 PSA 108 011 Ali nisi bil ti, o Bog, zavrgel nas? da nisi hodil, o Bog, med našimi vojskami? 019 PSA 108 012 Daj nam pomoč zoper sovražnika; drugače je ničevost pomoč človeška. 019 PSA 108 013 V Bogu delajmo vrlo, in on bode poteptal sovražnike naše. 019 PSA 109 001 Načelniku godbe, psalm Davidov. O Bog hvale moje, ne delaj se gluhega. 019 PSA 109 002 Ker usta krivičnega in usta zvijačna so so odprla zoper mene; govorila so zoper mene z lažnjivim jezikom. 019 PSA 109 003 In z besedami sovražnimi so me obdali; pobijajo me po krivem. 019 PSA 109 004 Nasprotovali so mi za ljubezen mojo, s katero sem bil v molitvi, 019 PSA 109 005 Vračajoč mi hudo za dobro, in sovraštvo za ljubezen mojo. 019 PSA 109 006 Daj mu krivičnega za gospoda, kateri mu naj nasprotujoč stoji na desni. 019 PSA 109 007 Ko pride pred sodbo, odide naj obsojen; in molitev njegova bodi mu v greh. 019 PSA 109 008 Malo bodi dnî njegovih; drugi dobodi službo njegovo. 019 PSA 109 009 Otroci njegovi bodijo sirote, in vdova žena njegova. 019 PSA 109 010 In neprestano naj se klatijo in beračijo otroci njegovi, in iščejo naj miloščine iz krajev svojih zapuščenih. 019 PSA 109 011 Odrtnik naj zagrabi, karkoli ima, in tujci naj uplenijo delo njegovo. 019 PSA 109 012 Ne bodi mu nikogar, da mu dobroto pomolí, in ne bodi ga, da izkaže milost sirotam njegovim. 019 PSA 109 013 Pokončan bodi zarod njegov, v drugem rodu bodi izbrisano njih ime. 019 PSA 109 014 V spominu bodi krivica očetov njegovih pri Gospodu; in greh matere njegove se ne izbriši. 019 PSA 109 015 Bodo naj vedno pred Gospodom, da iztrebi sè zemlje njih spomin. 019 PSA 109 016 Zato ker se ni domislil izkazovati milost, ampak preganjal je moža ubozega in potrebnega in žalujočega, da ga usmrti; 019 PSA 109 017 In želel je, da ga zadene prokletstvo, in ni se veselil blagoslova, temuč, da naj bode daleč od njega. 019 PSA 109 018 Da se obleče s prokletstvom, kakor z oblačilom svojim, in da vnide kakor voda vanj, in kakor olje v kosti njegove 019 PSA 109 019 Pridi mu, kakor sè suknjo naj se ogrinja, in kakor s pasom naj se opasuje z njim vedno. 019 PSA 109 020 To bodi plačilo nasprotujočih meni od Gospoda, in njih, kateri hudo govoré zoper dušo mojo. 019 PSA 109 021 Ti pa, o Gospod, izkazuj mi milost zavoljo imena svojega, ker je dobra milost tvoja, reši me. 019 PSA 109 022 Ker ubožen sem in potreben, in srce moje je prebodeno sredi mene. 019 PSA 109 023 Kakor senca, ko se nagiblje, odhajati sem primoran; kakor kobilico me podé. 019 PSA 109 024 Kolena moja se šibé od posta, in meso moje hujša, ker je pošla debelost. 019 PSA 109 025 Vrhu tega sem jim jaz v zasramovanje; ko me vidijo, majó z glavo svojo. 019 PSA 109 026 Pomagaj mi, o Gospod, Bog moj, reši me po milosti svoji. 019 PSA 109 027 Spoznajo naj, da je ta roka tvoja, da si ti, Gospod, to storil. 019 PSA 109 028 Preklinjajo naj, ti blagoslavljaj; ko se osramoté, kateri so vstali, veseli se naj hlapec tvoj. 019 PSA 109 029 Z nečastjo naj se odenejo nasprotniki moji, in ogrnejo se naj kakor s plaščem sè sramoto svojo. 019 PSA 109 030 Slavil bodem močno z usti svojimi Gospoda, in sredi mnogih bodem ga hvalil. 019 PSA 109 031 Ker stoji na desni siromaku, da ga reši njih, ki mu odsojajo življenje. 019 PSA 110 001 Psalm Davidov. Rekel je Gospod Gospodu mojemu: "Sédi meni na desni, dokler ne denem sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje." 019 PSA 110 002 Palico močno tvojo bode poslal Gospod sè Sijona, govoreč: Gospoduj sredi sovražnikov svojih. 019 PSA 110 003 Ljudstvo tvoje je radovoljno o dnevi tvojih čét; v lepih krajih svetosti od materinega telesa bode ti mladosti tvoje rosa. 019 PSA 110 004 Prisegel je Gospod, in ne bode se kesal: Ti si duhovnik vekomaj po redu Melhizedekovem." 019 PSA 110 005 Gospod na desni tvoji potare kralje o dnevi jeze svoje. 019 PSA 110 006 Sodil bode narode napolnjujoč z mrliči; razbijal glavo v premnogih krajih. 019 PSA 110 007 Iz potoka bode pil na potu, zatorej dvigne glavo. 019 PSA 111 001 Alejuja! Slavil bodem Gospoda iz vsega srca, v zboru pravičnih in shodu. 019 PSA 111 002 Velika dela Gospodova, razložena vsem, kateri se jih veselé, 019 PSA 111 003 Slavno in krasno delo njegovo, in pravico njegovo, ki ostane vekomaj. 019 PSA 111 004 Spomin je napravil s čudeži svojimi; milosten in usmiljen je Gospod. 019 PSA 111 005 Jedi je dal njim, ki se ga bojé; spominjal se vekomaj zaveze svoje. 019 PSA 111 006 Moč del svojih je naznanil ljudstvu svojemu, dal jim je posest narodov; 019 PSA 111 007 Dela rok njegovih so resnica in pravica; stanovitne vse zapovedi njegove, 019 PSA 111 008 Utrjene na večno in vekomaj, storjene zvesto in pravično. 019 PSA 111 009 Rešenje je poslal ljudstvu svojemu in na vekomaj sklenil zavezo svojo; sveto in čestito je ime njegovo. 019 PSA 111 010 Vir modrosti je strah Gospodov; najbolji uspeh vsem, ki delajo tako; hvala njegova ostane vekomaj. 019 PSA 112 001 Aleluja! Blagor mu, kdor, koli se boji Gospoda, v zapovedih njegovih raduje se močno. 019 PSA 112 002 Mogočno bode na zemlji seme njegovo; pravičnih rod se blagoslavlja. 019 PSA 112 003 Moč in bogastvo v hiši njegovi in pravica njegova ostane vekomaj. 019 PSA 112 004 V temi blišči luč pravičnih; milosten je, usmiljen in pravičen. 019 PSA 112 005 Kdor je dober, darí deli milostno in posoja; svoje reči vlada po dolžnosti. 019 PSA 112 006 Ker vekomaj ne omahne; v večnem spominu je pravični. 019 PSA 112 007 Hudega glasu se ne boji, z mirnim srcem svojim zaupajoč v Gospoda. 019 PSA 112 008 V srci svojem podprt se ne boji, dokler ne vidi hudega na sovražnikih svojih. 019 PSA 112 009 Razsiplje, daje potrebnim, pravica njegova ostane vekomaj; rog njegov se dviguje v časti. 019 PSA 112 010 Krivični pa vidi in se huduje, sè zobmí svojimi škripajoč koprní; krivičnih želja bode minila. 019 PSA 113 001 Aleluja! Hvalite hlapci Gospodovi, hvalite ime Gospodovo! 019 PSA 113 002 Blagoslovljeno bodí ime Gospodovo, od zdaj na vekomaj! 019 PSA 113 003 Od vzhoda solnčnega do zahoda, hvaljeno ime Gospodovo! 019 PSA 113 004 Vzvišen nad vse narode je Gospod, nad sama nebesa slava njegova. 019 PSA 113 005 Kdo je enak Gospodu, Bogu našemu, kateri prebiva visoko? 019 PSA 113 006 Kateri nizko dol gleda, v nebesih in na zemlji. 019 PSA 113 007 Iz prahu povišuje ubozega, iz blata dviguje siromaka. 019 PSA 113 008 Posaja ga med prvake, med ljudstva svojega prvake. 019 PSA 113 009 Daje, da ona, ki je bila nerodovitna v družini, sedí mati otrok vesela. Aleluja. 019 PSA 114 001 Ko je izhajal Izrael iz Egipta, družina Jakobova izmed ljudstva tujega jezika: 019 PSA 114 002 Bil je Juda svetišče njegovo, Izrael gospostvo njegovo. 019 PSA 114 003 Morje samo je videlo in bežalo, Jordan sam se je obrnil nazaj. 019 PSA 114 004 Sami hribi so poskakovali kakor ovni, kakor mlada jagnjeta griči. 019 PSA 114 005 Kaj ti je bilo, morje, da si bežalo? o Jordan, da si se obrnil nazaj? 019 PSA 114 006 O hribi, zakaj bi poskakovali kakor ovni? griči kakor jagnjeta mlada? 019 PSA 114 007 Pred obličjem Gospodovim potresi se zemlja; pred obličjem Boga Jakobovega, 019 PSA 114 008 Kateri izpremeni samo skalo v stoječo vodo; kremenje v studenec vodâ. 019 PSA 115 001 Ne nam, Gospod, ne nam; temuč imenu svojemu daj čast, zavoljo milosti svoje, zavoljo zvestobe svoje. 019 PSA 115 002 Zakaj bi govorili narodi: Kje je sedaj njih Bog? 019 PSA 115 003 Saj Bog naš je v samih nebesih, storí, karkoli mu je po volji. 019 PSA 115 004 Maliki njih sreberni in zlati, delo rok človeških, 019 PSA 115 005 Usta imajo, pa ne govoré; oči, pa ne vidijo; 019 PSA 115 006 Ušesa imajo, pa ne slišijo; nos imajo, pa ne duhajo; 019 PSA 115 007 Roke, pa ne tipajo; noge, pa ne hodijo; z grlom svojim ne črhnejo. 019 PSA 115 008 Podobni so njim, ki jih delajo, kdorkoli jim zaupa. 019 PSA 115 009 Izrael, zaupaj Gospodu; pomoč je tém in ščit je tém. 019 PSA 115 010 Vi iz družine Aronove, zaupajte Gospodu, pomoč je tém in ščit je tém. 019 PSA 115 011 Boječi se Gospoda zaupajte Gospodu, pomoč je tém in ščit je tém. 019 PSA 115 012 Gospod spomnivši se nas bode blagoslavljal; blagoslavljal družino Izraelovo, blagoslavljal družino Aronovo. 019 PSA 115 013 Blagoslavljal boječe se Gospoda, male in velike vred. 019 PSA 115 014 Množil vas bode Gospod, vas in otroke vaše. 019 PSA 115 015 Blagoslovljeni bodete Gospodu, kateri je narodil nebo in zemljo. 019 PSA 115 016 Sama nebesa, nebesa so Gospodova; in zemlja, katero je dal sinom človeškim. 019 PSA 115 017 Ne kateri so umrli, hvalijo Gospoda; ne katerikoli gredó dol v kraj molčanja, 019 PSA 115 018 Ampak mi bodemo blagoslavljali Gospoda; od sedaj do vekomaj. Aleluja! 019 PSA 116 001 Dovolj mi je, da Gospod usliši glas moj, molitve moje. 019 PSA 116 002 Ker je uho svoje nagnil meni, zatorej ga bodem klical svoje dni. 019 PSA 116 003 Ko me obdajajo smrtne bolečine, in me obhajajo grobne stiske; nadlogo in žalost nahajam. 019 PSA 116 004 Če kličem ime Gospodovo, govoreč: "Rotim te, Gospod, reši dušo mojo!" 019 PSA 116 005 Milosten je Gospod, in pravičen, Bog naš, pravim, usmiljen. 019 PSA 116 006 Preproste rešuje Gospod; ko sem ponižan, prinese mi blaginjo. 019 PSA 116 007 Povrni se v pokoj svoj, duša moja, ker Gospod je dobrotljiv tebi. 019 PSA 116 008 Ker si otél mene samega smrti, oči moje sólz, nogo mojo padca, 019 PSA 116 009 Neprestano bodem hodil pred Gospodom, v krajih živečih. 019 PSA 116 010 Veroval sem, ko sem hotel to govoriti; jaz sem bil aboten čez mero. 019 PSA 116 011 Jaz sem rekel hiteč: Vsak človek je lažnjiv. 019 PSA 116 012 Kaj naj povrnem Gospodu? Vse dobrote njegove me premagujejo. 019 PSA 116 013 Čašo vse blaginje bodem povzdignil in slavil ime Gospodovo, 019 PSA 116 014 Obljube svoje opravljajoč Gospodu, skôraj pred vsem ljudstvom njegovim. 019 PSA 116 015 Draga je pred obličjem Gospodovim smrt njih, katerim izkazuje milost. 019 PSA 116 016 Prosim, Gospod, ko sem jaz hlapec tvoj, hlapec tvoj sem, dekle tvoje sin; raztrgal si vezí moje: 019 PSA 116 017 Tebi naj darujem hvalno daritev, in slavim ime Gospodovo. 019 PSA 116 018 Obljube svoje bodem opravljal Gospodu skoraj pred vsem ljudstvom njegovim; 019 PSA 116 019 V vežah hiše Gospodove, sredi tebe, Jeruzalem. Aleluja! 019 PSA 117 001 Hvalite Gospoda vsi narodi, slavite ga vsa ljudstva. 019 PSA 117 002 Ker obveljala je do nas milost njegova, in zvestoba Gospodova vekomaj. Aleluja! 019 PSA 118 001 Slavite Gospoda, ker dober je, ker vekomaj je milost njegova. 019 PSA 118 002 Reci sedaj Izrael, da je vekomaj milost njegova. 019 PSA 118 003 Rekó naj sedaj, kateri so iz rodovine Aronove, da je vekomaj milost njegova. 019 PSA 118 004 Rekó naj sedaj, kateri se bojé Gospoda, da je vekomaj milost njegova. 019 PSA 118 005 Iz stiske same sem klical Gospoda, odgovoril je in postavil me na širjavo Gospod. 019 PSA 118 006 Gospod mi je na strani; ne bodem se bal, kaj bi mi storil človek? 019 PSA 118 007 Gospod mi je na strani z mojimi pomočniki; zatorej jaz zaničujem sovražnike svoje. 019 PSA 118 008 Boljše je pribegati h Gospodu, nego zaupanje imeti v kakega človeka. 019 PSA 118 009 Boljše je pribegati h Gospodu, nego zaupanje imeti v prvake. 019 PSA 118 010 Vsi narodi so me bili obdali; ali v imenu Gospodovem sem jih uničil. 019 PSA 118 011 Zopet in zopet so me bili obdali, ali v imenu Gospodovem sem jih uničil. 019 PSA 118 012 Obdali so me bili kakor čebele; ugasnili so kakor trnjev ogenj, ker v imenu Gospodovem sem jih uničil. 019 PSA 118 013 Močno si me bil pahnil, da bi padel; ali Gospod mi je bil na pomoč. 019 PSA 118 014 Moč moja in pesem Gospod, on mi je bil v blaginjo. 019 PSA 118 015 Glas petja in blaginje je v šatorih pravičnih, govoreč: Desnica Gospodova dela vrlo. 019 PSA 118 016 Desnica Gospodova povzdignena, desnica Gospodova dela vrlo. 019 PSA 118 017 Ne bodem umrl, ampak živel, da oznanjam dela Gospodova. 019 PSA 118 018 Ostro me je pokoril Gospod; ali smrti ni me izdal. 019 PSA 118 019 Odprite mi vrata pravice, da vnidem skozi njé in slavim Gospoda. 019 PSA 118 020 Ta so prava vrata do Gospoda, skozi katera vhajajo pravični. 019 PSA 118 021 Slavil te bodem, ker si me uslišal in bil mi v blaginjo. 019 PSA 118 022 Kamen, katerega so bili zavrgli zidarji, on je za vogelni kamen. 019 PSA 118 023 Od Gospoda je on, čudovit je v naših očéh. 019 PSA 118 024 Ravno ta dan je storil Gospod, radujmo in veselimo se v njem. 019 PSA 118 025 Prosim, Gospod, reši zdaj; prosim, Gospod, dobro srečo daj zdaj. 019 PSA 118 026 Slava mu, ki gre v imenu Gospodovem; blagoslavljamo vas, iz hiše Gospodove, 019 PSA 118 027 Boga mogočnega Gospoda, ki nas je razsvetlil. Zvezujte daritve praznične z vrvmi noter do oltarjevih rogóv. 019 PSA 118 028 Bog mogočni si moj, zato te bodem slavil, Bog moj, bodem te poviševal. 019 PSA 118 029 Slavite Gospoda, ker dober je, ker vekomaj je milost njegova. 019 PSA 119 001 Alef. Blagor poštenim na potu, kateri hodijo po postavi Gospodovi. 019 PSA 119 002 Blagor njim, ki hranijo pričanja njegova, ki ga iščejo iz vsega srca. 019 PSA 119 003 Kateri tudi ne delajo krivice, ampak hodijo po potih njegovih. 019 PSA 119 004 Ti si zapovedal ukaze svoje, da naj se spolnjujejo pridno. 019 PSA 119 005 O da bi bila pota moja obernena spolnjevat postave tvoje! 019 PSA 119 006 Tedaj se ne osramotim, ko bodem gledal vse zapovedi tvoje. 019 PSA 119 007 Slavil te bodem s pravim srcem; učil se sodbâ pravice tvoje. 019 PSA 119 008 Postave tvoje bodem spolnjeval, ne zapusti me tako! 019 PSA 119 009 Bet. Kako bode deček čistil stezo svojo? Držeč se je poleg besede tvoje. 019 PSA 119 010 Iz vsega srca svojega te iščem, ne daj, da izgrešim zapovedi tvoje. 019 PSA 119 011 V srci svojem hranim govor tvoj, da ne grešim zoper tebe. 019 PSA 119 012 Ti blagoslavljeni Gospod, uči me postave svoje. 019 PSA 119 013 Z ustnami svojimi preštevam vse pravice tvojih ust, 019 PSA 119 014 Veselim se pota pričanj tvojih, kakor vseh zakladov. 019 PSA 119 015 Zapovedi tvoje premišljujem in gledam steze tvoje. 019 PSA 119 016 V postavah tvojih se razveseljujem, besede tvoje ne zabim. 019 PSA 119 017 Gimel. Dobroto podéli hlapcu svojemu, dokler živim spolnjujem naj besedo tvojo. 019 PSA 119 018 Odgrni oči moje, da gledam čuda po zakonu tvojem. 019 PSA 119 019 Tujec sem na tej zemlji, ne skrivaj mi zapovedi svojih. 019 PSA 119 020 Ginem od hrepenenja po pravicah tvojih vsak čas. 019 PSA 119 021 Ti pogubljaš prevzetne, proklete, kateri izgrešajo zapovedi tvoje. 019 PSA 119 022 Odvali od mene sramoto in zaničevanje, ker hranim pričanja tvoja. 019 PSA 119 023 Tedaj prvaki sedé in govoré zoper mene, hlapec tvoj premišlja postave tvoje. 019 PSA 119 024 Tedaj so pričanja tvoja razveseljevanja moja, svetovalci moji. 019 PSA 119 025 Dalet. V prahu tiči življenje moje, živega me ohrani po besedi svoji. 019 PSA 119 026 Pota svoja sem prešteval, in ti si me uslišal; úči me postave svoje. 019 PSA 119 027 Daj, da umem pot zapovedi tvojih, da premišljam čuda tvoja. 019 PSA 119 028 Od otožnosti solzi duša moja, dvigni me po besedi svoji. 019 PSA 119 029 Krivičnosti pot odvrni od mene, in zakon svoj mi podéli milostno. 019 PSA 119 030 Resnice pot volim, sodbe tvoje imam pred očmi. 019 PSA 119 031 Držim se pričanj tvojih, Gospod; ne daj, da se osramotim. 019 PSA 119 032 Po potih zapovedi tvojih bodem tekal, ko bodeš razširil srce moje. 019 PSA 119 033 He. Uči me, Gospod, postav tvojih pót, katero bodem hranil do konca. 019 PSA 119 034 Daj, da umem, da hranim zakon tvoj, in da ga spolnjujem iz vsega srca. 019 PSA 119 035 Daj, da hodim po zapovedi tvojih poti, ker tá me razveseljuje. 019 PSA 119 036 Nagni srce moje k postavam svojim, in ne k dobičku. 019 PSA 119 037 Odvrni oči moje, da ne gledajo ničemurnosti; po potih tvojih daj da živim. 019 PSA 119 038 Stóri govor svoj hlapcu svojemu, kateri je vdan strahu pred teboj. 019 PSA 119 039 Odvrni sramoto mojo, katere se bojim, ker dobre so pravice tvoje. 019 PSA 119 040 Glej, ukazov tvojih želim, v pravici tvoji daj mi živeti. 019 PSA 119 041 Vav. Ko mi bodejo prišle milosti tvoje, Gospod; blaginja tvoja po govoru tvojem, 019 PSA 119 042 Odgovoril bodem njemu, ki me sramoti, kakor je; ker zaupanje imam v besedo tvojo. 019 PSA 119 043 Ali od ust mojih ne odvzemi besede svoje resnične; ker pravic tvojih čakam. 019 PSA 119 044 In spolnjeval bodem zakon tvoj vedno, vekomaj in vekomaj. 019 PSA 119 045 In neprestano bodem hodil po sami širjavi, ker povelj tvojih iščem. 019 PSA 119 046 In govoril bodem o pričanjih tvojih pred kralji, in ne bode me sram. 019 PSA 119 047 In razveseljujoč se v zapovedih tvojih, katere ljubim, 019 PSA 119 048 Dvignil bodem roke svoje do povelj tvojih, katera ljubim, in premišljeval postave tvoje. 019 PSA 119 049 Zajin. Spomni se besede svoje s hlapcem svojim, o kateri si mi dal upanje. 019 PSA 119 050 To je tolažilo moje v bridkosti moji; da me govor tvoj oživlja. 019 PSA 119 051 Prevzetniki se mi posmehujejo silno, od postave tvoje ne zavijem. 019 PSA 119 052 Spominjam so sodbà tvojih od vekomaj, Gospod, in samega sebe tolažim. 019 PSA 119 053 Vihar me grabi od krivičnih, ki zapuščajo zakon tvoj. 019 PSA 119 054 Prepevanju predmet so mi postave tvoje v kraji popotovanj mojih. 019 PSA 119 055 Ponoči se spominjam imena tvojega, Gospod; in zakon tvoj spolnjujem. 019 PSA 119 056 To je tolažba meni, da hranim zapovedi tvoje. 019 PSA 119 057 Het. Delež moj si, Gospod, pravim, da spolnjujem besede tvoje. 019 PSA 119 058 Obličje tvoje molim iz vsega srca svojega; milost mi izkaži po govoru svojem. 019 PSA 119 059 Pota svoja premišljam, da obračam noge svoje po pričanjih tvojih. 019 PSA 119 060 Hitim in se ne mudim spolnjevat zapovedi tvoje. 019 PSA 119 061 Krdela krivičnih me plenijo, a postave tvoje ne zabim. 019 PSA 119 062 O polunoči vstajam slavit te, zavoljo zapovedi tvojih pravičnih. 019 PSA 119 063 Tovariš sem vsem, kateri te česté in spolnjujejo povelja tvoja. 019 PSA 119 064 Milosti tvoje, o Gospod, polna je zemlja; postave svoje me úči. 019 PSA 119 065 Tet. Dobro si storil hlapcu svojemu, Gospod; po besedi svoji. 019 PSA 119 066 Izvrstnost pameti in vednosti me úči; ker zapovedim tvojim verujem. 019 PSA 119 067 Ko nisem še govoril, motil sem se; sedaj pa spolnjujem govor tvoj. 019 PSA 119 068 Dober si in dobrotljiv, úči me postave svoje. 019 PSA 119 069 Ko zvijačo napravljajo zoper mene prevzetniki, jaz iz vsega srca hranim povelja tvoja. 019 PSA 119 070 Debelí se kakor z mastjo njih srce; jaz se zakona tvojega radujem. 019 PSA 119 071 Na dobro mi je bila bridkost, da bi se učil postav tvojih. 019 PSA 119 072 Boljši mi je zakon tvojih ust nego mnogo tisoč zlatnikov in srebernikov. 019 PSA 119 073 Jod. Roke tvoje so me naredile in napravile me; storí me razumnega, da se učim povelj tvojih. 019 PSA 119 074 Boječi se tebe naj me vidijo ter se veselé, ker imam v besedi tvoji nado svojo. 019 PSA 119 075 Spoznavam, Gospod, da so pravične sodbe tvoje; in da si me v zvestobi ponižal. 019 PSA 119 076 Pridi skoraj milost tvoja, da me tolaži, po govoru tvojem s tvojim hlapcem. 019 PSA 119 077 Dojdejo naj mi usmiljenja tvoja, da živim; ker zakon je vse razveseljevanje moje. 019 PSA 119 078 Osramoté se naj prevzetniki, ker mi hudo delajo po krivem, ko premišljujem povelja tvoja. 019 PSA 119 079 Povrnejo se naj k meni boječi se tebe in poznajoči pričanja tvoja. 019 PSA 119 080 Srce moje bode pošteno v postavah tvojih, da se ne osramotim. 019 PSA 119 081 Kaf. Duša moja koperni po blaginji tvoji; v besedi tvoji imam nado. 019 PSA 119 082 Oči moje koperné po govoru tvojem, ko govorim: Kedaj me bodeš potolažil? 019 PSA 119 083 Dasì sem podoben mehu v dimu, postav tvojih nisem pozabil. 019 PSA 119 084 Koliko bode dnî hlapca tvojega? Kedaj bodeš sodil nje, ki me preganjajo? 019 PSA 119 085 Jame mi kopljejo prevzetniki, kateri se ne ravnajo po zakonu tvojem. 019 PSA 119 086 Vsa povelja tvoja zgolj resnica; po krivem me preganjajo, pomagaj mi. 019 PSA 119 087 Skoraj so me uničili vrženega na tla; jaz pa se nísem izneveril postavam tvojim. 019 PSA 119 088 Po milosti svoji ohrani me živega, da spolnjujem pričanja tvojih ust. 019 PSA 119 089 Lamed. Vekomaj, o Gospod, biva beseda tvoja v nebesih, 019 PSA 119 090 Od roda do roda zvestoba tvoja; ko si ustanavljal zemljo, stala je ona. 019 PSA 119 091 Po sodbah tvojih stoji vse še danes; ker vse ono služi tebi. 019 PSA 119 092 Ako bi ne bil zakon tvoj vse razveseljevanje moje, zdavnaj že bi bil poginil v nadlogi svoji. 019 PSA 119 093 Vekomaj ne pozabim povelj tvojih, ker z njimi hraniš me živega. 019 PSA 119 094 Tvoj sem, hrani me, ker povelj tvojih iščem. 019 PSA 119 095 Ko me čakajo krivični, da me pogubé, pregledujem pričanja tvoja. 019 PSA 119 096 Sleherne popolnosti vidim da je konec; povelje tvoje pa je obširno silno. 019 PSA 119 097 Mem. Kako ljubim zakon tvoj! ves dan je premišljevanje moje. 019 PSA 119 098 Modrejšega od sovražnikov mojih me dela po poveljih tvojih; ker vekomaj mi je na strani. 019 PSA 119 099 Razumnejši postajam od vseh učenikov svojih; ker pričanja tvoja so premišljevanje moje. 019 PSA 119 100 Razumnejši sem od starcev, ker hranim povelja tvoja. 019 PSA 119 101 Od vsake hudobne steze zadržujem noge svoje, da spolnjujem besedo tvojo. 019 PSA 119 102 Od sodbâ tvojih se ne ganem, ker ti me učiš. 019 PSA 119 103 Kako sladki so mojemu grlu govori tvoji! sladkejši od medú ustom mojim. 019 PSA 119 104 Po poveljih tvojih sem razumen, zatorej sovražim vsako stezo krivičnosti. 019 PSA 119 105 Nun. Svetilo nogi moji je beseda tvoja, in poti moji luč. 019 PSA 119 106 Prisegel sem, kar bodem držal, da bodem spolnjeval pravične sodbe tvoje. 019 PSA 119 107 Ponižan sem silno, Gospod; živega me ohrani, po besedi svoji. 019 PSA 119 108 Prostovoljne daritve ust mojih sprejemaj, prosim, Gospod; in pravice svoje me úči. 019 PSA 119 109 Duša moja je vedno v roki moji; vendar ne zabim tvojega zakona. 019 PSA 119 110 Mogočni krivičniki mi stavijo zanko, vendar od povelj tvojih ne zajdem. 019 PSA 119 111 Pričanja tvoja imam vekomaj, ker so veselje mojemu srcu. 019 PSA 119 112 Srce svoje nagibljem, da spolnjuje postave tvoje, vekomaj, večno! 019 PSA 119 113 Sameh. Misli druge sovražim, zakon pa tvoj ljubim. 019 PSA 119 114 Zatišje si moje in ščit moj; v besedi tvoji imam nado. 019 PSA 119 115 Umaknite se od mene, hudobni, da hranim ukaze svojega Boga. 019 PSA 119 116 Podpiraj me po govoru svojem, da živim; in ne osramoti me v nadi moji. 019 PSA 119 117 Podpiraj me, da bodem otét, in da gledam vedno na postave tvoje. 019 PSA 119 118 Vse, kateri izgrešujejo postave tvoje, teptaš; ker krivična je njih zvijača. 019 PSA 119 119 Kakor žlindro odpravljaš vse krivične sè zemlje; zatorej ljubim pričanja tvoja. 019 PSA 119 120 Od strahú pred teboj trepeče meso moje; tako me je strah tvojih sodbâ. 019 PSA 119 121 Hajin. Po sodbi delam in pravici; ne izročaj me njim, ki me stiskajo. 019 PSA 119 122 Porok bodi hlapcu svojemu na dobro; da me ne zatirajo prevzetni. 019 PSA 119 123 Oči moje koperné po blaginji tvoji, in po pravičnem govoru tvojem. 019 PSA 119 124 Ravnaj po milosti svoji s hlapcem svojim; in postave svoje me úči. 019 PSA 119 125 Hlapec sem tvoj, storí me razumnega, da spoznam pričanja tvoja. 019 PSA 119 126 Čas je, da dela Gospod; v nič dévajo zakon tvoj. 019 PSA 119 127 Zatorej bolj ljubim ukaze tvoje, ko zlato in sicer najčistejše. 019 PSA 119 128 Zato spoznavam vse ukaze za prave; vsako stezo krivičnosti sovražim. 019 PSA 119 129 Pe. Čudovita so pričanja tvoja; zatorej jih hrani duša moja. 019 PSA 119 130 Dohod besed tvojih razsvetljuje; z razumnostjo podučuje preproste. 019 PSA 119 131 Usta svoja raztezam in sopiham; ker želján sem ukazov tvojih. 019 PSA 119 132 Ozri se v mé in storí mi milost; kakor je prav proti njim, kateri ljubijo ime tvoje. 019 PSA 119 133 Noge moje utrdi v govoru svojem, in ne daj da gospoduje kaka krivica z menoj. 019 PSA 119 134 Otmi me zatiranja ljudî, da spolnjujem postave tvoje. 019 PSA 119 135 Daj, da sveti tvoje obličje pred hlapcem tvojim; in úči me postave svoje. 019 PSA 119 136 Potoki vodâ tekó iz mojih oči, zaradi njih, ki ne spolnjujejo tvojega zakona. 019 PSA 119 137 Sade. Pravičen si, Gospod, in raven v sodbah svojih. 019 PSA 119 138 Ukazal si pravična pričanja svoja, in silno zvesta. 019 PSA 119 139 Od gorečnosti svoje ginem, ker besede tvoje zabijo sovražniki moji. 019 PSA 119 140 Čist je govor tvoj močno; zatorej ga ljubi hlapec tvoj. 019 PSA 119 141 Majhen sem jaz in zaničevan; povelj tvojih ne zabim, 019 PSA 119 142 Pravice tvoje, vedne pravice, in postave tvoje resnične. 019 PSA 119 143 Zatiranje in stiska me obhajati; ukazi tvoji so razveseljevanje moje. 019 PSA 119 144 Pravica pričanj tvojih je vekomaj; razumnega me naredi, da živim. 019 PSA 119 145 Kof. Ko te kličem iz vsega srca, usliši me, Gospod, da hranim postave tvoje. 019 PSA 119 146 Ko te kličem, reši me, da spolnjujem pričanja tvoja. 019 PSA 119 147 Préd te pridem v somraku, da vpijem; v besedo tvojo imam upanje. 019 PSA 119 148 Oči moje prehitujejo straže, premišljat govor tvoj. 019 PSA 119 149 Glas moj poslušaj po milosti svoji, Gospod; po sodbah svojih ohrani me živega, 019 PSA 119 150 Ko se bližajo pregrehe učenci, ki so daleč od zakona tvojega, 019 PSA 119 151 Blizu si, Gospod; in vsi ukazi tvoji so resnica. 019 PSA 119 152 Zdavnaj vem o pričanjih tvojih, da si jih ustanovil vekomaj. 019 PSA 119 153 Reš. Ozri se v nadlogo mojo, in reši me; ker zakona tvojega ne zabim. 019 PSA 119 154 Prevzemi pravdo mojo in reši me; po govoru svojem ohrani me živega. 019 PSA 119 155 Daleč od krivičnih bodi blaginja, ker ne iščejo postav tvojih. 019 PSA 119 156 Usmiljenje tvoje je obilo, Gospod; po sodbah tvojih, ohrani me živega. 019 PSA 119 157 Dasì je mnogo preganjalcev mojih in sovražnikov mojih, od pričanj tvojih ne krenem. 019 PSA 119 158 Kakor hitro vidim izdajalce, mučim z gnjusom samega sebe, ker se ne držé govora tvojega. 019 PSA 119 159 Glej, da ljubim povelja tvoja, Gospod; po milosti svoji ohrani me živega. 019 PSA 119 160 Preblaga beseda tvoja je sama resnica; in vekomaj je vsaka pravična sodba tvoja. 019 PSA 119 161 Šin. Ko me preganjajo po nedolžnem prvaki; boji se besede tvoje moje srce. 019 PSA 119 162 Veselim se govora tvojega; kakor kdor je našel plen obilen. 019 PSA 119 163 Krivičnost sovražim in studim, zakon tvoj ljubim. 019 PSA 119 164 Sedemkrat te hvalim na dán za pravične sodbe tvoje. 019 PSA 119 165 Velik mir imajo, kateri ljubijo zakon tvoj, in ní jim izpotike. 019 PSA 119 166 Blaginje tvoje čakam, Gospod; in ukaze tvoje spolnjujem. 019 PSA 119 167 Duša moja spolnjuje pričanja tvoja, in ljubim jih močno. 019 PSA 119 168 Povelja tvoja spolnjujem in pričanja tvoja, ker vsa pota moja so pred teboj. 019 PSA 119 169 Tav. Vpitje moje se bližaj tvojemu obličju, Gospod; po besedi svoji naredi me umnega. 019 PSA 119 170 Molitev moja pridi pred obličje tvoje; po govoru svojem otmi me. 019 PSA 119 171 Hvala bodo vrela z ustnic mojih, ko me bodeš učil postave svoje. 019 PSA 119 172 Jezik moj bode prepeval govor tvoj, da so prepravične vse zapovedi tvoje. 019 PSA 119 173 V pomoč mi bodi na strani roka tvoja; ker volim povelja tvoja. 019 PSA 119 174 Po blaginji tvoji hrepenim, Gospod; in zakon tvoj je vse razveseljevanje moje. 019 PSA 119 175 Živi duša moja, da hvali tebe; in sodbe tvoje naj pomagajo meni. 019 PSA 119 176 Potikam se kakor ovca izgubljena, išči svojega hlapca; ker povelj tvojih ne zabim. 019 PSA 120 001 Pesem preizvrstna. Gospoda sem klical v največji stiski svoji, in uslišal me je. 019 PSA 120 002 Gospod, reši me ustne lažnjive, zvijačnega jezika. 019 PSA 120 003 Kaj naj ti dá, ali kaj pridene jezik zvijačni? 019 PSA 120 004 Besede podobne ostrim pušicam mogočnega, primérne žarjavici brinjevi. 019 PSA 120 005 Gorjé meni, ker popotujem toliko časa, stanujem kakor prebivalci šatorov Kedarski. 019 PSA 120 006 Predolgo zdí se duši moji da je prebivala pri sovražniku mirú. 019 PSA 120 007 Jaz ljubim mir, ali ko govorim, kličejo oni na boj. 019 PSA 121 001 Pesem preizvrstna. Oči svoje naj bi povzdignil na one gore? Od kod naj mi pride pomoč? 019 PSA 121 002 Pomoč moja bodi od Gospoda, kateri je naredil nebesa in zemljo. 019 PSA 121 003 Naj ne dopusti, da omahne noga tvoja, varuh tvoj naj ne spí. 019 PSA 121 004 Glej, ne dremlje in ne spí varuh Izraelov. 019 PSA 121 005 Gospod varuh tvoj, Gospod je senca tvoja na desni roki tvoji. 019 PSA 121 006 Podnevi te ne bode zadevalo solnce, ali mesec ponoči. 019 PSA 121 007 Gospod te bode varoval vsega zlega, varoval bode dušo tvojo. 019 PSA 121 008 Gospod bode varoval hojo tvojo, od tega časa do vekomaj. 019 PSA 122 001 Pesem preizvrstna Davidova. Veselim se tega, ker se mi pravi: Pojdimo v hišo Gospodovo. 019 PSA 122 002 Noge naše stojé med vrati tvojimi, o Jeruzalem! 019 PSA 122 003 Jeruzalem, prelepo zidan, mesto, katero je popolnem zvezano med sabo. 019 PSA 122 004 Kamor hodijo rodovi, rodovi Gospodovi po pričanji Izraelcev, slavit ime Gospodovo. 019 PSA 122 005 Ker tam stojé prestoli pravice, prestoli hiše Davidove. 019 PSA 122 006 Prosite mir Jeruzalemu govoreč: Mirni naj bodejo kateri ljubijo tebe. 019 PSA 122 007 Mir bodi v ozidji tvojem, pokoj v palačah tvojih. 019 PSA 122 008 Zavoljo bratov mojih in prijateljev mojih govorim sedaj: Mir v tebi! 019 PSA 122 009 Zavoljo hiše Gospodove, Boga našega, pripravim ti dobro. 019 PSA 123 001 Pesem preizvrstna. K tebi dvigam oči svoje, o ti, ki sediš v nebesih! 019 PSA 123 002 Glej, kakor hlapcev oči gledajo na roke gospodov svojih, kakor dekle oči na roke gospodinje svoje, tako oči naše v Gospoda, Boga našega, dokler nas ne pomilosti. 019 PSA 123 003 Pomilosti nas, Gospod, pomilosti; ker dovolj je, siti smo zaničevanja. 019 PSA 123 004 Dovolj je sita duša naša; tisto zasmehovanje onim pokojnim, tisto zaničevanje prevzetnim! 019 PSA 124 001 Pesem preizvrstna Davidova. Ako bi nam Gospod ne bil pomagal, reci zdaj Izrael; 019 PSA 124 002 Ako bi nam Gospod ne bil pomagal, ko so vstajali zoper nas ljudje, 019 PSA 124 003 Žive bi nas bili tedaj pogoltnili, ko je njih jeza togotila se zoper nas. 019 PSA 124 004 Tedaj bi nas bile poplavile one vode; hudournik bi bil šel čez nas. 019 PSA 124 005 Tedaj bi bil šel čez nas hudournik vode silno prevzetne. 019 PSA 124 006 Blagoslovljen Gospod, ki nas ni izpostavil za plen njih zobom! 019 PSA 124 007 Duša naša je bila kakor tičica oteta tičarjev zanke; iz zanke pretrgane smo bili mi oteti. 019 PSA 124 008 Pomoč naša v imenu Gospoda, ki je naredil nebesa in zemljo! 019 PSA 125 001 Pesem preizvrstna. Kateri zaupajo Gospodu, podobni so gori Sijonski, ki se ne gane, vekomaj ostane. 019 PSA 125 002 Kakor obdajajo Jeruzalem gore, tako obdaja Gospod ljudstvo svoje; od tega časa na vekomaj. 019 PSA 125 003 Ker šiba krivice ne počiva nad deležem pravičnih; da ne iztegnejo pravični na nobeno krivico rok svojih. 019 PSA 125 004 Blagoslovi, Gospod, dobre in pravične v srcih svojih. 019 PSA 125 005 Kateri pa zavijajo na kriva pota svoja, pokori jih naj Gospod z njimi, ki delajo krivico. Mir Izraelu! 019 PSA 126 001 Pesem preizvrstna. Ko je peljal Gospod množico vjetnikov Sijonskih nazaj, bili smo kakor katerim se sanja. 019 PSA 126 002 Tedaj so se smeha napolnila usta naša, in jezik naš s petjem; tedaj se je reklo med narodi: Veličastne reči dela Gospod z njimi! 019 PSA 126 003 Veličastne reči dela Gospod z nami, veseli smo. 019 PSA 126 004 Pelji nazaj, Gospod, množico vjetnikov naših, kakor presilne vode v suho deželo. 019 PSA 126 005 Kateri so sejali sè solzami, žanjejo naj s petjem. 019 PSA 126 006 Kateri je pridobljeno seme noseč hodil neprestano jokaje, vrne se naj s petjem domóv noseč snope svoje. 019 PSA 127 001 Pesem preizvrstna za Salomona. Ako Gospod ne zida hiše, zastonj bi se trudili zanjo zidarji; ako Gospod ne varuje mesta, zastonj bi bil priden čuvaj. 019 PSA 127 002 Zastonj vam bodijo, kateri vstajajo pred svitom, ki sedévajo pozno, ki uživajo jed bolečin; tako daje ljubljencu svojemu spanje. 019 PSA 127 003 Glej, posest Gospodova so sinovi; plačilo sad telesni. 019 PSA 127 004 Kakor pušice v močnega roki, tako so dečki. 019 PSA 127 005 Blagor možu, kateri bode napolnil tul z njimi; ne bode jih sram, temuč sovražnike pokončajo v njih vratih. 019 PSA 128 001 Pesem preizvrstna. Blagor mu, kdorkoli se boji Gospoda, kateri hodi po potih njegovih. 019 PSA 128 002 Delo namreč rok svojih bodeš užival, srečen bodeš in dobro ti bode. 019 PSA 128 003 Žena tvoja kakor trta rodovitna na strani hiše tvoje; sinovi tvoji, kakor mlade oljke, obdajali bodo mizo tvojo. 019 PSA 128 004 Glej, tako bode blagoslovljen kateri se boji Gospoda! 019 PSA 128 005 Blagoslavlja te Gospod sè Sijona; uživaj torej srečo Jeruzalemsko vse dnî svojega življenja. 019 PSA 128 006 In poglej sinov svojih otroke; mir nad Izraelom! 019 PSA 129 001 Pesem preizvrstna. Mnogo so me stiskali od mladosti moje, govori naj sedaj Izrael. 019 PSA 129 002 Mnogo so me stiskali od mladosti moje; vendar me niso zmogli. 019 PSA 129 003 Po hrbtu so mi orali orači, potegnili so vsako črto svojo. 019 PSA 129 004 Gospod pravični presekal je debele vrvi krivičnih. 019 PSA 129 005 Osramotili se bodo in nazaj pognali vsi sovražniki Sijonovi. 019 PSA 129 006 Bodo kakor seno na strehah, katero usahne, predno se izdere, 019 PSA 129 007 S katerim ne napolni roke svoje žanjec, ali naročja svojega, kdor veže snope. 019 PSA 129 008 In ne porekó mimo gredoči: Blagoslov Gospodov bodi z vami; blagoslavljamo vas v imenu Gospodovem. 019 PSA 130 001 Pesem preizvrstna. Iz globočin sem te klical, Gospod: 019 PSA 130 002 Gospod, poslušaj glas moj; ušesa tvoja naj pazijo na prošinj mojih glas. 019 PSA 130 003 Ako bodeš na krivice gledal, Gospod, kdo bi mogel obstati? 019 PSA 130 004 Ker pri tebi je odpuščenje, da te česté v svetem strahu. 019 PSA 130 005 Čakal sem Gospoda, čakala je duša moja; tudi v besedi njegovi imam nado. 019 PSA 130 006 Srce moje hrepeni po Gospodu, bolj ko straže po jutru, ki čujejo noter do jutra. 019 PSA 130 007 Nado imej Izrael v Gospodu, ker pri Gospodu je milost, in pri njem največ rešenja. 019 PSA 130 008 In on bode rešil Izrael vseh krivic njegovih. 019 PSA 131 001 Pesem preizvrstna Davidova. Gospod, visok ni bil moj duh in ne povzdignene moje očí; in nisem se lotil reči velikih ali visokih, bolj ko se spodobi meni. 019 PSA 131 002 Ali nisem pomiril in utešil srca svojega, podoben njemu, ki se odstavlja od mleka pri materi svoji: podobno odstavljenemu od mleka bilo je pri meni srce moje. 019 PSA 131 003 Nado imej Izrael v Gospodu, od tega časa na vekomaj! 019 PSA 132 001 Pesem preizvrstna. Spominjaj se, Gospod, Davida, z vso bridkostjo njegovo. 019 PSA 132 002 Da je prisegel Gospodu, obljubil mogočnemu Bogu Jakobovemu 019 PSA 132 003 "Ne pojdem v hišo svoje šator, stopil ne bodem v ležišče postelje svoje; 019 PSA 132 004 Spanja ne bodem dal svojim očém, dremanja trepalnicam svojim: 019 PSA 132 005 Dokler ne najdem mesta za Gospoda, bivališča za mogočnega Boga Jakobovega." 019 PSA 132 006 Glej, slišali smo, da je bilo v Efratski deželi; našli smo ga bili v pokrajinah Jarovih. 019 PSA 132 007 Bližamo se šatorom njegovim, priklanjamo se pred nog njegovih podnožjem. 019 PSA 132 008 Vstani, Gospod, v svoj počitek, ti in skrinja moči tvoje. 019 PSA 132 009 Duhovniki tvoji naj se oblečejo s pravico, in pojó naj, katere milostno sprejemlješ. 019 PSA 132 010 Zavoljo Davida, hlapca svojega, ne odvrni maziljenca svojega obličja. 019 PSA 132 011 Prisegel je Gospod Davidu resnico, od katere ne bode odstopil, govoreč: "Od telesa tvojega sadú bodem posadil na prestol tvoj. 019 PSA 132 012 Ako se bodo držali zaveze moje sinovi tvoji in pričanj mojih posameznih, katera jih bodem učil, bodo tudi njih sinovi vekomaj sedeli na prestoli tvojem." 019 PSA 132 013 Ker Gospod je izvolil Sijon, želel si ga je za prebivališče svoje: 019 PSA 132 014 "To je počitek moj vekomaj, tu bodem prebival, ker to sem si želel. 019 PSA 132 015 Brašno njegovo bodem mogočno blagoslovil; potrebne njegove bodem nasitil z jedjo. 019 PSA 132 016 In duhovnike njegove bodem oblekel z blaginjo, in katere v nji blagovoljno sprejemam, bodejo peli. 019 PSA 132 017 Tam bodem storil, da bode poganjal rog Davidov, kjer sem pripravil svetilo maziljencu svojemu. 019 PSA 132 018 Sovražnike njegove bodem oblekel sè sramoto, nad njim pa bode cvèlo venčanje njegovo. 019 PSA 133 001 Pesem preizvrstna Davidova. Glej, kako dobro, in kako prijetno, da vkup prebivajo bratje! 019 PSA 133 002 Kakor ono najbolje mazilo razlito čez glavo, cedeče se na brado, brado Aronovo, ki seza dol do roba obleke njegove. 019 PSA 133 003 Kakor rosa na Hermonu, kakor katera kaplje nad gore Sijonske, ker tja pošilja Gospod blagoslov svoj, življenje vekomaj. 019 PSA 134 001 Pesem preizvrstna. Glejte, blagoslavljajte Gospoda, vsi hlapci Gospodovi, kateri stojite v hiši Gospodovi vsako noč. 019 PSA 134 002 Povzdignite roke svoje sveto in blagoslavljajte Gospoda. 019 PSA 134 003 Blagoslavjal te bode sè Sijona Gospod, kateri je naredil nebesa in zemljo. 019 PSA 135 001 Aleluja! Hvalite ime Gospodovo, hvalite gospodovi hlapci! 019 PSA 135 002 Kateri stojite v hiši Gospodovi, v vežah hiše našega Boga. 019 PSA 135 003 Hvalite Gospoda, ker dober je Gospod; prepevajte imenu njegovemu, ker je prijetno. 019 PSA 135 004 Ker Jakoba si je izvolil Gospod, Izraela v svojo last. 019 PSA 135 005 Ker jaz vem, da je velik Gospod, in kralj naš nad vse bogove. 019 PSA 135 006 Karkoli mu je po volji, stori Gospod; v nebesih in na zemlji, po morjih in vseh breznih. 019 PSA 135 007 Ki pripelje sopare od kraja zemlje, bliske dela z dežjem, vetrove jemlje iz zakladnic svojih. 019 PSA 135 008 Ki je udaril prvorojeno v Egiptu, od ljudî in od živine. 019 PSA 135 009 Poslal je znamenja in čuda v sredo tvojo, Egipt, zoper Faraona in zoper vse hlapce njegove. 019 PSA 135 010 Kateri je udaril narode mogočne, in pobil silne kralje. 019 PSA 135 011 Sihona, kralja Amorejskega in Oga, kralja Basanskega, in vsa kraljestva Kanaanska. 019 PSA 135 012 In dal je njih deželo v posest, v posest Izraelu, svojemu ljudstvu. 019 PSA 135 013 O Gospod, ime tvoje je vekomaj; Gospod, spomin tvoj od roda do roda. 019 PSA 135 014 Ker Gospod sodi ljudstvo svoje, žal mu je kmalu za hlapce svoje. 019 PSA 135 015 Maliki narodov zlati in srebrni, rok človeških dela, 019 PSA 135 016 Usta imajo, ali ne govoré, oči, ali ne vidijo. 019 PSA 135 017 Ušesa imajo, ali ne slišijo; tudi sape ni nič v njih ustih. 019 PSA 135 018 Podobni njim bodejo, kateri jih delajo; kdorkoli vanje zaupa. 019 PSA 135 019 Hiša Izraelova, blagoslavljajte Gospoda! hiša Aronova, blagoslavljajte Gospoda! 019 PSA 135 020 Hiša Levijeva, blagoslavljajte Gospoda; Gospoda boječi se, blagoslavljajte Gospoda; 019 PSA 135 021 "Slava Gospodu sè Sijona, ki prebiva v Jeruzalemu! Aleluja!" 019 PSA 136 001 Slavite Gospoda, ker dober je, ker vekomaj je milost njegova. 019 PSA 136 002 Slavite bogov Boga, ker vekomaj je milost njegova. 019 PSA 136 003 Slavite gospodov Gospoda, ker vekomaj je milost njegova. 019 PSA 136 004 Njega, ki dela čudovita dela, velika sam, ker vekomaj je milost njegova. 019 PSA 136 005 Kateri je naredil z umnostjo nebesa; ker vekomaj je milost njegova. 019 PSA 136 006 Kateri razpenja zemljo nad vodami, ker vekomaj je milost njegova. 019 PSA 136 007 Kateri je naredil luči veliko, ker vekomaj je milost njegova. 019 PSA 136 008 Solnce, da gospoduje podnevi, ker vekomaj je milost njegova. 019 PSA 136 009 Mesec sè zvezdami, da gospodujejo ponoči, ker vekomaj je milost njegova. 019 PSA 136 010 Kateri je udaril Egipčane v njih prvorojenih, ker vekomaj je milost njegova. 019 PSA 136 011 In izpeljal je Izraela iz med njih, ker vekomaj je milost njegova; 019 PSA 136 012 Z močno pestjo in z iztegneno roko, ker vekomaj je milost njegova. 019 PSA 136 013 Kateri je razdelil morje trstovito na kose, ker vekomaj je milost njegova; 019 PSA 136 014 In peljal Izraela po sredi njegovi, ker vekomaj je milost njegova. 019 PSA 136 015 In podrl je Faraona in krdela njegova v morje trstovito, ker vekomaj je milost njegova. 019 PSA 136 016 Kateri je peljal ljudstvo svoje skozi puščavo, ker vekomaj je milost njegova. 019 PSA 136 017 Kateri je udaril kralje velike, ker vekomaj je milost njegova. 019 PSA 136 018 In pobil je kralje veličastne, ker vekomaj je milost njegova: 019 PSA 136 019 Sihona, kralja Amorejskega, ker vekomaj je milost njegova; 019 PSA 136 020 In Oga, kralja Basanskega, ker vekomaj je milost njegova. 019 PSA 136 021 In dal je njih deželo v posest, ker vekomaj je milost njegova; 019 PSA 136 022 Posest Izraelu, svojemu hlapcu, ker vekomaj je milost njegova. 019 PSA 136 023 Kateri v ponižanji našem spominja se nas, ker vekomaj je milost njegova. 019 PSA 136 024 In otima nas sovražnikov naših, ker vekomaj je milost njegova. 019 PSA 136 025 Ki daje hrane vsemu mesu, ker vekomaj je milost njegova. 019 PSA 136 026 Slavite Boga mogočnega nebes, ker vekomaj je milost njegova. 019 PSA 137 001 Ob rekah Babilonskih, ondi smo sedeli ter jokali, spominjajoč se Sijona. 019 PSA 137 002 Na vrbe v deželi obesili smo strune svoje, 019 PSA 137 003 Dasì so tam hoteli od nas veselih pesmi, ki so nas odpeljavali vjete, in ki so mučili nas govoreč: Pojte nam katero pesmi Sijonskih. 019 PSA 137 004 Kako bi bili peli pesem Gospodovo v tujcev deželi? 019 PSA 137 005 Če pozabim tebe, Jeruzalem, pozabi naj se desnica moja. 019 PSA 137 006 Jezik moj naj se mi prijemlje neba, ako se ne spominjam tebe, ako ne povzdigujem Jeruzalema nad glavo radosti svoje. 019 PSA 137 007 Spomni se, Gospod, zoper Edomejce dneva Jeruzalemskega; kateri so rekli: "Razvalite, razvalite; dokler bode kaj podzidja v njem!" 019 PSA 137 008 Rod Babilonski naj se pokončá; blagor mu, kdor ti bode povrnil hudodelstvo, katero si nam storil. 019 PSA 137 009 Blagor, kdor zgrabi in razdrobi otroke tvoje ob skalo! 019 PSA 138 001 Davidova. Slavil te bodem iz vsega srca svojega; v pričo oblastev bodem ti prepeval. 019 PSA 138 002 Priklanjal se bodem proti svetišču svetosti tvoje, in slavil ime tvoje, zavoljo milosti tvoje in zavoljo tvoje zvestobe; ker poveličuješ z vsem imenom svojim govor svoj. 019 PSA 138 003 Kateri dan sem vpil, tisti dan si me uslišal; storil si, da me je povzdignila v srci mojem moč. 019 PSA 138 004 Slavili te bodo, Gospod, vsi kralji zemeljski, ko bodo slišali govor tvojih ust. 019 PSA 138 005 In peli bodo s potov Gospodovih, da je velika slava Gospodova. 019 PSA 138 006 Dasì je vzvišen Gospod, vendar gleda na nizkega; dasi visok, spoznava iz daljave. 019 PSA 138 007 Ako hodim po sredi stiske, ohraniš me živega; v obraz sovražnikov mojih iztegneš roko svojo, in desnica tvoja me ohrani. 019 PSA 138 008 Gospod naj doprinese zame; Gospod, milost tvoja je vekomaj; od rok svojih dél ne odjenjaj! 019 PSA 139 001 Načelniku godbe: psalm Davidov. Gospod, preiskuješ me in spoznavaš. 019 PSA 139 002 Ti poznavaš sedenje moje in vstajanje moje; misel mojo umeš od daleč. 019 PSA 139 003 Hojo mojo in ležo mojo obsezaš, in znana so ti vsa pota moja. 019 PSA 139 004 Ko ni še govor na jeziku mojem, glej, Gospod, poznaš ga vsega. 019 PSA 139 005 Zadaj in spredaj me obdajaš, in name pokladaš roko svojo. 019 PSA 139 006 Prečudovita je vednost tvoja, da bi te varal; visoka je, ne morem je preseči. 019 PSA 139 007 Kam naj grem pred duhom tvojim, ali kam naj bežim pred tvojim obličjem? 019 PSA 139 008 Ko bi stopil na nebesa, tam si; ali bi ležišče izbral v grobu, glej tu si. 019 PSA 139 009 Ko bi si vzel zarije peroti, da bi prebival na pokrajini morja, 019 PSA 139 010 Tudi tja bi me spremljala tvoja roka, in zgrabila bi me desnica tvoja. 019 PSA 139 011 Ko bi pa rekel: Temé me bodo vsaj pokrile kakor z mrakom; vendar noč je svetloba okolo mene. 019 PSA 139 012 Tudi temé ne morejo tako omračiti, da bi ti ne videl skozi; ampak noč razsvetljuje kakor dan, tako so temé kakor luč. 019 PSA 139 013 Ti namreč imaš v lasti ledvice moje; pokrival si me v telesu matere moje. 019 PSA 139 014 Slavim te zato, ker ogledujoč tista dela strmim, čudovita dela tvoja predobro pozna srce moje. 019 PSA 139 015 Skrita ni tebi moja moč, odkar sem ustvarjen bil na skrivnem; umetno narejen, kakor v zemlje globočinah. 019 PSA 139 016 Testo moje vidijo tvoje oči, in v knjigi tvoji je pisano vse to; od kar se je narejalo, ko ni bilo še nič tega. 019 PSA 139 017 Zatorej pri meni, o kako dražestne so misli tvoje, o Bog mogočni! Kako preobila njih števila! 019 PSA 139 018 Našteval bi jih, a več jih je ko peska, čujem naj še s teboj. 019 PSA 139 019 O da bi pokončal, o Bog, krivičnega; in može krvoločne, rekoč: Poberite se izpred mene. 019 PSA 139 020 Kateri zoper tebe govoré pregrešno; kateri povzdigujejo nično sovražnike tvoje. 019 PSA 139 021 Ali ne sovražim, o Gospod, sovražnikov tvojih, in se ne mučim v zaničevanji do njih, ki se spenjajo zoper tebe? 019 PSA 139 022 S popolnim sovraštvom jih sovražim; za neprijatelje so meni. 019 PSA 139 023 Preiskuj me, Bog mogočni, in spoznaj srce moje; izkusi me in spoznaj misli moje. 019 PSA 139 024 In glej, hodim li po potu, tebi nadležnem; in vodi me po večnem potu. 019 PSA 140 001 Načelniku godbe, psalm Davidov. Reši me, Gospod, hudobnih ljudî; mož presilovitih brani me, 019 PSA 140 002 Kateri mislijo hudo v srci; vsak dan se shajajo – na vojsko. 019 PSA 140 003 Brusijo jezik svoj, podoben kačjemu; strup gadji je pod njih ustnami. 019 PSA 140 004 Reši me, Gospod, rok krivičnih, mož presilovitih brani me, ki mislijo izpodbiti mi noge. 019 PSA 140 005 Skrivali so mi prevzetniki zanko in vrvi; razgrinjali mi mrežo poleg pota. 019 PSA 140 006 Rekel sem Gospodu; Bog mogočni si moj; čuj, Gospod, molitev mojih glas. 019 PSA 140 007 Gospod, Bog, moč blaginje moje; glavo si mojo pokril o boja času. 019 PSA 140 008 Ne dopústi, Gospod, kar želi krivični; pregrešne misli njegove ne pospešuj; povzdigovali bi se presilno. 019 PSA 140 009 Glave njih, ki me obdajajo, – ustnic njih nadloga naj jih pokrije. 019 PSA 140 010 Žarjavica pridi nadnje; v ogenj naj jih vrže, v jame, da ne vstanejo. 019 PSA 140 011 Mož prokleti ne utrdi se na zemlji; mož silovitosti, njega naj udari pogin. 019 PSA 140 012 Vem, da bode Gospod pravdo vodil siromaku, pravico potrebnim. 019 PSA 140 013 Dà, pravični bodo slavili ime tvoje; pošteni sedeli pred tvojim obličjem. 019 PSA 141 001 Psalm Davidov. O Gospod, kličem te, hiti k meni; čuj glas moj, ko te kličem. 019 PSA 141 002 Molitev moja pridi kakor kadilo pred te; povzdigovanje mojih rok kakor dar večerni. 019 PSA 141 003 Zloži Gospod, opazuj usta moja; straži karkoli izhaja z ustnic mojih. 019 PSA 141 004 Ne daj, da se srce moje nagne k hudobni reči, dela doprinašat po krivici z možmi, ki delajo krivico; tudi naj ne uživam njih slaščic. 019 PSA 141 005 Udari naj me nazaj pravični, milost bode, in posvari me, mazilo bode izvrstno; ne brani se glava moja; čim bolj, tem bolj bode: molitev moja v njih nesrečah. 019 PSA 141 006 Ali planejo dol raz skale njih sodniki; dasi umejo, da so govori moji prijetni. 019 PSA 141 007 Kakor bi kdo razsekal in razklal zemljo, raztresejo se naše kosti, v groba žrelo. 019 PSA 141 008 Ko se v té, Gospod, ozirajo moje oči, k tebi pribegnem, ne zapústi duše moje. 019 PSA 141 009 Reši me zadrge, katero so mi razpeli, in zank njih, ki delajo krivico. 019 PSA 141 010 Padejo naj v mreže svoje vsi krivični, jaz pa pojdem mimo. 019 PSA 142 001 Pesem ukovita Davidova, ko je bil v jami, molitev. Z glasom svojim kličem Gospoda; z glasom svojim prosim pred Gospodom. 019 PSA 142 002 Pred njim iztresam premišljevanje svoje; stisko svojo oznanjam pred njim. 019 PSA 142 003 Ko je omagoval moj duh v meni, takrat si ti spoznal stezo mojo, ko so mi skrivali zanko, kamorkoli sem popotoval. 019 PSA 142 004 Ozri se na desno in poglej; ni ga, da bi me poznal; izginilo mi je zavetje, ni ga, da bi skrbel za življenje moje. 019 PSA 142 005 K tebi kličem, Gospod, govoreč: Ti si zavetje moje, delež moj v deželi živečih. 019 PSA 142 006 Poslušaj vpitje moje, ker ponižan sem silno; otmi me njih, ki me preganjajo, ker močnejši so od mene. 019 PSA 142 007 Izpelji iz zapora življenje moje, da slavim ime tvoje; obdajali me bodo pravični, ko mi bodeš izkazal dobroto. 019 PSA 143 001 Psalm Davidov. O Gospod, sliši molitev mojo; ušesa nagni k prošnjam mojim; po zvestobi svoji usliši me, po pravici svoji. 019 PSA 143 002 In ne hodi v sodbo s hlapcem svojim, ker pravičen bi ne bil pred teboj nihče, ki živi. 019 PSA 143 003 Sovražnik namreč preganja dušo mojo; tlači na tla krdelo moje; dela, da sedevam v teminah; smo, kakor mrliči nekdaj. 019 PSA 143 004 Tako, da duh moj v meni omaguje; sredi mene zdí se samo sebi zapuščeno srce moje. 019 PSA 143 005 Spominjam se dnî nekdanjih, premišljujem vse delo tvoje, dejanje tvojih rok preudarjam. 019 PSA 143 006 Roke svoje razprostiram proti tebi; duša moja, kakor zemlja razsušena, hrepeni po tebi: 019 PSA 143 007 Hiti, usliši me, Gospod, duh moj hira; ne skrivaj mi obličja svojega, ker podoben postajam njim, ki gredó v grob dol. 019 PSA 143 008 Daj, da slišim zgodaj milost tvojo, ker v té imam zaupanje; naznani mi pot, po kateri bodem hodil, ker do tebe povzdigujem srce svoje. 019 PSA 143 009 Otmi me sovražnikov mojih, Gospod; pri tebi sem skrit. 019 PSA 143 010 Uči me delati voljo tvojo, ker ti si moj Bog, z dobrim duhom svojim spremljaj me po ravni zemlji. 019 PSA 143 011 Zavoljo imena svojega, Gospod, ohrani me živega; zavoljo pravice svoje izpelji iz stiske dušo mojo. 019 PSA 143 012 In zavoljo milosti svoje iztrebi sovražnike moje, pokončaj vse, ki stiskajo dušo; ker jaz sem hlapec tvoj. 019 PSA 144 001 Davidova. Blagoslovljen bodi Gospod, skala moja, kateri uči boj roke moje, prste moje vojsko; 019 PSA 144 002 Milost moja in grad moj; višava moja in rešitelj moj: pomočnik, ščit moj, do katerega pribegam, ki mi podložno dela ljudstvo moje. 019 PSA 144 003 Gospod, kaj je človek, da ga spoznaš, sin umrjoči, da se zmeniš zanj? 019 PSA 144 004 Človek je podoben ničemurnosti, dnevi njegovi so kakor mimo gredočega senca. 019 PSA 144 005 Gospod, nagni nebesa svoja ter stopi dol; dotakni so tistih gorâ, in kadé se naj. 019 PSA 144 006 Strelo zaženi in razkropi jih; proži pušice svoje in izbegaj jih. 019 PSA 144 007 Iztegni roko svojo z višave; reši me in otmi me iz mnogih vodâ, iz tujcev roke. 019 PSA 144 008 Njih usta govoré nično, in njih desnica je krivičnosti desnica. 019 PSA 144 009 Bog, novo pesem bodem ti pel; na deseterostrunje bodem ti prepeval. 019 PSA 144 010 Tebi, ki daješ blaginjo kraljem, otimaš Davida, hlapca svojega, od hudobnega meča. 019 PSA 144 011 Réši me in otmi me iz tujcev roke, katerih usta govoré nično, in njih desnica je krivičnosti desnica. 019 PSA 144 012 Da bodo sinovi naši kakor rastline dobro zrejene v nežni dobi svoji, in hčere naše kakor vogelni kameni obdelani v svetišči. 019 PSA 144 013 Žitnice naše polne naj dajo obilen živež; naše ovce naj tisočero rodévajo, tisočkrat naj bodo pomnožene v stajah naših. 019 PSA 144 014 In voli naši predebeli; nič napada, nič izpada, in tožbe naj ne bode v ulicah naših. 019 PSA 144 015 Blagor onemu ljudstvu, kateremu se tako godi; blagor ljudstvu, kogar Bog je Gospod. 019 PSA 145 001 Hvala Davidova. Poviševal te bodem, Bog moj, kralj; in blagoslavljal bodem ime tvoje vekomaj in vekomaj. 019 PSA 145 002 Vsak dan te bodem blagoslavljal, in hvalil ime tvoje vekomaj in vekomaj. 019 PSA 145 003 Velik je Gospod in hvale vreden jako; dà, velikosti njegove ni preiskati. 019 PSA 145 004 Rod naj rodú slavi dela tvoja; kakor ona oznanjajo vsakotero mogočnost tvojo. 019 PSA 145 005 Lepoto in slavo tvojega veličastva, in čudovite stvari tvoje bodem oznanjal. 019 PSA 145 006 In moč čudovitih dél tvojih naj slavé; in posamezna velika dela tvoja bodem pripovedoval. 019 PSA 145 007 Spomin obile dobrote tvoje naj vrè iz njih; pravico tvojo naj pojó. 019 PSA 145 008 Milosten in usmiljen je Gospod; potrpežljiv in velik v milosti. 019 PSA 145 009 Dober je Gospod vsem; in usmiljenje njegovo v vseh delih njegovih. 019 PSA 145 010 Slavé te naj, Gospod, vsa dela tvoja; in blagoslavljajo te naj, katerim milost izkazuješ. 019 PSA 145 011 Slavo kraljestva tvojega naj slavé, in naznanjajo mogočnost tvojo. 019 PSA 145 012 Da sinom človeškim oznanjajo mogočnost njegovo, in slavo in lepoto njegovega kraljestva. 019 PSA 145 013 Kraljestvo tvoje je vseh vekov kraljestvo, in gospostvo tvoje od roda do roda. 019 PSA 145 014 Gospod podpira vse padajoče, in kvišku pomaga vsem omahujočim. 019 PSA 145 015 Vseh oči gledajo v té; ti jim daješ jedi o svojem času. 019 PSA 145 016 Roko svojo odpreš in nasitiš karkoli živi, po volji. 019 PSA 145 017 Pravičen je Gospod po vseh potih svojih, in dobrotljiv v vseh svojih delih. 019 PSA 145 018 Blizu je Gospod vsem, ki ga kličejo; vsem, kateri ga kličejo v zvestobi. 019 PSA 145 019 Voljo spolnjuje boječim se njega; vpitje njih sliši in daje jim blaginjo. 019 PSA 145 020 Gospod hrani vse, kateri ga ljubijo; vse hudobne pa pogublja. 019 PSA 145 021 Hvalo Gospodovo naj govoré usta moja; in vse meso naj blagoslavlja sveto ime njegovo, vekomaj in vekomaj. 019 PSA 146 001 Aleluja! Hvali, duša moja, Gospoda. 019 PSA 146 002 Hvalil bodem Gospoda v življenji svojem; prepeval bodem Bogu svojemu, dokler bodem. 019 PSA 146 003 Ne imejte zaupanja v prvake, v sina človeškega, pri katerem ni blaginje. 019 PSA 146 004 Duh njegov izide, povrne se v zemljo svojo; isti dan minejo misli njegove. 019 PSA 146 005 Blagor, komur je na pomoč Bog mogočni Jakobov; katerega nada je v Gospodu, njegovem Bogu, 019 PSA 146 006 Kateri je naredil nebesa in zemljo, morje in kar je v njiju, kateri hrani zvestobo vekomaj. 019 PSA 146 007 Kateri dela pravico zatiranim, hrane daje lačnim, Gospod oprašča jetnike. 019 PSA 146 008 Gospod odpira očí slepim, Gospod vzdiguje potrte, Gospod ljubi pravične. 019 PSA 146 009 Gospod brani tujce, siroto in vdovo podpira; pot pa hudobnih razdira. 019 PSA 146 010 Vladal bode Gospod vekomaj; Bog tvoj, o Sijon, od roda do roda. Aleluja! 019 PSA 147 001 Hvalite Gospoda; ker dobro je prepevati Bogu našemu; ker prijetno, spodobno je hvaljenje. 019 PSA 147 002 Zidar Jeruzalema Gospod, Izraelce zbira razkropljene. 019 PSA 147 003 On ozdravlja potrte v srci in obvezuje v njih bolečinah. 019 PSA 147 004 Prešteva zvezd število, kliče jih, kolikor jih je, po imenih. 019 PSA 147 005 Velik je Gospod, Bog naš, in mnoga moč njegova, razumnost njegova brezmerna. 019 PSA 147 006 Krotke podpira Gospod, hudobne potiska noter do tal. 019 PSA 147 007 Pojte hvalne pesmi Gospodu, na strune prepevajte našemu Bogu. 019 PSA 147 008 On zagrinja z gostimi oblaki nebesa; dež napravlja zemlji, daje, da seno rodevajo gore. 019 PSA 147 009 Živež svoj daje živini, mladim krokarjem, ki čivkajo. 019 PSA 147 010 Moči konjeve se ne veseli, stegna odličnega moža mu niso po volji; 019 PSA 147 011 Po volji so Gospodu boječi se njega, kateri imajo nado v milosti njegovi. 019 PSA 147 012 S hvalo slávi Jeruzalem Gospoda, hvali Boga svojega, o Sijon. 019 PSA 147 013 Ker zapahe tvojih vrát utrjuje, sinove tvoje blagoslavlja sredi tebe. 019 PSA 147 014 Mir daje pokrajinam tvojim, z mozgom pšenice te siti. 019 PSA 147 015 Ko pošlje govor svoj na zemljo, urno izteče beseda njegova. 019 PSA 147 016 Sneg daje kakor volno, slano razsiplje kakor pepél. 019 PSA 147 017 Led svoj meče dol, kakor koščke; pred mrazom njegovim kdo prebije? 019 PSA 147 018 Besedo svojo pošlje in jih raztaja; kakor hitro pihne veter svoj, iztekó vodé. 019 PSA 147 019 Besede svoje naznanja Jakobu; postave svoje in pravice svoje Izraelu. 019 PSA 147 020 Ni storil tako nobenemu narodu; zatorej ne poznajo tistih pravic. Aleluja. 019 PSA 148 001 Aleluja! Hvalite Gospoda, nebeščani, hvalite ga v višavah. 019 PSA 148 002 Hvalite ga vsi angeli njegovi, hvalite ga vse vojske njegove. 019 PSA 148 003 Hvalita ga solnce in mesec; hvalite ga vse svetle zvezde. 019 PSA 148 004 Hvalite ga nebes nebésa, in vode, katere so nad tem nebom. 019 PSA 148 005 Hvali naj ime Gospodovo, kar je na povelje njegovo ustvarjeno bilo takoj. 019 PSA 148 006 Kar je ustanovil vekomaj, na veke; dal je zapoved, katere naj nobeno ne prestopi. 019 PSA 148 007 Hvalite Gospoda, zemeljske stvari; zmaji in brezna vsa. 019 PSA 148 008 Ogenj in toča, sneg in sopara, veter viharni spolnjujoč besedo njegovo. 019 PSA 148 009 Same gore in hribi, drevesa rodovitna, cedre vse; 019 PSA 148 010 Same zveri in živina vsa, laznina in tiči krilati. 019 PSA 148 011 Kralji zemeljski in narodi vsi; knezi in vsi zemljé sodniki. 019 PSA 148 012 Mladeniči in tudi device, starci z dečki 019 PSA 148 013 Hvalijo naj ime Gospodovo, ker vzvišeno je njega samega ime; lepota njegova nad zemljo in nebo. 019 PSA 148 014 In rog povišuje svojemu ljudstvu, hvalo vseh, katere sprejema prijazno, Izraelcev, ljudstva bližnjega njemu. Aleluja! 019 PSA 149 001 Aleluja! Pojte Gospodu pesem novo; hvalo njegovo v zboru njih, katere sprejema prijazno. 019 PSA 149 002 Veséli se Izrael v njem, ki ga je ustvaril; sinovi Sijonski naj se radujejo v kralji svojem. 019 PSA 149 003 Hvalijo naj ime njegovo s piščaljo; z bobnom in strunami naj mu prepevajo. 019 PSA 149 004 Ker milosten je Gospod z ljudstvom svojim; krotke diči z blaginjo. 019 PSA 149 005 Radujejo se naj v slavi prijazno sprejeti; pojó naj na ležiščih svojih, 019 PSA 149 006 Hvalo povišujočo Boga mogočnega v grlu svojem, in meč dvorezni v roki svoji. 019 PSA 149 007 Da se mašujejo nad narodi, ljudstva pokoré. 019 PSA 149 008 Da zvežejo z verigami njih kralje; in njih plemenitnike z vezmi železnimi. 019 PSA 149 009 Da nad njimi spolnijo pisano pravico; kar je čast vsem onim, katere sprejema prijazno. Aleluja! 019 PSA 150 001 Aleluja! Hvalite Boga, mogočnega o svetosti njegovi; hvalite ga v veličastva njegovega gradu. 019 PSA 150 002 Hvalite ga o obili mogočnosti njegovi, hvalite ga po velikem veličastvu njegovem. 019 PSA 150 003 Hvalite ga s trombe glasom; hvalite ga z brenkljami in strunami. 019 PSA 150 004 Hvalite ga z bobnom in piščaljo, hvalite ga z orgljami. 019 PSA 150 005 Hvalite ga s cimbali donečimi, hvalite ga sè sistri. 019 PSA 150 006 Vsaka duša hvali naj Gospoda! Aleluja! # # BOOK 040 MAT Matthew Matej 040 MAT 001 001 Bukve rodú Jezusa Kristusa, sina Davidovega, sina Abrahamovega. 040 MAT 001 002 Abraham je rodil Izaka; Izak je pa rodil Jakoba; Jakob je pa rodil Juda in brate njegove. 040 MAT 001 003 Juda je pa rodil Faresa in Zara s Tamaro; Fares je pa rodil Ezroma; Ezrom je pa rodil Arama. 040 MAT 001 004 Aram je pa rodil Aminadaba; Aminadab je pa rodil Naasona; Naason je pa rodil Salmona. 040 MAT 001 005 Salmon je pa rodil Booza z Rahabo; Booz je pa rodil Obeda z Ruto; Obed je pa rodil Jeseja. 040 MAT 001 006 A Jesej je rodil Davida kralja. David kralj je pa rodil Solomona z Urijevo. 040 MAT 001 007 Solomon je pa rodil Roboama; Roboam je pa rodil Abija; Abija je pa rodil Aza. 040 MAT 001 008 Aza je pa rodil Jozafata; Jozafat je pa rodil Jorama; Joram je pa rodil Ozija. 040 MAT 001 009 Ozija je pa rodil Joatama; Joatam je pa rodil Aliaza; Aliaz je pa rodil Ezehija. 040 MAT 001 010 Ezehija je pa rodil Manaseja; Manasej je pa rodil Amona; Amon je pa rodil Jozija. 040 MAT 001 011 A Jozija je rodil Johonija in brate njegove, za selitve Babilonske. 040 MAT 001 012 Po selitvi Babilonskej pa: Jehonija je rodil Salatijela; Salatijel je pa rodil Zorobabeljna. 040 MAT 001 013 Zorobabelj je pa rodil Abijuda; Abijud je pa rodil Elijahima; Elijahim je pa rodil Azorja. 040 MAT 001 014 Azor je pa rodil Sadoka; Sadok je pa rodil Ahima; Ahim je pa rodil Elijuda. 040 MAT 001 015 Elijud je pa rodil Eleazarja; Eleazar je pa rodil Matana; Matan je pa rodil Jakoba. 040 MAT 001 016 A Jakob je rodil Jožefa moža Marije, iz ktere se je rodil Jezus, ki se imenuje Kristus. 040 MAT 001 017 Vseh rodov torej od Abrahama do Davida, štirinajst rodov; in od Davida do selitve Babilonske, štirinajst rodov; in od selitve Babilonske do Kristusa, štirinajst rodov. 040 MAT 001 018 Jezus Kristusovo rojstvo je bilo pa tako: Ko je bila namreč mati njegova Marija zaročena Jožefu, predno sta se sešla, najde se, da je noseča od svetega Duha. 040 MAT 001 019 Jožef pa mož njen, ker je bil pravičen in je ni hotel očitno sramotiti, hotel jo je skrivaj popustiti. 040 MAT 001 020 In ko je to pomislil, glej, prikaže mu se v spanji angelj Gospodov, govoreč: Jožef, sin Davidov! ne boj se vzeti Marije žene svoje; kajti kar se je v njej začelo, od Duha je svetega. 040 MAT 001 021 Rodila bo pa sina, in imenuj ime njegovo Jezus; kajti on bo odrešil ljudstvo svoje njih grehov. 040 MAT 001 022 Vse to se je pa zgodilo, da se izpolni, kar je rekel Gospod po preroku, kteri pravi: 040 MAT 001 023 "Glej, devica bo noseča, in rodila bo sina, in imenovali bodo ime njegovo Emanuel," kar se tolmači: Bog z nami. 040 MAT 001 024 Prebudivši se pa Jožef iz spanja, storí, kakor mu je angelj Gospodov ukazal, in vzeme ženo svojo. 040 MAT 001 025 In ni je poznal, dokler ni rodila sina svojega prvenca; in dá mu ime Jezus. 040 MAT 002 001 Ko se je pa Jezus v Betlehemu Judejskem rodil, v dnéh Heroda kralja, glej, pridejo od vzhoda modrijani v Jeruzalem, 040 MAT 002 002 Govoreč: Kje je kralj Judovski, ki se je rodil? Kajti videli smo zvezdo njegovo na vzhodu, pa smo prišli, da mu se poklonimo. 040 MAT 002 003 Slišavši pa to kralj Herod, prestraši se, in ves Jeruzalem ž njim. 040 MAT 002 004 In zbravši vse vélike duhovne in ljudske pismarje, povpraševal jih je, kje se ima Kristus roditi. 040 MAT 002 005 Oni mu pa rekó: V Betlehemu Judejskem; kajti tako je napisal prerok: 040 MAT 002 006 "In ti, Betlehem, zemlja Judova, nikakor nisi najmanji med knezi Judovimi; kajti iz tebe bo izšel vojvoda, kteri bo pasel narod moj Izraelski." 040 MAT 002 007 Tedaj pokliče Herod skrivaj modrijane, in pozvé od njih na tanko, kedaj se je zvezda prikazala. 040 MAT 002 008 In poslavši jih v Betlehem, reče: Pojdite in na tanko izprašajte za dete; a ko ga najdete, sporočite mi, da tudi jaz pridem in mu se poklonim. 040 MAT 002 009 Oni pa, zaslišavši kralja, odidejo. In glej, zvezda, ktero so bili videli na vzhodu, šla je pred njimi, dokler ni prišla in se ustavila nad mestom, kjer je bilo dete. 040 MAT 002 010 Ko pa ugledajo zvezdo, razveselé se z zeló velikim veseljem. 040 MAT 002 011 In pridejo v hišo, in najdejo dete z Marijo materjo njegovo; in padejo, ter mu se poklonijo; in odpró zaklade svoje, ter mu prinesó darove: zlato in kadilo in miro. 040 MAT 002 012 In opomenjeni v spanji, naj se ne vračajo k Herodu, odidejo po drugej poti v svoj kraj. 040 MAT 002 013 Ko so pa oni odpotovali, glej, prikaže se angelj Gospodov Jožefu v spanji, govoreč: Vstani in vzemi dete in mater njegovo, pa beži v Egipet, in bodi tam, dokler ti ne povem; kajti Herod bo iskal deteta, da bi ga pogubil. 040 MAT 002 014 On pa vstane in vzeme dete in mater njegovo po noči, in odide v Egipet. 040 MAT 002 015 In bil je tam do Herodove smrti; da se izpolni, kar je rekel Gospod po preroku, kteri pravi: "Iz Egipta sem poklical sina svojega." 040 MAT 002 016 Tedaj se Herod, videvši, da so ga modrijani prekanili, zeló raztogotí, ter pošlje in pomori po Betlehemu in po vseh predelih njegovih vse otročiče po dve leti in niže, po času, ki ga je na tanko pozvedel od modrijanov. 040 MAT 002 017 Tedaj se je izpolnilo, kar je rekel prerok Jeremija, govoreč: 040 MAT 002 018 "Glas se je slišal v Rami, mnogo jokú in veka in krika; Rahel je plakala za svojimi otroci, in ni se hotela utolažiti, ker jih ni." 040 MAT 002 019 Ko je pa Herod umrl, glej, prikaže se v spanji angelj Gospodov Jožefu v Egiptu, 040 MAT 002 020 Govoreč: Vstani in vzemi dete in mater njegovo, in pojdi v zemljo Izraelsko; kajti pomrli so, kteri so iskali detetove duše. 040 MAT 002 021 On pa vstane in vzeme dete in mater njegovo, in pride v zemljo Izraelsko. 040 MAT 002 022 Slišavši pa, da kraljuje v Judeji Arhelaj mesto Heroda očeta svojega, zbojí se tje iti; opomenjen pa v spanji, odide v predele Galilejske. 040 MAT 002 023 In prišedši tje, nastani se v mestu, ktero se imenuje Nazaret; da se izpolni, kar je rečeno po prerokih: "Nazarečan se bo imenoval." 040 MAT 003 001 V tisti dnéh pa pride Janez Krstnik, ter je v puščavi Judejskej oznanjeval, 040 MAT 003 002 In govoril: Spokorite se; kajti približalo se je nebeško kraljestvo. 040 MAT 003 003 Kajti ta je, za kogar je povedal prerok Izaija, govoreč: "Glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodu; poravnajte steze njegove." 040 MAT 003 004 On pa, Janez, imel je obleko svojo iz kamelje dlake, in pas usnjat okoli ledja svojega; a živež njegov je bil: kobilice in med divji. 040 MAT 003 005 Tedaj je izhajal k njemu ves Jeruzalem in vsa Judeja in vsa okolica Jordanska. 040 MAT 003 006 In on jih je krščeval v Jordanu, in izpovedovali so grehe svoje. 040 MAT 003 007 Ko pa vidi mnogo Farizejev in Saducejev, da gredó h krstu njegovemu, reče jim: Gadja zalega! kdo vam je pokazal, kako ubežite prihodnjej jezi? 040 MAT 003 008 Rodite torej vreden sad pokore. 040 MAT 003 009 In ne domišljujte si, da bi govorili v sebi: Abrahama imamo za očeta; kajti pravim vam, da more Bog iz tega kamenja obuditi Abrahamu sinove. 040 MAT 003 010 Uže pa stojí tudi sekira drevju pri korenini: vsako drevo torej, ktero ne rodí dobrega sadú, posekalo se bo in vrglo na ogenj. 040 MAT 003 011 Jaz vas krščujem z vodo za pokoro; a ta, ki gre za menoj, močneji je od mene, kteremu nisem vreden obutala ponesti. On vas bo krstil z Duhom svetim in ognjem. 040 MAT 003 012 Njemu je lopata v roki njegovej, in očedil bo gumno svoje, in pospravil bo pšenico svojo v žitnico, a plevo bo spalil z neugasljivim ognjem. 040 MAT 003 013 Tedaj pride Jezus iz Galileje k Janezu na Jordan, da ga on krsti. 040 MAT 003 014 Janez mu je pa branil, govoreč: Meni je treba, da me ti krstiš, pa hodiš ti k meni? 040 MAT 003 015 Jezus pa odgovorí in mu reče: Pusti sedaj! kajti tako nam je treba izpolniti vsako pravico. Tedaj ga pustí. 040 MAT 003 016 In krstivši se Jezus, stopi precej iz vode; in glej, nebesa mu se odpró, in Duha Božjega vidi, da shaja ko golob, in pride na-nj. 040 MAT 003 017 In glej, glas z nebes, govoreč: Ta je sin moj ljubljeni, kteri je po mojej volji. 040 MAT 004 001 Tedaj odpelje Duh Jezusa v puščavo, da ga izkuša hudič. 040 MAT 004 002 In postivši se štirideset dnî in štirideset nočî, postane naposled lačen. 040 MAT 004 003 Pa pristopi k njemu izkušnjavec, in reče: Če si sin Božji, reci, naj postane to kamenje kruh. 040 MAT 004 004 On pa odgovorí in reče: Pisano je: "Ne bo živel človek o samem kruhu, nego o vsakej besedi, ktera izhaja iz ust Božjih." 040 MAT 004 005 Tedaj ga vzeme hudič v sveto mesto, in postavi ga na vrh tempeljna, 040 MAT 004 006 In reče mu: Če si sin Božji, vrzi se dol; kajti pisano je: "Angeljem svojim bo zapovedal za te, in vzeli te bodo na roke, da se kje z nogo svojo ne udariš o kamen." 040 MAT 004 007 Reče mu Jezus: Zopet je pisano: "Ne izkušaj Gospoda Boga svojega." 040 MAT 004 008 Zopet ga vzeme hudič na zeló visoko goro, in pokaže mu vsa kraljestva sveta in njih slavo, 040 MAT 004 009 In reče mu: Vse to bom tebi dal, če padeš in mi se pokloniš. 040 MAT 004 010 Tedaj mu reče Jezus: Poberi se, satan! kajti pisano je: "Poklanjaj se Gospodu Bogu svojemu, in njemu edinemu služi." 040 MAT 004 011 Tedaj ga hudič pustí; in glej, angelji pristopijo, ter so mu stregli. 040 MAT 004 012 Slišavši pa Jezus, da je Janez izdan, odide v Galilejo. 040 MAT 004 013 In zapustivši Nazaret, pride in se nastani v Kapernaumu pri morji, v predelih Zabulona in Neftalima. 040 MAT 004 014 Da se izpolni, kar je rečeno po preroku Izaiji, kteri pravi: 040 MAT 004 015 "Zemlja Zabulonova in zemlja Neftalimova, na poti k morju za Jordanom, poganska Galileja, 040 MAT 004 016 Narod, ki je sedel v temi, videl je veliko svetlobo; in kteri so sedeli v smrtnej deželi in senci, zasvetila jim je luč." 040 MAT 004 017 Odtlej je jel Jezus učiti in praviti: Spokorite se; kajti približalo se je nebeško kraljestvo. 040 MAT 004 018 Hodé pa Jezus ob morji Galilejskem, ugleda dva brata, Simona, ki se imenuje Peter, in Andreja brata njegovega, da mečeta mreže v morje; bila sta namreč ribiča. 040 MAT 004 019 In reče jima: Pojdita za menoj, in naredil bom, da bosta lovca ljudî. 040 MAT 004 020 Ona pa precej popustita mreže, in odideta za njim. 040 MAT 004 021 In odšedši odtod dalje, ugleda druga dva brata, Jakoba sina Zebedejevega, in Janeza brata njegovega, v ladji z Zebedejem nju očetom, da krpata mreže svoje; in pokliče ju. 040 MAT 004 022 Ona pa precej popustita ladjo in očeta svojega, in odideta za njim. 040 MAT 004 023 In hodil je Jezus okoli po vsej Galileji, učeč po njih shajališčih, in oznanjujoč evangelj kraljestva, in uzdravljajoč vsako bolezen in vsako slabost med narodom. 040 MAT 004 024 In glas o njem izide po vsej Siriji, in prinesó mu vse bolnike, z različnimi boleznimi in mukami, in obsedence, in mesečne, in mrtvoudne; in ozdravi jih. 040 MAT 004 025 In za njim je šlo mnogo ljudstva iz Galileje, in iz Deseterih mest, in iz Jeruzalema, in iz Judeje, in z one strani Jordana. 040 MAT 005 001 Ko pa vidi ljudstvo, stopi na goro; in ko se je usedel, pristopijo k njemu učenci njegovi. 040 MAT 005 002 Pa odpre usta svoja, ter jih je učil, govoreč; 040 MAT 005 003 Blagor ubogim v duhu; ker njih je nebeško kraljestvo. 040 MAT 005 004 Blagor jim, kteri žalujejo; ker oni se bodo utolažili. 040 MAT 005 005 Blagor krotkim; ker oni bodo podedovali zemljo. 040 MAT 005 006 Blagor lačnim in žejnim pravice; ker oni se bodo nasitili. 040 MAT 005 007 Blagor usmiljenim; ker oni bodo usmiljenje našli. 040 MAT 005 008 Blagor jim, kteri so čistega srca; ker oni bodo Boga videli. 040 MAT 005 009 Blagor mirovitim; ker oni se bodo sinovi Božji imenovali. 040 MAT 005 010 Blagor pregnanim za voljo pravice; ker njih je nebeško kraljestvo. 040 MAT 005 011 Blagor vam, kedar vas zasramoté in preženó in rekó vse hudo zoper vas, za voljo mene, pa lažejo. 040 MAT 005 012 Radujte se in veselite, ker je plačilo vaše v nebesih veliko. Kajti tako so pregnali preroke, ki so bili pred vami. 040 MAT 005 013 Vi ste sol zemlji. Če pa sol znorí, s čim se bo osolila? Za nič več ni, razen da se iztrese ven, in jo ljudje poteptajo. 040 MAT 005 014 Vi ste svetilo svetu. Mesto, ktero stojí vrhu gore, ne more se skriti. 040 MAT 005 015 Tudi ne užigajo sveče in jo devljejo pod mernik, nego na svečnik: ter sveti vsem, kteri so v hiši. 040 MAT 005 016 Tako naj se sveti vaše svetilo pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela, in slavé očeta vašega, ki je na nebesih. 040 MAT 005 017 Ne mislite, da sem prišel podirat postavo ali preroke; nisem prišel podirat, nego izpolnjevat. 040 MAT 005 018 Resnično vam pravim: Dokler ne prejde nebo in zemlja, ne bo izginila ne najmanja črka ali pičica iz postave, dokler se vse ne zgodí. 040 MAT 005 019 Kdorkoli torej eno najmanjih teh zapovedi popači, in ljudí tako naučí, imenoval se bo v nebeškem kraljestvu najmanji; kdorkoli jo pa izpolni, in naučí, ta se bo velik imenoval v nebeškem kraljestvu. 040 MAT 005 020 Kajti pravim vam, da če ne bo pravičnost vaša veča, nego pismarjev in Farizejev, ne boste prišli v nebeško kraljestvo. 040 MAT 005 021 Slišali ste, da je rečeno starim: Ne ubij; kdor pa ubije, kriv bo sodbe. 040 MAT 005 022 A jaz vam pravim, da vsak, kdor se brez razloga jezí na brata svojega, kriv bo sodbe; kdorkoli pa reče bratu svojemu: Raka! kriv bo zbora; a kdorkoli reče: Prismoda! kriv bo peklenskega ognja. 040 MAT 005 023 Če torej prineseš dar svoj k oltarju, in se tam spomeniš, da ima brat tvoj nekaj zoper tebe: 040 MAT 005 024 Pusti dar svoj tam pred oltarjem, pa pojdi, pomiri se poprej z bratom svojim, in potem pridi in prinesi dar svoj. 040 MAT 005 025 Sprijazni se z zopernikom svojim naglo, dokler si ž njim na poti, da te zopernik ne izročí sodniku, in te sodnik ne izročí hlapcu, in ne boš vržen v ječo. 040 MAT 005 026 Resnično ti pravim: Ne boš izšel odtod, dokler ne plačaš zadnjega solda. 040 MAT 005 027 Slišali ste, da je rečeno starim: Ne prešestvuj. 040 MAT 005 028 A jaz vam pravim, da vsak, kdor pogleda na ženo, da je poželí, prešestvoval je uže ž njo v srcu svojem. 040 MAT 005 029 Če te pa oko tvoje desno pohujšuje, izderi ga, in vrzi od sebe; kajti bolje ti je, da pogine eden udov tvojih, nego da bo vse telo tvoje vrženo v pekel. 040 MAT 005 030 In če te desna tvoja roka pohujšuje, odseci jo, in vrzi od sebe; kajti bolje ti je, da pogine eden udov tvojih, nego da bo vse telo tvoje vrženo v pekel. 040 MAT 005 031 Rečeno je pa: Kdorkoli popustí ženo svojo, naj jej dá ločilno pismo. 040 MAT 005 032 A jaz vam pravim, da kdorkoli popustí ženo svojo, razen za voljo prešestvovanja, zapeljuje jo v prešestvovanje; in kdorkoli popuščeno vzeme, prešestvuje. 040 MAT 005 033 Zopet ste slišali, da je rečeno starim: Ne prisegaj po krivem; izpolni pa Gospodu prisege svoje. 040 MAT 005 034 A jaz vam pravim, da ne prisegajte nikakor: ne pri nebu, ker je prestol Božji; 040 MAT 005 035 Ne pri zemlji, ker je podnožje nogam njegovim; ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja. 040 MAT 005 036 Tudi pri glavi svojej ne prisegaj, ker ne moreš ne enega lasú narediti belega ali črnega. 040 MAT 005 037 Govorica vaša pa bodi: Dá, dá; ne, ne. Kar je pa več od tega, to je od hudega. 040 MAT 005 038 Slišali ste, da je rečeno starim: Oko za oko, in zob za zob. 040 MAT 005 039 A jaz vam pravim, da se ne upirajte hudemu: nego če te kdo udari po desnem licu, nastavi mu tudi drugo; 040 MAT 005 040 In kdor se hoče s teboj pravdati, in suknjo tvojo vzeti, pustí mu tudi plašč; 040 MAT 005 041 In če te kdo prisili eno miljo, pojdi ž njim dve. 040 MAT 005 042 Kdor te prosi, daj mu; in kdor hoče od tebe na posodbo, ne odreci mu. 040 MAT 005 043 Slišali ste, da je rečeno: Ljubi bližnjega svojega, in sovraži sovažnika svojega. 040 MAT 005 044 A jaz vam pravim: Ljubite sovražnike svoje; blagoslovite tiste, kteri vas preklinjajo; delajte dobro tistim, kteri vas mrzé; in molite za tiste, kteri vas stiskajo in preganjajo: 040 MAT 005 045 Da boste sinovi očeta svojega, ki je na nebesih. Kajti on veleva solncu svojemu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, in daje dež pravičnim in nepravičnim. 040 MAT 005 046 Kajti če ljubite tiste, kteri ljubijo vas, kakošno plačilo boste imeli? Ne delajo li tega tudi mitarji? 040 MAT 005 047 In če ljubite samo brate svoje, kaj delate preveč? Ne delajo li tudi mitarji tako? 040 MAT 005 048 Bodite vi torej popolni, kakor je popoln oče vaš, ki je na nebesih. 040 MAT 006 001 Pazite, da ne boste dajali miloščine svoje pred ljudmi, da bi vas oni videli; sicer nimate plačila pri očetu svojem, ki je na nebesih. 040 MAT 006 002 Kedar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shajališčih in po ulicah, da jih hvalijo ljudjé. Resnično vam pravim: Prejeli so plačilo svoje. 040 MAT 006 003 Ti pa, kedar daješ miloščino, ne vé naj levica tvoja, kaj dela desnica tvoja: 040 MAT 006 004 Da bo miloščina tvoja na skrivnem. In oče tvoj, ki vidi na skrivnem, on ti bo povrnil očitno. 040 MAT 006 005 In kedar moliš, ne bodi kakor hinavci, da radi po shajališčih in po uličnih oglih stojé in molijo, da se pokažejo ljudém. Resnično vam pravim, da so prejeli plačilo svoje. 040 MAT 006 006 Ti pa, kedar moliš, vnidi v hram svoj, in zapri duri svoje, ter se pomoli očetu svojemu na skrivnem. In oče tvoj, ki vidi na skrivnem, povrnil ti bo očitno. 040 MAT 006 007 Kedar pa molite, ne govorite mnogo, kakor pogani; kajti oni mislijo, da bodo uslišani za voljo obilnih besed svojih. 040 MAT 006 008 Ne primerjajte se torej njim; kajti oče vaš vé, česa vam je treba, predno ga vi prosite. 040 MAT 006 009 Zatorej molite vi takole: Oče naš, ki si na nebesih; posveti se ime tvoje; 040 MAT 006 010 Pridi kraljestvo tvoje; zgodi se volja tvoja, kakor na nebu, tudi na zemlji; 040 MAT 006 011 Kruh naš vsakdanji daj nam danes; 040 MAT 006 012 In odpusti nam dolge naše, kakor tudi mi odpuščamo dolžnikom svojim; 040 MAT 006 013 In ne vpelji nas v izkušnjavo, nego reši nas zlega; ker tvoje je kraljestvo in moč in slava na vekomaj. Amen. 040 MAT 006 014 Kajti če odpuščate ljudém njih grehe, odpustil bo tudi vam oče vaš nebeški. 040 MAT 006 015 Če pa ne odpuščate ljudém njih grehov, tudi oče vaš ne bo odpustil vaših grehov. 040 MAT 006 016 Kedar se pa postite, ne bodite žalostni, kakor hinavci; ker grdé obraze svoje, da se pokažejo ljudém, da se postijo. Resnično vam pravim, da so prejeli plačilo svoje. 040 MAT 006 017 Ti pa, kedar se postiš, namaži glavo svojo, in obraz svoj umij: 040 MAT 006 018 Da te ne bodo videli ljudjé, da se postiš, nego oče tvoj, ki je na skrivnem. In oče tvoj, ki vidi na skrivnem, povrnil ti bo očitno. 040 MAT 006 019 Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer molj in rja razjeda, in kjer tatovi podkopujejo in kradejo. 040 MAT 006 020 Nego nabirajte si zaklade na nebu, kjer ne molj ne rja ne razjeda, in kjer tatovi ne podkopujejo in ne kradejo. 040 MAT 006 021 Kajti kjer je zaklad vaš, tam bo tudi srce vaše. 040 MAT 006 022 Sveča telesu je oko. Če je torej oko tvoje prosto, svetlo bo vse telo tvoje; 040 MAT 006 023 Če je pa oko tvoje hudobno, temno bo vse telo tvoje. Če je torej luč, ki je v tebi, tema, kakošna bo ta tema? 040 MAT 006 024 Nikdor ne more dvema gospodoma služiti: kajti ali bo enega mrzil, in drugega ljubil; ali enega cenil, in drugega zaničeval. Ne morete Bogu služiti in mamonu. 040 MAT 006 025 Za to vam pravim: Ne skrbite za življenje svoje, kaj boste jedli in kaj boste pili; tudi ne za telo svoje, kaj boste oblekli. Mar ni življenje več, kakor hrana; in telo več, kakor obleka? 040 MAT 006 026 Poglejte na tice nebeške, da ne sejejo in ne žanjejo in tudi ne spravljajo v žitnice, in oče vaš nebeški jih živí. Mar niste vi mnogo bolji od njih? 040 MAT 006 027 Kdo od vas pa skrbeč, more postavi svojej primakniti en komolec? 040 MAT 006 028 In za obleko kaj skrbite? Poglejte na lilije na polji, kako rastejo; ne trudijo se in ne predejo. 040 MAT 006 029 Pravim vam pa, da se tudi Solomon v vsej slavi svojej ni oblekel, kakor teh ena. 040 MAT 006 030 Če pa travo na polji, ktera danes stojí, in jutri se meče v peč, Bog tako oblači, mar ne mnogo bolj vas, maloverni? 040 MAT 006 031 Ne skrbite torej, in ne govorite: Kaj bomo jedli? ali kaj bomo pili? ali kaj bomo oblekli? 040 MAT 006 032 Kajti vsega tega iščejo pogani. Saj oče vaš nebeški vé, da vsega tega potrebujete. 040 MAT 006 033 Nego iščite najprej kraljestva Božjega in pravice njegove, in vse to vam se bo pridalo. 040 MAT 006 034 Ne skrbite torej za jutri; kajti jutri bo skrbel za svoje. Dosti ima dan svojega zlega. 040 MAT 007 001 Ne sodite, da vam se ne bo sodilo. 040 MAT 007 002 Kajti s kakoršno sodbo sodite, sodili bodo vam; in s kakoršno mero merite, odmerjalo se bo vam. 040 MAT 007 003 Kaj pa vidiš troho v očesu brata svojega, bruna pa v očesu svojem ne čutiš? 040 MAT 007 004 Ali kako porečeš bratu svojemu: Čaj, da izderem troho iz očesa tvojega, in glej, bruno je v očesu tvojem? 040 MAT 007 005 Hinavec! izderi poprej bruno iz očesa svojega, in tedaj boš videl izdreti troho iz očesa brata svojega. 040 MAT 007 006 Ne dajte svetega psom; in ne pomečite biserjev svojih pred svinje, da jih ne poteptajo z nogami svojimi, in se obrnejo, ter vas raztrgajo. 040 MAT 007 007 Prosite, in dalo vam se bo; iščite, in našli boste; trkajte, in odprlo vam se bo. 040 MAT 007 008 Kajti vsak, kdor prosi, prejema; in kdor išče, nahaja; in kdor trka, odpiralo mu se bo. 040 MAT 007 009 Ali kdo izmed vas je človek, kogar če prosi sin njegov kruha, da mu bo dal kamen? 040 MAT 007 010 In če prosi ribe, da mu bo dal kačo? 040 MAT 007 011 Če torej vi, ki ste hudobni, znate dobre darove dajati otrokom svojim, koliko več bo dal oče vaš, ki je na nebesih, dobrega tistim, kteri ga prosijo? 040 MAT 007 012 Vse torej, kar hočete, da ljudjé vam storé, tako storite tudi vi njim; kajti to je postava in preroki. 040 MAT 007 013 Vnidite skozi tesna vrata. Kajti prostorna so vrata, in široka je pot, ktera pelje v pogubo, in mnogo jih je, kteri po njej hodijo. 040 MAT 007 014 Kajti tesna so vrata, in ozka je pot, ktera pelje v življenje, in malo jih je, kteri jo najdejo. 040 MAT 007 015 Varujte se pa lažnjivih prerokov, kteri prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotrej so pa grabljivi volkovi. 040 MAT 007 016 Po njih sadovih jih boste poznali. Bere li se s trnja grozdje, ali z osata smokve? 040 MAT 007 017 Tako vsako dobro drevo dober sad rodi; slabo drevo pa slab sad rodí. 040 MAT 007 018 Dobro drevo ne more slabega sadú roditi, in slabo drevo ne more dobrega sadú roditi. 040 MAT 007 019 Vsako drevo, ktero ne rodí dobrega sadú, posekalo se bo in vrglo na ogenj. 040 MAT 007 020 Torej po njih sadovih jih boste poznali. 040 MAT 007 021 Ne bo prišel vsak, kdor mi pravi: Gospod! Gospod! v nebeško kraljestvo; nego kdor izpolnjuje voljo očeta mojega, ki je na nebesih. 040 MAT 007 022 Veliko mi jih poreče tisti dan: Gospod! Gospod! ali nismo v tvoje ime prerokovali, in s tvojim imenom hudičev izganjali, in s tvojim imenom mnogo čudežev storili? 040 MAT 007 023 In tedaj jim bom povedal: Nikoli vas nisem poznal; pojdite od mene, hudodelniki! 040 MAT 007 024 Vsak torej, kdor sliši te moje besede in po njih dela, njega bom primeril modremu možu, kteri je sezidal hišo svojo na skali. 040 MAT 007 025 In padla je ploha, in prišle so reke, in zapuhali so vetrovi in se zagnali v tisto hišo, in ni padla: kajti bila je postavljena na skalo. 040 MAT 007 026 In vsak, kdor sliši te moje besede, in po njih ne dela, podoben bo neumnemu možu, kteri je sezidal hišo svojo na pesku. 040 MAT 007 027 In padla je ploha, in prišle so reke, in zapuhali so vetrovi in udarili v tisto hišo, in padla je: in pad nje je bil grozen. 040 MAT 007 028 In zgodí se, ko je končal Jezus te Besede, čudilo se je ljudstvo nauku njegovemu; 040 MAT 007 029 Kajti učil jih je, kakor kdor ima oblast, a ne kakor pismarji. 040 MAT 008 001 In ko je stopil z gore, šlo je za njim mnogo ljudstva. 040 MAT 008 002 In glej, gobavec pride, ter mu se je poklanjal, govoreč: Gospod! če hočeš, moreš me očistiti. 040 MAT 008 003 In stegnivši Jezus roko, dotakne se ga, govoreč: Hočem, očisti se! In precej mu se je očistila goba. 040 MAT 008 004 In reče mu Jezus: Glej, da nikomur ne poveš; nego pojdi, pokaži se duhovnu, in prinesi dar, ki ga je ukazal Mojzes, njim za pričo. 040 MAT 008 005 Ko pa vnide Jezus v Kapernaum, pristopi k njemu stotnik, proseč ga, 040 MAT 008 006 In govoreč: Gospod! hlapec moj leží domá božjasten in se grozno muči. 040 MAT 008 007 In Jezus mu reče: Jaz bom prišel in ga bom uzdravil. 040 MAT 008 008 In stotnik odgovorí, in reče: Gospod! nisem vreden, da vnideš pod streho mojo; nego reci le besedo, in hlapec moj bo ozdravel. 040 MAT 008 009 Kajti tudi jaz sem človek pod oblastjo, in imam pod seboj vojake. Pa velim temu: Pojdi! in gre; in drugemu: Pridi! in pride; in hlapcu svojemu: Stóri to! in storí. 040 MAT 008 010 Slišavši pa to Jezus, začudi se, in reče tistim, ki so šli za njim: Resnično vam pravim, tudi v Izraelu nisem našel tolike vere. 040 MAT 008 011 Pravim vam pa, da jih bo mnogo prišlo od vzhoda in zahoda, in sedeli bodo z Abrahamom in Izakom v nebeškem kraljestvu; 040 MAT 008 012 A sinovi kraljestva se bodo izgnali v najkrajnjo temo: tam bo jok in škripanje z zobmí. 040 MAT 008 013 In Jezus reče stotniku: Pojdi, in kakor si veroval, naj ti se zgodí. In hlapec njegov je ozdravel od tega časa. 040 MAT 008 014 In Jezus pride v Petrov dom, in vidi taščo njegovo, da leží in jo trese mrzlica. 040 MAT 008 015 In dotakne se njene roke, in mrzlica jo pustí; in vstala je, ter jim je stregla. 040 MAT 008 016 Ko se je pa zvečerilo, prinesó mu mnogo obsedencev; pa izžene duhove z besedo, in uzdravi vse bolnike. 040 MAT 008 017 Da se izpolni, kar je rečeno po preroku Izaiji, kteri pravi: "On je vzel slabosti naše, in ponesel je bolezni." 040 MAT 008 018 Ko pa vidi Jezus mnogo ljudstva okoli sebe, ukaže iti na drugo stran. 040 MAT 008 019 Pa pristopi k njemu en pismar in mu reče: Učenik! šel bom za teboj, kamorkoli odideš. 040 MAT 008 020 In reče mu Jezus: Lisice imajo brloge, in tice nebeške gnezda; a sin človečji nima kje glave nasloniti. 040 MAT 008 021 A nekdo drugi učencev njegovih mu reče: Gospod! dovoli mi najprej, da grem in pokopljem očeta svojega. 040 MAT 008 022 Jezus mu pa reče: Pojdi za menoj, in pustí, naj mrliči pokopljejo mrliče svoje. 040 MAT 008 023 Ter stopi v ladjo, in za njim vstopijo učenci njegovi. 040 MAT 008 024 In glej, vihar velik vstane na morji, tolik, da zakrijejo valovi ladjo; on je pa spal. 040 MAT 008 025 In pristopivši učenci njegovi, zbudé ga, govoreč: Gospod! otmi nas; pogibljemo. 040 MAT 008 026 In reče jim: Kaj ste boječi, maloverni? Tedaj vstane, zapretí vetrovom in morju, in velika tihota nastane. 040 MAT 008 027 Ljudjé se pa začudijo, in rekó: Kdo neki je ta, da so mu tudi vetrovi in morje pokorni? 040 MAT 008 028 In ko pride na drugo stran, v pokrajino Gergezensko, srečata ga dva obsedenca, ktera sta prišla iz grobov in sta bila tako huda, da ni mogel nihče po tistej poti mimo iti. 040 MAT 008 029 In glej, pa zakričita, in rečeta: Kaj imaš z nami, Jezus, sin Božji? Si li sém prišel, da bi nas pred časom mučil? 040 MAT 008 030 In daleč od nju se je pasla velika čreda svinj. 040 MAT 008 031 Hudiči so ga pa prosili, govoreč: Če nas izganjaš, dovoli nam, da odidemo v čredo svinj. 040 MAT 008 032 In reče jim: Pojdite! In oni izidejo, ter odidejo v čredo svinj. In glej, vsa čreda se zakadí z brega v morje, in potonejo v vodi. 040 MAT 008 033 Pastirji pa zbežé, in prišedši v mesto, naznanijo vse, in za obsedence. 040 MAT 008 034 In glej, vse mesto izide Jezusu naproti. In ko ga ugledajo, zaprosijo, naj odide iž njih krajev. 040 MAT 009 001 In stopivši v ladjo, prepelje se, in pride v svoje mesto. 040 MAT 009 002 In glej, prinesó mu mrtvoudnega, kteri je ležal na postelji. In videč Jezus njih vero, reče mrtvoudnemu: Zaupaj, sin! odpuščajo ti se grehi tvoji. 040 MAT 009 003 In glej, nekteri od pismarjev rekó v sebi: Ta preklinja Boga, 040 MAT 009 004 In videč Jezus njih misli, reče: Za kaj mislite hudobno v srcih svojih? 040 MAT 009 005 Kaj je namreč laže, reči: Odpuščajo ti se grehi; ali reči: Vstani, in hodi? 040 MAT 009 006 Da boste pa vedeli, da ima sin človečji oblast odpuščati na zemlji grehe, (tedaj velí mrtvoudnemu: ) Vstani in vzemi svojo posteljo, in pojdi na dom svoj. 040 MAT 009 007 Pa vstane in odide na dom svoj. 040 MAT 009 008 Ko pa ljudstvo to vidi, začudijo se, in hvalijo Boga, ki je dal ljudém tako oblast. 040 MAT 009 009 In gredé dalje odtod, ugleda človeka, da sedí na mitnici, Matevža po imenu, in reče mu: Pojdi za menoj! Pa vstane in odide za njim. 040 MAT 009 010 In zgodí se, ko je sedel v hiši za mizo, in glej, mnogo mitarjev in grešnikov je prišlo, in sedeli so z Jezusom in učenci njegovimi. 040 MAT 009 011 In ko Farizeji to vidijo, rekó učencem njegovim: Za kaj učenik vaš z mitarji in grešniki jé? 040 MAT 009 012 Slišavši pa to Jezus, reče jim: Ne potrebujejo zdravi zdravnika, nego bolni. 040 MAT 009 013 Pojdite pa, in naučite se, kaj se pravi: "Milosti hočem, in ne darú." Nisem prišel namreč klicat pravičnih, nego grešnike na pokoro. 040 MAT 009 014 Tedaj pristopijo k njemu Janezovi učenci, govoreč: Za kaj se mi in Farizeji mnogo postimo, tvoji se pa učenci ne postijo? 040 MAT 009 015 In reče jim Jezus: Morejo li svatje jokati, dokler je ženin ž njimi? Prišli bodo pa dnevi, ko jim se bo ženin odvzel, in tedaj se bodo postili. 040 MAT 009 016 Nikdor pa ne prišiva zaplate iz novega sukna na staro obleko; kajti zaplata njena bo odtrgla od obleke še nekaj, in luknja bo veča. 040 MAT 009 017 In novega vina ne vlijajo v stare mehove; sicer mehovi popokajo, in vino se izlije, in mehovi se pokazé: nego novo vino vlijajo v nove mehove, in oboje se ohrani. 040 MAT 009 018 Ko jim je to govoril, glej, pride starešina, ter mu se je poklanjal, govoreč: Hči moja je ravnokar umrla; ali pridi, in položi na njo roko svojo, in oživela bo. 040 MAT 009 019 In Jezus vstane in odide za njim, on in učenci njegovi. 040 MAT 009 020 In glej, žena, ktera je imela krvotok dvanajst let, pristopi od zadi in se dotakne robú obleke njegove. 040 MAT 009 021 Kajti djala je sama pri sebi: Če se le obleke njegove dotaknem, ozdravela bom. 040 MAT 009 022 Jezus se pa obrne in jo ugleda, ter reče: Zaupaj, hčer! vera tvoja ti je pomagala. In žena je ozdravela od tega časa. 040 MAT 009 023 In prišedši Jezus v starešinovo hišo, ugleda piskače in ljudstvo, ktero je hrumelo, 040 MAT 009 024 In reče jim: Odstopite! kajti deklica ni umrla, nego spí. In posmehovali so mu se. 040 MAT 009 025 Ko je pa ljudstvo izgnal, vnide in jo prime za roko; in deklica vstane. 040 MAT 009 026 In ta zgodba se razglasí po vsej tistej zemlji. 040 MAT 009 027 In ko je šel Jezus dalje odtod, šla sta za njim dva slepca, in vpila sta, govoreč: Usmili se naju, sin Davidov! 040 MAT 009 028 Ko pa pride v hišo, pristopita slepca k njemu. In Jezus jima reče: Verujeta li, da morem to storiti? Rečeta mu: Dà, Gospod! 040 MAT 009 029 Tedaj se dotakne njunih očî, govoreč: Po vaju veri naj se vama zgodí! 040 MAT 009 030 In njune očí se odpró. In Jezus jima zapretí, in reče: Glejta, da nihče ne zvé. 040 MAT 009 031 Ona pa izideta in ga razglasita po vsej tistej zemlji. 040 MAT 009 032 Ko sta pa ona izšla, glej, pripeljejo mu mutca, kteri je bil obseden. 040 MAT 009 033 In ko je hudiča izgnal, mutec spregovori. In ljudstvo se začudi, in reče: Nikoli se ni kaj takega v Izraelu videlo. 040 MAT 009 034 Farizeji so pa govorili: S poglavarjem hudičev izganja hudiče. 040 MAT 009 035 In hodil je Jezus po vseh mestih in vaséh, učeč po njih shajališčih, in oznanjujoč evangelj kraljestva, in ozdravljajoč vsako bolezen in vsako slabost med narodom. 040 MAT 009 036 Ko pa vidi ljudstvo, zasmilijo mu se; kajti bili so zapuščeni in razkropljeni kakor ovce, ktere nimajo pastirja. 040 MAT 009 037 Tedaj reče učencem svojim: Žetve je mnogo, ali delalcev malo; 040 MAT 009 038 Prosite torej gospodarja žetve, naj pošlje delalcev na žetev svojo. 040 MAT 010 001 In poklicavši svojih dvanajst učencev, dá jim oblast nad nečistimi duhovi, da jih izganjajo, in da uzdravljajo vsako bolezen in vsako slabost. 040 MAT 010 002 Dvanajsterih aposteljnov imena so pa ta: Prvi Simon, ki se imenuje Peter, in Andrej brat njegov; Jakob sin Zebedejev, in Janez brat njegov; 040 MAT 010 003 Filip, in Jernej; Tomaž, in Matevž mitar; Jakob sin Alfejev, in Lebej s priimkom Tadej. 040 MAT 010 004 Simon Kananičan, in Juda Iškarijan, kteri ga je tudi izdal. 040 MAT 010 005 Teh dvajnast pošlje Jezus, in zapové jim, govoreč: Ne hodite na pogansko pot, in ne vnidite v Samarijansko mesto, 040 MAT 010 006 Marveč pojdite k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. 040 MAT 010 007 Hodé pa oznanjujte, in pravite: Približalo se je nebeško kraljestvo. 040 MAT 010 008 Bolnike uzdravljajte, gobavce očiščajte, mrtve obujajte, hudiče izganjajte: zastonj ste prejeli, zastonj dajte. 040 MAT 010 009 Ne jemljite zlata, ne srebra, ne denarja v pasu svojem; 040 MAT 010 010 Ne torbe na pot, ne dveh plaščev, ne obutala, ne palice: kajti vreden je delalec svoje hrane. 040 MAT 010 011 V kterokoli mesto ali vas pa vnidete, pozvedite, kdo v njej je vreden; in tam ostanite, dokler ne izidete. 040 MAT 010 012 Ko pa vnidete v hišo, pozdravite jo. 040 MAT 010 013 In če je hiša vredna, pride naj mir vaš na njo; če pa ni vredna, vrne naj se mir vaš k vam. 040 MAT 010 014 In če vas kdo ne sprejme, in tudi besed vaših ne posluša, izidite iz tiste hiše ali tistega mesta, in otresite prah z nog svojih. 040 MAT 010 015 Resnično vam pravim: Laže bo Sodomskej in Gomorskej zemlji v dan sodbe, nego tistemu mestu. 040 MAT 010 016 Glej, jaz vas pošiljam kakor ovce sred volkov: bodite torej razumni kakor kače, in priprosti kakor golobje. 040 MAT 010 017 Varujte se pa ljudî; kajti izročevali vas bodo sodnijam, in po shajališčih svojih vas bodo bičali. 040 MAT 010 018 Popeljejo vas pa tudi pred vladarje in kralje za voljo mene, njim in narodom za pričo. 040 MAT 010 019 Kedar vas pa izročé, ne skrbite, kako in kaj bi govorili; kajti dalo vam se bo tisti čas, kako in kaj boste govorili. 040 MAT 010 020 Ker ne boste govorili vi, nego duh očeta vašega bo govoril v vas. 040 MAT 010 021 Izdajal bo pa brat brata v smrt, in oče sina; in otroci bodo vstali zoper roditelje, in morili jih bodo. 040 MAT 010 022 In sovražili vas bodo vsi za voljo imena mojega; kdor pa pretrpí do kraja, ta se bo zveličal. 040 MAT 010 023 Kedar vas pa v tem mestu preženó, bežite v drugo. Kajti resnično vam pravim: Ne boste prehodili mest Izraelovih dotlej, ko pride sin človečji. 040 MAT 010 024 Ni ga učenca nad učenika, tudi ne hlapca nad gospodarja svojega. 040 MAT 010 025 Dovolj je učencu, da postane kakor učenik njegov, in hlapec kakor gospodar njegov. Če so pa hišnega gospodarja imenovali Belzebula, koliko bolj domače njegove? 040 MAT 010 026 Ne bojte se jih torej: ker nič ni prikritega, kar se ne bo odkrilo; in skrivnega, kar se ne bo zvedelo. 040 MAT 010 027 Kar vam pravim v temi, povejte na svetlem; in kar slišite na uho, razglasite s streh. 040 MAT 010 028 In ne bojte se tistih, kteri ubijajo telo, duše pa ne morejo ubiti; bojte se pa marveč tistega, kteri more dušo in telo pogubiti v peklu. 040 MAT 010 029 Mar se ne prodajata dva vrabca za vinar? pa ne eden od nju ne pade na zemljo brez očeta vašega. 040 MAT 010 030 Vam so pa tudi lasjé na glavi vsi prešteti. 040 MAT 010 031 Ne bojte se torej; vi ste bolji od mnogo vrabcev. 040 MAT 010 032 Vsak torej, kdor spozná mene pred ljudmí, spoznal bom tudi jaz njega pred očetom svojim, ki je na nebesih. 040 MAT 010 033 Kdorkoli pa zatají mene pred ljudmí, zatajil bom tudi jaz njega pred očetom svojim, ki je na nebesih. 040 MAT 010 034 Ne mislite, da sem prišel, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, nego meč. 040 MAT 010 035 Kajti prišel sem, da ločim človeka od očeta njegovega, in hčer od matere njene, in nèvesto od tašče njene. 040 MAT 010 036 In sovražniki človeku bodo domačini njegovi. 040 MAT 010 037 Kdor ljubi očeta ali mater bolj nego mene, ni mene vreden; in kdor ljubi sina ali hčer bolj nego mene, ni mene vreden; 040 MAT 010 038 In kdor ne vzeme križa svojega, in gre za menoj, ni mene vreden. 040 MAT 010 039 Kdor življenje svoje najde, izgubil ga bo; in kdor življenje svoje izgubí za voljo mene, našel ga bo. 040 MAT 010 040 Kdor sprejema vas, sprejema mene; in kdor sprejema mene, sprejema tistega, kteri me je poslal. 040 MAT 010 041 Kdor sprejema preroka v ime preroka, prejel bo preroško plačilo; in kdor sprejema pravičnega v ime pravičnega, prejel bo plačilo pravičnega. 040 MAT 010 042 In če kdo napojí enega od teh malih samo s kupico studenčnice v ime učenca, resnično vam pravim, ne bo izgubil plačila svojega. 040 MAT 011 001 In zgodí se, ko je nehal Jezus dvanajsterim učencem svojim naročati, odide odtod, da uči in oznanjuje po njih mestih. 040 MAT 011 002 Slišavši pa Janez v ječi Kristusova dela, pošlje dva svojih učencev, 040 MAT 011 003 Ter mu reče: Si li ti tisti, ki ima priti, ali naj čakamo drugega? 040 MAT 011 004 In Jezus odgovorí in jima reče: Pojdita, in sporočita Janezu, kar slišita in vidita. 040 MAT 011 005 Slepci spregledujejo, in hromi hodijo; gobavci se očiščajo, in gluhi slišijo; mrtvi vstajajo, in ubogim se oznanjuje evangelj: 040 MAT 011 006 In blagor mu, kdor se od mene ne pohujša. 040 MAT 011 007 In ko ta dva odideta, začne Jezus ljudstvu o Janezu govoriti: Kaj ste izšli v puščavo, da vidite? Trst, ki ga veter maje? 040 MAT 011 008 Ali kaj ste izšli, da vidite? Človeka oblečenega v mehka oblačila? Glej, kteri nosijo mehka oblačila, tisti so po kraljevih dvorih. 040 MAT 011 009 Ali kaj ste izšli, da vidite? Preroka? Dà, pravim vam, in več ko preroka. 040 MAT 011 010 Kajti ta je, za kogar je pisano: "Glej, jaz pošiljam angelja svojega pred obličjem tvojim, kteri bo pripravil pot tvojo pred teboj." 040 MAT 011 011 Resnično vam pravim: Ni vstal izmed tistih, kteri so rojeni od žen, veči od Janeza Krstnika; kdor je pa v nebeškem kraljestvu najmanji, veči je od njega. 040 MAT 011 012 Od dnî Janeza Krstnika doslej se pa nebeško kraljestvo s silo jemlje; in tisti, kteri ga s silo jemljó, pridobivajo ga. 040 MAT 011 013 Kajti vsi preroki in postava so prerokovali do Janeza. 040 MAT 011 014 In če hočete verovati, on je Elija, kteri ima priti. 040 MAT 011 015 Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši! 040 MAT 011 016 Komu bom pa primeril ta rod? Podoben je otrokom, kteri po ulicah posedajo, in tovarišem svojim vpijejo, 040 MAT 011 017 In pravijo: Piskali smo vam, in niste plesali; tarnali smo, in niste jokali. 040 MAT 011 018 Kajti prišel je Janez, in ne jé in ne pije, pa pravijo: Hudiča ima! 040 MAT 011 019 Prišel je sin človečji, in jé in pije, pa pravijo: Glej človeka požeruha in pijanca, prijatelja mitarjev in grešnikov! In modrost so opravičil' nje otroci. 040 MAT 011 020 Tedaj začne Jezus ponošati mestom, v kterih se je zgodilo največ njegovih čudežev, ker se niso spokorila. 040 MAT 011 021 Gorjé ti, Korazim! Gorjé ti Betsajda! Kajti ko bi se bili v Tiru in Sidonu zgodili čudeži, ki so se zgodili v vama, bila bi se davno v žaklji in pepelu spokorila. 040 MAT 011 022 Ali pravim vam: Tiru in Sidonu bo v dan sodbe laže nego vama. 040 MAT 011 023 In ti, Kapernaum! ki si se do neba povzdignil, zagnan boš noter do pekla; kajti ko bi se bili v Sodomi zgodili čudeži, ki so se zgodili v tebi, prebila bi bila do današnjega dne. 040 MAT 011 024 Ali pravim vam, da bo Sodomskej zemlji v dan sodbe laže, nego tebi. 040 MAT 011 025 V ta čas odgovorí Jezus in reče: Zahvaljujem ti, oče! gospodar neba in zemlje, da si to prikril modrim in razumnim, in si je razodel nedoraslim. 040 MAT 011 026 Dà, Oče! ker tako je bila volja tvoja. 040 MAT 011 027 Vse mi je izročil oče moj: in nikdor ne pozna sina razen oče; in tudi očeta ne pozna nikdor, razen sin, in komurkoli če sin razodeti. 040 MAT 011 028 Pridite k meni vsi, kteri se trudite in ste otovorjeni, in jaz vas bom upokojil. 040 MAT 011 029 Vzemite jarem moj na se, in naučite se od mene, ker sem krotek in pokoren s srcem: in našli boste pokoj dušam svojim. 040 MAT 011 030 Kajti jarem moj je blag, in breme moje je lahko. 040 MAT 012 001 V tem času je šel Jezus v soboto skozi setve; učenci njegovi pa postanejo lačni, in začnó klasje trgati in jesti. 040 MAT 012 002 Ko pa Farizeji to vidijo, rekó mu: "Glej, učenci tvoji delajo, kar se v soboto ne sme delati. 040 MAT 012 003 On jim pa reče: Niste li brali, kaj je storil David, ko se je ulakotil on in kteri so bili ž njim? 040 MAT 012 004 Kako je šel v hišo Božjo in je snedel postavljene kruhe, kterih ni smel nihče jesti, razen edini duhovni? 040 MAT 012 005 Ali niste li brali v postavi, da skrunijo v soboto duhovni v tempeljnu soboto, in niso krivi? 040 MAT 012 006 Pravim vam pa, da je tu veči od tempeljna. 040 MAT 012 007 Ko bi pa vedeli, kaj se pravi: "Milosti hočem, in ne darú," ne bi obsojevali nedolžnih. 040 MAT 012 008 Kajti sin človečji je gospodar tudi sobote. 040 MAT 012 009 In odide odtod, in pride v njih shajališče. 040 MAT 012 010 In glej, bil je tu človek, kteri je imel suho roko. In vprašajo ga, govoreč: Ali se sme v soboto zdraviti? da bi ga zatožili. 040 MAT 012 011 On jim pa reče: Kdo med vami je človek, kteri ima eno ovco, in če mu ta pade v soboto v jamo, da je ne bo zgrabil in izvlekel? 040 MAT 012 012 In koliko bolji je človek od ovce? Zatorej se sme v soboto dobro delati. 040 MAT 012 013 Tedaj reče človeku: Stegni roko svojo! Pa stegne, in zdrava je bila kakor druga. 040 MAT 012 014 Farizeji pa izidejo in se posvetujejo za-nj, kako bi ga pogubili. 040 MAT 012 015 Jezus pa zvé, in odide odtod. In za njim je šlo mnogo ljudstva, in uzdravi jih vse. 040 MAT 012 016 In zapretí jim, naj ga ne razglasé, 040 MAT 012 017 Da se izpolni, kar je rečeno po preroku Izaiji, kteri pravi: 040 MAT 012 018 "Glej, hlapec moj, ki sem ga izvolil; ljubljeni moj, ki je duši mojej po volji: duh svoj bom položil na-nj, in oznanjeval bo sodbo narodom. 040 MAT 012 019 Ne bo se prepiral, ne vpil; in nikdor ne bo slišal glasú njegovega po ulicah. 040 MAT 012 020 Nalomljenega trsta ne bo prelomil, in vnetega lanú ne bo pogasil, dokler ne pridobí sodbi zmage. 040 MAT 012 021 In v ime njegovo bodo zaupali narodi." 040 MAT 012 022 Tedaj mu pripeljejo obsedenca, kteri je bil slep in mutast. In uzdravi ga, da je slepec in mutec govoril in videl. 040 MAT 012 023 In vse ljudstvo se je zavzemalo, govoreč: Ali ni ta sin Davidov? 040 MAT 012 024 Slišavši pa to Farizeji, rekó: Ta ne izganja hudičev, razen z Belzebulom poglavarjem hudičev. 040 MAT 012 025 Jezus je pa vedel njih misli, in reče jim: Vsako kraljestvo, ktero se je samo zoper sebe razdvojilo, opustelo bo; in vsako mesto ali dom, kteri se je sam zoper sebe razdvojil, ne bo obstal. 040 MAT 012 026 In če satan izganja satana, razdvojil se je sam zoper sebe: kako bo terej obstalo kraljestvo njegovo? 040 MAT 012 027 In če jaz z Belzebulom izganjam hudiče, s čegavo pomočjo izganjajo sinovi vaši? Za to vam bodo oni sodniki. 040 MAT 012 028 Če pa jaz s pomočjo Duha Božjega izganjam hudiče, prišlo je torej k vam kraljestvo Božje. 040 MAT 012 029 Ali kako more kdo močnemu priti v hišo in mu pohištvo pobrati, če močnega poprej ne zveže? in tedaj bo okradel hišo njegovo. 040 MAT 012 030 Kdor ni z menoj, proti meni je; in kdor z menoj ne zbira, razsiplje. 040 MAT 012 031 Za to vam pravim: Vsak greh in vsaka kletvina se bo odpustila ljudém; kletvina zoper Duhá se pa ne bo odpustila ljudém. 040 MAT 012 032 In če reče kdo besedo zoper sina človečjega, odpustilo mu se bo; kdor pa reče zoper svetega Duha, ne bo mu se odpustilo, ne v tem veku ne v prihodnjem. 040 MAT 012 033 Ali vsadite dobro drevo, in sad njegov bo dober; ali vsadite slabo drevo, in sad njegov bo slab: kajti drevo se pozná po sadu. 040 MAT 012 034 Gadja zalega! kako morete dobro govoriti, ko ste hudobni? kajti usta govoré od preobilnosti srca. 040 MAT 012 035 Dober človek prinaša iz dobrega zaklada srca dobro; in hudoben človek prinaša iz hudobnega zaklada hudobno. 040 MAT 012 036 Pravim vam pa, da za vsako prazno besedo, kterokoli rekó ljudjé, dali bodo za njo odgovor v dan sodbe. 040 MAT 012 037 Kajti s svojimi besedami se boš opravičil, in s svojimi besedami se boš obsodil. 040 MAT 012 038 Tedaj mu odgovoré nekteri od pismarjev in Farizejev in rekó: Učenik! znamenje hočemo od tebe videti. 040 MAT 012 039 On pa odgovorí in jim reče: Hudobni in prešestni rod išče znamenja; ali ne bo mu se dalo znamenje, razen znamenje preroka Jonata. 040 MAT 012 040 Kakor je bil namreč Jona v kitovem trebuhu tri dní in tri nočí, tako bo sin človečji v srcu zemlje tri dní in tri nočí. 040 MAT 012 041 Možjé Ninivljani bodo vstali na sodbo s tem rodom, in obsodili ga bodo; kajti spokorili so se po pridigi Jonata; in glej, tu je veči od Jonata. 040 MAT 012 042 Južna kraljica bo vstala na sodbo s tem rodom, in obsodila ga bo; kajti prišla je od kraja sveta, da sliši Solomonovo modrost; in glej, tu je veči od Solomona. 040 MAT 012 043 Izšedši pa duh nečisti iz človeka, hodi po suhih krajih, in išče pokoja; in ne najde ga. 040 MAT 012 044 Tedaj reče: Vrnil se bom v dom svoj, odkoder sem izšel. Ter pride, in najde praznega, očejenega in olepšanega. 040 MAT 012 045 Tedaj odide in vzeme s seboj sedem drugih duhov, hujih od sebe, ter vnidejo, in tu prebivajo: in poslednje bo temu človeku huje od prvega. Tako bo tudi temu hudobnemu rodu. 040 MAT 012 046 Ko je pa še ljudstvu govoril, glej, mati njegova in bratje njegovi so stali zunaj, in radi bi bili ž njim govorili. 040 MAT 012 047 In nekdo mu reče: Glej, mati tvoja in bratje tvoji stojé zunaj, in radi bi s teboj govorili. 040 MAT 012 048 On pa odgovorí, in reče tistemu, ki mu je povedal: Kdo je mati moja? in kdo so bratje moji? 040 MAT 012 049 In stegnivši roko svojo na učence svoje, reče: Glej, mati moja in bratje moji! 040 MAT 012 050 Kajti kdorkoli izpolni voljo očeta mojega, ki je na nebesih, on je brat moj in sestra in mati. 040 MAT 013 001 Tisti dan je pa izšel Jezus iz hiše, in sedel je pri morji. 040 MAT 013 002 In zbere se pri njem mnogo naroda, toliko, da stopi v ladjo in sede; in vse ljudstvo je stalo na bregu. 040 MAT 013 003 In pripoveda jim v prilikah mnogo, govoreč: Glej, izšel je sejalec sejat. 040 MAT 013 004 In ko je sejal, padlo je nekaj zrnja poleg ceste; in priletele so tice in so ga pozobale. 040 MAT 013 005 Drugo je pa padlo na skalnata tla, kjer ni imelo mnogo zemlje; in precej je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. 040 MAT 013 006 Ko je pa vzšlo solnce, ovenelo je; in ker ni imelo korenine, usahnilo je. 040 MAT 013 007 Drugo je pa padlo v trnje; in trnje je zraslo in ga udušilo. 040 MAT 013 008 Drugo je pa padlo na dobro zemljo, in dajalo je sad, nekaj po sto, nekaj pa po šestdeset, a nekaj po trideset. 040 MAT 013 009 Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši! 040 MAT 013 010 Pa pristopijo učenci in mu rekó: Za kaj jim v prilikah govoriš? 040 MAT 013 011 On pa odgovorí in jim reče: Vam je dano, da spoznate skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa ni dano. 040 MAT 013 012 Kajti kdor ima, dalo mu se bo, in preveč mu bo; kdor pa nima, odvzelo mu se bo tudi to, kar ima. 040 MAT 013 013 Za to vam govorim v prilikah, ker tisti, kteri vidijo, ne vidijo, in tisti, kteri slišijo, ne slišijo, in ne umejo. 040 MAT 013 014 In na njih se izpolnjuje prerokovanje Izaija, ktero pravi: "S sluhom boste slišali, in ne boste umeli; in z očmi boste gledali, in ne boste videli. 040 MAT 013 015 Kajti temu ljudstvu je srce okamenelo, in z ušesi težko slišijo, in očí svoje so zatisnili: da ne bi kedaj z očmi videli, in z ušesi slišali, in s srcem umeli in se spreobrnili, in bi jih ozdravil." 040 MAT 013 016 Blagor pa vašim očém, da vidijo, in vašim ušesom, da slišijo. 040 MAT 013 017 Kajti resnično vam pravim, da so mnogi preroki in pravični želeli videti, kar vi vidite, in niso videli; in slišati, kar vi slišite, in niso slišali. 040 MAT 013 018 Čujte torej vi priliko o sejalcu! 040 MAT 013 019 Vsakemu, kdor besedo o kraljestvu sliši, pa je ne ume, pride hudoba, in ukrade, kar je posejano v srcu njegovem; ta je, ki je posejan poleg ceste. 040 MAT 013 020 Ki je pa posejan na skalnatih tléh, ta je, kdor besedo sliši in jo precej z veseljem sprejema; 040 MAT 013 021 Ali nima korenine v sebi, nego je nestanoviten. Ko pa nastane stiska ali preganjanje za voljo besede, pohujšuje se precej. 040 MAT 013 022 Ki je pa posejan v trnji, ta je, kdor besedo sliši; ali skrb tega svetá in ničemurnost bogastva uduší besedo, in brez sadú ostane. 040 MAT 013 023 Ki je pa posejan na dobro zemljo, ta je, kdor besedo sliši in umé; kdor torej rodí sad, in donaša nekteri po sto, nekteri pa po šestdeset, a nekteri po trideset. 040 MAT 013 024 Predloží jim drugo priliko, govoreč: Nebeško kraljestvo je podobno človeku, kteri je posejal dobro seme na njivi svojej. 040 MAT 013 025 Ko so pa ljudjé spali, prišel je njegov sovražnik, in posejal je kukolj po pšenici, in odšel. 040 MAT 013 026 Ko je pa zrastla trava in je donesla sad, pokaže se tudi kukolj. 040 MAT 013 027 Pa pridejo hišnega gospodarja hlapci in mu rekó: Gospod! nisi li dobrega semena posejal na svojej njivi? Odkod se je pa vzel kukolj? 040 MAT 013 028 On jim pa reče: Sovražnik človek je to storil. Hlapci mu pa rekó: Hočeš li, da gremo in ga izplevemo? 040 MAT 013 029 On pa reče: Ne! da ne bi kedaj, trgaje kukolj, izrovali ž njim vred pšenice. 040 MAT 013 030 Pustite, naj raste oboje skupaj do žetve; in v čas žetve porečem koscem: Poberite najprej kukolj, in povežite ga v snope, da ga sežgem; pšenico pa spravite v žitnico mojo. 040 MAT 013 031 Predloží jim drugo priliko, govoreč: Nebeško kraljestvo je podobno gorušičnemu zrnu, ktero je človek vzel, in posejal na njivi svojej, 040 MAT 013 032 Ktero je res najdrobneje od vseh semen: kedar pa zraste, veče je od zelišč, in postane drevo, da prileté tice nebeške in se nastanjujejo po vejah njegovih. 040 MAT 013 033 Pové jim drugo priliko: Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, kterega je žena vzela in primesila trem mericam moke, dokler se vse ne skvasi. 040 MAT 013 034 Vse to je govoril Jezus ljudém v prilikah, in brez prilike jim ni govoril; 040 MAT 013 035 Da se izpolni, kar je rečeno po preroku, kteri pravi: "V prilikah bom odprl usta svoja; pripovedal bom skrivnosti od začetka sveta." 040 MAT 013 036 Tedaj razpustí Jezus ljudstvo, in pride domú. Pa pristopijo k njemu učenci njegovi, govoreč: Razloži nam priliko o kukolji na njivi. 040 MAT 013 037 On pa odgovorí in jim reče: Sejalec dobrega semena je sin človečji. 040 MAT 013 038 Njiva je pa svet; a dobro seme, ti so sinovi kraljestva; kukolj so pa sinovi hudobije. 040 MAT 013 039 Sovražnik, kteri ga je posejal, je hudič; žetev je pa konec svetá; a kosci so angelji. 040 MAT 013 040 Kakor se torej kukolj pobira, in v ognji sežiga, tako bo na koncu tega sveta. 040 MAT 013 041 Sin človečji bo poslal angelje svoje, in pobrali bodo vsa puhujšanja iz kraljestva njegovega in tiste, kteri delajo krivico, 040 MAT 013 042 In vrgli jih bodo v ognjeno peč: tam bo jok in škripanje z zobmí. 040 MAT 013 043 Tedaj se bodo zasvetili pravični kakor solnce v svojega očeta kraljestvu. Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši! 040 MAT 013 044 Zopet je nebeško kraljestvo podobno skritemu zakladu na polji, kterega je človek našel in skril; in od veselja svojega je šel in je prodal vse, kar je imel, in kupil je tisto polje. 040 MAT 013 045 Zopet je nebeško kraljestvo podobno človeku kupcu, kteri je iskal lepih biserjev. 040 MAT 013 046 In ko je našel en dragocen biser, šel je, prodal vse, kar je imel, in ga je kupil. 040 MAT 013 047 Zopet je nebeško kraljestvo podobno saku, kteri se je vrgel v morje, in je zajel od vsakega rodú. 040 MAT 013 048 In ko se je napolnil, izvlekli so ga na kraj in so sedli, in kar je bilo dobro, pobrali so v posode, a kar je bilo slabo, vrgli so proč. 040 MAT 013 049 Tako bo na koncu sveta. Angelji pojdejo, in odločili bodo hudobne izsred pravičnih. 040 MAT 013 050 In vrgli jih bodo v ognjeno peč; tam bo jok in škripanje z zobmí. 040 MAT 013 051 Jezus jim reče: Ste li vse to umeli? Rekó mu: Dà, Gospod! 040 MAT 013 052 On jim pa reče: Za to je vsak pismar, kteri se je naučil kraljestva nebeškega, podoben človeku gospodarju, kteri prinaša iz zaklada svojega novo in staro. 040 MAT 013 053 In zgodí se, ko Jezus te prilike končá, odide odtod. 040 MAT 013 054 In prišedši v domovino svojo, učil je v njih shajališči, da so se zavzemali in so govorili: Odkod temu ta modrost in močí? 040 MAT 013 055 Ali ni ta tesarjev sin? ali se ne imenuje mati njegova Marija, in bratje njegovi Jakob in Judej in Simon in Juda? 040 MAT 013 056 In niso li vse sestre njegove pri nas? Odkod torej temu vse to? 040 MAT 013 057 In pohujševali so se nad njim. Jezus jim pa reče: Prerok ni brez častí, razen v domovini svojej, in na domu svojem. 040 MAT 013 058 In ni storil ondej mnogo čudežev, za voljo njih nevere. 040 MAT 014 001 V tem času zasliši četrtnik Herod glas o Jezusu, 040 MAT 014 002 Ter reče hlapcem svojim: Ta je Janez Krstnik; on je vstal od mrtvih, in za to dela čudeže. 040 MAT 014 003 Kajti Herod je bil Janeza vjel in ga vklenil in posadil v ječo, za voljo Herodijade, svojega brata Filipa žene. 040 MAT 014 004 Kajti Janez mu je djal: Ni ti dovoljeno nje imeti. 040 MAT 014 005 In hotel ga je umoriti; ali zbal se je ljudstva, ker so ga imeli za preroka. 040 MAT 014 006 Ko je bil pa Herodovega rojstva dan, plesala je po sredi Herodijadina hči, in ugodila je Herodu. 040 MAT 014 007 Za to jej s prisego obreče dati, karkoli bi prosila. 040 MAT 014 008 Ona pa, naučena od matere svoje: Daj mi, reče, tu v skledi glavo Janeza Krstnika. 040 MAT 014 009 In kralju se užali. Pa za voljo prisege in gostov jej ukaže dati. 040 MAT 014 010 In pošlje, in odseka Janezu v ječi glavo. 040 MAT 014 011 Ter prinesó glavo njegovo v skledi, in dadó jo dekletu; in nese jo materi svojej. 040 MAT 014 012 In prišedši učenci njegovi, vzemó truplo in ga pokopljejo; ter pridejo in sporočé Jezusu. 040 MAT 014 013 In slišavši to Jezus, odrine odtod na ladji posebej na samoten kraj. In ko ljudstvo to sliši, odidejo peš za njim iz mest. 040 MAT 014 014 In Jezus izide in ugleda mnogo ljudstva; in zasmilijo mu se, ter uzdravi njih bolnike. 040 MAT 014 015 Ko se je pa zvečerilo, pristopijo k njemu učenci njegovi, govoreč: Kraj je samoten, in ura uže pozna; razpusti ljudstvo, da odidejo v vasí in si kupijo živeža. 040 MAT 014 016 Jezus jim pa reče: Ni jim treba oditi; dajte jim vi jesti. 040 MAT 014 017 Oni mu pa rekó: Nimamo več tu nego pet hlebov in dve ribi, 040 MAT 014 018 On pa reče: Prinesite jih sem! 040 MAT 014 019 Ter ukaže ljudstvu, naj sedejo po travi, in vzeme petere hlebe in tisti dve ribi, in pogledavši na nebo, blagoslovi; ter prelomi in dá hlebe učencem, učenci pa ljudstvu. 040 MAT 014 020 In jedli so vsi, in nasitili so se; in pobrali so ostanke koscev, dvanajst košev polnih. 040 MAT 014 021 Bilo jih je pa, kteri so jedli, kakih pet tisoči móž, brez žen in otrók. 040 MAT 014 022 In precej prisili Jezus učence svoje, naj stopijo v ladjo, in gredó naprej na drugo stran, dokler ne razpustí ljudstva. 040 MAT 014 023 In razpustivši ljudstvo, odide sam posebej na goro molit. Ko se je pa zvečerilo, bil je sam tu. 040 MAT 014 024 Ladja je bila pa uže sredi morja, in valovi so jo metali; kajti bil je veter nasproti. 040 MAT 014 025 O četrtej straži po noči pa odide Jezus k njim, hodé po morji. 040 MAT 014 026 In ko ga učenci ugledajo, da hodi po morji, ustrašijo se in rekó: Prikazen je! in od strahu zakričé. 040 MAT 014 027 Jezus jih pa precej ogovorí, in reče: Bodite srčni! Jaz sem; ne bojte se. 040 MAT 014 028 Peter mu pa odgovorí in reče: Gospod! če si ti, ukaži mi, naj pridem k tebi pò vodi. 040 MAT 014 029 On pa reče: Pridi! In stopivši Peter iz ladje, hodil je po vodi, da pride k Jezusu. 040 MAT 014 030 Ko pa vidi, da je veter močán, uplaši se; in ko se začne potapljati, zavpije, govoreč; Gospod, otmi me! 040 MAT 014 031 Jezus pa precej stegne roko in ga prime, ter mu reče: Maloverni! po kaj si dvomil? 040 MAT 014 032 In ko stopita v ladjo, veter utihne. 040 MAT 014 033 Tisti pa, ki so bili v ladji, pristopijo, ter mu se poklonijo, govoreč: Resnično si sin Božji! 040 MAT 014 034 In prepeljavši se, pridejo v zemljo Genezaretsko. 040 MAT 014 035 In ko ga tega kraja možjé spoznajo, pošljejo po vsej tistej okolici; in prinesó mu vse bolnike. 040 MAT 014 036 In prosili so ga, da bi se le robú obleke njegove dotaknili. In kterikoli so se dotaknili, ozdraveli so. 040 MAT 015 001 Tedaj pristopijo k Jezusu pismarji in Farizeji iz Jeruzalema, govoreč: 040 MAT 015 002 Za kaj prestopajo učenci tvoji izročilo starijih? Ker ne umivajo rok svojih, kedar jedó kruh. 040 MAT 015 003 On pa odgovorí in jim reče: Za kaj prestopate tudi vi zapoved Božjo za voljo izročila svojega? 040 MAT 015 004 Bog namreč je zapovedal, in rekel: "Spoštuj očeta svojega, in mater;" in: "Kdor pa prekolne očeta ali mater, pogine naj s smrtjo." 040 MAT 015 005 Vi pa pravite: Če reče kdo očetu ali materi: Dar je, s čimer ti jaz pomorem, in če prav ne spoštuje očeta svojega ali matere svoje. 040 MAT 015 006 In zavrgli ste zapoved Božjo za voljo izročila svojega. 040 MAT 015 007 Hinavci! lepo je za vas prerokoval Izaija, govoreč: 040 MAT 015 008 "To ljudstvo mi se približuje z ustmi svojimi, in spoštuje me z ustnicami svojimi: srce njih je pa daleč od mene. 040 MAT 015 009 Ali zastonj me časté, učeč nauke, zapovedi človeške." 040 MAT 015 010 In poklicavši ljudsto, reče jim: Poslušajte in umejte! 040 MAT 015 011 Ne skruni človeka to, kar prihaja v usta; nego kar izhaja iz ust, to skruni človeka. 040 MAT 015 012 Tedaj pristopijo učenci njegovi in mu rekó: Véš li, da so se Farizeji, slišavši besedo, pohujšali? 040 MAT 015 013 On pa odgovorí in reče: Vsaka rastlina, ktere ni vsadil oče moj nebeški, izrovala se bo. 040 MAT 015 014 Pustite jih; oni so slepcem slepi vodniki. Če pa slepec slepca vodi, padla bosta oba v jamo. 040 MAT 015 015 Peter pa odgovorí in mu reče: Razloži nam to priliko! 040 MAT 015 016 Jezus pa reče: Ali ste še tudi vi nerazumni? 040 MAT 015 017 Ne umete li, da gre vse, kar prihaja v usta, v trebuh in se meče ven? 040 MAT 015 018 Kar pa izhaja iz ust, izhaja iz srca, in to skruni človeka. 040 MAT 015 019 Kajti iz srca izhajajo hudobne misli, poboji, prešestva, kurbarije, tatvine, krive priče, kletvine. 040 MAT 015 020 To je, kar človeka skruni; z neumitimi rokami pa jesti ne skruni človeka. 040 MAT 015 021 In Jezus izide odtod, in odide v Tirske in Sidonske predele. 040 MAT 015 022 In glej, žena Kananičanka izide iz teh krajev, ter zavpije in mu reče: Usmili se me, Gospod, sin Davidov! mojo hčer hudič zeló muči. 040 MAT 015 023 On jej pa ne odgovorí besede. In pristopivši učenci njegovi, prosili so ga, govoreč: Odpodi jo! ko kriči z nami. 040 MAT 015 024 On pa odgovorí in reče: Nisem poslan, razen k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. 040 MAT 015 025 Ona pa pristopi, ter mu se pokloni, govoreč: Gospod, pomagaj mi! 040 MAT 015 026 On pa odgovorí in reče: Ni lepo, da se vzeme kruh otrokom in se vrže psom. 040 MAT 015 027 Ona pa reče: Dà, Gospod! ali tudi psi jedó od drobtin, ktere padajo z mize njih gospodarjev. 040 MAT 015 028 Tedaj odgovorí Jezus in jej reče: O žena, velika je vera tvoja! Zgodí naj ti se, kakor hočeš. In hčer njena je ozdravela od tega časa. 040 MAT 015 029 In Jezus odide odtod, in pride k morju Galilejskemu; in stopivši na goro, usede se. 040 MAT 015 030 In k njemu pride mnogo ljudî, kteri so imeli s seboj hrome, slepce, mutce, polomljene in mnogo drugih, ter jih položé k nogam Jezusovim; in uzdravi jih. 040 MAT 015 031 Da se ljudstvo začudi, ko je videlo, da mutci govoré, in so polomljeni zdravi, in hromi hodijo, in slepci vidijo. In hvalili so Boga Izraelskega. 040 MAT 015 032 Poklicavši pa Jezus učence svoje, reče: Ljudstvo mi se smili; ker uže tri dnî so pri meni, in nimajo kaj jesti. A lačnih jih ne čem odpraviti, da na poti ne omagajo. 040 MAT 015 033 Pa mu rekó učenci njegovi: Odkod bi mi vzeli v puščavi toliko kruha, da bi toliko ljudstva nasitili? 040 MAT 015 034 In reče jim Jezus: Koliko hlebov imate? Oni pa rekó: Sedem, in malo ribic. 040 MAT 015 035 Pa ukaže ljudstvu, naj sedejo po tléh. 040 MAT 015 036 In vzeme sedmere hlebe in ribe, in blagoslovi, ter prelomi in dá učencem svojim, učenci pa ljudstvu. 040 MAT 015 037 In jedli so vsi, in nasitili so se; in pobrali so ostanke koscev, sedem košev polnih. 040 MAT 015 038 Bilo jih je pa, kteri so jedli, štiri tisoči, brez žen in otrok. 040 MAT 015 039 Razpustivši pa ljudstvo, stopi v ladjo, in pride v Magdalske predele. 040 MAT 016 001 Pa pristopijo k njemu Farizeji in Saduceji, in izkušajoč ga, zaprosijo ga, naj jim pokaže znamenje z neba. 040 MAT 016 002 On pa odgovorí in jim reče: Ko se zvečeri, pravite: Vedro bo! kajti žarí se nebo. 040 MAT 016 003 In zjutraj: Danes bo veter! kajti nebo se žarí in oblačí. Hinavci! nebeško lice znate razločevati, znamenj časov pa ne morete? 040 MAT 016 004 Hudobni in prešestni rod išče znamenja; ali ne bo mu se dalo znamenje, razen znamenje preroka Jonata. Ter jih pustí, in odide. 040 MAT 016 005 In ko se prepeljejo učenci njegovi na drugo stran, pozabili so vzeti kruha. 040 MAT 016 006 Jezus jim pa reče: Glejte, in varujte se kvasu Farizejskega in Saducejskega! 040 MAT 016 007 Oni so pa sami pri sebi mislili in djali: Kruha nismo vzeli. 040 MAT 016 008 Ko pa Jezus to spazi, reče jim: Kaj mislite v sebi, maloverni! da niste vzeli kruha? 040 MAT 016 009 Ali še ne umete in se ne spominjate petih hlebov petim tisočim, in koliko košev ste nabrali? 040 MAT 016 010 Tudi ne sedmih hlebov štirim tisočim, in koliko košev ste nabrali? 040 MAT 016 011 Kako ne umete, da nisem rekel za kruh, da se varujte Farizejskega in Saducejskega kvasú? 040 MAT 016 012 Tedaj spoznajo, da ni rekel, naj se varujejo kruhovega kvasú, nego Farizejskega in Saducejskega uka. 040 MAT 016 013 Ko je pa prišel Jezus v predele Cezareje Filipove, vpraševal je učence svoje, govoreč: Kdo pravijo ljudjé, da sem jaz, sin človečji? 040 MAT 016 014 Oni pa rekó: Nekteri, da si Janez Krstnik; drugi pa, da si Elija; a drugi, da si Jeremija, ali eden od prerokov. 040 MAT 016 015 Reče jim: Kdo pa pravite vi, da sem jaz? 040 MAT 016 016 Simon Peter pa odgovorí in reče: Ti si Kristus, sin živega Boga. 040 MAT 016 017 In Jezus odgovorí in mu reče: Blagor ti, Simon, Jonov sin! ker meso in kri ti nista tega razodela, nego oče moj, ki je na nebesih. 040 MAT 016 018 Pravim pa tudi jaz tebi, da si ti Peter; in na tej skali bom sezidal cerkev svojo, in vrata peklenska je ne bodo premagala. 040 MAT 016 019 In dal ti bom ključe nebeškega kraljestva: in karkoli zvežeš na zemlji, zvezano bo na nebesih; in karkoli razvežeš na zemlji, razvezano bo na nebesih. 040 MAT 016 020 Tedaj zapretí učencem svojim, naj nikomur ne povedó, da je on Jezus Kristus. 040 MAT 016 021 Odtlej je jel Jezus učencem svojim praviti, da mora v Jeruzalem iti, in mnogo pretrpeti od starešin in vélikih duhovnov in pismarjev, in umorjen biti, in tretji dan od smrti vstati. 040 MAT 016 022 In Peter ga vzeme k sebi in ga začne odvračati, govoreč: Smili se sam sebi, Gospod! To ti se nima zgoditi. 040 MAT 016 023 On se pa obrne, in reče Petru: Poberi se od mene, satan! Za pohujšanje si mi; ker ne misliš, kar je Božje, nego kar je človeško. 040 MAT 016 024 Tedaj reče Jezus učencem svojim: Če kdo hoče za menoj iti, zatají naj samega sebe, in vzeme križ svoj, in gre za menoj. 040 MAT 016 025 Kajti kdor hoče življenje svoje ohraniti, izgubil ga bo; kdor pa izgubi življenje svoje za voljo mene, našel ga bo. 040 MAT 016 026 Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet pridobi, duši svojej pa škoduje? Ali kaj bo dal človek v zameno za dušo svojo? 040 MAT 016 027 Kajti sin človečji ima priti v slavi očeta svojega z angelji svojimi; in tedaj bo povrnil vsakemu po delih njegovih. 040 MAT 016 028 Resnično vam pravim: Nekteri so med temi, ki stojé tu, kteri ne bodo okusili smrti, dokler ne vidijo sina človečjega, da gre v kraljestvu svojem. 040 MAT 017 001 In črez šest dnî vzeme Jezus Petra in Jakoba in Janeza brata njegovega, ter jih odpelje same posebej na visoko goro, 040 MAT 017 002 In se pred njimi premení. In obraz njegov se zasveti kakor solnce, a oblačila njegova postanejo bela kakor luč. 040 MAT 017 003 In glej, prikažeta jim se Mojzes in Elija, ter sta ž njim govorila. 040 MAT 017 004 Peter pa odgovorí in reče Jezusu: Gospod! dobro nam je tu biti. Če hočeš, naredili bomo tu tri šatore, tebi enega, in Mojzesu enega, in Eliju enega. 040 MAT 017 005 Ko je še govoril, glej, zakrije jih svetel oblak; in glej, glas iz oblaka, govoreč: Ta je sin moj ljubljeni, kteri je po mojej volji; njega poslušajte. 040 MAT 017 006 In slišavši to učenci, padejo na obraz svoj in se zeló uplašijo. 040 MAT 017 007 In pristopivši Jezus, dotakne se jih, in reče: Vstanite, in ne bojte se! 040 MAT 017 008 Ko so pa oči svoje povzdignili, niso nikogar videli, razen Jezusa samega. 040 MAT 017 009 In ko so stopali z gore, zapové jim Jezus, govoreč: Ne povejte nikomur, kar ste videli, dokler sin človečji ne vstane od mrtvih. 040 MAT 017 010 In učenci njegovi ga vprašajo, govoreč: Kaj pravijo torej pismarji, da mora Elija poprej priti? 040 MAT 017 011 Jezus pa odgovorí in jim reče: Elija bo prišel res poprej in bo vse uravnal; 040 MAT 017 012 Ali pravim vam, da je uže Elija prišel in ga niso poznali, nego storili so ž njim, kar so hoteli: tako bo tudi sin človečji od njih trpel. 040 MAT 017 013 Tedaj spoznajo učenci, da jim je rekel to za Janeza Krstnika. 040 MAT 017 014 In ko pridejo k ljudstvu, pristopi k njemu človek in pred njim poklekne, 040 MAT 017 015 In reče: Gospod, usmili se sina mojega! ker je mesečen in grozno trpí. Velikokrat namreč pade v ogenj, in velikokrat v vodo. 040 MAT 017 016 In pripeljal sem ga učencem tvojim; in niso ga mogli uzdraviti. 040 MAT 017 017 Jezus pa odgovorí in reče: O neverni in popačeni rod! doklej bom z vami? doklej vas bom trpel? Pripeljite mi ga sém! 040 MAT 017 018 In Jezus mu zapretí; in hudič izide iž njega, in mladenič je ozdravel od tega časa. 040 MAT 017 019 Tedaj pristopijo učenci k Jezusu in mu rekó na samem: Za kaj ga nismo mogli mi izgnati? 040 MAT 017 020 Jezus jim pa reče: Za voljo nevere vaše. Kajti resnično vam pravim: Če imate za gorušično zrno vere, porečete tej gori: Premakni se odtod tje! in premaknila se bo; in nič vam ne bo nemogoče. 040 MAT 017 021 Ta rod pa ne izide, razen z molitvijo in postom. 040 MAT 017 022 Ko so pa hodili po Galileji, reče jim Jezus: Sin človečji bo izdan ljudém v roke; 040 MAT 017 023 In umorili ga bodo, in tretji dan bo vstal od smrti. In bili so zeló žalostni. 040 MAT 017 024 Ko pa pridejo v Kapernaum, pristopijo k Petru tisti, ki so pobirali davek, in rekó: Ali vaš učenik ne plačuje davka? 040 MAT 017 025 Reče: Dà. In ko vnide v hišo, prehití ga Jezus, govoreč: Kaj ti se zdí, Simon? Od kterih pobirajo zemeljski kralji colnino ali davek? od sinov svojih, ali od tujcev? 040 MAT 017 026 Peter mu pravi: Od tujcev. Jezus mu reče: Torej so sinovi svobodni. 040 MAT 017 027 Da jih pa ne pohujšamo, pojdi k morju in nastavi trnik; in prvo ribo, ki se vjame, vzemi in jej odpri usta, ni našel boš groš: vzemi ga, in daj jim za me in za se. 040 MAT 018 001 V tem času pristopijo učenci k Jezusu, govoreč: Kdo je torej v nebeškem kraljestvu največi? 040 MAT 018 002 In Jezus pokliče otroka in ga postavi sred njih, 040 MAT 018 003 In reče: Resnično vam pravim, če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne boste prišli v nebeško kraljestvo. 040 MAT 018 004 Kdor se torej poniža kakor ta otrok, ta bo v nebeškem kraljestvu največi. 040 MAT 018 005 In kdorkoli sprejme enega takošnega otroka v ime moje, sprejema mene. 040 MAT 018 006 Kdor pa pohujša enega teh malih, ki verujejo v mé, bilo bi mu bolje, da bi mu se obesil mlinsk kamen na vrat, in bi se utopil v morskej globočini. 040 MAT 018 007 Gorjé svetu za voljo pohujšanja! Pohujšanje sicer mora priti; ali gorjé tistemu človeku, po kterem pohujšanje pride. 040 MAT 018 008 Če te pa roka tvoja ali noga tvoja pohujšuje, odseci ji, in vrzi od sebe; bolje ti je hromemu ali brez roke priti v življenje, nego dve roki in dve nogi imeti, in vrženemu biti v večni ogenj. 040 MAT 018 009 In če te pohujšuje oko tvoje, izderi ga, in vrzi od sebe; bolje ti je z enim očesom priti v življenje, nego dve očesi imeti, in vrženemu biti v peklenski ogenj. 040 MAT 018 010 Glejte, da ne boste prezirali enega teh malih; kajti resnično vam pravim, da gledajo njih angelji na nebesih vsakedaj obličje očeta mojega, ki je na nebesih. 040 MAT 018 011 Kajti sin človečji je prišel, da zveliča, kar se je izgubilo. 040 MAT 018 012 Kaj se vam zdí? Če ima en človek sto ovâc, in ena od njih zajde: ne popustí li devet in devetdeseterih, pa gre na gore, in išče tiste, ki je zašla? 040 MAT 018 013 In če se zgodi, da jo najde, resnično vam pravim, da se nad njo bolj veselí, nego nad devet in devetdeseterimi, ktere niso zašle. 040 MAT 018 014 Tako ni volja očeta vašega, ki je na nebesih, da bi poginil eden od teh malih. 040 MAT 018 015 Če se pa pregreší brat tvoj zoper tebe, pojdi, in ograjaj ga med seboj in njim samim; če te posluša, pridobil si brata svojega. 040 MAT 018 016 Če pa ne posluša, vzemi seboj še enega ali dva, da ostane vsaka beseda v ustih dveh ali treh prič. 040 MAT 018 017 Če jih pa ne posluša, povej cerkvi; če pa tudi cerkve ne posluša, naj ti bo ko pogan in mitar. 040 MAT 018 018 Resnično vam pravim: Karkoli zvežete na zemlji, zvezano bo na nebesih; in karkoli razvežete na zemlji, razvezano bo na nebesih. 040 MAT 018 019 Zopet vam pravim, da če se dva od vas zedinita na zemlji o čemerkoli, kar prosita, zgodilo jima se bo od očeta mojega, ki je na nebesih. 040 MAT 018 020 Kajti, kjer sta dva ali trije zbrani v ime moje, tam sem jaz sredi njih. 040 MAT 018 021 Tedaj pristopi k njemu Peter in reče: Gospod! kolikokrat se bo pregrešil brat moj zoper mene in mu bom odpustil? do sedemkrat? 040 MAT 018 022 Jezus mu reče: Ne pravim ti, do sedemkrat, nego do sedemdesetkrat sedemkrat. 040 MAT 018 023 Za to je nebeško kraljestvo podobno človeku kralju, kteri je hotel s hlapci svojimi račun napraviti. 040 MAT 018 024 In ko je jel računiti, pripeljejo mu enega, kteri je bil dolžen tisoč talentov. 040 MAT 018 025 Ker pa ni imel, da bi plačal, ukaže gospodar njegov prodati njega, in ženo njegovo in otroke, in vse, kar je imel, in naj mu se plača. 040 MAT 018 026 Hlapec pa pade, ter mu se je poklanjal, govoreč: Gospod! potrpi me, in vse ti bom plačal. 040 MAT 018 027 Gospodarju se pa ta hlapec zasmili: in prizanese mu, in dolg mu odpustí. 040 MAT 018 028 Ko pa ta hlapec izide, najde enega svojih tovarišev, kteri mu je bil sto grošev dolžen; in zgrabivši ga, davil ga je, govoreč: Plačaj mi, kar si dolžen! 040 MAT 018 029 Tovariš njegov pa pade k nogam njegovim, ter ga je prosil, govoreč: Potrpi me, in vse ti bom plačal. 040 MAT 018 030 On pa ni hotel; nego odide in ga vrže v ječo, dokler ne plača dolga. 040 MAT 018 031 Videvši pa tovariši njegovi, kar se je zgodilo, užali jim se zeló; ter pridejo in povedó gospodarju svojemu vse, kar se je zgodilo. 040 MAT 018 032 Tedaj ga gospodar njegov pokliče in mu reče: Hudobni hlapec! odpustil sem ti ves tisti dolg, ker si me prosil. 040 MAT 018 033 Ali se nisi imel tudi ti tovariša svojega usmiliti, kakor sem se tudi jaz tebe usmilil? 040 MAT 018 034 In gospodar njegov se ujezí in ga izročí trinogom, dokler ne poplača vsega, kar mu je bil dolžen. 040 MAT 018 035 Tako bo storil tudi oče moj nebeški vam, če ne odpustite vsak bratu svojemu iz srca svojega njih pregreh. 040 MAT 019 001 In zgodí se, ko končá Jezus te besede, odide iz Galileje, in pride v predele Judejske onkraj Jordana. 040 MAT 019 002 In za njim je šlo mnogo ljudstva, in uzdravi jih tu. 040 MAT 019 003 Pa pristopijo k njemu Farizeji, izkušaje ga, in mu rekó: Je li dovoljeno človeku popustiti ženo svojo za voljo vsakega vzroka? 040 MAT 019 004 On pa odgovorí in jim reče: Niste li brali, da ju je tiste, ki je v začetku ustvaril človeka, ustvaril moža in ženo? 040 MAT 019 005 In rekel: "Za to bo zapustil človek očeta in mater; in pridružil se bo ženi svojej, in dva bosta eno telo?" 040 MAT 019 006 Tako nista več dva nego eno telo. Kar je torej Bog združil, naj človek ne razdružuje. 040 MAT 019 007 Rekó mu: Za kaj je torej zapovedal Mojzes dati ločilno pismo, in pustiti jo? 040 MAT 019 008 Reče jim: Ker vam je Mojzes za voljo trdosrčnosti vaše dovolil popuščati žene svoje; v začetku pa ni bilo tako. 040 MAT 019 009 Pravim vam pa, da kdorkoli ženo svojo popustí razen za voljo kurbanja, in se oženi z drugo, prešestvuje; in kdor popuščeno vzeme, prešestvuje. 040 MAT 019 010 Rekó mu učenci njegovi: Če je tako človekova reč z ženo, ni se dobro ženiti. 040 MAT 019 011 On jim pa reče: Te besede ne zapopadajo vsi, nego kterim je dano. 040 MAT 019 012 Ker so skopljenci, kteri so se iz materinega telesa tako rodili; in so skopljenci, ktere so ljudjé skopili; in so skopljenci, kteri so se sami skopili, za voljo nebeškega kraljestva. Kdor more zapopasti, naj zapopade! 040 MAT 019 013 Tedaj prinesó k njemu otroke, naj položi na njih roke, in moli; učenci jim pa zabranijo. 040 MAT 019 014 Jezus pa reče: Pustite otročiče, in ne branite jim priti k meni; kajti takih je nebeško kraljestvo. 040 MAT 019 015 In položivši na njih roke, odide odtod. 040 MAT 019 016 In glej, eden pristopi in mu reče: Dobri učenik! kaj dobrega naj storim, da bom imel večno življenje? 040 MAT 019 017 On mu pa odgovorí: Kaj me imenuješ dobrega? Nikdor ni dober, razen eden, Bog. Če pa hočeš vniti v življenje, izpolni zapovedi. 040 MAT 019 018 Reče mu: Ktere? Jezus pa reče: Ne ubijaj, ne prešestvuj; ne kradi; ne pričaj po krivem; 040 MAT 019 019 Spoštuj očeta svojega in mater: in ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe. 040 MAT 019 020 Mladenič mu reče: Vse to sem izpolnil od mladosti svoje; česa mi je še treba? 040 MAT 019 021 Jezus mu reče: Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj premoženje svoje, in daj ubogim: in imel boš zaklad na nebu. Ter pridi, in pojdi za menoj! 040 MAT 019 022 Slišavši pa mladenič besedo, odide žalosten; kajti imel je mnogo premoženja. 040 MAT 019 023 Jezus pa reče učencem svojim: Resnično vam pravim, da težko bogatin vnide v nebeško kraljestvo. 040 MAT 019 024 Zopet vam pravim: Laže je priti kameli skozi igleno uho, nego bogatinu priti v kraljestvo Božje. 040 MAT 019 025 Slišavši pa to učenci njegovi, zavzemó se zeló, in rekó: Kdo se torej more zveličati? 040 MAT 019 026 Jezus pa pogleda va-nje in jim reče: Pri ljudéh je to nemogoče, ali pri Bogu je vse mogoče. 040 MAT 019 027 Tedaj odgovorí Peter in mu reče: Glej, mi smo zapustili vse in smo šli za teboj; kaj bo torej nam? 040 MAT 019 028 Jezus jim pa reče: Resnično vam pravim, da vi, ki ste šli za menoj, o drugem rojstvu, ko se bo usedel sin človečji na prestol svoje slave, sedli boste tudi vi na dvanajst prestolov, in sodili boste dvanajstere rodove Izraelove. 040 MAT 019 029 In vsak, kdor je zapustil hiše, ali brate, ali sestre, ali očeta, ali mater, ali ženo, ali otroke, ali njive, za voljo imena mojega, prejel bo stokrat več, in zadobil bo večno življenje. 040 MAT 019 030 A mnogi prvi bodo zadnji, in zadnji prvi. 040 MAT 020 001 Kajti nebeško kraljestvo je podobno človeku gospodarju, kteri je zjutraj zgodaj izšel, da najeme delalcev v vinograd svoj. 040 MAT 020 002 In pogodivši se z delalci po groši na dan, pošlje jih v vinograd svoj. 040 MAT 020 003 In ko izide okoli tretje ure, ugleda druge, da stojé na trgu brez dela. 040 MAT 020 004 In reče jim: Pojdite tudi vi v moj vinograd, in karkoli bo prav, dal vam bom. 040 MAT 020 005 Oni pa odidejo. Ko izide zopet o šestej in devetej uri, storí ravno tako. 040 MAT 020 006 Ko pa izide okoli enajste ure, najde druge, da stojé brez dela. In reče jim: Kaj stojite tu ves dan brez dela? 040 MAT 020 007 Rekó mu: Ker nas ni nihče najel. In velí jim: Pojdite tudi vi v moj vinograd, in karkoli bo prav, boste prejeli. 040 MAT 020 008 Ko se je pa zvečerilo, veli gospodar vinograda pristavniku svojemu: Pokliči delalce, in daj jim plačilo, počenši od zadnjih do prvih. 040 MAT 020 009 In prišedši tisti, kteri so bili najeti okoli enajste ure, prejmó po groši. 040 MAT 020 010 Ko pa pridejo prvi, mislijo, da bodo prejeli več; in tudi oni prejmó po groši. 040 MAT 020 011 Prejemši pa, godrnjali so nad gospodarjem, 040 MAT 020 012 Govoreč: Ti poslednji so delali eno uro, in naredil si jih enake nam, ki smo prenesli breme vsega dné in vročino. 040 MAT 020 013 On pa odgovorí in reče enemu od njih: Prijatelj! ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj po groši? 040 MAT 020 014 Vzemi svoje in pojdi! Hočem pa dati temu poslednjemu, kakor tudi tebi. 040 MAT 020 015 Ali mar ne smem jaz s svojim storiti, kar hočem? Je li oko tvoje hudobno, ker sem jaz dober? 040 MAT 020 016 Tako bodo zadnji prvi, in prvi zadnji; kajti mnogo je poklicanih, a malo izvoljenih. 040 MAT 020 017 In ko je šel Jezus v Jeruzalem, vzeme po poti dvanajstere učence na stran in jim reče: 040 MAT 020 018 Glej, v Jeruzalem gremo, in sin človečji bo izdan vélikim duhovnom in pismarjem; in obsodili ga bodo na smrt. 040 MAT 020 019 In izročili ga bodo poganom, naj ga zasmehujejo, in bičajo, in križajo; in tretji dan bo vstal od smrti. 040 MAT 020 020 Tedaj pristopi k njemu mati Zebedejevih sinov s svojima sinoma, ter mu se je poklanjala in ga nekaj prosila. 040 MAT 020 021 On ji pa reče: Kaj hočeš? Reče mu: Reci, naj sedeta ta dva moja sina, eden tebi na desno, in eden tebi na levo v kraljestvu tvojem. 040 MAT 020 022 Jezus pa odgovorí in reče: Ne vésta, kaj prosita. Moreta li piti kelih, ki ga bom jaz pil, in krstiti se s krstom, s kterim se jaz krstim? Rečeta mu: Moreva. 040 MAT 020 023 In reče jima: Kelih moj bosta torej pila, in s krstom, s kterim se jaz krstim, bosta se krstila; ali da bi sedla meni na desno in meni na levo, ne morem jaz dati, nego to se bo dalo tistim, kterim je pripravljeno od očeta mojega. 040 MAT 020 024 In slišavši to deseteri, ujezé se nad tema dvema bratoma. 040 MAT 020 025 Jezus jih pa pokliče in reče: Véste, da knezi narodov nad temi gospodujejo, in poglavarji jim vladajo. 040 MAT 020 026 Ne bo pa tako med vami: nego kdor hoče velik postati med vami, bodi vam služabnik; 040 MAT 020 027 In kdor hoče prvi biti med vami, bodi vam hlapec. 040 MAT 020 028 Kakor sin človečji ni prišel, da bi mu služili, nego da služi, in dá življenje svoje v odkup za mnoge. 040 MAT 020 029 In ko so šli iz Jerihe, šlo je za njim mnogo ljudstva. 040 MAT 020 030 In glej, dva slepca sta sedela kraj poti, in slišavši, da gre Jezus mimo, zakričita, govoreč: Usmili se naju, Gospod, sin Davidov! 040 MAT 020 031 Ljudstvo jima pa zapretí, naj umolkneta. Ona dva pa še bolj zavpijeta, govoreč: usmili se naju, gospod, sin Davidov! 040 MAT 020 032 In Jezus se ustavi in ju pokliče, ter reče: Kaj hočeta, da vama storím? 040 MAT 020 033 Rečeta mu: Gospod! da se nama očí odpró. 040 MAT 020 034 Jezusu se pa zasmilita, in dotakne se njunih očî. In precej so spregledale njune očí, in šla sta za njim. 040 MAT 021 001 In ko se približajo Jeruzalemu, in pridejo v Betfago k Oljskej gori, tedaj pošlje Jezus dva učenca, 040 MAT 021 002 In reče jima: Pojdita v vas, ki vama je nasproti; in precej bosta našla oslico privezano, in žrebe ž njo: odvežita ji, in pripeljita k meni. 040 MAT 021 003 In če vama kdo kaj reče, porečeta: Gospod ji potrebuje; in precej ji bo poslal. 040 MAT 021 004 Vse to se je pa zgodilo, da se izpolni, kar je rečeno po preroku, kteri pravi; 040 MAT 021 005 "Recite Sionskej hčeri: Glej, kralj tvoj gre k tebi, krotek, in sedí na oslici in žrebetu sinu oslice pod jarmom." 040 MAT 021 006 Učenca pa odideta in storita, kakor jima je Jezus ukazal. 040 MAT 021 007 In pripeljeta oslico in žrebe, ter položé na nji oblačila svoja in ga posadé na nji. 040 MAT 021 008 Mnogo ljudstva pa pogrne oblačila svoja po poti; a drugi so sekali veje z dreves, ter jih stlali po poti. 040 MAT 021 009 A ljudstvo, ktero je šlo pred njim in za njim, vpilo je, govoreč: Hosana sinu Davidovemu! Blagoslovljen, kteri gre v imenu Gospodovem! Hosana na višavah! 040 MAT 021 010 In ko vnide v Jeruzalem, zgane se vse mesto, govoreč: Kdo je ta? 040 MAT 021 011 Ljudstvo je pa pravilo: Ta je prerok Jezus, iz Nazareta Galilejskega. 040 MAT 021 012 In Jezus vnide v tempelj Božji, in izžene vse, kteri so v tempeljnu prodajali in kupovali, in prevrne mize menjalcem, in klopí tistim, kteri so prodajali golobe. 040 MAT 021 013 In reče jim: Pisano je: "Dom moj se imenuje dom molitve;" a vi ste naredili iž njega "jamo razbojniško." 040 MAT 021 014 Pa pristopijo k njemu v tempeljnu slepci in hromi; in uzdravi jih. 040 MAT 021 015 Ko pa vidijo véliki duhovni in pismarji čudeže, ktere storí, in otroke, da vpijejo v tempeljnu, in govoré: Hosana sinu Davidovemu! razjezé se. 040 MAT 021 016 In rekó mu: Slišiš li, kaj ti pravijo? Jezus jim pa reče: Dà! Niste li nikoli brali: "Iz ust nedoraslih in dojencev napravil si hvalo?" 040 MAT 021 017 Ter jih pustí in odide iz mesta v Betanijo, in tu prenoči. 040 MAT 021 018 Zjutraj pa, vračajoč se v mesto, postane lačen. 040 MAT 021 019 In ugledavši kraj poti eno smokvo, pride k njej, in ničesar ne najde na njej, razen samo listje; in reče jej: Nikoli več naj ne bo na tebi sadú na vekomaj! In usahnila je smokva precej. 040 MAT 021 020 In videvši to učenci, začudijo se, govoreč: Kako precej je usahnila smokva! 040 MAT 021 021 Jezus pa odgovorí in jim reče: Resnično vam pravim: Če imate vero in ne dvomite, ne boste storili tega samo smokvi, nego če tudi rečete tej gori: Vzdigni se, in vrzi se v morje! zgodilo se bo. 040 MAT 021 022 In vse, karkoli v molitvi prosite, če verujete, boste prejeli. 040 MAT 021 023 In ko je prišel v tempelj in je učil, pristopijo k njemu véliki duhovni in ljudski pismarji, govoreč: S kakošno oblastjo delaš to? in kdo ti je dal to oblast? 040 MAT 021 024 Jezus pa odgovorí in jim reče: Vprašal vas bom tudi jaz eno besedo; in če mi jo poveste, povedal bom tudi jaz vam, s kakošno oblastjo to delam. 040 MAT 021 025 Odkod je bil krst Janezov? z neba, ali od ljudî? 040 MAT 021 026 Oni so pa sami s seboj premišljevali, govoreč: Če rečemo: Z neba, poreče nam: Za kaj mu torej niste verovali? Če pa rečemo: Od ljudî, bojimo se ljudstva; kajti vsi imajo Janeza za preroka. 040 MAT 021 027 Ter odgovoré Jezusu in rekó: Ne vémo. Tudi on jim reče: Tudi jaz vam ne povem, s kakošno oblastjo to delam. 040 MAT 021 028 Kaj se vam pa zdí? Imel je človek dva sina. In pristopivši k prvemu, reče: Sin, pojdi, delaj danes v vinogradu mojem. 040 MAT 021 029 On pa odgovorí in reče: Ne čem. Potem se pa razkesá, in odide. 040 MAT 021 030 In pristopivši k drugemu, reče ravno tako. On pa odgovorí in reče: Pojdem, gospod! In ni šel. 040 MAT 021 031 Kteri teh dveh je očetu voljo izpolnil? Rekó mu: Prvi. Jezus jim reče: Resnično vam pravim, da pojdejo mitarji in kurbe pred vami v kraljestvo Božje. 040 MAT 021 032 Kajti prišel je k vam Janez po poti pravice, in niste mu verjeli; mitarji in kurbe so mu pa verjeli, in ko ste vi to videli, niste se potem razkesali, da bi mu bili verjeli. 040 MAT 021 033 Čujte drugo priliko! Bil je neki človek gospodar, kteri je zasadil vinograd, in ga ogradil s plotom, in izkopal v njem klet, in sezidal stolp, ter ga izročil vinogradnikom, in odpotoval. 040 MAT 021 034 Ko se pa približa čas sadú, pošlje hlapce svoje k vinogradnikom, da prejmó sad njegov. 040 MAT 021 035 In vinogradniki zgrabijo hlapce, in enega pretepó, enega pa ubijejo, a enega kamenjajo. 040 MAT 021 036 Zopet pošlje druge hlapce, kterih je bilo več od prvih, in ž njimi storé ravno tako. 040 MAT 021 037 Potem pa pošlje k njim sina svojega, govoreč: Sina se bodo bali. 040 MAT 021 038 Ko pa ugledajo vinogradniki sina, rekó med seboj: Ta je dedič. Pridite, ubijmo ga, in prilastimo si dedovino njegovo! 040 MAT 021 039 Ter ga zgrabijo in vržejo ven iz vinograda, in ubijejo. 040 MAT 021 040 Kedar pride torej gospodar vinograda, kaj bo storil tem vinogradnikom? 040 MAT 021 041 Rekó mu: Hudobneže, njih bo hudo pogubil, in vinograd svoj bo izročil drugim vinogradnikom, kteri mu bodo dajali sad o svojem času. 040 MAT 021 042 Jezus jim reče: Niste li nikoli v pismu brali: "Kamen, kterega so zidarji zavrgli, on je postal glava oglu; od Gospoda se je zgodilo to, in čudno je v očéh naših." 040 MAT 021 043 Za to vam pravim, da se bo vam kraljestvo Božje odvzelo, in dalo se bo narodu, kteri donaša njegove sadove. 040 MAT 021 044 In kdor na ta kamen pade, razbil se bo; a na kogar on pade, razdrobil ga bo. 040 MAT 021 045 In slišavši véliki duhovni in Farizeji prilike njegove, spoznajo, da o njih govorí. 040 MAT 021 046 In gledali so, da bi ga vjeli; ali zbojé se ljudstva, ker so ga imeli za preroka. 040 MAT 022 001 In Jezus jim odgovorí in reče zopet v prilikah, govoreč: 040 MAT 022 002 Nebeško kraljestvo je podobno človeku kralju, kteri je napravil sinu svojemu svatovščino. 040 MAT 022 003 In poslal je služabnike svoje, naj pokličejo tiste, kteri so bili na svatovščino povabljeni; in niso hoteli priti. 040 MAT 022 004 Zopet je poslal druge služabnike, govoreč: Recite povabljencem: Glej, pojedinjo sem pripravil, junci moji in pitanci so poklani, in vse jo pripravljeno; pridite na svatovščino. 040 MAT 022 005 Oni pa niso marali, in odšli so, nekteri na polje svoje, nekteri pa po kupčiji svojej. 040 MAT 022 006 Drugi so pa služabnike njegove zgrabili, in zasramotili, in pobili. 040 MAT 022 007 Slišavši pa to kralj, razjezí se; ter pošlje vojske svoje, in tiste ubijalce pogubí, in njih mesto razdene. 040 MAT 022 008 Tedaj velí služabnikom svojim: Svatovščina je pripravljena, ali povabljeni niso bili vredni. 040 MAT 022 009 Pojdite torej na razpotja, in kogarkoli najdete, pokličite ga na svatovščino. 040 MAT 022 010 In ti služabniki odidejo na razpotja, in zberó vse, kterekoli najdejo, hudobne in dobre; in svatovščina se napolni z gosti. 040 MAT 022 011 Ko pa kralj izide, da pogleda goste, ugleda tu človeka, kteri ni bil oblečen v svatovsko obleko. 040 MAT 022 012 In reče mu: Prijatelj! kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke? On pa mu umolkne. 040 MAT 022 013 Tedaj reče kralj služabnikom svojim: Zvežite mu noge in roke, ter ga vzemite in vrzite v najkrajnjo temo: tam bo jok in škripanje z zobmí. 040 MAT 022 014 Kajti mnogo je poklicanih, ali malo izvoljenih. 040 MAT 022 015 Tedaj odidejo Farizeji in se posvetujejo, kako bi ga v besedi vjeli. 040 MAT 022 016 In pošljejo k njemu učence svoje s Herodovci, govoreč: Učenik! vémo, da si pravičen in pot Božjo v resnici učiš, in ti ni mar nobenega, ker ne gledaš ljudém na lice. 040 MAT 022 017 Povej nam torej, kaj ti se zdí? Ali se sme dati cesarju davek, ali ne? 040 MAT 022 018 Jezus pa spozná njih zvijačo, in reče: Kaj me izkušate, hinavci? 040 MAT 022 019 Pokažite mi davkovski denar. In oni mu prinesó denar. 040 MAT 022 020 In reče jim: Čegava je ta podoba in napis? 040 MAT 022 021 Rekó mu: Cesarjeva. Tedaj jim reče: Dajte torej, kar je cesarjevega, cesarju; in kar je Božjega, Bogu. 040 MAT 022 022 In slišavši to, začudijo se; ter ga pusté, in odidejo. 040 MAT 022 023 Tisti dan pristopijo k njemu Saduceji, kteri pravijo, da ni vstajanja, in vprašajo ga, 040 MAT 022 024 Govoreč: Učenik! Mojzes je rekel: Če kdo umre, in nima otrok, naj vzeme brat njegov ženo njegovo, in zbudí seme bratu svojemu. 040 MAT 022 025 Bilo je pa pri nas sedem bratov. In prvi se je oženil, in umrl; in ne imevši semena, zapustil je ženo svojo bratu svojemu. 040 MAT 022 026 Ravno tako tudi drugi, in tretji, noter do sedmega. 040 MAT 022 027 Na zadnje za vsemi je pa umrla tudi žena. 040 MAT 022 028 O vstajanji torej, čegava od sedmerih bo žena? kajti vsi so jo imeli. 040 MAT 022 029 Jezus pa odgovorí in jim reče: Motite se, ker ne znate ne pisma, ne močí Božje. 040 MAT 022 030 O vstajanji namreč se ne ženijo, in ne možé, nego so kakor angelji Božji na nebu. 040 MAT 022 031 Za vstajanje pa mrtvih, niste li brali, kar vam je rekel Bog, govoreč: 040 MAT 022 032 "Jaz sem Bog Abrahamov, in Bog Izakov, in Bog Jakobov?" Ni Bog Bog mrtvih, nego živih. 040 MAT 022 033 In slišavši to ljudstvo, strmeli so nad naukom njegovim. 040 MAT 022 034 Ko pa Farizeji slišijo, da je Saduceje osramotil, zberó se vkupej. 040 MAT 022 035 Pa vpraša en učenik postave izmed njih, izkušaje ga, in reče: 040 MAT 022 036 Učenik! ktera zapoved je v postavi naj veča? 040 MAT 022 037 Jezus mu pa reče: "Ljubi Gospoda Boga svojega iz vsega srca svojega, in iz vse duše svoje, in iz vse pameti svoje." 040 MAT 022 038 Ta je prva in največa zapoved. 040 MAT 022 039 Druga je pa tej podobna: "Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe." 040 MAT 022 040 O teh dveh zapovedih visi vsa postava in preroki. 040 MAT 022 041 Ko se pa Farizeji snidejo, vpraša jih Jezus, 040 MAT 022 042 Govoreč: Kaj se vam zdí za Kristusa? Čegav sin je? Rekó mu: Davidov. 040 MAT 022 043 Reče jim: Kako ga torej David v duhu imenuje gospoda, ko pravi: 040 MAT 022 044 "Rekel je Gospod gospodu mojemu: Sedí meni na desno, dokler ne položim sovražnikov trojih nogam tvojim za podnožje?" 040 MAT 022 045 Če ga torej David imenuje gospoda, kako je sin njegov? 040 MAT 022 046 In nihče mu ni mogel besede odgovoriti; in od tega dné se ga ni upal nihče več vprašati. 040 MAT 023 001 Tedaj reče Jezus ljudstvu in učencem svojim, 040 MAT 023 002 Govoreč: Na Mojzesov stol so se usedli pismarji in Farizeji. 040 MAT 023 003 Vse torej, karkoli vam rekó izpolnjevati, izpolnjujte in delajte. Po njih delih pa ne delajte; ker govoré, pa ne delajo. 040 MAT 023 004 Vežejo namreč težke in neprenosljive butare; in nakladajo jih ljudém na pleča: a s svojim prstom jih ne té ganiti. 040 MAT 023 005 Vsa svoja dela pa delajo, da jih vidijo ljudjé. Razširjajo si namreč napise, in delajo velike robove oblačilom svojim. 040 MAT 023 006 In ljubijo prve prostore na gostijah, in prve stole po shajališčih, 040 MAT 023 007 In pozdrave po ulicah, in da jih ljudjé imenujejo: Rabi! Rabi! 040 MAT 023 008 Vi se pa ne imenujte rabi; kajti eden je vaš mojster, Kristus: vsi vi ste pa bratje. 040 MAT 023 009 In ne imenujte na zemlji nikogar očeta svojega; kajti eden je vaš oče, kteri je na nebesih. 040 MAT 023 010 Ne imenujte se tudi ne učenike; kajti eden je vaš učenik, Kristus. 040 MAT 023 011 A kdor je največi med vami, bodi vam služabnik. 040 MAT 023 012 Kdor se pa povišuje, ponižal se bo; in kdor se ponižuje, povišal se bo. 040 MAT 023 013 Gorjé pa vam, pismarji in Farizeji, hinavci! da zapirate nebeško kraljestvo pred ljudmí; vi namreč ne greste va-nj, in tudi tistim, kteri hočejo, ne puščate vniti. 040 MAT 023 014 Gorjé vam, pismarji in Farizeji, hinavci! da požirate vdovam hiše, in na videz dolgo molite: za to boste prejeli ostrejo sodbo. 040 MAT 023 015 Gorjé vam, pismarji in Farizeji, hinavci! da prehodite morje in zemljo, da pridobite enega, kteri se pojudi; in ko se je pojudil, naredite iž njega peklenskega sinú, dvakrat hujega od sebe. 040 MAT 023 016 Gorjé vam, slepi vodniki! kteri pravite: Če priseže kdo pri tempeljnu, to ni nič; če pa priseže kdo pri tempeljnovem zlatu, kriv je. 040 MAT 023 017 Bebci in slepci! Kaj pa je več, zlato, ali tempelj, kteri posvečuje zlato? 040 MAT 023 018 In; Če priseže kdo pri oltarji, to ni nič; če pa priseže kdo pri daru, ki je na njem, kriv je. 040 MAT 023 019 Bebci in slepci! Kaj pa je več, dar, ali oltar, kteri posvečuje dar? 040 MAT 023 020 Kdor torej priseže pri oltarji, prisega pri njem in pri vsem, kar je na njem. 040 MAT 023 021 In kdor priseže pri nebu, prisega pri njem in pri tistem, kteri sedí na njem. 040 MAT 023 022 In kdor priseže pri tempeljnu, prisega pri njem in pri tistem, kteri prebiva v njem. 040 MAT 023 023 Gorjé vam, pismarji in Farizeji, hinavci! da dajete desetino od mete, in kopra, in kumine, opustili ste pa, kar je najvažneje v postavi: sodbo in milost in vero. To je bilo treba storiti, in onega ne opustiti. 040 MAT 023 024 Slepi vodniki! kteri ocejate komarja, kamelo pa požirate. 040 MAT 023 025 Gorjé vam, pismarji in Farizeji, hinavci! da čistite sklenico in skledo zunej, znotrej ste pa polni ropa in nepravičnosti. 040 MAT 023 026 Slepi Farizej! očisti poprej sklenico in skledo znotrej, da boste tudi zunej čisti 040 MAT 023 027 Gorjé vam, pismarji in Farizeji, hinavci! da ste podobni pobeljenim grobom, kteri se zdé zunej lepi, znotrej so pa polni mrtvaških kosti in vse nesnage. 040 MAT 023 028 Tako se kažete tudi vi ljudém zunej pravične, znotrej ste pa polni hinavstva in hudobije. 040 MAT 023 029 Gorjé vam, pismarji in Farizeji, hinavci! da zidate prerokom grobe, in lepšate pravičnim spomenike, 040 MAT 023 030 In pravite: Da smo bili v dnéh očetov svojih, ne bi bili njih deležniki bili pri krvi prerokov. 040 MAT 023 031 Tako pričate sami zoper sebe, da ste sinovih teh, kteri so pomorili preroke. 040 MAT 023 032 In vi ste napolnili mero očetov svojih. 040 MAT 023 033 Kače! gadja zalega! kako boste ubežali sodbi peklenskega ognja? 040 MAT 023 034 Za to, glej, pošiljam jaz k vam preroke in modre in pismarje; in nektere od njih boste pomorili in razpeli na križ, in nektere od njih boste po shajališčih svojih bičali, in preganjali od mesta do mesta. 040 MAT 023 035 Da pride na vas vsa pravična kri, ktera se je prelila na zemlji, od krvi pravičnega Abeljna noter do krvi Zaharija Baruhijevega sina, kterega ste umorili med tempeljnom in oltarjem. 040 MAT 023 036 Resnično vam pravim: Vse to bo prišlo na ta rod. 040 MAT 023 037 Jeruzalem, Jeruzalem, kteri ubijaš preroke in kamenjuješ tiste, kteri so k tebi poslani! Kolikrat sem hotel zbrati otroke tvoje, kakor zbira kokoš piščeta svoja pod peruti, in niste hoteli. 040 MAT 023 038 Glej, zapušča vam se hiša vaša pusta. 040 MAT 023 039 Kajti resnično vam pravim: Ne boste me videli odslej, dokler ne rečete: Blagoslovljen, kteri gre v imenu Gospodovem! 040 MAT 024 001 In izšedši Jezus, šel je od tempeljna. Pa pristopijo učenci njegovi, da mu pokažejo zidine tempeljna. 040 MAT 024 002 Jezus jim pa reče: Ne vidite li vsega tega? Resnično vam pravim: Tu ne bo ostal kamen na kamenu, kteri se ne bi podrl. 040 MAT 024 003 Ko je pa sedel na Oljskej gori, pristopijo posebéj k njemu učenci, govoreč: Povej nam, kedaj bo to? In kaj bo znamenje prihodu tvojemu in koncu sveta? 040 MAT 024 004 In Jezus odgovorí in jim reče: Varujte se, da vas kdo ne premoti! 040 MAT 024 005 Kajti mnogo jih bo prišlo v ime moje, govoreč: Jaz sem Kristus. In mnogo jih bodo premotili. 040 MAT 024 006 Slišali boste boje in glasove o bojih. Glejte, ne ustrašite se! kajti to mora vse biti. Ali tedaj še ni konec. 040 MAT 024 007 Kajti vstal bo narod na narod, in kraljestvo na kraljestvo; in lakote bodo in kuge in potresi po krajih. 040 MAT 024 008 Vse to je pa začetek nadlogam. 040 MAT 024 009 Tedaj vas bodo izročili stiski, in morili vas bodo; in sovražili vas bodo vsi narodi za voljo imena mojega. 040 MAT 024 010 In tedaj se bodo pohujšali mnogi; in drug drugega bodo izdajali, in drug drugega sovražili. 040 MAT 024 011 In mnogo lažnjivih prerokov bo vstalo; in premotili jih bodo veliko. 040 MAT 024 012 In da se hudobnost razmnoží, omrznila bo mnogim ljubezen. 040 MAT 024 013 Kdor pa pretrpí do konca, ta se bo zveličal. 040 MAT 024 014 In ta evangelj se bo oznanil po vsem svetu, vsem narodom za pričo; in tedaj bo prišel konec. 040 MAT 024 015 Kedar torej ugledate "gnjusobo razdevanja," za ktero je povedal prerok Danijel, da stojí na svetem prostoru: (kdor bere, naj ume!) 040 MAT 024 016 Tedaj naj tisti, kteri so v Judeji, zbežé na gore. 040 MAT 024 017 In kdor je na strehi, ne stopa naj dol, da vzeme kaj iz hiše svoje. 040 MAT 024 018 In kdor je na polji, ne vrača naj se nazaj, da vzeme plašč svoj. 040 MAT 024 019 Gorjé pa nosečim in doječim v tistih dnéh! 040 MAT 024 020 Molite pa, da ne bo vaš beg po zimi, in ne v soboto. 040 MAT 024 021 Kajti tedaj bo velika stiska, kakoršne ni bilo od začetka sveta noter doslej, in je tudi ne bo. 040 MAT 024 022 In ko se ne bi tisti dnevi prikrajšali, ne bi se nihče zveličal; ali za voljo izvoljencev se bodo prikrajšali tisti dnevi. 040 MAT 024 023 Če vam tedaj kdo reče: Glej, tu je Kristus, ali tam: ne verujte. 040 MAT 024 024 Kajti vstali bodo lažnjivi kristusi in lažnjivi preroki, in kazali bodo velika znamenja in čudeže, da bi premotili, ko bi bilo mogoče, tudi izvoljence. 040 MAT 024 025 Glej, povedal sem vam naprej. 040 MAT 024 026 Če vam torej rekó: Glej, v puščavi je! ne hodite ven: Glej, v izbah je! ne verujte. 040 MAT 024 027 Kajti kakor izhaja blisk od vzhoda in se sveti do zahoda, tako bo tudi prihod sinú človečjega. 040 MAT 024 028 Kjerkoli namreč je mrhovina, tam se bodo zbirali orli. 040 MAT 024 029 Precej po stiski tistih dnî bo pa solnce otemnelo, in mesec ne bo dajal svetlobe svoje, in zvezde bodo padale z neba, in sile nebeške se bodo pregibale. 040 MAT 024 030 In tedaj se bo pokazalo na nebu znamenje sina človečjega; in tedaj bodo zajokali vsi rodovi zemlje, in videli bodo sina človečjega, da gre na nebeških oblakih z veliko močjó in slavo. 040 MAT 024 031 In poslal bo angelje svoje z močnim glasom trobente, in zbrali bodo izvoljence njegove od čveterih vetrov od konca nebes do njih kraja. 040 MAT 024 032 Od smokve se pa naučite priliko: Kedar se veje njene omladé, in poženó listje, véste, da je blizu pomlad. 040 MAT 024 033 Tako tudi vi, ko vse to ugledate, védite, da je blizu pri vratih. 040 MAT 024 034 Resnično vam pravim: Ne bo prešel ta rod, dokler se vse to ne zgodí. 040 MAT 024 035 Nebo in zemlja bosta prešla, a besede moje ne bodo prešle. 040 MAT 024 036 Za tisti dan in uro pa nikdor ne vé, tudi ne angelji nebeški, nego oče moj sam. 040 MAT 024 037 Kakor pa v dnéh Noeta, tako bo tudi o prihodu sina človečjega. 040 MAT 024 038 Kakor so namreč v dnéh pred potopom žrli in pili, ženili se in možili, do tistega dné, ko je stopil Noe v barko, 040 MAT 024 039 In niso zvedeli, dokler ni prišla voda in vseh pobrala: tako bo tudi o prihodu sina človečjega. 040 MAT 024 040 Tedaj bosta dva na njivi; eden se bo vzel, in eden pustil. 040 MAT 024 041 Dve boste mleli na mlinu; ena se bo vzela, in ena pustila. 040 MAT 024 042 Čujte torej! ker ne véste, obklej bo prišel gospod vaš. 040 MAT 024 043 Védite pa to, da ko bi hišni gospodar vedel, o kterej straži bo prišel tat, čul bi, in ne bi dal hiše svoje podkopati. 040 MAT 024 044 Za to bodite tudi vi pripravljeni; kajti sin človečji bo prišel ob uri, ko se vam ne zdí. 040 MAT 024 045 Kdo je torej zvesti in modri hlapec, kterega je postavil gospodar njegov nad svojimi posli, da jim daje hrano o svojem času? 040 MAT 024 046 Blagor tistemu hlapcu, kterega bo našel gospodar njegov, kedar pride, da tako dela. 040 MAT 024 047 Resnično vam pravim, da ga bo postavil nad vsem svojim premoženjem. 040 MAT 024 048 Če pa reče ta hudobni hlapec v srcu svojem: Gospodar moj se mudi in še ne bo prišel. 040 MAT 024 049 In začne sohlapce pretepati, in jesti in piti s pijanci: 040 MAT 024 050 Prišel bo gospodar tega hlapca, kedar ne pričakuje, in ob uri, ktere ne vé. 040 MAT 024 051 In presekal ga bo, in položil bo del njegov s hinavci: tam bo jok in škripanje z zobmí. 040 MAT 025 001 Tedaj bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ktere so vzele svetilnice svoje in so šle ženinu naproti. 040 MAT 025 002 Pet od njih je bilo modrih, in pet trapastih. 040 MAT 025 003 Tiste, ktere so bile trapaste, vzele so svetilnice svoje, in olja niso vzele s seboj. 040 MAT 025 004 Modre so pa vzele olje v posodah svojih s svetilnicami svojimi vred. 040 MAT 025 005 Ko se je pa ženin mudil, podremale so vse in pospale. 040 MAT 025 006 O polnoči pa nastane hrup: Glej, ženin gre; izidite mu naproti. 040 MAT 025 007 Tedaj vstanejo vse te device, in olepšajo svetilnice svoje. 040 MAT 025 008 Trapaste pa rekó modrim: Dajte nam od olja svojega, ker naše svetilnice gasnejo. 040 MAT 025 009 Modre jim pa odgovoré in rekó: Da zmanjka nam in vam: Pa pojdite rajše k prodajavcem in si kupite. 040 MAT 025 010 Ko so pa odšle kupovat, pride ženin; in tiste, ktere so bile pripravljene, vnidejo ž njim na svatovščino: in vrata se zapró. 040 MAT 025 011 Poslej pa pridejo tudi druge device, govoreč: Gospod, gospod, odpri nam: 040 MAT 025 012 On pa odgovorí in reče: Resnično vam pravim, ne poznam vas. 040 MAT 025 013 Čujte torej, ker ne véste ne dneva ne ure, obklej pride sin človečji. 040 MAT 025 014 Kakor je namreč človek, odpravljajoč se na pot, poklical hlapce svoje, in jim je izročil premoženje svoje, 040 MAT 025 015 In dal enemu pet talentov, enemu pa dva, a enemu enega, vsakemu po njegovej moči, in precej odpotoval. 040 MAT 025 016 Tisti pa, ki je prejel pet talentov, šel je in je ž njimi gospodaril, in napravil je pet drugih talentov. 040 MAT 025 017 Tako je tudi tisti, ki je prejel dva, tudi on dva druga pridobil. 040 MAT 025 018 Tisti pa, ki je prejel enega, šel je in ga je zakopal v zemljo, in skril srebro gospodarja svojega. 040 MAT 025 019 Črez mnogo časa pa pride gospodar teh hlapcev, in začne ž njimi računiti. 040 MAT 025 020 Pa pristopi tisti, ki je prejel pet talentov, in prinese pet drugih talentov, govoreč: Gospod! pet talentov si mi dal; glej, pridobil sem ž njimi pet drugih talentov. 040 MAT 025 021 Gospod njegov mu pa reče; Dobro, vrli in zvesti hlapec! v majhnem si bil zvest, postavil te bom nad veliko; vnidi v veselje gospodarja svojega. 040 MAT 025 022 Pristopi pa tudi tisti, ki je prejel dva talenta, in reče: Gospod! dva talenta si mi dal; glej, pridobil sem ž njima dva druga talenta. 040 MAT 025 023 Gospodar njegov mu reče: Dobro, vrli in zvesti hlapec! v majhnem si bil zvest, postavil te bom nad veliko; vnidi v veselje gospodarja svojega. 040 MAT 025 024 Pristopi pa tudi tisti, ki je prejel eden talent, in reče: Gospod! vedel sem te, da si trd človek, in žanješ, kjer nisi posejal, in pobiraš, kjer nisi raztresel. 040 MAT 025 025 Pa sem se zbal, in šel sem, in skril sem talent tvoj v zemljo; glej, tu imaš svoje. 040 MAT 025 026 Gospodar njegov mu pa odgovorí in reče: Hudobni in leni hlapec! vedel si, da žanjem, kjer nisem posejal, in pobiram, kjer nisem raztresel; 040 MAT 025 027 Torej bi bil moral ti dati srebro moje menjalcem: in kedar bi bil jaz prišel, vzel bi bil svoje z dobičkom. 040 MAT 025 028 Vzemite mu torej talent, in dajte tistemu, kteri ima deset talentov. 040 MAT 025 029 Kajti vsakemu, kdor ima, dalo se bo, in preveč mu bo; kdor pa nima, odvzelo mu se bo tudi to, kar ima. 040 MAT 025 030 In nepridnega hlapca vrzite v najkrajnjo temo: tam bo jok in škripanje z zobmí. 040 MAT 025 031 Kedar pa pride sin človečji v slavi svojej, in vsi sveti angelji ž njim, tedaj se bo usedel na prestol svoje slave. 040 MAT 025 032 In pred njim se bodo zbrali vsi narodi; in ločil jih bo enega od drugega, kakor odločuje pastir ovce od kozlov. 040 MAT 025 033 In postavil bo ovce sebi na desno, a kozle na levo. 040 MAT 025 034 Tedaj poreče kralj tistim na desnici svojej: Pridite, blagoslovljeni očeta mojega! prejmite kraljestvo, ktero vam je pripravljeno od začetka sveta. 040 MAT 025 035 Kajti lačen sem bil, in dali ste mi jesti; žejen, in napojili ste me; gost sem bil, in sprejeli ste me; 040 MAT 025 036 Nag, in oblekli ste me; bolen, in obiskali ste me; v ječi sem bil, in prišli ste k meni. 040 MAT 025 037 Tedaj mu bodo odgovorili pravični, govoreč: Gospod! kedaj smo te videli lačnega, in smo te nasitili? ali žejnega, in smo te napojili? 040 MAT 025 038 Kedaj smo te pa videli gosta, in smo te sprejeli? ali nagega, in smo te oblekli? 040 MAT 025 039 Kedaj smo te pa videli bolnega, ali v ječi, in smo prišli k tebi? 040 MAT 025 040 In kralj bo odgovoril in jim poreče: Resnično vam pravim, karkoli ste storili enemu teh najmanjih mojih bratov, storili ste meni. 040 MAT 025 041 Tedaj poreče tudi tistim na levici: Pojdite od mene, prekleti! v večni ogenj, kteri je pripravljen hudiču in angeljem njegovim. 040 MAT 025 042 Kajti lačen sem bil, in niste mi dali jesti; žejen, in niste me napojili; gost sem bil, in niste me sprejeli; 040 MAT 025 043 Nag, in niste me oblekli; bolen, in v ječi, in niste me obiskali. 040 MAT 025 044 Tedaj mu bodo odgovorili tudi oni, govoreč: Gospod! kedaj smo te videli lačnega, ali žejnega, ali gosta, ali nagega, ali bolnega, ali v ječi, in ti nismo postregli? 040 MAT 025 045 Tedaj jim bo odgovoril, govoreč: Resnično vam pravim, karkoli niste storili enemu teh najmanjih, niste meni storili. 040 MAT 025 046 In ti pojdejo v večno trpljenje; pravični pa v večno življenje. 040 MAT 026 001 In zgodí se, ko je Jezus vse te besede končal, reče učencem svojim: 040 MAT 026 002 Véste, da bo črez dva dní velika noč, in sin človečji bo izdan, da ga križajo. 040 MAT 026 003 Tedaj se zberó véliki duhovni in pismarji in starešine naroda na dvoru vélikega duhovna, kteremu je bilo ime Kajfa. 040 MAT 026 004 In posvetujejo se, da bi Jezusa z zvijačo vjeli in umorili. 040 MAT 026 005 Govorili so pa: Ne na praznik, da se narod ne spunta. 040 MAT 026 006 Ko je bil pa Jezus v Betaniji v hiši Simona gobavca, 040 MAT 026 007 Pristopi k njemu žena, ktera je imela sklenico dragocene mire, in jo izlije na glavo njegovo, ko je sedel za mizo. 040 MAT 026 008 Ko pa učenci njegovi to vidijo, razhudé se, govoreč: Čemu ta potrata? 040 MAT 026 009 Ta mira namreč bi se bila mogla za mnogo prodati, in dati se ubogim. 040 MAT 026 010 Ko pa Jezus to spazi, reče jim: Kaj delate ženi skrbí? kajti dobro delo je storila na meni. 040 MAT 026 011 Uboge namreč imate vselej s seboj; mene pa nimate vselej. 040 MAT 026 012 Kajti da je izlila to miro na telo moje, storila je to za pokop moj. 040 MAT 026 013 Resnično vam pravim: Kjerkoli po vsem svetu se bo oznanjal ta evangelj, povedalo se bo tudi to, kar je ona storila, njej v spomin. 040 MAT 026 014 Tedaj odide eden od dvanajsterih, kteremu je bilo ime Juda Iškarijan, k vélikim duhovnom, 040 MAT 026 015 In reče: Kaj mi hočete dati, in jaz vam ga bom izdal? Oni mu pa obrekó trideset srebrnikov. 040 MAT 026 016 In odtlej je iskal priložnosti, da ga izdá. 040 MAT 026 017 Prvi dan presnih kruhov pa pristopijo učenci k Jezusu in mu rekó: Kje hočeš, da ti pripravimo, da boš jedel velikonočno jagnje? 040 MAT 026 018 On pa reče: Pojdite v mesto k temu in temu, in recite mu: Učenik pravi: Čas moj je blizu; pri tebi bom jedel velikonočno jagnje z učenci svojimi. 040 MAT 026 019 In učenci storé, kakor jim je Jezus ukazal, in pripravijo velikonočno jagnje. 040 MAT 026 020 Ko se je pa zvečerilo, sede za mizo z učenci svojimi. 040 MAT 026 021 In ko so jedli, reče: Resnično vam pravim, da me bo eden izmed vas izdal. 040 MAT 026 022 In zeló jim se užali, in začnó mu praviti vsak od njih: Ali sem jaz, Gospod? 040 MAT 026 023 On pa odgovorí in reče: Ta, ki je omočil z menoj rokó v skledo, ta me bo izdal. 040 MAT 026 024 Sin človečji sicer gre, kakor je pisano za-nj; ali gorjé tistemu človeku, kteri sina človečjega izdaja, Bolje bi mu bilo, da se ne bi bil tisti človek rodil. 040 MAT 026 025 Juda izdajalec njegov pa odgovorí in reče: Ali sem jaz, rabi? Reče mu: Ti si rekel. 040 MAT 026 026 Ko so pa jedli, vzeme Jezus kruh, in blagoslovivši, prelomi, in dajal je učencem svojim, govoreč: Vzemite, jejte; to je telo moje. 040 MAT 026 027 In vzemši kelih, zahvali, in dá jim, govoreč: Pijte iž njega vsi; 040 MAT 026 028 Kajti to je kri moja novega zakona, ktera se prelija za mnoge v odpuščanje grehov. 040 MAT 026 029 Pravim vam pa, da odslej ne bom pil od tega trtnega rodú, do tistega dné, ko ga bom pil z vami novega v kraljestvu očeta svojega. 040 MAT 026 030 In ko so odpeli, odidejo na oljsko goro. 040 MAT 026 031 Tedaj jim reče Jezus: Vsi vi se boste pohujšali to noč od mene. Kajti pisano je: "Pastirja bom udaril, in razkropile se bodo ovce črede." 040 MAT 026 032 Po vstajanji svojem pa pojdem pred vami v Galilejo. 040 MAT 026 033 Peter pa odgovorí in mu reče: Če se tudi vsi od tebe pohujšajo, jaz se ne bom nikoli pohujšal. 040 MAT 026 034 Jezus mu reče: Resnično ti pravim, da to noč, predno bo petelin zapel, zatajil me boš trikrat. 040 MAT 026 035 Peter mu pravi: In ko bi moral s teboj umreti, ne bom te zatajil. Tako tudi vsi učenci rekó. 040 MAT 026 036 Tedaj pride ž njimi Jezus v vas imenovano Getsemane, in reče učencem: Usedite se tu dotlej, da grem in tam molim. 040 MAT 026 037 In vzemši Petra in Zebedejeva dva sina, začne žalovati in obupovati. 040 MAT 026 038 Tedaj jim reče: Žalostna je duša moja do smrti; ostanite tu, in čujte z menoj. 040 MAT 026 039 In odšedši malo dalje, pade na obraz svoj, in molil je, govoreč: Oče moj! če je mogoče, odide naj ta kelih od mene; ali ne kakor hočem jaz, nego kakor ti. 040 MAT 026 040 In prišedši k učencem, najde jih, da spé; ter reče Petru: Tako niste mogli ene ure z menoj prečuti? 040 MAT 026 041 Čujte in molite, da ne zajdete v izkušnjavo; duh je sicer krepek, ali telo je slabo. 040 MAT 026 042 Zopet odide drugoč; in molil je, govoreč: Oče moj! ako ne more ta kelih oditi od mene, če ga ne pijem, zgódi se volja tvoja. 040 MAT 026 043 In prišedši, najde jih zopet, da spé; bile so jim namreč oči otežale. 040 MAT 026 044 In pustivši jih, odide zopet; in molil je v tretje, govoreč iste besede. 040 MAT 026 045 Tedaj pride k učencem svojim, in reče jim: Spite dalje in počivajte! Glej, ura se je približala, in sin človečji se izdaja grešnikom v roke. 040 MAT 026 046 Vstanite, pojdimo! Glej, izdajalec moj se je približal. 040 MAT 026 047 In ko je še govoril, glej, pride Juda, eden od dvanajsterih, in ž njim mnogo ljudstva z meči in koli, od vélikih duhovnov in starešin naroda. 040 MAT 026 048 Izdajalec njegov jim je pa dal znamenje, govoreč: Kogar bom poljubil, ta je; primite ga. 040 MAT 026 049 In precej pristopi k Jezusu, in reče: Zdrav bodi, rabi! in ga poljubi. 040 MAT 026 050 Jezus mu pa reče: Prijatelj! po kaj si prišel? Tedaj pristopijo in položé roke svoje na Jezusa in ga vjemó. 040 MAT 026 051 In glej, eden tistih, kteri so bili z Jezusom, stegne roko svojo in izdere meč svoj, in udari hlapca vélikega duhovna in mu odseka uho. 040 MAT 026 052 Tedaj mu velí Jezus: Vtakni meč svoj na mesto njegovo; kajti vsi, kteri primejo za meč, poginili bodo z mečem. 040 MAT 026 053 Ali misliš li, da ne morem sedaj očeta svojega prositi, in poslal bi mi več nego dvanajst legijonov angeljev? 040 MAT 026 054 Kako bi se pa izpolnila pisma, da mora tako biti? 040 MAT 026 055 V ta čas reče Jezus ljudstvu: Kakor na razbojnika ste izšli na me z meči in koli? Vsak dan sem sedel pri vas, učeč v tempeljnu, in niste me zgrabili. 040 MAT 026 056 Ali vse to se je zgodilo, da se izpolnijo pisma prerokov. Tedaj ga vsi učenci pusté, in pobegnejo. 040 MAT 026 057 A tisti, kteri so Jezusa vjeli, odpeljejo ga k vélikemu duhovnu Kajfu, kjer so se pismarji in starešine zbrali. 040 MAT 026 058 A Peter je šel oddaleč za njim, noter do dvora vélikega duhovna; in stopivši noter, sede k hlapcem, da vidi konec. 040 MAT 026 059 Véliki duhovni in pismarji in ves zbor so pa iskali lažnjive priče zoper Jezusa, da bi ga umorili. 040 MAT 026 060 In ne najdejo je. In da si ravno pristopi mnogo lažnjivih prič, ne najdejo. Naposled pa pristopite dve priči, 040 MAT 026 061 In rečete: Ta je rekel: Jaz morem tempelj Božji podreti, in v treh dnéh sezidati ga. 040 MAT 026 062 In véliki duhoven vstane in mu reče: Ne odgovarjaš li ničesar? Kaj pričajo ti zoper tebe? 040 MAT 026 063 Jezus je pa molčal. In véliki duhoven odgovorí in mu reče: Zaklinjam te pri živem Bogu, da nam povej, če si ti Kristus sin Božji? 040 MAT 026 064 Jezus mu reče: Ti si rekel. Ali pravim vam: Odslej boste videli sina človečjega, da sedí na desnici moči, in gre na nebeških oblakih. 040 MAT 026 065 Tedaj raztrga véliki duhoven oblačila svoja, govoreč: Boga je preklel; kaj nam je še treba prič? Glej, ravnokar ste slišali kletvino njegovo. 040 MAT 026 066 Kaj se vam zdí? Oni pa odgovoré in rekó: Smrti je vreden. 040 MAT 026 067 Tedaj mu pljunejo v obraz, in bijejo ga za uho; a drugi ga bijejo s pestmi, 040 MAT 026 068 Govoreč: Prerokuj nam, Kristus! kdo je, ki te je udaril? 040 MAT 026 069 Peter je pa sedel zunej na dvoru. Pa pristopi k njemu ena dekla, in reče: Tudi ti i bil z Jezusom Galilejcem. 040 MAT 026 070 On na tají pred vsemi, govoreč: Ne vém, kaj praviš. 040 MAT 026 071 Ko pa izide k vratom, ugleda ga druga, in reče tistim, kteri so bili tam: Tudi ta je bil z Jezusom Nazarečanom. 040 MAT 026 072 In zopet tají s prisego: Ne poznam tega človeka. 040 MAT 026 073 Malo potem pa pristopijo tisti, kteri so stali, in rekó Petru: Resnično, tudi ti si izmed njih; saj te tudi govorica tvoja izdaja. 040 MAT 026 074 Tedaj se začne rotiti in kleti: Ne poznam tega človeka. In precej zapoje petelin. 040 MAT 026 075 In Peter se spomene Jezusove besede, ktero mu je rekel: Predno bo petelin zapel, zatajil me boš trikrat. Ter izide in se britko razjoka. 040 MAT 027 001 Ko pa napoči jutro, posvetujejo se vsi véliki duhovni in ljudski pismarji zoper Jezusa, da ga umoré. 040 MAT 027 002 Ter ga zvežejo in odpeljejo, in izročé ga poglavarju Ponciju Pilatu. 040 MAT 027 003 Tedaj se Juda izdajalec njegov, videvši, da so ga obsodili, razkesá, in vrne trideset srebrnikov vélikim duhovnom in starešinam, 040 MAT 027 004 Govoreč: Grešil sem, da sem izdal nedolžno kri. Oni pa rekó: Kaj nam za to? Ti glej! 040 MAT 027 005 In vrgši srebrnike v tempelj, izide; ter odide in se obesi. 040 MAT 027 006 Veliki duhovni pa, vzemši srebrnike, rekó: Ne smemo jih deti v crkveni zaklad, ker so krvav denar. 040 MAT 027 007 Posvetovavši se pa, kupijo za nje lončarjevo polje za pokopališče tujcem. 040 MAT 027 008 Za to se imenuje tisto polje Krvavo polje, do današnjega dné. 040 MAT 027 009 Tedaj se je izpolnilo, kar je rečeno po preroku Jeremiji, kteri pravi: "In vzeli so trideset srebrnikov, ceno cenjenega, kterega so cenili od sinov Izraelovih; 040 MAT 027 010 In dali so jih za lončarjevo polje, kakor mi je naročil Gospod." 040 MAT 027 011 A Jezus je stal pred poglavarjem. In vpraša ga poglavar, govoreč: Ti si kralj Judovski? Jezus mu pa reče: Ti praviš. 040 MAT 027 012 In ko so ga véliki duhovni in starešine tožili, ni odgovarjal ničesar. 040 MAT 027 013 Tedaj mu reče Pilat: Ne slišiš li, kaj zoper te pričajo? 040 MAT 027 014 In ni mu odgovoril ne na eno besedo, da se je poglavar zeló čudil. 040 MAT 027 015 Na praznik je pa imel poglavar navado, da je izpuščal ljudstvu po enega jetnika, kterega so hoteli. 040 MAT 027 016 Imeli so pa tedaj glasovitega jetnika, kteremu je bilo ime Baraba. 040 MAT 027 017 Ko se torej zberó, reče jim Pilat: Kterega hočete, da vam izpustim? Baraba, ali Jezusa, ki se imenuje Kristus? 040 MAT 027 018 Kajti vedel je, da so ga iz nevošljivosti izdali. 040 MAT 027 019 Ko je pa sedel na sodišči, pošlje k njemu žena njegova, govoreč: Ne imej ničesar s tem pravičnim opraviti; kajti veliko sem pretrpela danes v spanji za voljo njega. 040 MAT 027 020 A véliki duhovni in starešine podpihajo ljudstvo, naj zahtevajo Baraba, Jezusa pa pogubé. 040 MAT 027 021 Poglavar pa odgovorí in jim reče: Kterega od teh dveh hočete, da vam izpustim? Oni pa rekó: Baraba! 040 MAT 027 022 Reče jim Pilat: Kaj bom pa storil z Jezusom, ki se imenuje Kristus? Vsi mu rekó: Razpne naj se! 040 MAT 027 023 Poglavar pa reče: Kaj hudega je pa storil? Oni so pa še bolj vpili: Razpne naj se! 040 MAT 027 024 Ko pa Pilat vidi, da nič ne pomaga, nego še veči šum nastaja, vzeme vodo in umije roke pred ljudstvom, govoreč: Nedolžen sem pri krvi tega pravičnega. Vi glejte! 040 MAT 027 025 In vse ljudstvo odgovorí in reče: Kri njegova na nas in na otroke naše! 040 MAT 027 026 Tedaj jim izpustí Baraba: Jezusa pa biča in ga izročí, naj ga križajo. 040 MAT 027 027 Tedaj vzemó poglavarjevi vojščaki Jezusa v sodnišnico, in zberó na-nj ves trop. 040 MAT 027 028 Ter ga slečejo, in oblečejo mu škrlaten plašč. 040 MAT 027 029 In spletó krono iz trnja in mu jo denejo na glavo, in trst v desnico njegovo. In pokleknivši pred njim, zasramovali so ga, govoreč: Zdrav bodi, kralj Judovski! 040 MAT 027 030 In pljunejo va-nj in vzemó trst, in bíli so ga po glavi. 040 MAT 027 031 In ko mu se nasmejajo, slečejo mu plašč, in oblečejo mu njegovo obleko: ter ga odpeljejo, da ga križajo. 040 MAT 027 032 Gredoč pa ven najdejo človeka Cirenejca po imenu Simona; tega prisilijo, naj mu ponese križ. 040 MAT 027 033 In ko pridejo na mesto, ktero se imenuje Golgata, kar se pravi: Mesto mrtvaške glave, 040 MAT 027 034 Dadó mu piti octa, zmešanega z žolčem; in ko je okusil, ni hotel piti. 040 MAT 027 035 Križavši ga pa, razdelé obleko njegovo, metaje kocko; da se izpolni, kar je rekel prerok: "Obleko mojo so si razdelili, in za oblačilo moje so vrgli kocko. 040 MAT 027 036 Ter so tam sedeli in ga stražili. 040 MAT 027 037 In denejo mu nad glavo krivico njegovo napisano: Ta je Jezus kralj Judovski. 040 MAT 027 038 Tedaj križajo ž njim dva razbojnika, enega na desno in enega na levo. 040 MAT 027 039 A mimo hodeči so ga preklinjali, majaje z glavami svojimi, 040 MAT 027 040 In govoreč: Ti; ki podiraš tempelj in ga v treh dnéh postavljaš, pomagaj sam sebi! Če si sin Božji, snidi s križa! 040 MAT 027 041 Enako so ga pa tudi véliki hudovni s pismarji in starešinami zasramovali, in govorili so: 040 MAT 027 042 Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati. Če je kralj Izraelski, snide naj sedaj s križa, in verovali mu bomo. 040 MAT 027 043 Zaupal je v Boga; naj ga reši sedaj, če ga hoče. Rekel je bil namreč: Sin Božji sem. 040 MAT 027 044 Ravno tako sta ga pa zasramovala tudi razbojnika, ktera sta bila ž njim križana. 040 MAT 027 045 Od šeste ure pa nastane tema po vsej zemlji noter do devete ure. 040 MAT 027 046 A okoli devete ure zavpije Jezus z močnim glasom, govoreč: Eli! Eli! lama sabahtani? to je: "Bog moj! Bog moj! za kaj si me zapustil?" 040 MAT 027 047 Slišavši pa to nekteri tistih, ki so tam stali, rekó: Elija kliče ta. 040 MAT 027 048 In precej steče eden izmed njih in vzeme gobo, in napolni jo z octom in natakne na trst, ter ga je napajal. 040 MAT 027 049 Drugi so pa govorili: Pojenjaj, da vidimo, če pride Elija in ga reši. 040 MAT 027 050 Jezus pa zopet z močnim glasom zavpije, in izpustí dušo. 040 MAT 027 051 In glej, pregrinjalo tempeljna se pretrga na dvoje od vrha do tâl; in zemlja se potrese, in skale se razpokajo; 040 MAT 027 052 In grobi se odpró, in trupla mnogih, kteri so umrli, vstanejo; 040 MAT 027 053 In izšedši iz grobov, po vstajanji njegovem, pridejo v sveto mesto in se prikažejo mnogim. 040 MAT 027 054 Videvši pa stotnik in kteri so ž njim stražili Jezusa, potres in kar se je zgodilo, preplašijo se zeló, in rekó: Resnično je bil ta sin Božji. 040 MAT 027 055 Bile so pa tam in so od daleč gledale mnoge žene, ktere so bile prišle za Jezusom iz Galileje in so mu bile stregle. 040 MAT 027 056 Med njimi je bila Marija Magdalena, in Marija Jakobova in Jozejeva mati, in mati Zebedejevih sinov. 040 MAT 027 057 Ko se je pa zvečerilo, pride bogat človek iz Arimateje, po imenu Jožef, kteri je bil tudi sam Jezusov učenec. 040 MAT 027 058 Ta pristopi k Pilatu, in prosi za Jezusovo truplo. Tedaj zapové Pilat, naj mu dadó truplo. 040 MAT 027 059 In Jožef vzeme Jezusovo truplo in ga zavije v čisto platno, 040 MAT 027 060 In položí ga v novi svoj grob, ki ga je iztesal iz skale; in privalivši velik kamen grobu na vrata, odide. 040 MAT 027 061 Bila je pa tam Marija Magdalena, in druga Marija, in sedeli ste grobu nasproti. 040 MAT 027 062 Drugi dan pa, kteri je prvi po petku, zberó se véliki duhovni in Farizeji pri Pilatu, 040 MAT 027 063 Govoreč: Gospod! spomenili smo se, da je ta slepar, ko je še živel, djal: Čez tri dní bom vstal od smrti. 040 MAT 027 064 Zapovej torej, naj se grob zavaruje do tretjega dné, da ne pridejo kako učenci njegovi po noči in ga ukradejo, ter rekó ljudstvu: Vstal je od mrtvih. In zadnja sleparija bo huja od prve. 040 MAT 027 065 Pilat jim pa reče: Stražo imate; pojdite, zavarujte, kakor véste. 040 MAT 027 066 Oni pa odidejo in zavarujejo grob s stražo, in zapečatijo kamen. 040 MAT 028 001 Po sobotnem večeru pa, ko je svital prvi dan tedna, pride Marija Magdalena, in druga Marija, da pogledate grob. 040 MAT 028 002 In glej, potres velik vstane; kajti angelj Gospodov je prišel z neba, in pristopivši, odvalil je kamen od vrat, in sedel je na njem. 040 MAT 028 003 Bilo je pa obličje njegovo kakor blisk, in obleka njegova bela kakor sneg. 040 MAT 028 004 Od strahú pa njegovega strepetajo stražarji, in postanejo kakor mrtvi. 040 MAT 028 005 Angelj pa odgovorí in reče ženama: Ne bojte se! ker vém, da Jezusa križanega iščete. 040 MAT 028 006 Ní ga tu; kajti vstal je, kakor je rekel. Pridite, in poglejte mesto, kjer je Gospod ležal, 040 MAT 028 007 In pojdite hitro, in povejte učencem njegovim, da je vstal od mrtvih; in glej, pred vami gre v Galilejo. Tam ga boste videli. 040 MAT 028 008 In izšedši naglo iz groba, s strahom in velikim veseljem, potečete, da sporočite učencem njegovim. 040 MAT 028 009 Ko ste pa šli, da sporočite učencem njegovim, glej, sreča ji Jezus, govoreč: Bodite zdravi! Oni pa pristopite in se oklenete nog njegovih, ter mu se poklonite. 040 MAT 028 010 Tedaj jima reče Jezus: ! Ne bojte se! Pojdite, sporočite učencem mojim, naj odidejo v Galilejo, in tam me bodo videli. 040 MAT 028 011 Ko ste pa šli, glej, pridejo nekteri od straže v mesto, da naznanijo vélikim duhovnom vse, kar se je zgodilo. 040 MAT 028 012 In snidejo se s starešinami in se posvetujejo, in dadó vojakom mnogo denarja, 040 MAT 028 013 Govoreč: Recite, da so prišli po noči učenci njegovi in so ga ukradli, ko smo mi spali. 040 MAT 028 014 In če zvé to poglavar, pomirili ga bomo mi, da boste vi brez skrbî. 040 MAT 028 015 Oni pa vzemó denar in storé, kakor so bili naučeni. In razglasila se je ta beseda pri Judih noter do današnjega dné. 040 MAT 028 016 Enajsteri učenci pa odidejo v Galilejo, na goro, kamor jim je bil Jezus ukazal. 040 MAT 028 017 In ko ga ugledajo, poklonijo mu se; in nekteri dvomijo. 040 MAT 028 018 In pristopivši Jezus, reče jim, govoreč; Dala mi se je vsa oblast, na nebu in na zemlji. 040 MAT 028 019 Pojdite torej, in naučite vse narode, krsteč jih v ime očeta in sina in Duha svetega; 040 MAT 028 020 Učeč jih, naj izpolnjujejo vse, kar sem vam ukazal; in glej, jaz sem z vami vse dní do konca sveta. Amen. # # BOOK 041 MAR Mark Marko 041 MAR 001 001 Začetek evangelja Jezusa Kristusa, sina Božjega; 041 MAR 001 002 Kakor je pisano v prerokih; "Glej, jaz pošiljam angelja svojega pred obličjem tvojim, kteri bo pripravil pot tvojo pred teboj. 041 MAR 001 003 "Glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodov; poravnajte steze njegove." 041 MAR 001 004 Krščeval je Janez v puščavi in oznanjeval krst pokore za odpuščanje grehov. 041 MAR 001 005 In izhajala je k njemu vsa Judejska dežela in Jeruzalemci; in krščeval jih je vse v Jordanu reki, in izpovedovali so grehe svoje. 041 MAR 001 006 Bil je pa Janez oblečen v kameljo dlako, in pas usnjat okoli ledja svojega; in jedel je kobilice in med divji. 041 MAR 001 007 In oznanjeval je, govoreč: Močneji od mene gre za menoj, kteremu nisem vreden, pripognivši se odvezati jermena na obutalu njegovem. 041 MAR 001 008 Jaz sem vas krstil z vodo; ali on vas bo krstil z Duhom svetim. 041 MAR 001 009 In zgodí se tiste dni, da pride Jezus iz Nazareta Galilejskega, in krsti ga Janez v Jordanu. 041 MAR 001 010 In precej, stopajoč iz vode, ugleda, da se odpirajo nebesa, in Duh ko golob shaja na-nj. 041 MAR 001 011 In glas se oglasi z nebes: Ti si sin moj ljubljeni, kteri je po mojej volji. 041 MAR 001 012 In precej ga izžene Duh v puščavo. 041 MAR 001 013 In bil je tam v puščavi štirideset dní, in izkušal ga je satan, in bil je z zverino; in angelji so mu stregli. 041 MAR 001 014 Ko so pa Janeza izročili Herodu, pride Jezus v Galilejo, oznanjujoč evangelj kraljestva Božjega, 041 MAR 001 015 In govoreč: Izpolnil se je čas, in približalo se je kraljestvo Božje: spokorite se, in verujte v evangelj. 041 MAR 001 016 Hodé pa ob morji Galilejskem, ugleda Simona in Andreja brata njegovega, da mečeta mreže v morje; bila sta namreč ribiča. 041 MAR 001 017 In reče jima Jezus: Pojdita za menoj, in naredil bom, da bosta lovca ljudî. 041 MAR 001 018 In popustívši precej mreže svoje, odideta za njim. 041 MAR 001 019 In prišedši odtod malo dalje, ugleda Jakoba sina Zebedejevega, in Janeza brata njegovega, a ona krpata v ladji mreže. 041 MAR 001 020 In precej ju pokliče. In popustivši očeta svojega Zebedeja v ladji z najemniki, odideta za njim. 041 MAR 001 021 Ter vnidejo v Kapernaum; in precej v soboto vnide v shajališče, ter je učil. 041 MAR 001 022 In strmeli so nad naukom njegovim; kajti učil jih je, kakor kdor ima oblast, a ne kakor pismarji. 041 MAR 001 023 In bil je v njih shajališči človek, kteri je imel duha nečistega, in zavpije, 041 MAR 001 024 Govoreč: Pojenjaj, kaj imaš z nami, Jezus Nazarečan? Prišel si, da nas pogubiš? Poznam te, kdo si – svetnik Božji. 041 MAR 001 025 In zapretí mu Jezus, govoreč: Umolkni, in izidi iz njega, 041 MAR 001 026 In duh nečisti ga strese, in zakričí z močnim glasom; in izide iž njega. 041 MAR 001 027 In vsi se prestrašijo, tako, da so vpraševali eden drugega, govoreč: Kaj je to? kakošen je ta novi nauk, da z oblastjo tudi duhovom nečistim ukazuje, in pokorni so mu? 041 MAR 001 028 In precej izide glas o njem po vsej pokrajini Galilejskej. 041 MAR 001 029 In izšedši precej iz shajališča, pridejo v hišo Simona in Andreja, z Jakobom in Janezom. 041 MAR 001 030 Tašča pa Simonova ležala je mrzlična; in precej mu povedó za njo. 041 MAR 001 031 In pristopivši, vzdigne jo, prijemši jo za roko; in precej jo je pustila mrzlica, ter jim je stregla 041 MAR 001 032 Zvečer pa, ko je solnce zatonilo, prinašali so k njemu vse bolnike in obsedence. 041 MAR 001 033 In vse mesto se je bilo zbralo k vratom. 041 MAR 001 034 In uzdravil je mnogo bolnikov od različnih bolezni; in hudičev je mnogo izgnal, in ni dal govoriti hudičem, ker so ga poznali. 041 MAR 001 035 In zjutraj zeló zgodaj vstane in izide, ter odide na samoten kraj, in tam je molil. 041 MAR 001 036 In za njim potekó Simon in kteri so bili ž njim. 041 MAR 001 037 In ko ga najdejo, rekó mu; Vsi te iščejo. 041 MAR 001 038 Pa jim reče: Pojdimo v bližnje trge, da bom tudi tam učil; kajti za to sem prišel. 041 MAR 001 039 In učil je po njih shajališčih, po vsej Galileji, in hudiče je izganjal. 041 MAR 001 040 Pa pride k njemu gobavec, proseč ga in klečeč pred njim, in govoreč mu: Če hočeš, moreš me očistiti. 041 MAR 001 041 In Jezusu se zasmili, in stegnivši roko, dotakne se ga in mu reče: Hočem, očisti se! 041 MAR 001 042 In ko je to rekel, precej je odšla od njega goba, in bil je očiščen. 041 MAR 001 043 In zapretivši mu, izžene ga precej, 041 MAR 001 044 In velí mu: Glej, da nikomur nič ne povéš; nego pojdi, pokaži se duhovnu, in prinesi za očiščenje svoje, kar je ukazal Mojzes, njim za pričo. 041 MAR 001 045 On pa, ko je izšel, jel je mnogo oznanjevati in reč razglaševati, tako, da ni mogel Jezus nič več očitno v mesto vniti; nego zunej po samotnih krajih je bil, in prihajali so k njemu od vseh stranî. 041 MAR 002 001 In zopet vnide v Kapernaum črez nekoliko dnî; in zasliši se, da je v hiši. 041 MAR 002 002 In precej se jih zbere mnogo, toliko, da niso imeli prostora tudi pred vratmi ne; in govoril jim je besedo. 041 MAR 002 003 Pa pridejo k njemu in prinesó mrtvoudnega, kterega so štirje nosili. 041 MAR 002 004 In ko mu se niso mogli približati za voljo ljudstva, odkrijejo streho, kjer je bil, in ko so jo predrli, spusté oder, na kterem je mrtvoudni ležal. 041 MAR 002 005 Videvši pa Jezus njih vero, reče mrtvoudnemu: Sin, odpuščajo ti se grehi tvoji. 041 MAR 002 006 Bili so pa tam nekteri od pismarjev, kteri so sedeli in premišljevali v srcih svojih: 041 MAR 002 007 Kaj ta tako Boga preklinja? Kdo more odpuščati grehe, razen eden, Bog? 041 MAR 002 008 In spoznavši Jezus precej z duhom svojim, da tako premišljujejo sami s seboj, reče jim: Kaj to premišljujete v srcih svojih? 041 MAR 002 009 Kaj je laže, reči mrtvoudnemu: Odpuščajo ti se grehi? ali reči: Vstani in vzemi oder svoj, in hodi? 041 MAR 002 010 Da boste pa vedeli, da ima oblast sin človečji odpuščati na zemlji grehe, (velí mrtvoudnemu: ) 041 MAR 002 011 Tebi pravim: Vstani in vzemi oder svoj, in pojdi na dom svoj. 041 MAR 002 012 In precej vstane in vzeme oder, in izide pred vsemi, da so se vsi čudili in Boga hvalili, govoreč: Nikoli nismo kaj takega videli. 041 MAR 002 013 In zopet izide k morju. In vse ljudstvo je prihajalo k njemu, in učil jih je. 041 MAR 002 014 In mimo gredé ugleda Levija sina Alfejevega, da sedí na mitnici, in reče mu: Pojdi za menoj. Pa vstane in odide za njim. 041 MAR 002 015 In zgodí se, ko je sedel za mizo v hiši njegovej, da je tudi mnogo mitarjev in grešnikov sedelo z Jezusom in učenci njegovimi; kajti bilo jih je veliko, kteri so šli za njim. 041 MAR 002 016 Pismarji pa in Farizeji, videvši ga, da jé z mitarji in grešniki, govorili so učencem njegovim; Kaj je to, da z mitarji in grešniki jé in pije? 041 MAR 002 017 In slišavši to Jezus, reče jim: Ne potrebujejo zdravi zdravnika, nego bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, nego grešnike na pokoro. 041 MAR 002 018 A učenci Janezovi in Farizejski so se postili; ter pridejo in mu rekó: Za kaj se učenci Janezovi in Farizejski postijo, tvoji se pa učenci ne postijo? 041 MAR 002 019 Pa jim Jezus reče: Morejo li se svatje, kedar je ženin ž njimi, postiti? Dokler imajo s seboj ženina, ne morejo se postiti. 041 MAR 002 020 Prišli bodo pa dnevi, ko jim se bo ženin odvzel, in tedaj se bodo postili tiste dní. 041 MAR 002 021 In nikdor zaplate iz novega sukna ne prišiva na staro obleko, sicer odtrga nova njena zaplata od starega še nekaj, in luknja bo veča. 041 MAR 002 022 In nikdor ne deva novega vina v stare mehove; sicer predere vino novo mehove, in vino se izlije, in mehovi se pokazé; nego novo vino je treba v nove mehove vlijati. 041 MAR 002 023 In zgodí se, da je šel v soboto skozi setve, in jeli so učenci njegovi po poti gredé trgati klasje. 041 MAR 002 024 Pa mu rekó Farizeji: Glej, kaj delajo v soboto, kar se ne smé? 041 MAR 002 025 In on jim reče: Niste li nikoli brali, kaj je storil David, ko je bil v sili in se je ulakotil, on in kteri so bili ž njim? 041 MAR 002 026 Kako je šel v hišo Božjo, ko je bil Abijatar véliki duhoven, ter je snedel postavljene kruhe, kterih ni smel nikdor jesti, razen duhovni, in dal je tudi tistim, kteri so bili ž njim? 041 MAR 002 027 In reče jim: Sobota je ustvarjena za voljo človeka, a ne človek za voljo sobote. 041 MAR 002 028 Za to je sin človečji gospodar tudi sobote. 041 MAR 003 001 In zopet vnide v shajališče, in bil je tam človek, kteri je imel suho roko. 041 MAR 003 002 In pazili so na-nj, če ga bo uzdravil v soboto, da bi ga zatožili. 041 MAR 003 003 Pa reče človeku, kteri je imel suho roko: Stopi na sredo! 041 MAR 003 004 In reče jim: Ali se sme v soboto dobro storiti, ali hudo storiti? življenje oteti, ali pogubiti? Oni so pa molčali. 041 MAR 003 005 In pogledavši po njih okoli z jezo, milovaje trdovratnost njih srca, velí človeku: Stegni roko svojo! Pa stegne, in roka njegova je bila zdrava kakor druga. 041 MAR 003 006 In Farizeji izidejo, ter se precej s Herodovci za-nj posvetujejo, kako bi ga pogubili. 041 MAR 003 007 Ali Jezus odide z učenci svojimi k morju; in velika množica iz Galileje je šla za njim, in iz Judeje, 041 MAR 003 008 In iz Jeruzalema, in iz Idumeje, in z one strani Jordana: in kteri so prebivali okoli Tira in Sidona: množica velika, ko so slišali, kakošne rečí dela, prišli so k njemu. 041 MAR 003 009 Pa reče učencem svojim, naj mu bo ladjica pripravljena, za voljo ljudstva, da ga ne bi stiskali. 041 MAR 003 010 Kajti veliko jih je uzdravil, tako, da so padali na-nj, da bi se ga dotikali, kterikoli so imeli bolezni; 041 MAR 003 011 In nečisti duhovi, ko so ga videli, padali so pred njim, in kričali so, govoreč: Ti si sin Božji. 041 MAR 003 012 In zeló jim je pretil, naj ga ne razglasé. 041 MAR 003 013 In izide na goro, in pokliče k sebi, ktere je on hotel; ter pridejo k njemu. 041 MAR 003 014 In postavi jih dvanajst, da bi bili ž njim, in da bi jih poslal oznanjevat; 041 MAR 003 015 In bi imeli oblast uzdravljati bolezni, in izganjati hudiče. 041 MAR 003 016 Simona, in dá mu ime Peter; 041 MAR 003 017 In Jakoba sina Zebedejevega, in Janeza brata Jakobovega; in dá jima ime Boanerges, to je: Sinova gromova. 041 MAR 003 018 In Andreja, in Filipa, in Jerneja, in Matevža, in Tomaža, in Jakoba sina Alfejevega, in Tadeja, in Simona Kananičana. 041 MAR 003 019 In Juda Iškarijana, kteri ga je tudi izdal. 041 MAR 003 020 In pridejo v hišo; in snide se zopet ljudstvo, tako, da še kruha niso mogli pojesti. 041 MAR 003 021 In slišavši to rojaki njegovi, šli so, da bi ga vjeli; kajti govorili so: Iz sebe je. 041 MAR 003 022 In pismarji, kteri so bili prišli iz Jeruzalema, pravili so: Belzebula ima, in: S poglavarjem hudičev izganja hudiče. 041 MAR 003 023 In poklicavši jih k sebi, govoril jim je v prilikah: Kako more satan satana izganjati? 041 MAR 003 024 In če se kraljestvo samo zoper sebe razdvojí, ne more ostati to kraljestvo; 041 MAR 003 025 In če se dom sam zoper sebe razdvojí, ne more ostati ta dom; 041 MAR 003 026 In če je vstal satan sam zoper sebe, in se je razdvojil, ne more ostati, nego po njem je. 041 MAR 003 027 Nikdor ne more močnemu vniti v hišo in mu posode pobrati, če poprej močnega ne zveže, in tedaj bo okradel hišo njegovo. 041 MAR 003 028 Resnično vam pravim, da se bodo vsi grehi odpustili sinovom človečjim, tudi kletvine, s kterimikoli bi prekleli Boga; 041 MAR 003 029 Kdor se pa zarotí proti svetemu Duhu, nima odpuščanja na vekomaj, nego kriv je večne sodbe. 041 MAR 003 030 Kajti govorili so: Nečistega duha ima. 041 MAR 003 031 Ter pridejo bratje njegovi in mati njegova, in stoječ zunej, pošljejo k njemu, da ga pokličejo. 041 MAR 003 032 In sedelo je ljudstvo okoli njega; in rekó mu: Glej, mati tvoja in bratje tvoji te zunej iščejo. 041 MAR 003 033 In odgovorí jim, govoreč: Kdo je mati moja, ali bratje moji? 041 MAR 003 034 In ozré se okrog po tistih, ki so sedeli okoli njega, in reče: Glej mati moja in bratje moji! 041 MAR 003 035 Kajti kdorkoli storí voljo Božjo, on je brat moj in sestra moja in mati. 041 MAR 004 001 In zopet začne učiti ob morji. In zbere se pri njem mnogo ljudstva, toliko, da stopi v ladjo, ter je sedel na morji; in vse ljudstvo je bilo ob morji na tléh. 041 MAR 004 002 In učil jih je v prilikah mnogo, in pravil jim je v nauku svojem: 041 MAR 004 003 Poslušajte! Glej, izšel je sejavec sejat. 041 MAR 004 004 In zgodí se, ko je sejal, padlo je nekaj zrnja poleg ceste; in priletele so tice nebeške in ga pozobale. 041 MAR 004 005 A drugo je padlo na skalnata tlá, kjer ni imelo mnogo zemlje, in precej je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. 041 MAR 004 006 Ko je pa solnce vzšlo, ovenelo je; in ker ni imelo korenine, usahnilo je. 041 MAR 004 007 In drugo je padlo v trnje. In trnje je zrastlo in ga udušilo; in ni dalo sadú. 041 MAR 004 008 In drugo je padlo na dobro zemljo, in dajalo je sad, kteri je rastel in se množil, in rodilo je po trideset, in po šestdeset, in po sto. 041 MAR 004 009 In reče jim: Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši! 041 MAR 004 010 Ko je pa ostal sam, vprašajo ga tisti, kteri so bili pri njem z dvanajsterimi, za to priliko. 041 MAR 004 011 Pa jim reče: Vam je dano, da spoznate skrivnost kraljestva Božjega; onim pa, ki so zunej, godí se vse v prilikah; 041 MAR 004 012 Da vidijo in gledajo, pa ne ugledajo; in slišijo ter poslušajo, pa ne umejo; da se ne bi kedaj spreobrnili, in bi se jim odpustili grehi. 041 MAR 004 013 In reče jim: Ne umete li te prilike? a kako boste vse prilike umeli? 041 MAR 004 014 Sejavec seje besedo. 041 MAR 004 015 Ti so pa, ki so poleg ceste: kjer se seje beseda, in so jo slišali, precej pride satan in vzeme besedo, ktera je posejana v njih srca, 041 MAR 004 016 In enako so ti, ki so na skalnata tlá posejani: kteri besedo, ki so jo slišali, precej z veseljem sprejmó; 041 MAR 004 017 Pa nimajo korenine v sebi, nego so nestanovitni; potem ko nastane stiska ali preganjanje za voljo besede, pohujšujejo se precej. 041 MAR 004 018 In ti so, ki so v trnje posejani: ti so, kteri besedo slišijo; 041 MAR 004 019 Pa skrbí tega sveta, in ničemurnost bogastva, in druge slasti se prikradejo, in udušé besedo, in brez sadú je. 041 MAR 004 020 In ti so, ki so na dobro zemljo posejani: kteri besedo poslušajo in sprejemajo, ter prinašajo sad, po trideset, in po šestdeset, in po sto. 041 MAR 004 021 In reče jim; Prižiga li se sveča, da se pod mernik postavi ali pod posteljo? a ne, da se na svečnik postavi? 041 MAR 004 022 Kajti nič ni skrivnega, kar se ne bi razodelo; in nič ni tako skritega, da ne bi prišlo na svetlo. 041 MAR 004 023 Če ima kdo ušesa, da sliši, naj sliši! 041 MAR 004 024 In reče jim: Pomislite, kaj slišite! S kakoršno mero boste merili, merilo se bo vam, in pridalo se bo vam, ki poslušate. 041 MAR 004 025 Kajti kdor ima, dalo mu se bo; a kdor nima, odvzelo mu se bo tudi to, ka ima. 041 MAR 004 026 In reče: Tako je kraljestvo Božje, kakor človek, če vrže seme v zemljo, 041 MAR 004 027 In spí in vstaja po noči in po dnevu, in seme poganja, in raste, da ne vé on. 041 MAR 004 028 Kajti zemlja sama od sebe rodí, najprej travo, potem klas, potem polno pšenico v klasu. 041 MAR 004 029 Ko pa sad dozorí, precej pošlje srp; kajti nastala je žetev. 041 MAR 004 030 In reče: Komu bomo primerili kraljestvo Božje? ali v kakošnej priliki ga bomo upodobili? 041 MAR 004 031 Ono je, kakor zrno gorušično, ktero je, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen, ktera so na zemlji; 041 MAR 004 032 In ko je vsejano, raste, in postane veče od vseh zelišč, in dela velike veje, da se morejo pod senco njegovo tice nebeške nastanjevati. 041 MAR 004 033 In v mnogih takošnih prilikah jim je govoril besedo, ko so jo mogli poslušati. 041 MAR 004 034 Brez prilike jim pa ni govoril; a posebej je učencem svojim razlagal vse. 041 MAR 004 035 In reče jim tisti dan, ko se je zvečerilo: Prepeljimo se na oni kraj. 041 MAR 004 036 In zapustivši ljudstvo, vzemó ga, kakor je bil v ladji; bile so pa tudi druge ladjice ž njim. 041 MAR 004 037 Kar nastane vélik vihar od vetra; in valovi so se vlivali v ladjo, da se je uže napolnjevala. 041 MAR 004 038 In on je bil na krmi, spé na vzglavji; in zbudé ga, in rekó mu: Učenik, ali ti ni nič mar, da pogibamo? 041 MAR 004 039 In vstavši, zapretí vetru, in reče morju; Umolkni, umiri se! In nehal je veter, in nastala je velika tihota. 041 MAR 004 040 In reče jim: Kaj ste tako plašni? Kako, da nimate vere? 041 MAR 004 041 In uplašili so se z velikim strahom, in govorili so med seboj: Kdo vendar je ta, da sta mu tudi veter in morje pokorna? 041 MAR 005 001 Ter pridejo na drugo stran morja, v okolico Gadarensko. 041 MAR 005 002 In precej, ko stopi iz ladje, sreča ga človek iz grobov, kteri je imel nečistega duha, 041 MAR 005 003 In je prebivališče imel v grobih; in tudi z verigami ga ni mogel nihče zvezati: 041 MAR 005 004 Kajti bil je velikokrat z oklepami in verigami zvezan, pa je verige potrgal in oklepe polomil, in nihče ga ni mogel ukrotiti. 041 MAR 005 005 In vedno, po noči in po dnevu, bil je po gorah in po grobih, ter je kričal in se bíl s kamenjem. 041 MAR 005 006 Ugledavši pa Jezusa oddaleč, steče, ter mu se pokloni. 041 MAR 005 007 In zakričavši z močnim glasom, reče: Kaj imam s teboj, Jezus, sin Boga najvišega? Zaklinjam te pri Bogu, ne muči me! 041 MAR 005 008 (Govoril mu je namreč: Izidi, nečisti duh, iz tega človeka.) 041 MAR 005 009 In vpraša ga: Kako ti je ime? Pa odgovorí in reče: Legeon mi je ime, ker nas je mnogo. 041 MAR 005 010 In prosil ga je zeló, naj jih ne izžene iz tega kraja. 041 MAR 005 011 Bila je pa tam pri gorah velika čreda svinj, ktere so se pasle; 041 MAR 005 012 In zaprosijo ga vsi hudiči, govoreč: Dovoli nam, da vnidemo va-nje. 041 MAR 005 013 In Jezus jim precej dovoli. In duhovi nečisti izidejo in vnidejo v svinje; in zakadí se čreda z brega v morje – bilo jih je pa kaki dve tisoči – ter potonejo v morji. 041 MAR 005 014 Tisti pa, ki so svinje pasli, pobegnejo, in oznanijo po mestu in po vaséh. Pa izidejo, da pogledajo, kaj bi to bilo, kar se je zgodilo. 041 MAR 005 015 In pridejo k Jezusu, in ugledajo obsedenca, da sedí in je oblečen in pameten, tistega, ki je imel legeon, in preplašijo se. 041 MAR 005 016 In povedó jim tisti, kteri so bili videli, kako se je zgodilo obsedencu, in o svinjah. 041 MAR 005 017 In začnó ga prositi, naj odide iž njih krajev. 041 MAR 005 018 In ko stopi na ladjo, prosil ga je obsedenec, da bi bil ž njim. 041 MAR 005 019 Jezus mu pa ne dopustí, nego mu reče: Pojdi na dom svoj k svojim, in naznani jim, kaj ti je Gospod storil, in kako se te je usmilil. 041 MAR 005 020 Ter odide in začne oznanjevati po Deseterih mestih, kaj mu je storil Jezus; in vsi so se čudili. 041 MAR 005 021 In ko se prepelje Jezus v ladji zopet na drugo stran, zbere se pri njem mnogo ljudstva; in bil je pri morji. 041 MAR 005 022 In glej, eden od starešin shajališča, po imenu Jair, pride in ko ga ugleda, pade mu pred noge; 041 MAR 005 023 In prosil ga je zeló, govoreč: Hči mi umira; pridi, polóži na njo roké, da ozdravi in bo živa. 041 MAR 005 024 Pa odide ž njim; in šlo je za njim mnogo ljudstva, in stiskali so ga. 041 MAR 005 025 In neka žena, ktera je imela krvotok dvanajst let, 041 MAR 005 026 In je mnogo pretrpela od mnogih zdravnikov, in potrošila vse svoje; pa jej ni nič pomagalo, nego je še huje bilo; 041 MAR 005 027 Prišla je, slišavši za Jezusa, med ljudstvom od zadi in se je dotaknila obleke njegove. 041 MAR 005 028 Kajti djala je: Če se le obleke njegove dotaknem, ozdravela bom. 041 MAR 005 029 In precej je usahnil vir krvi njene, in spoznala je po životu, da je ozdravela od bolezni. 041 MAR 005 030 In začutivši Jezus precej po sebi, da je moč iž njega izšla, reče, obrnivši se med ljudstvom: Kdo se je dotaknil moje obleke? 041 MAR 005 031 Pa mu rekó učenci njegovi: Saj vidiš ljudstvo, da te stiska, pa praviš: Kdo se me je dotaknil? 041 MAR 005 032 In oziral se je okoli, da bi ugledal tisto, ktera je to storila. 041 MAR 005 033 Žena pa, vedoč, kaj jej se je zgodilo, uplašena in trepetaje pristopi, in pred njim pade in mu pové vso resnico. 041 MAR 005 034 On jej pa reče: Hči, vera tvoja ti je pomogla; pojdi v miru, in bodi zdrava od nadloge svoje. 041 MAR 005 035 In ko je še govoril, pridejo od starešine shajališčnega, govoreč: Hči tvoja je umrla; čemu nadleguješ še učeniku? 041 MAR 005 036 Jezus pa precej, ko je slišal besedo, ktero so povedali, reče starešini: Ne boj se, le veruj! 041 MAR 005 037 In ni pustil nikomur, da bi šel za njim, razen Petru in Jakobu in Janezu bratu Jakobovemu. 041 MAR 005 038 In pride v starešinovo hišo, in ugleda hrup in tiste, kteri so mnogo jokali in hrumeli. 041 MAR 005 039 In ko vnide, reče jim: Kaj hrumite in jokate? Deklica ni umrla, nego spí. 041 MAR 005 040 In posmehovali so mu se. On pa izžene vse, in vzeme očeta in mater deklice, in te, kteri so bili ž njim, in vnide, kjer je deklica ležala. 041 MAR 005 041 In prijemši deklico za roko, velí jej: Talita, kumi! to se tolmači: Deklica, (pravim ti, ) vstani! 041 MAR 005 042 In precej je vstala deklica in hodila; imela je pa dvanajst let; in začudijo se z velikim čudom. 041 MAR 005 043 In zapové jim zeló, naj nikdor ne zvé tega; in reče, naj jej dadó jesti. 041 MAR 006 001 In izide odtod, in pride v domovino svojo; in za njim so šli učenci njegovi. 041 MAR 006 002 In ko je bila sobota, jel je v shajališči učiti; in mnogi poslušalci so strmeli, govoreč: Odkod temu to? in kakošna je ta modrost, ki mu je dana, da se tudi takošni čudeži z rokami njegovimi delajo? 041 MAR 006 003 Ali ni ta tesar, sin Marijin, brat pa Jakobov in Jozejev in Judov in Simonov? in niso li sestre njegove tu med nami? In pohujševali so se nad njim. 041 MAR 006 004 Jezus jim pa reče: Nikjer ni prerok brez časti, razen v domovini svojej, in pri rodbini in na domu svojem. 041 MAR 006 005 In ni mogel ondej nobenega čudeža storiti, razen da je malo bolnikov, položivši na nje roke, uzdravil. 041 MAR 006 006 In čudil se je njih neveri: in hodil je okoli po vaséh in učil. 041 MAR 006 007 Pa pokliče k sebi dvanajstere, in začne jih razpošiljati po dva in dva, in dajal jim je oblast nad duhovi nečistimi. 041 MAR 006 008 In zapové jim, naj ničesar ne jemljó na pot razen same palice; ne torbe, ne kruha, ne v pasu denarja; 041 MAR 006 009 Nego da naj si obujejo opanke, in naj ne oblačijo dveh sukenj. 041 MAR 006 010 In govoril jim je: Kjerkoli vnidete v hišo, tam ostanite, dokler ne izidete odondod. 041 MAR 006 011 In kterikoli vas ne bi sprejeli in vas ne poslušali, gredé odondod otresite prah izpod nog svojih, njim za pričo. Resnično vam pravim: Laže bo Sodomi ali Gomori v dan sodbe, nego tistemu mestu. 041 MAR 006 012 In ko so odšli, oznanjevali so ljudém, naj se spokoré. 041 MAR 006 013 In izganjali so mnogo hudičev, in mazali z oljem mnogo bolnikov, in uzdravljali. 041 MAR 006 014 In slišal je to kralj Herod (kajti ime njegovo se je bilo razglasilo), in pravil je: Janez Krstnik je od mrtvih vstal, in za to se godé čudeži po njem. 041 MAR 006 015 Drugi so govorili: Elija je; a drugi so pravili: Prerok je, ali kakor kteri od prerokov. 041 MAR 006 016 Slišavši pa to Herod, reče: Ta je tisti Janez, kteremu sem jaz glavo odsekal, on je vstal od mrtvih. 041 MAR 006 017 Kajti ta Herod je bil poslal in vjel Janeza, ter ga vklenil v ječi, zavoljo Herodijade, svojega brata Filipa žene, da se je ž njo oženil; 041 MAR 006 018 Kajti Janez je djal Herodu: Ne smeš imeti svojega brata žene. 041 MAR 006 019 Herodijada ga je pa zalezovala, in hotela ga je umoriti; pa ni mogla. 041 MAR 006 020 Kajti Herod se je bal Janeza, vedoč, da je on pravičen in svet mož, ter ga je varoval; in mnogo je delal, kakor mu je on rekel, in rad ga je poslušal. 041 MAR 006 021 In ko je napočil priložen dan, da je Herod v spomin svojega rojstva večerjo napravil svojim knezom in stotnikom in Galilejskim prvakom, 041 MAR 006 022 Ter je prišla noter Herodijadina hči in plesala in se prikupila Herodu in gostom, reče kralj dekletu: Prosi me, karkoli hočeš, in dal ti bom. 041 MAR 006 023 In priseže jej: Karkoli me boš prosila, dal ti bom, noter do polovice kraljestva mojega. 041 MAR 006 024 Ona pa izide in reče materi svojej: Ktero reč ga bom prosila? Ona pa reče: Glavo Janeza Krstnika. 041 MAR 006 025 Ter vnide precej jadrno h kralju in ga zaprosi, govoreč: Hočem, da mi daj pri tej priči v skledi glavo Janeza Krstnika. 041 MAR 006 026 In kralj postane žalosten; pa za voljo prisege in gostov jej ni hotel odreči. 041 MAR 006 027 In precej pošlje kralj rabeljna, in zapové prinesti glavo njegovo. 041 MAR 006 028 Ta pa odide in mu odseka v ječi glavo, in prinese glavo njegovo v skledi, in dá jo dekletu; a dekle jo dá materi svojej. 041 MAR 006 029 In slišavši to učenci njegovi, pridejo in vzemó truplo njegovo, ter ga denejo v grob. 041 MAR 006 030 In snidejo se aposteljni pri Jezusu in mu vse sporočé, in to, kar so storili in ljudi naučili. 041 MAR 006 031 Pa jim reče: Pojdite vi sami na samoten kraj, in malo počijte. Kajti bilo jih je veliko, kteri so prihajali in odhajali, in še jesti niso utegnili. 041 MAR 006 032 Ter odidejo na ladji v samoten kraj sami. 041 MAR 006 033 In videlo jih je ljudstvo, ko so odhajali, in spoznajo ga mnogi; in peš iz vseh mest potekó tje, in prehité jih, in snidejo se k njemu. 041 MAR 006 034 In izstopivši, zagleda Jezus mnogo ljudstva, in zasmilijo mu se; kajti bili so kakor ovce, ktere nimajo pastirja. In začne jih učiti mnogo reči. 041 MAR 006 035 In ko je bila ura uže pozna, pristopijo k njemu učenci njegovi, govoreč: Samoten je kraj in ura uže pozna; 041 MAR 006 036 Razpústi jih, da odidejo v okolne vasí in trge, ter si kupijo kruha, ker nimajo kaj jesti. 041 MAR 006 037 On pa odgovorí in jim reče: Dajte jim vi jesti. Pa mu rekó: Če odidemo in kupimo za dve sto grošev kruha, ter jim damo jesti? 041 MAR 006 038 On jim pa reče: Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte! In zvedevši, rekó: Pet, in dve ribi. 041 MAR 006 039 In zapové jim, naj posadé zaporedoma, omizje za omizjem, po zelenej travi. 041 MAR 006 040 In posedejo se v vrste, po sto in po petdeset. 041 MAR 006 041 In vzemši petere hlebe in tisti dve ribi, ozrè se proti nebu in blagoslovi; ter razlomi hlebe, in dajal je učencem svojim, naj položé pred nje. In dve ribi razdelí vsem. 041 MAR 006 042 In jedli so vsi, in nasitili so se. 041 MAR 006 043 In pobrali so koscev, dvanajst košev polnih, in ostankov od rib. 041 MAR 006 044 In bilo jih je, kteri so jedli hlebe, kakih pet tisoč móž. 041 MAR 006 045 In precej prisili učence svoje, naj vstopijo v ladjo in gredó naprej črez morje k Betsajdi, dokler ne razpustí ljudstva. 041 MAR 006 046 In ko jih je odpravil, odide na goro molit. 041 MAR 006 047 In ko se je zvečerilo, bila je ladja sredi morja, in on sam na zemlji. 041 MAR 006 048 In zagleda jih, da se mučijo z veslanjem; bil jim je namreč veter nasproti. In okoli četrte straže po noči pride k njim, hodé po morji; in hotel je iti mimo njih. 041 MAR 006 049 Oni pa, videvši ga, da hodi po morji, menili so, da je prikazen, in zakričé: 041 MAR 006 050 Kajti vsi so ga zagledali in preplašili se. In precej jih ogovorí in jim reče: Zaupajte; jaz sem, ne bojte se! 041 MAR 006 051 In stopi k njim v ladjo, in veter utihne. In zeló so se zavzemali in čudili, 041 MAR 006 052 Ker niso umeli tega od hlebov; kajti srce njih je bilo okamenelo. 041 MAR 006 053 In ko se prepeljejo, pridejo na zemljo Genezaretsko in potisnejo ladjo h kraju. 041 MAR 006 054 In ko stopijo iz ladje, spoznajo ga precej; 041 MAR 006 055 Ter obletajo vso tisto okolico, in začnó na posteljah bolnike prinašati, kjer so slišali, da je on. 041 MAR 006 056 In kamorkoli je hodil, v trge ali v mesta ali v vasí, pokladali so po ulicah bolnike, in prosili so ga, da bi se le robú obleke njegove dotaknili; in kterikoli so se ga dotikali, ozdravljeni so bili. 041 MAR 007 001 In snidejo se pri njem Farizeji in nekteri od pismarjev, kteri so bili prišli iz Jeruzalema; 041 MAR 007 002 In videvši nektere učence njegove, da s priprostimi rokami, to je z neumitimi, jedó kruh, zavrnejo jih. 041 MAR 007 003 (Kajti Farizeji in vsi Judje ne jedó, dokler s pestjó ne umijejo rok, izpolnjevaje izročilo starijih. 041 MAR 007 004 In prišedši s trga, ne jedó, dokler se ne umijejo; in mnogo drugih je rečî, ktere so sprejeli, in jih izpolnjujejo: umivanje kupic in vrčev in kotlov in klopî.) 041 MAR 007 005 Na to ga vprašajo Farizeji in pismarji: Za kaj se učenci tvoji ne ravnajo po izročilu starijih, nego z neumitimi rokami jedó kruh? 041 MAR 007 006 On jim pa odgovorí in reče: Lepo je prerokoval Izaija za vas hinavce, kakor je pisano: "To ljudstvo me z ustnicami spoštuje, srce njih je pa daleč od mene. 041 MAR 007 007 Ali zastonj me časté, učeč nauke, zapovedi človeške." 041 MAR 007 008 Kajti opustivši zapoved Božjo, izpolnjujete postave človeške, umivanje vrčev in kupic, in mnogo drugih tém podobnih rečî počinjate. 041 MAR 007 009 In reče jim: Lepo zametujete zapoved Božjo, da izročilo svoje ohranite. 041 MAR 007 010 Mojzes namreč je rekel: "Spoštuj očeta svojega in mater svojo." In: "Kdor preklinja očeta ali mater, naj s smrtjo pogine." 041 MAR 007 011 Vi pa pravite: Če reče človek očetu ali materi: Korban! (to je: Dar je, ) s čimer ti pomorem. 041 MAR 007 012 In ne puščate mu nič več storiti očetu svojemu ali materi svojej, 041 MAR 007 013 Zametovaje besedo Božjo za voljo postave svoje, ktero ste postavili; in mnogo tém podobnih rečî počinjate. 041 MAR 007 014 In poklicavši vse ljudstvo, reče jim: Poslušajte me vsi, in umejte! 041 MAR 007 015 Nič ne more človeka oskruniti, kar od zunej v njega prihaja; nego to, kar izhaja iž njega, to je, kar skruni človeka. 041 MAR 007 016 Če ima kdo ušesa, da sliši, naj sliši! 041 MAR 007 017 In ko vnide od ljudstva proč v hišo, vpraševali so ga učenci njegovi za to priliko. 041 MAR 007 018 Pa jim reče: Ali ste tudi vi tako nerazumni? Ne umete li, da vse to, kar od zunej v človeka prihaja, ne more ga oskruniti? 041 MAR 007 019 Ker ne gre v srce njegovo, nego v trebuh; in izhaja ven, čisteč vse jedí. 041 MAR 007 020 Reče pa: Kar iz človeka izhaja, to ga skruni. 041 MAR 007 021 Kajti od znotrej, iz srca človeškega izhajajo hudobne misli, prešestva, kurbarije, poboji; 041 MAR 007 022 Kraje, lakomnost, hudobnost, zvijača, nečistost, hudobno oko, preklinjanje Boga, napuh, nespametnost. 041 MAR 007 023 Vse te hudobne rečí od znotrej izhajajo, in skrunijo človeka. 041 MAR 007 024 In vstavši odtod, odide v Tirske in Sidonske kraje. In vstopivši v hišo, ni hotel, da bi kdo zvedel za-nj; ali ni se mogel prikriti. 041 MAR 007 025 Kajti slišavši za-nj žena, ktere hči je imela duha nečistega, pride in mu pade pred noge. 041 MAR 007 026 Bila je pa žena Grkinja, Sirofeničanka po rodu; in prosila ga je, naj bi izgnal hudiča iz hčeri njéne. 041 MAR 007 027 Jezus jej pa reče: Pojenjaj, naj se poprej nasitijo otroci; ker ni lepo, da se vzeme kruh otrokom, in se vrže psom. 041 MAR 007 028 Ona pa odgovorí in mu reče: Dà, gospod! ali tudi psi pod mizo jedó od drobtin otrók. 041 MAR 007 029 Pa jej reče: Za voljo té besede, pojdi; izšel je hudič iz hčeri tvoje. 041 MAR 007 030 In odšedši na dom svoj, našla je, da je izšel hudič iž nje, in hčer je ležala na postelji. 041 MAR 007 031 In Jezus izide zopet iz Tirskih in Sidonskih predelov, in pride h Galilejskemu morju, po sredi predelov Deseterih mest. 041 MAR 007 032 In pripeljejo mu gluhega in mutastega, ter ga zaprosijo, naj bi položil na-nj roko. 041 MAR 007 033 In vzemši ga od ljudstva proč na stran, položí prste svoje v ušesa njegova, in pljune in se dotakne jezika njegovega 041 MAR 007 034 In pogledavši na nebo, vzdihne in mu reče: Efata, to je: Odpri se! 041 MAR 007 035 In precej se odpró ušesa njegova; in razveže se vez jezika njegovega, in govoril je prav. 041 MAR 007 036 In zapové jim, naj nikomur ne povedó; ali bolj ko jim je prepovedoval, bolj so oznanjevali. 041 MAR 007 037 In presilno so se čudili, govoreč: Vse je dobro naredil; gluhim nareja, da slišijo, in mutastim, da govoré. 041 MAR 008 001 Tiste dní, ko je bilo vse polno ljudstva pri njem, in niso imeli kaj jesti, pokliče Jezus učence svoje, in reče jim: 041 MAR 008 002 Ljudstvo mi se smili; kajti uže tri dni so pri meni, in nimajo kaj jesti; 041 MAR 008 003 In če jih pustim lačne na njih dom, oslabeli bodo na poti; kajti nekteri od njih so daleč prišli. 041 MAR 008 004 Pa mu odgovoré učenci njegovi: Odkod bi jih mogel kdo tu v puščavi nasititi s kruhom? 041 MAR 008 005 In vpraša jih: Koliko imate hlebov? Oni pa rekó: Sedem. 041 MAR 008 006 Pa zapové ljudstvu, naj se posedejo po tleh. In vzemši sedmere hlebe, zahvali, in prelomi, in dajal je učencem svojim, naj položé pred nje in položili so pred ljudstvo. 041 MAR 008 007 In imeli so malo rib; in blagoslovivši jih, reče, naj položé tudi té pred nje. 041 MAR 008 008 Ter so jedli in nasitili se; in pobrali so ostanke koscev, sedem košev. 041 MAR 008 009 Bilo jih je pa, kteri so jedli, kake štiri tisoči; in razpustí jih. 041 MAR 008 010 In precej vstopi v ladjo z učenci svojimi, in pride v Dalmanutske kraje. 041 MAR 008 011 Pa izidejo Farizeji, in začnó se ž njim prepirati, in zahtevali so od njega znamenje z neba, izkušajoč ga. 041 MAR 008 012 In vzdihnivši z duhom svojim, reče: Kaj zahteva ta rod znamenja? Resnično vam pravim: Ne bo se dalo znamenje temu zarodu. 041 MAR 008 013 In pustivši jih, stopi precej v ladjo, in odide na drugo stran. 041 MAR 008 014 Pozabili so pa vzeti kruha, in niso imeli več kakor en hleb s seboj v ladji. 041 MAR 008 015 In naročal jim je, govoreč: Glejte, varujte se kvasú Farizejskega in kvasú Herodovega. 041 MAR 008 016 In premišljevali so sami s seboj, govoreč: Kruha nimamo. 041 MAR 008 017 In ko Jezus to spazi, reče jim: Kaj premišljujete, da nimate kruha? Ali še ne spoznate, in ne umete? ali imate še okamenjeno srce svoje? 041 MAR 008 018 Očí imate, in ne vidite? ušesa imate, in ne slišite? in ne pomnite li? 041 MAR 008 019 Ko sem pet hlebov razlomil med pet tisoči, koliko polnih košev ste nabrali drobtin? Rekó mu: Dvanajst. 041 MAR 008 020 Ko sem jih pa sedem med štiri tisoči, koliko polnih košev ste nabrali drobtin? Oni pa rekó: Sedem. 041 MAR 008 021 In reče jim: Kako ne umete? 041 MAR 008 022 In pride v Betsajdo. In pripeljejo mu slepca, in zaprosijo ga, naj se ga dotakne. 041 MAR 008 023 In prijemši slepca za roko, izpelje ga ven iz vasí; ter pljune v očí njegove, in položivši roke na-nj, vpraša ga, če kaj vidi? 041 MAR 008 024 Pa spregleda, in reče: Vidim ljudí, da kakor drevesa okoli hodijo. 041 MAR 008 025 Potem položí zopet roke na očí njegove, in reče mu, naj pogleda. In ozdravel je, in videl je bistro vse. 041 MAR 008 026 In odpravi ga na dom njegov, govoreč: Ne hodi ne v vas, in tudi nikomur v vasi ne povéj. 041 MAR 008 027 Ter izide Jezus, in učenci njegovi v vasí Cezareje Filipove; in po poti je vpraševal učence svoje, govoreč jim: Kdo pravijo ljudjé, da sem jaz? 041 MAR 008 028 Oni mu pa odgovoré: Janez Krstnik; in drugi: Elija; drugi pa: Eden od prerokov. 041 MAR 008 029 In on jim reče: Kdo pa pravite vi, da sem jaz? Peter pa odgovorí in mu reče: Ti si Kristus. 041 MAR 008 030 In zapretí jim, naj nikomur ne pripovedujejo za-nj. 041 MAR 008 031 In začne jih učiti, da mora sin človečji mnogo pretrpeti, in zavržen biti od starešin in vélikih duhovnov in pismarjev, in umorjen biti, in v treh dnéh od smrti vstati. 041 MAR 008 032 In to besedo je govoril srčno. In Peter ga prime, in začne ga odvračati. 041 MAR 008 033 On se pa obrne, in pogledavši učence svoje, zapretí Petru, govoreč: Poberi se od mene, satan! ker ne misliš, kar je Božje, nego kar je človeško. 041 MAR 008 034 In poklicavši ljudstvo z učenci svojimi, reče jim: Kdor hoče za menoj iti, zatají naj samega sebe, in vzeme križ svoj, in gre za menoj. 041 MAR 008 035 Kajti kdor hoče življenje svoje ohraniti, izgubil ga bo; kdor pa izgubi življenje svoje za voljo mene in evangelja, ta ga bo ohranil. 041 MAR 008 036 Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet pridobí, duši svojej pa škoduje? 041 MAR 008 037 Ali kaj bo dal človek v zameno za dušo svojo? 041 MAR 008 038 Kajti kdor se sramuje mene in besed mojih v tem prešestnem in grešnem rodu, sramoval se bo tudi sin človečji njega, kedar bo prišel v slavi očeta svojega z angelji svetimi. 041 MAR 009 001 In reče jim: Resnično vam pravim, da so nekteri med temi, ki stojé tu, kteri ne bodo okusili smrti, dokler ne vidijo kraljestva Božjega, da je prišlo z močjó. 041 MAR 009 002 In črez šest dni vzeme Jezus Petra in Jakoba in Janeza, in odpelje jih na visoko goro same posebej; in premení se pred njimi. 041 MAR 009 003 In oblačila njegova postanejo svetla, zeló bela kakor sneg, kakor jih belivec na zemlji ne more ubeliti. 041 MAR 009 004 In prikaže jim se Elija z Mojzesom, in pogovarjala sta se z Jezusom. 041 MAR 009 005 In Peter odgovorí in reče Jezusu: Rabi, dobro nam je tu biti; bomo pa naredili tri šatore: tebi enega, in Mojzesu enega, in Eliju enega. 041 MAR 009 006 Ni namreč vedel, kaj govori; kajti bili so zeló uplašeni. 041 MAR 009 007 Pa nastane oblak in jih zakrije; in glas pride iz oblaka, govoreč: Ta je sin moj ljubljeni; njega poslušajte. 041 MAR 009 008 In nagloma se ozró, in nikogar več niso videli, razen Jezusa samega s seboj. 041 MAR 009 009 Ko so pa stopali z gore, zapové jim, naj nikomur ne povedó, kar so videli, dokler sin človečji ne vstane od mrtvih. 041 MAR 009 010 In to besedo so ohranili v sebi, in vpraševali so, kaj bi to bilo: od mrtvih vstati? 041 MAR 009 011 In vpraševali so ga, govoreč: Saj pravijo pismarji, da mora Elija poprej priti? 041 MAR 009 012 On pa odgovorí in jim reče: Elija bo prišel res poprej in bo vse uravnal; kakor je tudi pisano za sina človečjega, da mora mnogo pretrpeli in zaničevan biti: 041 MAR 009 013 Ali jaz vam pravim, da je tudi Elija prišel, in storili so mu, kar so hoteli, kakor je pisano za-nj. 041 MAR 009 014 In prišedši k učencem, ugleda mnogo ljudstva okoli njih, in pismarje, da se ž njimi prepirajo. 041 MAR 009 015 In precej vse ljudstvo, ko ga ugleda, ostrmí, in pritekši k njemu, pozdravljali so ga. 041 MAR 009 016 Pa vpraša pismarje: Kaj se prepirate ž njimi? 041 MAR 009 017 In odgovarjajoč eden izmed ljudstva, reče: Učenik, pripeljal sem k tebi sina svojega, kteri ima duha mutastega. 041 MAR 009 018 In kedar ga zgrabi, lomi ga; in on se peni, in škriplje z zobmí svojimi, in suší se. Pa sem djal učencem tvojim, naj bi ga izgnali, in niso mogli. 041 MAR 009 019 On mu pa odgovorí in reče: O neverni rod, doklej bom z vami? doklej vas bom trpel? Peljite ga k meni! 041 MAR 009 020 In pripeljejo ga k njemu. In ko ga duh ugleda, precej ga strese; in padši na zemljo, valjal se je in penil. 041 MAR 009 021 Pa vpraša očeta njegovega: Koliko je časa, kar mu se je to zgodilo? On pa reče: Od mladih nóg. 041 MAR 009 022 In velikokrat ga tudi v ogenj vrže ali v vodo, da bi ga pogubil; ali če moreš kaj, pomagaj nam, usmili se nas. 041 MAR 009 023 Jezus mu pa reče: Če moreš to verovati, vse je mogoče tistemu, kteri veruje. 041 MAR 009 024 In precej zavpije oče mladeničev, in s solzami reče: Verujem, Gospod; pomagaj neveri mojej! 041 MAR 009 025 Videvši pa Jezus, da se steka ljudstvo, zapretí duhu nečistemu, govoreč mu: Duh mutasti in gluhi, jaz ti ukazujem, izidi iž njega, in ne vnidi več va-nj. 041 MAR 009 026 Pa zakričí in ga močno strese, in izide iž njega. In postal je kakor mrtev, tako, da so mnogi govorili, da je umrl. 041 MAR 009 027 Jezus ga pa prime za roko in ga vzdigne; in vstal je. 041 MAR 009 028 In ko vnide v hišo, vpraševali so ga učenci njegovi na samem: Za kaj ga mi nismo mogli izgnati? 041 MAR 009 029 Pa jim reče: Ta zarod ne more iziti z ničimer, razen z molitvijo in postom. 041 MAR 009 030 In izšedši odtod, šli so skupaj skozi Galilejo; in ni hotel, da bi kdo zvedel. 041 MAR 009 031 Kajti učil je učence svoje, in pravil jim je: Sin človečji bo izdan v človeške roke, in umorili ga bodo; in ko bo umorjen, vstal bo tretji dan od smrti. 041 MAR 009 032 Oni pa niso umeli govora, in bali so se vprašati ga. 041 MAR 009 033 In pride v Kapernaum; in ko je bil v hiši, vpraša jih: Kaj ste se po poti med seboj pričkali? 041 MAR 009 034 Oni so pa molčali; prepirali so se bili namreč po poti med seboj, kdo je največi. 041 MAR 009 035 In ko se je usedel, pokliče dvanajstere, in reče jim: Če kdo hoče biti prvi, naj bo najzadnji od vseh, in vsem služabnik. 041 MAR 009 036 In vzemši otročiča, postavi ga sredi njih; in objemši ga, reče jim: 041 MAR 009 037 Kdor enega takih otročičev sprejme v ime moje, mene sprejema: in kdor mene sprejme, ne sprejema mene, nego tega, kteri me je poslal. 041 MAR 009 038 Pa mu odgovorí Janez in reče: Učenik, videli smo nekoga, da je z imenom tvojim izganjal hudiče, kteri ne hodi za nami; in zabranili smo mu, ker ne hodi za nami. 041 MAR 009 039 Jezus mu pa reče: Ne branite mu; kajti nikogar ni, kteri bi storil čudež z imenom mojim, in bi mogel brž slabo govoriti o meni. 041 MAR 009 040 Kajti kdor ni zoper nas, z nami je. 041 MAR 009 041 Kdorkoli namreč vas napojí s kupico vode v ime moje, ker ste Kristusovi, resnično vam pravim, ne bo izgubil plačila svojega. 041 MAR 009 042 In kdor pohujša enega teh malih, kteri verujejo v mé, bilo bi mu bolje, da bi mu se obesil kamen mlinski na vrat, in bi bil vržen v morje. 041 MAR 009 043 In če te pohujšuje roka tvoja, odseci jo; bolje ti je brez roke vniti v življenje, nego obe roki imeti, in oditi v pekel, v ogenj neugasljivi, 041 MAR 009 044 Kjer njih črv ne umira, in ogenj ne gasne. 041 MAR 009 045 In če te noga tvoja pohujšuje, odseci jo; bolje ti je hromemu vniti v življenje, nego obe nogi imeti, in vrženemu bili v pekel, v neugasljivi ogenj, 041 MAR 009 046 Kjer njih črv ne umira, in ogenj ne gasne. 041 MAR 009 047 In če te oko tvoje pohujšuje, izderi ga; bolje ti je z enim očesom vniti v kraljestvo Božje, nego obe očesi imeti, in vrženemu biti v pekel ognjeni, 041 MAR 009 048 Kjer njih črv ne umira, in ogenj ne gasne. 041 MAR 009 049 Kajti vsak se bo z ognjem osolil, in vsaka žrtva se bo s soljo osolila. 041 MAR 009 050 Dobra je sol; če pa sol neslana postane, s čim jo boste osolili? Imejte v sebi sol, in mir imejte med seboj. 041 MAR 010 001 In vstavši odtod, pride v kraje Judejske, skozi pokrajino za Jordanom; in snide se zopet ljudstvo k njemu; in kakor je imel navado, zopet jih je učil. 041 MAR 010 002 Pa pristopijo Farizeji in vprašajo ga, če je dovoljeno možu ženo popustíti, izkušajoč ga. 041 MAR 010 003 On pa odgovorí in jim reče: Kaj vam je zapovedal Mojzes? 041 MAR 010 004 Oni pa rekó: Mojzes je dopustil ločilno pismo napisati, in pustiti jo. 041 MAR 010 005 Pa odgovorí Jezus in jim reče: Za voljo trdosrčnosti vaše vam je napisal to postavo; 041 MAR 010 006 V začetku stvarjenja pa, moža in ženo ustvaril ju je Bog. 041 MAR 010 007 "Za to bo zapustil človek očeta svojega in mater; in pridružil se bo ženi svojej. 041 MAR 010 008 In dva bosta eno telo." Tako nista več dva, nego eno telo. 041 MAR 010 009 Kar je torej Bog združil, naj človek ne razdružuje. 041 MAR 010 010 In v hiši ga zopet učenci njegovi za to vprašajo. 041 MAR 010 011 Pa jim reče: Kdor popustí ženo svojo in se oženi z drugo, prešestvuje proti njej; 041 MAR 010 012 In če žena popustí moža svojega in se omoží z drugim, prešestvuje. 041 MAR 010 013 In prinašali so k njemu otročiče, naj bi se jih dotaknil; učenci so pa branili tém, kteri so jih prinašali. 041 MAR 010 014 Videvši pa to Jezus, razhudi se, in reče jim: Pustite otročiče, naj pridejo k meni, in ne branite jim; kajti takih je kraljestvo Božje. 041 MAR 010 015 Resnično vam pravim: Kdor ne sprejme kraljestva Božjega kakor otrok, ne bo prišel va-nj. 041 MAR 010 016 In objemši jih, položí na nje roke in jih blagoslovi. 041 MAR 010 017 In ko izide na cesto, pribeží nekdo k njemu, in pokleknivši pred njim, vpraša ga: Dobri učenik, kaj naj storim, da zadobom večno življenje? 041 MAR 010 018 Jezus mu pa reče: Kaj me imenuješ dobrega? Nihče ni dober, razen eden, Bog. 041 MAR 010 019 Zapovedi znaš: Ne prešestvuj; ne ubijaj; ne kradi; ne pričaj po krivem; ne goljufaj; spoštúj očeta svojega in mater. 041 MAR 010 020 On pa odgovorí in mu reče: Učenik, vse to sem izpolnil od mladosti svoje. 041 MAR 010 021 Jezus pa pogledavši nanj, poljubi ga in mu reče: Enega ti je še treba: pojdi, prodaj, karkoli imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad na nebu: ter pridi, vzemi križ, in pojdi za menoj. 041 MAR 010 022 On pa postane žalosten za voljo te besede, in odide otožen; kajti imel je mnogo premoženja. 041 MAR 010 023 In Jezus pogleda okoli, in reče učencem svojim: Kako težko bodo prišli tisti, kteri imajo bogastvo, v kraljestvo Božje? 041 MAR 010 024 Učenci so se pa zavzemali nad besedami njegovimi. Jezus pa zopet odgovorí in jim reče: Otroci, kako težko je tistim, kteri zaupajo bogastvu, v kraljestvo Božje vniti! 041 MAR 010 025 Laže je priti kameli skozi igelno ušesce, nego bogatemu vniti v kraljestvo Božje. 041 MAR 010 026 Oni so se pa na vso moč čudili, govoreč med seboj: In kdo se more zveličati? 041 MAR 010 027 Jezus pa pogleda na nje, in reče: Pri ljudéh je nemogoče, ali ne pri Bogu; kajti vse je mogoče pri Bogu. 041 MAR 010 028 In začne mu Peter praviti: Glej, mi smo zapustili vse in smo šli za teboj. 041 MAR 010 029 Jezus pa odgovorí in reče: Resnično vam pravim, nikogar ni, kteri je zapustil hišo, ali brate, ali sestre, ali očeta, ali mater, ali ženo, ali otroke, ali njive, za voljo mene in evangelja, 041 MAR 010 030 Da ne bi prejel sedaj na tem svetu stokrat toliko, hiš in bratov in sester in mater in otrók in njiv, s preganjanjem, na drugem pa večnega življenja. 041 MAR 010 031 Mnogi pa, kteri so prvi, bodo zadnji, in kteri so zadnji, prvi. 041 MAR 010 032 Bili so pa na poti, gredoč v Jeruzalem; in Jezus je šel pred njimi, in oni so se čudili, in gredoč za njim, bali so se. In vzemši zopet dvanajstere, začne jim praviti, kaj mu se ima zgoditi: 041 MAR 010 033 Glej, v Jeruzalem gremo, in sin človečji bo izdan vélikim duhovnom in pismarjem, in obsodili ga bodo na smrt, in izročili nevernikom, 041 MAR 010 034 In zasramovali ga bodo, in bičali ga, in pljuvali na-nj, in umorili ga bodo; a tretji dan bo vstal od smrti. 041 MAR 010 035 Pa pristopita k njemu Jakob in Janez, sina Zebedejeva, govoreč: Učenik! hočeva, da nama stóri, kar bova prosila. 041 MAR 010 036 On jima pa reče: Kaj hočeta, da naj vama storím? 041 MAR 010 037 Ona mu pa rečeta: Daj nama, da sedeva eden tebi na desno, in eden tebi na levo v slavi tvojej. 041 MAR 010 038 Jezus jima pa reče: Ne vésta, kaj prosita. Moreta li piti kelih, kterega jaz pijem, in krstiti se s krstom, s kterim se jaz krstim? 041 MAR 010 039 Ona mu pa rečeta: Moreva. In Jezus jima reče: Kelih, kterega jaz pijem, bosta pila; in s krstom, s kterim se jaz krstim, bosta se krstila. 041 MAR 010 040 Da bi pa sedla meni na desno in meni na levo, ne morem jaz dati, nego to se bo dalo tém, kterim je pripravljeno. 041 MAR 010 041 In slišavši to deseteri, začnó se jeziti nad Jakobom in Janezom. 041 MAR 010 042 Jezus jih pa pokliče, in reče jim: Véste, da tisti, kteri menijo vladati nad narodi, nad njimi gospodujejo; a poglavarji njih imajo oblast nad njimi. 041 MAR 010 043 Ne bo pa tako med vami: nego kdorkoli hoče velik postati med vami, naj vam bo služabnik; 041 MAR 010 044 In kdorkoli od vas hoče postati prvi, bodi vsem hlapec. 041 MAR 010 045 Kajti tudi sin človečji ni prišel, da bi mu služili, nego da služi, in dá življenje svoje za odkup mnogim. 041 MAR 010 046 In pridejo v Jeriho. In ko so šli iz Jerihe, on in učenci njegovi, in obilno ljudstva, sedel je sin Timejev slepi Bartimej kraj poti in je prosil. 041 MAR 010 047 In ko sliši, da je Jezus Nazarečan, začne vpiti in govoriti: Sin Davidov, Jezus, usmili se me! 041 MAR 010 048 In mnogi so mu pretili, naj umolkne; on je pa še veliko bolj kričal: Sin Davidov, usmili se me! 041 MAR 010 049 In Jezus se ustavi, in reče, naj ga pokličejo. Pa pokličejo slepca, govoreč mu: Ne boj se! Vstani; kliče te. 041 MAR 010 050 On pa, zagnavši s sebe plašč svoj, vstane, in pride k Jezusu. 041 MAR 010 051 In Jezus odgovorí in mu reče: Kaj hočeš, naj ti storím? Slepec mu pa reče: Rabi, da spregledam! 041 MAR 010 052 Jezus mu pa reče: Pojdi; vera tvoja ti je pomogla. In precej je spregledal, in šel je za Jezusom po poti. 041 MAR 011 001 In ko so se približevali Jeruzalemu, Betfagi in Betaniji pri Oljskej gori, pošlje dva izmed učencev svojih, 041 MAR 011 002 In reče jima: Pojdita v vas, ki vama je nasproti; in precej, ko prideta va-njo, našla bosta žrebe privezano, na kterem ni noben človek sedel: odvežita ga, in pripeljita. 041 MAR 011 003 In če vama kdo reče: Kaj delata to? recita: Gospod ga potrebuje; in precej ga bo poslal sém. 041 MAR 011 004 Ter odideta, in najdeta žrebe privezano pri vratih zunej na razpotji, in odvežeta ga. 041 MAR 011 005 In nekteri tistih, ki so ondej stali, rekó jima: Kaj odvezujeta žrebe? 041 MAR 011 006 Ona jim pa rečeta, kakor je bil Jezus naročil: in pusté ju. 041 MAR 011 007 Ter pripeljeta žrebe k Jezusu, in denejo na-nj oblačila svoja: in usede se na-nj. 041 MAR 011 008 Mnogi pa pogrnejo oblačila svoja po cesti; a drugi so sekali veje z dreves, ter jih stlali po poti. 041 MAR 011 009 In kteri so šli pred njim, in kteri so šli za njim, vpili so, govoreč: Hosana; Blagoslovljen, kteri gre v imenu Gospodovem! 041 MAR 011 010 Blagoslovljeno kraljestvo očeta našega Davida, ktero gre v imenu Gospodovem! Hosana na višavah! 041 MAR 011 011 In Jezus vnide v Jeruzalem, in v tempelj; in ko je vse pregledal, odide, ker je bil uže večer, z dvanajsterimi v Betanijo. 041 MAR 011 012 In ko so drugi dan šli iz Betanije, postane lačen. 041 MAR 011 013 In ugledavši od daleč smokvo, ktera je imela listje, pride, ako bi kaj našel na njej. Ali prišedši k njej, ne najde ničesar razen listje: ker ni bil čas za smokve. 041 MAR 011 014 In Jezus odgovorí in jej reče: Naj na vekomaj nikoli nihče s tebe sadú ne jé! In slišali so ga učenci njegovi. 041 MAR 011 015 In pridejo v Jeruzalem. In ko stopi Jezus v tempelj, začne izganjati tiste, kteri so v tempeljnu prodajali in kupovali; in mize menjalcev in stole tistih, kteri so prodajali golobe, prevrne. 041 MAR 011 016 In ni pustil, da bi kdo nesel posodo skozi tempelj. 041 MAR 011 017 In učil je, govoreč jim: Mar ni pisano: "Dom moj naj se imenuje dom molitve vsem narodom?" A vi ste naredili iz njega "jamo razbojniško". 041 MAR 011 018 In slišali so pismarji in véliki duhovni, in iskali so, kako bi ga pogubili; kajti bali so se ga, ker se je vse ljudstvo čudilo nauku njegovemu. 041 MAR 011 019 In ko se je zvečerilo, šel je ven iz mesta. 041 MAR 011 020 In gredoč zjutraj mimo, ugledajo smokvo, da se je posušila s korenino. 041 MAR 011 021 In spomene se Peter, in reče mu: Rabi, glej, smokva, ktero si preklel, posušila se je. 041 MAR 011 022 Pa odgovorí Jezus in jim reče: Imejte vero Božjo! 041 MAR 011 023 Kajti resnično vam pravim: Če kdo reče tej gori: Vzdigni se, in vrzi se v morje! in ne dvomi v srcu svojem, nego veruje, da se bo zgodilo, kar pravi, zgodilo mu se bo, karkoli poreče. 041 MAR 011 024 Za to vam pravim: Vse, karkoli v molitvi svojej prosite, verujte, da boste prejeli, in zgodilo vam se bo. 041 MAR 011 025 In kedar se vstopite k molitvi, odpustite, če zoper koga kaj imate; da tudi oče vaš, ki je na nebesih, odpustí vam vaše grehe. 041 MAR 011 026 Če pa vi ne odpuščate, tudi vam ne bo odpustil oče vaš, ki je na nebesih, vaših grehov. 041 MAR 011 027 In pridejo zopet v Jeruzalem. In ko se je po tempeljnu sprehajal, pridejo k njemu véliki duhovni in pismarji in starešine, 041 MAR 011 028 In rekó mu: S kakošno oblastjo delaš to? in kdo ti je dal to oblast, da to delaš? 041 MAR 011 029 Jezus pa odgovorí in jim reče: Vprašal bom tudi jaz vas eno besedo; in odgovorite mi, pa vam bom povedal, s kakošno oblastjo to delam. 041 MAR 011 030 Krst Janezov, je li bil z nebes, ali od ljudî? Odgovorite mi! 041 MAR 011 031 In premišljevali so sami s seboj, govoreč: Če rečemo: Z nebes, poreče: Za kaj mu torej niste verovali? 041 MAR 011 032 Bi li rekli: Od ljudî? Bali so se ljudstva; kajti vsi so mislili za Janeza, da je bil res prerok. 041 MAR 011 033 Pa odgovoré in rekó Jezusu: Ne vemo. In Jezus odgovorí in jim reče: Tudi jaz vam ne povem, s kakošno oblastjo to delam. 041 MAR 012 001 In začne jim v prilikah govoriti: Zasadil je človek vinograd, in ogradil ga je s plotom, in izkopal je klet in sezidal stolp, in izročil ga je vinogradnikom, ter je odpotoval. 041 MAR 012 002 In ko je bil čas, pošlje do vinogradnikov hlapca, da bi od vinogradnikov prejel od sadú vinogradovega. 041 MAR 012 003 Oni ga pa zgrabijo, in pretepó in pošljejo praznega. 041 MAR 012 004 In zopet pošlje k njim drugega hlapca; in tega kamenjajo in mu razbijejo glavo, in pošljejo usramotenega. 041 MAR 012 005 In zopet pošlje drugega; in tega ubijejo. In mnogo drugih, od kterih so nektere pretepli, a nektere pobili. 041 MAR 012 006 Imajoč torej še edinega sina svojega ljubljenega pošlje naposled tudi tega k njim, govoreč: Sina mojega se bodo bali. 041 MAR 012 007 Oni pa, vinogradniki, rekó med seboj: Ta je dedič. Pridite, ubijmo ga, in naš bo vinograd. 041 MAR 012 008 Ter ga zgrabijo in ubijejo, in vržejo ven iz vinograda. 041 MAR 012 009 Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in bo vinogradnike pogubil, in vinograd bo izročil drugim. 041 MAR 012 010 Niste li tega pisma brali? "Kamen, kterega so zidarji zavrgli, on je postal glava oglu; 041 MAR 012 011 Od Gospoda se je zgodilo to, in čudno je v očéh naših." 041 MAR 012 012 In gledali so, da bi ga vjeli; ali zbojé se ljudstva. Spoznali so namreč, da je zoper njih priliko povedal. In pustivši ga, odidejo. 041 MAR 012 013 In pošljejo k njemu nekteri od Farizejev in Herodovcev, da bi ga vjeli v besedi. 041 MAR 012 014 Oni pa pristopijo in mu rekó: Učenik! vémo, da si pravičen in ti ni nikogar mar, ker ne gledaš ljudém na lice, nego v resnici učiš pot Božjo. Ali se sme dati cesarju davek ali ne? bi li dali, ali ne bi dali? 041 MAR 012 015 On je pa poznal njih hinavstvo, in reče jim: Kaj me izkušate? Prinesite mi denar, da pogledam. 041 MAR 012 016 Oni pa prinesó. In reče jim: Čegava je ta podoba in napis? Oni mu pa rekó: Cesarjeva. 041 MAR 012 017 Pa odgovorí Jezus in jim reče: Dajte, kar je cesarjevega, cesarju, in kar je Božjega, Bogu. In začudijo mu se. 041 MAR 012 018 Pa pridejo k njmemu Saduceji, kteri pravijo, da ni vstajanja. In vprašajo ga, govoreč: 041 MAR 012 019 Učenik! Mojzes nam je napisal: Če komu brat umre, in zapustí ženo, otrók pa ne zapustí, naj vzeme brat njegov ženo njegovo, in zbudí seme bratu svojemu. 041 MAR 012 020 Bilo je pa sedem bratov; in prvi je vzel ženo, in umrl je, in ni zapustil semena. 041 MAR 012 021 In vzel jo je drugi in umrl je, in tudi ta ni zapustil semena. Tudi tretji tako. 041 MAR 012 022 In vzeli so jo sedmeri, in niso zapustili semena. Naposled za vsemi je umrla tudi žena. 041 MAR 012 023 O vstajanji torej, kedar vstanejo, čegava od njih bo žena? Kajti imeli so jo sedmeri za ženo. 041 MAR 012 024 Pa odgovorí Jezus in jim reče: Ne motite li se za to, ker ne znate pisem, ne močí Božje? 041 MAR 012 025 Kedar namreč od mrtvih vstanejo, ne ženijo se in ne možé, nego so kakor angelji na nebesih. 041 MAR 012 026 Za mrtve pa, da vstajajo, niste li brali v Mojzesovih bukvah, pri grmu, kako mu je Bog rekel, govoreč: "Jaz sem Bog Abrahamov, in Bog Izakov, in Bog Jakobov?" 041 MAR 012 027 Ni Bog Bog mrtvih, nego Bog živih; vi se torej zeló motite. 041 MAR 012 028 In pristopivši eden od pismarjev, kteri je slišal, kako so se prepirali, in je videl, da jim je dobro odgovoril, vpraša ga: Ktera je prva zapoved od vseh? 041 MAR 012 029 Jezus mu pa odgovorí: Prva vseh zapovedi je: "Sliši, Izrael! Gospod naš Bog je edini Gospod. 041 MAR 012 030 In ljubi Gospoda Boga svojega iz vsega srca svojega, in iz vse duše svoje, in iz vse pameti svoje, in iz vse moči svoje." Ta je prva zapoved. 041 MAR 012 031 In druga podobna ta: "Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe." Veče od teh ni druge zapovedi. 041 MAR 012 032 Pa mu reče pismar: Dobro, učenik! Prav si povedal, da je Bog eden, in da ni drugega razen njega. 041 MAR 012 033 In ljubiti ga iz vsega srca, in iz vse pameti, in iz vse duše, in iz vse moči, in bližnjega ljubiti kakor samega sebe: to je več od vseh žrtev in darov. 041 MAR 012 034 In Jezus videvši, da je on pametno odgovoril, reče mu: Nisi daleč od kraljestva Božjega. In nihče ga ni smel več vprašati. 041 MAR 012 035 In odgovarjajoč Jezus reče, učeč v tempeljnu: Kako pravijo pismarji, da je Kristus sin Davidov? 041 MAR 012 036 Kajti sam David je rekel v Duhu svetem: "Rekel je Gospod gospodu mojemu: Sédi meni na desno, dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje." 041 MAR 012 037 Sam David ga torej imenuje gospoda, in odkod je sin njegov? In obilno ljudstvo ga je rado poslušalo. 041 MAR 012 038 In govoril jim je v nauku svojem: Varujte se pismarjev, kteri hočejo v dolgih suknjah hoditi, in ljubijo pozdrave po ulicah, 041 MAR 012 039 In prve stole po shajališčih, in prve prostore na gostijah; 041 MAR 012 040 Kteri požirajo vdovam hiše, in na videz dolgo molijo: ti bodo prejeli ostrejo sodbo. 041 MAR 012 041 In usede se Jezus cerkvenemu zakladu nasproti, in gledal je, kako meče ljudstvo denar v zakladnico; in veliko bogatih je metalo veliko. 041 MAR 012 042 In pride ena vdova uboga, in vrže dva denarca, kar je en vinar. 041 MAR 012 043 In poklicavši učence svoje, reče jim: Resnično vam pravim, da je ta vdova uboga vrgla več od vseh, kteri mečejo v zakladnico; 041 MAR 012 044 Kajti vsi so vrgli od obilnosti svoje; ta je pa od uboštva svojega vrgla vse, kar je imela, ves živež svoj. 041 MAR 013 001 In ko je šel iz tempeljna, reče mu eden učencev njegovih: Učenik, glej, kakošno kamenje in kakošne zidine! 041 MAR 013 002 In odgovarjajoč Jezus, reče mu: Vidiš té-le zidine velike? Ne bo ostal kamen na kamenu, kteri se ne bi podrl. 041 MAR 013 003 In ko je sedel na Oljskej gori tempeljnu nasproti, vpraševali so ga posebej Peter in Jakob in Janez in Andrej: 041 MAR 013 004 Povéj nam, kedaj bo to? in kaj bo znamenje, kedar se ima vse to izpolniti? 041 MAR 013 005 Jezus jim pa odgovorí in začne praviti: varujte se, da vas kdo ne premoti! 041 MAR 013 006 Kajti veliko jih bo prišlo v ime moje, govoreč: Jaz sem Kristus; in veliko jih bodo premotili. 041 MAR 013 007 Kedar pa zaslišite boje in glasove o bojih, ne ustrašite se! Kajti to mora biti. Ali to še ni konec. 041 MAR 013 008 Kajti vstal bo narod na narod, in kraljestvo na kraljestvo; in potresi bodo po krajih, in lakote bodo in prekucije. 041 MAR 013 009 Začetek nadlogam je to. A vi se varujte! Kajti izročevali vas bodo sodnijam in shajališčem; bičali vas bodo, in pred vladarje in kralje vas popeljejo za voljo mene, njim za pričo. 041 MAR 013 010 In pri vseh narodih se mora poprej oznaniti evangelj. 041 MAR 013 011 Kedar vas pa popeljejo, da vas izročé, ne skrbite naprej, kaj bi govorili, in ne premišljujte! nego kar vam se bo dalo tisto uro, to govorite: ker ne boste govorili vi, nego Duh sveti. 041 MAR 013 012 Izdajal bo pa brat brata na smrt, in oče sina; in otroci bodo vstali zoper roditelje, in morili jih bodo. 041 MAR 013 013 In sovražili vas bodo vsi za voljo imena mojega; kdor pa pretrpí do konca, ta se bo zveličal. 041 MAR 013 014 A kedar ugledate "gnjusobo razdevanja," za ktero je povedal prerok Danijel, da stojí, kjer ne bi imela, (kdor bere, naj ume!) tedaj naj tisti, kteri so v Judeji, zbežé na gore. 041 MAR 013 015 A kdor je na strehi, ne stopaj dol v hišo, in ne hódi noter, da bi kaj vzel iz hiše svoje. 041 MAR 013 016 In kdor je na polji, naj se ne vrača, da vzeme plašč svoj. 041 MAR 013 017 Gorjé pa nosečim in doječim v tistih dnéh! 041 MAR 013 018 Molite pa, naj ne bo beg vaš po zimi. 041 MAR 013 019 Kajti tisti dnevi bodo stiska, kakoršne ni bilo od začetka stvarjenja, ktero je stvaril Bog, doslej, in je tudi ne bo. 041 MAR 013 020 In ko ne bi bil Gospod prikrajšal dnî, to se ne bi noben človek zveličal; ali za voljo izvoljencev, ktere je izvolil, prikrajšal je dní. 041 MAR 013 021 In če vam tedaj kdo reče: Glej, tu je Kristus; ali: Glej, ondej je, ne verjemite. 041 MAR 013 022 Kajti vstali bodo lažnjivi kristusi in lažnjivi preroki, in delali bodo znamenja in čudeže, da bi premotili, ko bi bilo mogoče, tudi izvoljence. 041 MAR 013 023 A vi se varujte; glej, povedal sem vam vse poprej. 041 MAR 013 024 Tiste dní pa, po tej stiski, otemnelo bo solnce in mesec ne bo dajal svetlobe svoje, 041 MAR 013 025 In zvezde nebeške bodo padale, in sile, ktere so na nebesih, pregibale se bodo. 041 MAR 013 026 In tedaj bodo ugledali sina človečjega, da gre na oblakih z veliko močjó in slavo. 041 MAR 013 027 In tedaj bo poslal angelje svoje, in zbral bo izvoljence svoje od čveterih vetrov, od konca zemlje do kraja neba. 041 MAR 013 028 A od smokve se naučite priliko: Kedar se veja njena pomladí, in požene liste, véste, da je blizu pomlad; 041 MAR 013 029 Tako tudi vi, kedar ugledate, da se te reči godé, védite, da je blizu pri vratih. 041 MAR 013 030 Resnično vam pravim, da ne bo prešel ta rod, dokler se vse te reči ne zgodé. 041 MAR 013 031 Nebo in zemlja bosta prešla; a besede moje ne bodo nikoli prešle. 041 MAR 013 032 Za tisti dan in uro pa nihče ne vé, tudi angelji na nebu ne, tudi sin ne, razen oče. 041 MAR 013 033 Pazite, čujte in molite, ker ne véste, kedaj je čas. 041 MAR 013 034 Kakor je človek, kteri je odpotoval, zapustil dom svoj, in dal hlapcem svojim oblast, in vsakemu svoje delo, in zapovedal vratarju, da naj čuje. 041 MAR 013 035 Čujte torej, (ker ne véste, kedaj bo prišel hišni gospodar zvečer, ali o polnoči, ali o petelinjem petji, ali zjutraj; ) 041 MAR 013 036 Da ne pride nenadoma, in vas ne najde spéčih. 041 MAR 013 037 Kar pa vam pravim, pravim vsem: Čujte! 041 MAR 014 001 Bila je pa velika noč in praznik presnih kruhov črez dva dni. In iskali so véliki duhovni in pismarji, kako bi ga z zvijačo vjeli, in umorili. 041 MAR 014 002 Govorili so pa: Ne na praznik, da se narod ne spunta. 041 MAR 014 003 In ko je bil v Betaniji, v hiši Simona gobavca, in je sedel za mizo, pride žena, ktera je imela sklenico čiste dragocene nardove mire; in razbije sklenico in mu izlije na glavo. 041 MAR 014 004 Bili so pa nekteri, kteri so se sami pri sebi hudovali, govoreč: Čemu se je ta potrata mire zgodila? 041 MAR 014 005 Kajti to bi se bilo moglo za več kakor sto grošev prodati, in dati se ubogim. In godrnjali so nad njo. 041 MAR 014 006 Jezus pa reče; Pustite jo; kaj jej delate skrbí? Dobro delo je storila na meni. 041 MAR 014 007 Kajti uboge imate vselej s seboj, in kedar hočete, morete jim dobro storiti; mene pa nimate vselej. 041 MAR 014 008 Kar je ona mogla, to je storila; prva je pomazilila telo moje za pokop. 041 MAR 014 009 Resnično vam pravim: Kjerkoli po vsem svetu se bo oznanil ta evangelj, povedalo se bo tudi to, kar je ta storila, njej v spomin. 041 MAR 014 010 In Juda Iškarijan, eden od dvanajsterih, odide k vélikim duhovnom, da jim ga izda. 041 MAR 014 011 Oni pa, ko to slišijo, razveselé se, in obrekó mu dati denarja: in iskal je, kako bi ga priložno izdal. 041 MAR 014 012 In prvi dan presnih kruhov, ko so velikonočno jagnje klali, rekó mu učenci njegovi: Kam hočeš, da gremo in pripravimo, da boš jedel velikonočno jagnje? 041 MAR 014 013 Pa pošlje dva izmed učencev svojih, in reče jima: Pojdita v mesto; in srečal vaju bo človek, kteri ponese vrč vode. Pojdita za njim, 041 MAR 014 014 In kjer vnide, recita gospodarju hiše: Učenik pravi: Kje je gostilnica, kjer bom z učenci svojimi jedel velikonočno jagnje? 041 MAR 014 015 In on vama bo pokazal veliko izbo, pogrnjeno in pripravljeno; tam nam priredita. 041 MAR 014 016 In učenca njegova izideta, in prideta v mesto, in najdeta, kakor jima je rekel, ter pripravita velikonočno jagnje. 041 MAR 014 017 In ko se zvečerí, pride z dvanajsterimi. 041 MAR 014 018 In ko so za mizo sedeli in jedli, reče Jezus: Resnično vam pravim, da me bo eden izmed vas, kteri z menoj jé, izdal. 041 MAR 014 019 Oni se pa začnó žalostiti, in praviti mu eden za drugim: Ali jaz? in drugi: Ali jaz? 041 MAR 014 020 On pa odgovorí in jim reče: Eden od dvanajsterih, kteri omaka z menoj v skledo. 041 MAR 014 021 Sin človečji sicer gre, kakor je pisano za-nj; ali gorjé tistemu človeku, kteri sina človečjega izdaja. Bolje bi mu bilo, da se ne bi bil rodil tisti človek. 041 MAR 014 022 In ko so jedli, vzeme Jezus kruh, in blagoslovivši, prelomi, in dá jim, in reče: Vzemite, jejte; to je telo moje. 041 MAR 014 023 In vzemši kelih, zahvali, in dá jim; in pili so iž njega vsi. 041 MAR 014 024 In reče jim: To je kri moja novega zakona, ktera se prelija za mnoge. 041 MAR 014 025 Resnično vam pravim, da ne bom več pil od trtnega rodú, do tistega dné, ko ga bom pil novega v kraljestvu Božjem. 041 MAR 014 026 In ko so odpeli, odidejo na Oljsko goro. 041 MAR 014 027 In reče jim Jezus: Vsi se boste pohujšali to noč od mene. Kajti pisano je: "Pastirja bom udaril, in razkropile se bodo ovce." 041 MAR 014 028 Ali po vstajanji svojem pojdem pred vami v Galilejo. 041 MAR 014 029 Peter mu pa reče: In če se vsi pohujšajo, jaz ne. 041 MAR 014 030 Pa mu reče Jezus: Resnično ti pravim, da nocoj to noč, predno bo petelin dvakrat zapel, zatajil me boš trikrat. 041 MAR 014 031 On je pa še bolj pravil: Ko bi moral s teboj vred umreti, nikoli te ne bom zatajil. Tako so tudi vsi govorili. 041 MAR 014 032 In pridejo na mesto, kteremu je ime Getsemane; ter reče učencem svojim: Usedite se tu dotlej, da izmolim. 041 MAR 014 033 In vzeme Petra in Jakoba in Janeza s seboj. In začne žalovati in obupovati. 041 MAR 014 034 In reče jim: Žalostna je duša moja do smrti; ostanite tu, in čujte. 041 MAR 014 035 Ter odide malo dalje in pade na zemljo, in molil je, naj bi, če je mogoče, prešla ta ura od njega. 041 MAR 014 036 In govoril je: Aba, oče! vse je mogoče tebi. Prenesi ta kelih od mene; ali ne, kar jaz hočem, nego kar ti. 041 MAR 014 037 In pride, in najde jih, da spé, ter reče Petru: Simon, spíš? Ali nisi mogel ene ure prečuti? 041 MAR 014 038 Čujte in molite, da ne zajdete v izkušnjavo; duh je sicer krepek, ali telo je slabo. 041 MAR 014 039 In zopet odide, in molil je, govoreč iste besede. 041 MAR 014 040 In ko se vrne, najde jih zopet, da spé (kajti bile so jim oči otežale); in niso vedeli, kaj bi mu odgovorili. 041 MAR 014 041 In pride v tretje, in reče jim: Spíte dalje in počivajte! Dosti je; prišla je ura. Glej, sin človečji se izdaja grešnikom v roke. 041 MAR 014 042 Vstanite, pojdimo! Glej, izdajalec moj se je približal. 041 MAR 014 043 In precej, ko je še govoril, pride Juda, kteri je bil eden od dvanajsterih, in ž njim mnogo ljudstva z meči in koli, od vélikih duhovnov in pismarjev in starešin. 041 MAR 014 044 Dal jim je pa izdajalec njegov znamenje, govoreč: Kogar bom poljubil, ta je; zgrabite ga, in odpeljite varno. 041 MAR 014 045 In prišedši, pristopi precej k njemu, in reče: Rabi! Rabi! in ga poljubi. 041 MAR 014 046 Oni pa položé na-nj roke svoje in ga zgrabijo. 041 MAR 014 047 Eden tistih pa, kteri so zraven stali, izdere meč, in mahne hlapca vélikega duhovna in mu odseka uho. 041 MAR 014 048 In Jezus odgovorí in jim reče: Kakor na razbojnika ste izšli z meči in kôli, lovit me? 041 MAR 014 049 Vsak dan sem bil pri vas, učeč v tempeljnu, in niste me zgrabili; ali da se izpolni pismo. 041 MAR 014 050 In zapustivši ga, vsi pobegnejo. 041 MAR 014 051 In šel je za njim neki mladenič, ograjen s platnom po nagem; in popadejo ga mladeniči. 041 MAR 014 052 On pa pustí platno, in odbeží nag od njih. 041 MAR 014 053 In Jezusa odpeljejo k vélikemu duhovnu. In snidejo se pri njem vsi véliki duhovni in starešine in pismarji. 041 MAR 014 054 In Peter je šel oddaleč za njim, noter na dvor vélikega duhovna; in sedel je s hlapci, ogrevaje se pri ognji. 041 MAR 014 055 A véliki duhovni in ves zbor so iskali zoper Jezusa priče, da bi ga umorili; ali ne najdejo je. 041 MAR 014 056 Kajti mnogi so pričali po krivem zoper njega, ali enaka niso bila pričevanja. 041 MAR 014 057 In vstavši nekteri, pričali so po krivem zoper njega, govoreč: 041 MAR 014 058 Mi smo ga slišali, da je djal: Jaz bom podrl ta tempelj, ki je narejen z rokami, in v treh dnéh bom sezidal drugega, kteri ne bo narejen z rokami. 041 MAR 014 059 Ali tudi to njih pričevanje ni bilo enako. 041 MAR 014 060 In véliki duhoven stopi na sredo, in vpraša Jezusa, govoreč: Ne odgovarjaš li ničesar? Kaj pričajo ti zoper tebe? 041 MAR 014 061 On je pa molčal, in ničesar ni odgovoril. Zopet ga vpraša véliki duhoven, in reče mu: Ti si Kristus, sin blagoslovljenega? 041 MAR 014 062 Jezus pa reče: Jaz sem. In videli boste sina človečjega, da gre, sedeč na desnici moči, na nebeških oblakih. 041 MAR 014 063 Véliki duhoven pa raztrga oblačilo svoje, in reče: Kaj nam je še treba prič? 041 MAR 014 064 Slišali ste kletvino zoper Boga; kaj se vam zdí? Oni pa vsi razsodijo, da je vreden smrti. 041 MAR 014 065 In nekteri začnó pljuvati na-nj, in zakrivati mu obraz, in bíti ga za uho, in praviti mu: Prerokuj! In hlapci so ga bíli s pestmi. 041 MAR 014 066 In ko je bil Peter doli na dvorišči, pride ena od dekel vélikega duhovna, 041 MAR 014 067 In videvši Petra, da se ogreva, pogleda na-nj, in reče: Tudi ti si z Nazarečanom Jezusom bil. 041 MAR 014 068 On pa tají, govoreč: Ne vém, in ne umem, kaj ti praviš. In izide ven na dvor; in petelin zapoje. 041 MAR 014 069 In dekla, videvši ga, začne zopet praviti tém, kteri so zraven stali: Ta je od njih. 041 MAR 014 070 On je pa zopet tajil. In malo potem so zopet tisti, ki so zraven stali, pravili Petru: Gotovo si od njih; kajti Galilejec si, in tudi govorica tvoja je podobna. 041 MAR 014 071 On se pa začne rotiti in kleti: Ne poznam tega človeka, za kogar pravite. 041 MAR 014 072 In drugoč petelin zapoje. In spomene se Peter besede, ktero mu je rekel Jezus: Predno bo petelin dvakrat zapel, zatajil me boš trikrat. In zavije se v oblačilo, in jokal je. 041 MAR 015 001 In precej zjutraj se posvetujejo véliki duhovni s starešinami in pismarji, in ves zbor, zvezavši Jezusa, odpeljejo in izročé Pilatu. 041 MAR 015 002 In vpraša ga Pilat: Ti si kralj Judovski? On pa odgovorí in mu reče: Ti praviš. 041 MAR 015 003 In tožili so ga véliki duhovni veliko. 041 MAR 015 004 Pilat ga pa zopet vpraša, govoreč: Ne odgovarjaš li ničesar? Glej, kaj zoper té pričajo. 041 MAR 015 005 Ali Jesus mu ni nič več odgovoril, tako, da se je Pilat čudil. 041 MAR 015 006 O prazniku jim je pa izpuščal po enega jetnika, kterega so zahtevali. 041 MAR 015 007 Bil je pa, kteremu je bilo ime Baraba, s tovariši v ječi, kteri so bili o puntu ubojstvo storili. 041 MAR 015 008 In zakričavši ljudsto, začne zahtevati, naj storí, kakor jim je vselej storil. 041 MAR 015 009 Pilat jim pa odgovorí in reče: Hočete li, da vam izpustim kralja Judovskega? 041 MAR 015 010 Vedel je namreč, da so ga bili iz nevošljivosti izročili véliki duhovni. 041 MAR 015 011 Véliki duhovni pa podpihajo ljudstvo, naj jim rajši Baraba izpustí. 041 MAR 015 012 Pilat pa zopet odgovorí in jim reče: Kaj torej hočete, da naj storim s tem, ki ga imenujete kralja Judovskega? 041 MAR 015 013 Oni pa zopet zakričé: Križaj ga! 041 MAR 015 014 Pilat jim pa reče: Kaj pa je hudega storil? Oni pa še bolj zavpijejo: Križaj ga! 041 MAR 015 015 Pilat pa, hoteč ljudstvu ustreči, izpustí jim Baraba; in Jezusa biča in izročí, naj ga križajo. 041 MAR 015 016 A vojaki ga odpeljejo noter na dvor, to je: v sodnišnico, in skličejo ves trop. 041 MAR 015 017 In oblečejo mu škrlaten plašč, in spletó krono iz trnja in jo denejo na-nj. 041 MAR 015 018 In začnó ga pozdravljati: Zdrav, kralj Judovski! 041 MAR 015 019 In bili so ga po glavi s trstom, in pljuvali so na-nj, in pripogibali so kolena in priklanjali mu se. 041 MAR 015 020 In ko mu se nasmejajo, slečejo mu škrlatni plašč, in oblečejo mu lastno njegovo oblačilo; ter ga odpeljejo, da ga križajo. 041 MAR 015 021 In prisilijo nekega mimo gredočega Simona Cirenejca, kteri je šel s polja, očeta Aleksandrovega in Rufovega, naj mu ponese križ. 041 MAR 015 022 In pripeljejo ga na mesto Golgata, kar se tolmači: Mesto mrtvaške glave. 041 MAR 015 023 In dajali so mu piti vina z miro; ali on ni vzel. 041 MAR 015 024 In ko so ga na križ razpeli, delili so obleko njegovo, metaje kocko za njo, kdo bo kaj vzel. 041 MAR 015 025 Bila je pa ura tri, in razpnó ga na križ. 041 MAR 015 026 In bil je napis krivice njegove napisan: Kralj Judovski. 041 MAR 015 027 In ž njim križajo dva razbojnika, enega njemu na desno in enega na levo. 041 MAR 015 028 In izpolnilo se je pismo, ktero pravi: "In hudodelnikom je prištet." 041 MAR 015 029 In mimo gredoči so ga preklinjali, in majali so z glavami svojimi in govorili: Ahá, ki podiraš tempelj, in ga v treh dnéh postavljaš! 041 MAR 015 030 Pomagaj si, in snidi s križa! 041 MAR 015 031 Ravno tako so mu se pa tudi véliki duhovni posmehovali, in govorili so med seboj s pismarji: Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati. 041 MAR 015 032 Kristus kralj Izraelski naj snide sedaj s križa, da bomo videli in verovali. Tudi ktera sta bila križana ž njim, zasramovala sta ga. 041 MAR 015 033 Ko je bila pa ura šest, nastane tema po vsej zemlji noter do devete ure. 041 MAR 015 034 In ob devetej uri zavpije Jezus z močnim glasom, govoreč: Eloi, Eloi, lama sabahtani? kar se tolmači: Bog moj! Bog moj! za kaj si me zapustil? 041 MAR 015 035 In nekteri tistih, ki so zraven stali, slišali to, govorili so: Glej! Elija kliče. 041 MAR 015 036 Eden pa odbeží, in napolni gobo z octom, in nataknivši na trst, napajal ga je, govoreč: Pojenjajte! bomo videli, če pride Elija, da ga sneme. 041 MAR 015 037 Jezus pa zavpije z močnim glasom, in izdahne. 041 MAR 015 038 In zagrinjalo tempeljna se pretrga na dvoje, od vrha do tâl. 041 MAR 015 039 Videvši pa stotnik, kteri je stal njemu nasproti, da je tako zakričavši izdahnil, reče: Resnično je ta človek sin Božji. 041 MAR 015 040 Bile so pa tudi žene, ktere so oddaleč gledale, med kterimi je bila tudi Marija Magdalena, in Marija Jakoba manjšega in Jozejeva mati, in Salome, 041 MAR 015 041 Ktere so tudi, ko je bil v Galileji, za njim hodile in mu služile; in mnoge druge, ktere so bile ž njim prišle v Jeruzalem. 041 MAR 015 042 In ko se je uže zvečerilo, (ker je bil petek, to je: pred soboto, ) 041 MAR 015 043 Pride Jožef Arimatejec, pošten svetovalec, kteri je tudi pričakoval kraljestva Božjega; in vnide srčno k Pilatu, in zaprosi Jezusovo truplo. 041 MAR 015 044 Pilat se pa začudi, da je uže umrl; in poklicavši stotnika, vpraša ga, če je davno umrl. 041 MAR 015 045 In zvedevši od stotnika, podarí truplo Jožefu. 041 MAR 015 046 In kupivši platna sneme ga, in zavije ga v platno, in položí ga v grob, kteri je bil iztesan iz kamena; in privali kamen grobu na vrata. 041 MAR 015 047 Marija Magdalena in Marija Jozejeva ste pa gledali, kje so ga pokladali. 041 MAR 016 001 In ko mine sobota, Marija Magdalena in Marija Jakobova in Salome nakupijo dišav, da bi prišle in bi ga pomazilile. 041 MAR 016 002 In zjutraj zgodaj prvi dan po soboti pridejo k grobu, ko je solnce izšlo. 041 MAR 016 003 In pogovarjale so se med seboj: Kdo nam bo odvalil kamen od vrat grobnih? 041 MAR 016 004 In pogledavši, ugledajo, da je kamen odvaljen; bil je namreč zeló velik. 041 MAR 016 005 In prišedši v grob, ugledajo mladeniča, da sedí na desnej strani in je ograjen z belim oblačilom; in uplašijo se. 041 MAR 016 006 On jim pa reče: Ne bojte se: Jezusa iščete Nazarečana, kterega so križali; vstal je, ni ga tu. Glej mesto, kamor so ga bili položili. 041 MAR 016 007 Ali pojdite, povejte učencem njegovim, in Petru, da je šel pred vami v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel. 041 MAR 016 008 In izšedši naglo, zbežé od groba; kajti spreletal jih je strah in groza; in nikomur niso nič povedale, ker so se bale. 041 MAR 016 009 (note: The most reliable and earliest manuscripts do not include Mark 16:9-20.) Vstavši pa zgodaj prvi dan po soboti, prikaže se najprej Mariji Magdaleni, iz ktere je bil izgnal sedem hudičev. 041 MAR 016 010 Ona odide in sporočí tem, kteri so bili ž njim, in so žalovali in jokali. 041 MAR 016 011 In ko slišijo, da živi in ga je ona videla, niso verovali. 041 MAR 016 012 Potem se pa prikaže dvema od njih na poti v drugej podobi, ko sta šla na polje. 041 MAR 016 013 In ona odideta in naznanita dugim; ali tudi njima niso verovali. 041 MAR 016 014 Naposled se prikaže enajsterim, ko so sedeli za mizo, in ograja njih nevero in trdosrčnost, da niso verjeli tem, kteri so ga videli, da je vstal. 041 MAR 016 015 In reče jim: Pojdite po vsem svetu, in oznanite evangelj vsemu stvarjenju. 041 MAR 016 016 Kdor bo veroval in se bo krstil, zveličal se bo; a kdor ne bo veroval, pogubil se bo. 041 MAR 016 017 Znamenja pa tistim, kteri verujejo, bodo ta: Z imenom mojim bodo izganjali hudiče; govorili bodo nove jezike; 041 MAR 016 018 Kače bodo prijemali; in če kaj strupenega izpijó, ne bo jim škodovalo; na bolnike bodo roke pokladali, in zdravi bodo. 041 MAR 016 019 In Gospod, ko jim je izgovoril, vzet je bil na nebo, in usedel se je Bogu na desno. 041 MAR 016 020 Oni so pa šli, in oznanjevali so povsodi, in Gospod jim je pomagal, in potrjeval je besedo s čudeži, kteri so se potem godili. Amen. # # BOOK 042 LUK Luke Luka 042 LUK 001 001 Ko so mnogi jeli opisovati rečí, ktere so popolnoma gotove med nami, 042 LUK 001 002 Kakor so nam izročili, kteri so od začetka sami videli in so služabniki besede bili: 042 LUK 001 003 Namenil sem tudi jaz, ki sem vse od začetka na tanko pozvedel, po vrsti pisati tebi, častiti Teofil! 042 LUK 001 004 Da spoznaš gotovost rečî, kterih si se naučil. 042 LUK 001 005 Bil je v dnéh Heroda kralja Judejskega neki duhoven po imenu Zaharija, od reda Abijevega; in žena njegova od hčeri Aronovih, in ime jej je bilo Elizabeta. 042 LUK 001 006 Bila sta pa oba pravična pred Bogom, in živela sta po vseh zapovedih in ustavah Gospodovih brez madeža. 042 LUK 001 007 In nista imela otrók, ker je bila Elizabeta nerodovitna, in oba sta se bila uže postarala. 042 LUK 001 008 Zgodí se pa, ko je po vrsti reda svojega služil pred Bogom, 042 LUK 001 009 Po navadi duhovstva zadene ga opravilo, naj vnide v tempelj Gospodov, da pokadí. 042 LUK 001 010 In vsa množiča ljudstva je bila zunej, in molila je v čas kajenja. 042 LUK 001 011 Prikaže pa mu se angelj Gospodov, stoječ na desnej strani kadilnega oltarja. 042 LUK 001 012 In Zaharija se ustraši, ko ga ugleda, in groza ga obide. 042 LUK 001 013 Angelj mu pa reče: Ne boj se, Zaharija! kajti uslišana je molitev tvoja, in žena tvoja Elizabeta ti bo rodila sina, in imenuj ime njegovo Janez. 042 LUK 001 014 In bo ti na radost in na veselje, in veliko se jih bo rojstvu njegovemu radovalo. 042 LUK 001 015 Kajti velik bo pred Gospodom; in vina in močne pijače ne bo pil, in napolnil se bo Duha svetega še v telesu matere svoje. 042 LUK 001 016 In veliko sinov Izraelskih bo obrnil h Gospodu Bogu njih. 042 LUK 001 017 In on pojde pred njim z duhom in močjó Elijevo, da obrne srca očetov k otrokom, in nevernike k razumnosti pravičnih: da pripravi Gospodu ljudstvo gotovo. 042 LUK 001 018 Pa reče Zaharija angelju: Po čem bom poznal to? kajti jaz sem star, in žena moja se je postarala. 042 LUK 001 019 In odgovarjajoč angelj, reče mu: Jaz sem Gabrijel, ki stojim pred Bogom, in poslan sem, naj s teboj govorim, in ti to veselje oznanim. 042 LUK 001 020 In glej, mutast boš in ne boš mogel govoriti do dné, ko se bo to zgodilo; ker nisi veroval besedam mojim, ktere se bodo izpolnile o svojem času. 042 LUK 001 021 In čakalo je ljudstvo Zaharija; in čudili so se, da se tako dolgo mudí v tempeljnu. 042 LUK 001 022 Ko pa izide, ni jim mogel govoriti? in spoznajo, da je videl prikazen v tempeljnu: in on jim je pomigaval, in ostal je mutast. 042 LUK 001 023 In zgodí se, ko se izpolnijo dnevi službe njegove, odide na dom svoj. 042 LUK 001 024 A po teh dnéh je Elizabeta žena njegova spočela, in skrivala se je pet mesecev, govoreč: 042 LUK 001 025 Tako mi je storil Gospod v dnéh, ko se je ozrl na me, da odvzeme oponos moj med ljudmí. 042 LUK 001 026 A šesti mesec pošlje Bog angelja Gabrijela v mesto Galilejsko, kteremu je ime Nazaret, 042 LUK 001 027 K devici zaročenej možu, kteremu je bilo ime Jožef, iz hiše Davidove; in devici je bilo ime Marija. 042 LUK 001 028 In angelj vnide k njej, in reče: Zdrava, z milostjo obdarovana! Gospod je s teboj; blagoslovljena si ti med ženami. 042 LUK 001 029 Ona pa, ko ga ugleda, prestraši se od besede njegove, in premišljevala je, kakošen bi bil ta pozdrav. 042 LUK 001 030 Pa jej angelj reče; Ne boj se, Marija! našla si namreč milost pri Bogu. 042 LUK 001 031 In glej, spočela boš v telesu, in rodila boš sina, in imenuj ime njegovo Jezus. 042 LUK 001 032 Ta bo velik, in imenoval se bo sin najvišega; in dal mu bo Gospod Bog prestol Davida očeta njegovega, 042 LUK 001 033 In kraljeval bo v hiši Jakobovej vekomaj, in kraljestvu njegovemu ne bo konca. 042 LUK 001 034 Marija pa reče angelju: Kako bo to, ko moža ne poznam? 042 LUK 001 035 In odgovarjajoč angelj, reče jej; Sveti Duh bo prišel na te, in moč najvišega te bo obsenčila; za to se bo sveto, ktero se bo rodilo iz tebe, imenovalo sin Božji. 042 LUK 001 036 In glej, Elizabeta teta tvoja, tudi ona je spočela sina v starosti svojej; in ta mesec jej je šesti, njej, ki jo imenujejo nerodovitno: 042 LUK 001 037 Ker ne bo nobene besede pri Bogu, ktera se ne bi mogla izpolniti. 042 LUK 001 038 Marija pa reče: Glej, dekla sem Gospodova; zgôdi mi se po besedi tvojej. In angelj odide od nje. 042 LUK 001 039 Vstavši pa Marija v té dni, odide jadrno na gorenjo stran v mesto Judovo. 042 LUK 001 040 In vnide v hišo Zaharijevo, in pozdravi Elizabeto. 042 LUK 001 041 In zgodí se, ko sliši Elizabeta pozdrav Marijin, zaigra dete v telesu njenem; in Elizabeta se napolni Duha svetega, 042 LUK 001 042 In zavpije z močnim glasom, in reče: Blagoslovljena si ti med ženami, in blagoslovljen je sad telesa tvojega. 042 LUK 001 043 In odkod meni to, da je prišla mati Gospoda mojega k meni? 042 LUK 001 044 Kajti glej, ko je prišel glas pozdrava tvojega v ušesa moja, zaigralo je dete radostno v telesu mojem. 042 LUK 001 045 In blagor jej, ktera je verovala; kajti zgodilo se bo, kar jej je rekel Gospod. 042 LUK 001 046 Pa reče Marija: Duša moja poveličuje Gospoda, 042 LUK 001 047 In duh moj se je oveselil v Bogu, zveličarji mojem: 042 LUK 001 048 Da se je ozrl na ponižanje dekle svoje. Kajti glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi: 042 LUK 001 049 Ker mi je storil velike rečí on, ki je mogočen, in ime njegovo sveto; 042 LUK 001 050 In usmiljenje njegovo od roda do roda tistim, kteri se ga bojé. 042 LUK 001 051 Pokazal je moč z roko svojo: razkropil je ošabne v mislih srca njih; 042 LUK 001 052 Vrgel je mogočne s prestola, in povišal je ponižne. 042 LUK 001 053 Lačne je napolnil z blagom, in bogate je odpravil prazne. 042 LUK 001 054 Sprejel je Izraela hlapca svojega, da se spomene usmiljenja svojega. 042 LUK 001 055 (Kakor je govoril očetom našim, ) Abrahamu in semenu njegovemu na vekomaj. 042 LUK 001 056 Prebila je pa Marija ž njo kake tri mesece; in vrne se na dom svoj. 042 LUK 001 057 A Elizabeti se izpolni čas, da porodí, in rodí sina. 042 LUK 001 058 In sosedje in sorodniki njeni zaslišijo, da je pokazal Gospod veliko usmiljenje svoje na njej; in radovali so se ž njo. 042 LUK 001 059 In zgodí se osmi dan, da pridejo deteta obrezovat; in klicali so ga po imenu očeta njegovega, Zaharija. 042 LUK 001 060 Ali odgovarjajoč mati njegova, reče: Ne, nego imenoval se bo Janez. 042 LUK 001 061 In rekó jej: Nikogar ni v rodovini tvojej, da bi mu bilo tako ime. 042 LUK 001 062 In pomigavali so očetu njegovemu, kako hoče, da bi ga imenovali. 042 LUK 001 063 In izprosivši tablico, napiše, govoreč: Janez mu je ime. In vsi se začudijo. 042 LUK 001 064 In odprla so se usta njegova pri tej priči in jezik njegov, in govoril je, hvaleč Boga. 042 LUK 001 065 In strah obide vse njih sosede; in po vsej gorenjej Judeji se razglasé vse te reči. 042 LUK 001 066 In vsi, kteri jih slišijo, položé jih v srce svoje, govoreč: Kaj neki bo iz tega otroka? In roka Gospodova je bila ž njim. 042 LUK 001 067 In Zaharija oče njegov se napolni Duha svetega, in prerokuje, govoreč: 042 LUK 001 068 Blagoslovljen Gospod Bog Izraelov, da je obiskal in odrešil ljudstvo svoje; 042 LUK 001 069 In nam povzdignil rog zveličanja v hiši Davida hlapca svojega, 042 LUK 001 070 (Kakor je govoril z ustmi svetih prerokov svojih, ki so bili od nekedaj: ) 042 LUK 001 071 Da nas bo rešil sovražnikov naših in iz rok vseh, kteri nas mrzé: 042 LUK 001 072 Da storí usmiljenje očetom našim, in se spomene svete zaveze svoje, 042 LUK 001 073 Prisege, ktero je prisegel Abrahamu očetu našemu, da nam bo dal, 042 LUK 001 074 Da mu, rešeni iz rok sovražnikov svojih, brez straha služimo, 042 LUK 001 075 V svetosti in pravičnosti pred njim vse svoje žive dní. 042 LUK 001 076 In ti, otrok, imenoval se boš prerok najvišega; kajti šel boš pred obličjem Gospodovim, da mu pripraviš pot; 042 LUK 001 077 In daš razum zveličanja ljudstvu njegovemu za odpuščanje njih grehov, 042 LUK 001 078 Po prisrčnem usmiljenji Boga našega, po kterem nas je obiskal vzhod z vižave: 042 LUK 001 079 Da obsije tiste, kteri sedé v temi in smrtnej senci; da naravná noge naše na pot mirú. 042 LUK 001 080 A dete je rastlo in se krepčalo v duhu; in bilo je v puščavah do dné, ko se pokaže Izraelu. 042 LUK 002 001 Zgodí se pa tiste dni, da izide povelje od cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. 042 LUK 002 002 (To popisovanje prvo bilo je, ko je vladal v Siriji Cirenij.) 042 LUK 002 003 In šli so vsi, da se zapišejo, vsak v svoje mesto. 042 LUK 002 004 Napoti se pa tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v mesto Davidovo, ktero se imenuje Betlehem, (ker je bil iz hiše in rodovine Davidove, ) 042 LUK 002 005 Da se zapiše z Marijo zaročeno mu ženo, ktera je bila noseča. 042 LUK 002 006 Zgodí se pa, ko sta bila tam, da se izpolnijo dnevi, da porodí. 042 LUK 002 007 In rodí sina svojega prvenca, in povije ga v plenice, in položi ga v jasli: ker jima ni bilo prostora v gostilnici. 042 LUK 002 008 Bili so pa pastirji v tistem kraji, kteri so čuli in na ponočnih stražah bili pri čredi svojej. 042 LUK 002 009 In glej, angelj Gospodov pristopi k njim, in slava Gospodova jih obsije; in uplašijo se z velikim strahom. 042 LUK 002 010 Pa jim angelj reče: Ne bojte se! kajti glej, oznanjam vam veliko radost, ktera bo vsemu ljudstvu: 042 LUK 002 011 Da vam se je rodil danes zveličar, kteri je Kristus Gospod, v mestu Davidovem. 042 LUK 002 012 In to vam bo znamenje: Našli boste dete povito, da leži v jaslih. 042 LUK 002 013 In na hip se pokaže z angeljem množica nebeške vojske, kteri so Boga hvalili, govoreč: 042 LUK 002 014 Slava na višavah Bogu, in na zemlji mir; med ljudmi dobra volja. 042 LUK 002 015 In zgodí se, ko odidejo angelji od njih na nebo, pa rekó pastirji med seboj: Pojdimo do Betlehema, in poglejmo to reč, ki se je zgodila, ki nam jo je povedal Gospod. 042 LUK 002 016 In pridejo jadrno, in najdejo Marijo in Jožefa, in dete, da leží v jaslih. 042 LUK 002 017 Videvši pa, povedó, kar jim je bilo rečeno za to dete. 042 LUK 002 018 In vsi, kteri so slišali, začudijo se temu, kar so jim bili povedali pastirji. 042 LUK 002 019 A Marija je vse te besede varovala, in zlágala jih je v srcu svojem. 042 LUK 002 020 In vrnejo se pastirji, slaveč in hvaleč Boga za vse, kar so slišali in videli, kakor jim je bilo povedano. 042 LUK 002 021 In ko se izpolni osem dnî, da dete obrežejo, pa mu dadó ime Jezus, ktero je bil imenoval angelj, predno se je še začel v telesu. 042 LUK 002 022 In ko se izpolnijo dnevi očiščevanja njenega, po postavi Mojzesovej, prineseta ga v Jeruzalem, da ga postavita pred Gospoda, 042 LUK 002 023 (Kakor je pisano v postavi Gospodovej: "Vsak samec, kteri odprè maternico, posvetí naj se Gospodu,") 042 LUK 002 024 In da dasta dar po tem, kar je rečeno v postavi Gospodovej: "Dve grlici ali dva golobiča." 042 LUK 002 025 In glej, bil je človek v Jeruzalemu, kteremu je bilo ime Simeon, in ta človek je bil pravičen in pobožen, in čakal je tolažbe Izraelove, in Duh sveti je bil v njem. 042 LUK 002 026 In razodel mu je bil sveti Duh, da ne bo videl smrti, dokler ne vidi Kristusa Gospoda. 042 LUK 002 027 In pride v Duhu v tempelj. In ko prineseta roditelja otroka Jezusa, da storita za-nj po šegi postave, 042 LUK 002 028 Pa ga on vzeme na naročje svoje, in zahvali Boga, in reče: 042 LUK 002 029 Sedaj odpuščaš hlapca svojega, Gospod, po besedi svojej v miru: 042 LUK 002 030 Ker so videle očí moje zveličanje tvoje, 042 LUK 002 031 Ktero si pripravil pred obličjem vseh narodov; 042 LUK 002 032 Luč za razsvetljenje poganov, in slavo naroda tvojega Izraelskega. 042 LUK 002 033 A Jožef in mati njegova sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. 042 LUK 002 034 In blagoslovi ju Simeon, in reče Mariji materi njegovej: Glej, ta je postavljen na pad in vstajenje mnogim v Izraelu, in za znamenje, kteremu se bo nasprotovalo: 042 LUK 002 035 (A tebi samej bo pa prebodel meč dušo!) da se odkrijejo iz mnogih src misli. 042 LUK 002 036 In bila je prerokinja Ana, hči Fanuelova, od rodú Azerjevega: ta je bila zeló stara, in sedem let je bila živela z možem po devištvu svojem; 042 LUK 002 037 In vdova okoli štiri in osemdesetih let, ktera ni odhajala od tempeljna, in je s postom in molitvami služila Bogu, noč in dan. 042 LUK 002 038 In ta ravno tisti čas pristopi, in hvalila je Gospoda, in govorila je o njem vsem, kteri so čakali odrešenja v Jeruzalemu. 042 LUK 002 039 In ko vse po postavi Gospodovej dopolnijo, vrnejo se v Galilejo, v mesto svoje Nazaret. 042 LUK 002 040 A dete je rastlo, in krepčalo se je v duhu, in napolnjevalo se je modrosti; in milost Božja je bila ž njim. 042 LUK 002 041 In hodila sta roditelja njegova vsako leto v Jeruzalem o velikonočnem prazniku. 042 LUK 002 042 In ko mu je bilo dvanajst let, in sta bila šla v Jeruzalem po navadi praznika, 042 LUK 002 043 In sta dní dokončala, ko sta se onadva vračala, ostal je deček Jezus v Jeruzalemu. In tega ni vedel Jožef in mati njegova. 042 LUK 002 044 Misleč pa, da je pri druščini, prešla sta dan hodá, in iskala sta ga pri sorodnikih in pri znancih. 042 LUK 002 045 In ko ga nista našla, vrneta se v Jeruzalem, iskajoč ga, 042 LUK 002 046 In zgodí se po treh dnéh, da ga najdeta v tempeljnu, da sedí sredi učenikov, ter jih posluša, in jih vprašuje. 042 LUK 002 047 Čudili pa so se vsi, kteri so ga poslušali, razumu njegovemu in odgovorom njegovim. 042 LUK 002 048 In ko ga ugledata, zavzemeta se; in reče mu mati njegova: Sin, kaj si nama storil tako? Glej, oče tvoj in jaz sva te z žalostjo iskala. 042 LUK 002 049 Pa jima reče: Kaj, da sta me iskala? Nista li vedela, da moram biti v tem, kar je očeta mojega? 042 LUK 002 050 In ona nista razumela besede, ktero jima je rekel. 042 LUK 002 051 Ter snide ž njima, in pride v Nazaret; in bil jima je pokoren. In mati njegova je varovala vse te besede v srcu svojem. 042 LUK 002 052 In Jezus je napredoval v modrosti in rasti, in v milosti pri Bogu in ljudeh. 042 LUK 003 001 Petnajstega pa leta vlade cesarja Tiberija, ko je bil Pontijski Pilat poglavar v Judeji, in Herod četrtnik v Galileji, a Filip brat njegov četrtnik v Itureji in Trahonitskej pokrajini, in Lizanija četrtnik v Abileni, 042 LUK 003 002 Za vélikih duhovnov Ana in Kajfa: reče Bog Janezu Zaharijevemu sinu v puščavi, 042 LUK 003 003 Ter pride v vso okolico Jordansko, oznanjujoč krst pokore za odpuščanje grehov; 042 LUK 003 004 Kakor je pisano v bukvah govorov Izaija preroka, kteri pravi: "Glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodov; poravnajte steze njegove. 042 LUK 003 005 Vsaka dolina naj se izpolni, in vsaka gora in grič naj se zniža; in kar je krivo, bodi raven pot, in ostra pota naj bodo gladka. 042 LUK 003 006 In vse človeštvo bo videlo zveličanje Božje." 042 LUK 003 007 Govoril je torej množicam, ktere so izhajale, da bi jih krstil: Gadja zalega! kdo vam je pokazal, kako boste ubežali prihodnjej jezi? 042 LUK 003 008 Rodite torej vreden sad pokore; in ne začenjajte govoriti v sebi: Za očeta imamo Abrahama: kajti pravim vam, da more Bog iz tega kamenja obuditi Abrahamu sinove. 042 LUK 003 009 Uže pa tudi sekira drevju pri korenini stojí: vsako torej drevo, ktero ne rodi dobrega sadú, posekalo se bo in vrglo na ogenj. 042 LUK 003 010 In vpraševale so ga množice, govoreč: Kaj naj torej storimo? 042 LUK 003 011 Odgovarjajoč pa, velí jim: Kdor ima dve suknji, podá naj tistemu, kteri nima; in kdor ima hrane, storí naj enako. 042 LUK 003 012 Pridejo pa tudi mitarji, da bi jih krstil, in rekó mu: Učenik, kaj naj storimo? 042 LUK 003 013 On jim pa reče: Nič več ne tirjajte, nego kar vam je ukazano. 042 LUK 003 014 Vpraševali so ga pa tudi vojaki, govoreč: In mi, kaj naj storimo? In reče jim: Nikogar ne bíjte, in ne ovajajte; in bodite zadovoljni s plačo svojo. 042 LUK 003 015 Ko je pa ljudstvo čakalo, in so vsi premišljevali v srcih svojih za Janeza, če ni nemara on Kristus, 042 LUK 003 016 Odgovorí Janez vsem, govoreč: Jaz vas z vodo krščujem; gre pa močneji od mene, kteremu nisem vreden odvezati jermena na obutalu njegovem: On vas bo krstil z Duhom svetim in ognjem, 042 LUK 003 017 Komur je lopata v roki njegovej, in bo očedil gumno svoje; in pospravil bo pšenico v žitnico svojo, a plevo bo spalil z neugasljivim ognjem. 042 LUK 003 018 In tako je še veliko drugega napominjal in oznanjeval ljudstvu. 042 LUK 003 019 Herod pa četrtnik, ker ga je svaril za voljo Herodijade žene Filipa brata njegovega, in za vse, kar je hudega storil Herod, 042 LUK 003 020 Storí vrh vsega tudi to, in zaprè Janeza v ječo. 042 LUK 003 021 Zgodilo se pa je, ko se je krščevalo vse ljudstvo, in se je Jezus krstil in je molil: da se je odprlo nebo, 042 LUK 003 022 In je sešel sveti Duh v telesnej podobi ko golob na-nj, in se je glas z neba oglasil, govoreč: Ti si sin moj ljubljeni, ti si po mojej volji. 042 LUK 003 023 In ta Jezus je pričenjal kako trideseto leto, sin, kakor se je mislilo, Jožefa, sina Helijevega, 042 LUK 003 024 Sina Matatovega, sina Levijevega, sina Melhijevega, sina Janovega, sina Jožefovega, 042 LUK 003 025 Sina Matatijevega, sina Amosovega, sina Naumovega, sina Eslijevega, sina Nangejevega, 042 LUK 003 026 Sina Maatovega, sina Matatijevega, sina Semejevega, sina Jožefovega, sina Judovega, 042 LUK 003 027 Sina Joanovega, sina Resovega, sina Zorobabeljnovega, sina Salatijelovega, sina Nerijevega, 042 LUK 003 028 Sina Melhijevega, sina Adijevega, sina Kozamovega, sina Elmodamovega, sina Erovega, 042 LUK 003 029 Sina Jozejevega, sina Elijezerjevega, sina Jorimovega, sina Matatovega, sina Levijevega, 042 LUK 003 030 Sina Simeonovega, sina Judovega, sina Jožefovega, sina Jonanovega, sina Elijahimovega, 042 LUK 003 031 Sina Melejevega, sina Majnanovega, sina Matatajevega, sina Natanovega, sina Davidovega, 042 LUK 003 032 Sina Jesejevega, sina Obedovega, sina Boozovega, sina Salmonovega, sina Naasonovega, 042 LUK 003 033 Sina Aminadabovega, sina Aramovega, sina Ezronovega, sina Faresovega, sina Judovega, 042 LUK 003 034 Sina Jakobovega, sina Izakovega, sina Abrahamovega, sina Tarovega, sina Nahorovega, 042 LUK 003 035 Sina Saruhovega, sina Ragavovega, sina Falekovega, sina Eberjevega, sina Salovega, 042 LUK 003 036 Sina Kajnanovega, sina Arfaksadovega, sina Semovega, sina Noetovega, sina Lamehovega, 042 LUK 003 037 Sina Matuzalovega sina Enohovega, sina Jaredovega, sina Maleleelovega, sina Kajnanovega, 042 LUK 003 038 Sina Enosovega, sina Setovega, sina Adamovega, in ta je bil Božji. 042 LUK 004 001 Jezus pa, svetega Duha poln, vrne se od Jordana; in odpelje ga Duh v puščavo. 042 LUK 004 002 In štirideset dnî ga je izkušal hudič. In ničesar ni jedel v teh dnéh; in ko minejo, potem postane lačen. 042 LUK 004 003 In reče mu hudič: Če si sin Božji, reci temu kamenu, naj postane kruh. 042 LUK 004 004 In odgovorí mu Jezus, govoreč: Pisano je: "Ne bo živel človek o samem kruhu, nego o vsakej besedi Božjej." 042 LUK 004 005 In popeljavši ga hudič na visoko goro, pokaže mu vsa kraljestva sveta v pičici časa. 042 LUK 004 006 In reče mu hudič: Tebi bom dal vso to oblast in njih slavo; kajti meni je izročena, in dám jo, komurkoli jo hočem. 042 LUK 004 007 Ti torej če se pokloniš pred menoj, tvoje bo vse. 042 LUK 004 008 In odgovarjajoč, reče mu Jezus: Poberi se od mene, satan! Kajti pisano je: "Poklanjaj se Gospodu Bogu svojemu, in njemu edinemu služi." 042 LUK 004 009 In pelje ga v Jeruzalem, in postavi ga na vrh tempeljna, in reče mu: Če si sin Božji, vrzi se odtod dol: 042 LUK 004 010 Kajti pisano je: "Angeljem svojim bo zapovedal za te, naj te varujejo: 042 LUK 004 011 In vzeli te bodo na roko, da se kje z nogo svoje ne udariš o kamen." 042 LUK 004 012 In odgovarjajoč, reče mu Jezus: Povedano je: "Ne izkušaj Gospoda Boga svojega." 042 LUK 004 013 In končavši hudič vso izkušnjavo, odide od njega do časa. 042 LUK 004 014 In vrne se Jezus z močjó duhovno v Galilejo; in glas o njem izide po vsem okolnem kraji. 042 LUK 004 015 In on je učil po njih shajališčih, in vsi so ga slavili. 042 LUK 004 016 In pride v Nazaret, kjer je odrastel; in vnide po navadi svojej, v sobotni dan, v shajališče, in vstane, da bere. 042 LUK 004 017 In dadó mu bukve Izaija preroka; in ko razgane bukve, najde mesto, kjer je bilo pisano: 042 LUK 004 018 "Duh Gospodov je na meni: za to, ker me je pomazilil; da oznanim evangelj ubogim, poslal me je, da uzdravim potrte v srcu, da oznanim jetnikom, da se bodo izpustili, in slepcem, da bodo spregledali, da izpustim sužnje v svobodo, 042 LUK 004 019 Da oznanim prijetno leto Gospodovo." 042 LUK 004 020 In zgane bukve, in dá strežaju, in sede; in vsi v shajališči so gledali na-nj. 042 LUK 004 021 In začne jim govoriti: Danes se je izpolnilo to pismo v ušesih vaših. 042 LUK 004 022 In vsi so mu pričali, in čudili so se besedam milosti, ktere so izhajale iz ust njegovih, in govorili so: Ali ni ta Jožefov? 042 LUK 004 023 In reče jim: Gotovo mi boste povedali to priliko: Zdravnik, uzdravi se sam! Karkoli smo slišali, da se je zgodilo v Kapernaumu, stóri tudi tu v domovini svojej. 042 LUK 004 024 Reče pa: Resnično vam pravim, da ni noben prerok prijeten v domovini svojej. 042 LUK 004 025 Ali v resnici vam pravim, da je bilo veliko vdov v dnéh Elija v Izraelu, ko se je nebo zaprlo tri leta in šest mesecev, tako, da je nastala velika lakota po vsej zemlji; 042 LUK 004 026 In k nobenej od njih ni bil poslan Elija, razen v Sarepto Sidonsko k ženi vdovi. 042 LUK 004 027 In veliko gobavcev je bilo za Eliseja preroka v Izraelu; in nobeden od njih se ni očistil, razen Naaman Sirijan. 042 LUK 004 028 In vsi v shajališči se napolnijo jeze, ko to slišijo. 042 LUK 004 029 In vstavši, izženó ga ven iz mesta, in odpeljejo ga na vrh gore, na kterej je bilo njih mesto sezidano, da bi ga dol pahnili. 042 LUK 004 030 Ali on prejde posredi njih, in odide. 042 LUK 004 031 In snide v Kapernaum mesto Galilejsko; in učil jih je ob sobotah. 042 LUK 004 032 In čudili so se nauku njegovemu, ker je bila beseda njegova silna. 042 LUK 004 033 In v shajališči je bil človek, kteri je imel nečistega duha hudičevega, in zakričí z močnim glasom, 042 LUK 004 034 Govoreč: Pojenjaj, kaj imaš z nami, Jezus Nazarečan? Prišel si, da bi nas pogubil? Poznam te, kdo si – svetnik Božji. 042 LUK 004 035 In zapretí mu Jezus, govoreč: Umolkni, in izidi iž njega! In trešči ga hudič na sredo, in izide iž njega, in nič ga ni oškodoval. 042 LUK 004 036 In obide jih groza vse, in pomenkovali so se med seboj, govoreč: Kakošna je ta beseda, da z oblastjo in močjó ukazuje nečistim duhovom, ter izhajajo? 042 LUK 004 037 In razglasí se glas o njem po vsem okolnem kraji. 042 LUK 004 038 Vstavši pa iz shajališča, vnide v hišo Simonovo. Tašča pa Simonova imela je hudo mrzlico; in zaprosijo ga za njo. 042 LUK 004 039 In stoječ nad njo, zapretí mrzlici, in pustí jo; in precej je vstala, ter jim je stregla. 042 LUK 004 040 Ko je pa solnce zahajalo, vsi, kteri so imeli bolnike z različnimi boleznimi, dovažali so jih k njemu; a on je na vsakega od njih pokladal roke, ter jih je uzdravljal. 042 LUK 004 041 Izhajali pa so tudi hudiči iz mnogih, kričeč in govoreč: Ti si Kristus sin Božji. In grozeč se, ni jim dal govoriti, ker so vedeli, da je on Kristus. 042 LUK 004 042 Ko se pa zdaní, izide, in odide na samoten kraj; in ljudstvo ga je iskalo, in pridejo k njemu, in pridržavali so ga, da ne bi šel od njih. 042 LUK 004 043 On jim pa reče: Tudi drugim mestom moram oznanjevati evangelj o kraljestvu Božjem! kajti za to sem poslan. 042 LUK 004 044 In oznanjeval je po shajališčih Galilejskih. 042 LUK 005 001 Zgodí se pa, ko ga ljudstvo obsuje, da bi poslušali besedo Božjo, pa je on stal pri jezeru Genezaretskem. 042 LUK 005 002 In ugleda dve ladji, da stojite ob jezeru; a ribiči so bili izšli iž njih in so izpirali mreže. 042 LUK 005 003 In stopivši v eno od ladij, ktera je bila Simonova, zaprosi ga, naj malo odrine od kraja; ter sede, in učil je iz ladje ljudstvo. 042 LUK 005 004 A ko neha govoriti, reče Simonu: Odrini na globoko, in vrzite mreže svoje na lov. 042 LUK 005 005 In odgovarjajoč Simon, reče mu: Učenik, vso noč smo se trudili, in nič nismo vjeli; ali po besedi tvojej vrgel bom mrežo. 042 LUK 005 006 In storivši to, zajemó veliko število rib; trgala pa jim se je mreža. 042 LUK 005 007 Ter pomignejo tovarišem, kteri so bili v drugej ladji, naj jim pridejo pomagat. Ter pridejo, in napolnijo obe ladji, da ste se topili. 042 LUK 005 008 Vidveši pa to Simon Peter, pade h kolenom Jezusovim, govoreč: Izidi od mene, ker sem človek grešnik, Gospod! 042 LUK 005 009 Kajti groza je bila obšla njega in vse, kteri so bili ž njim, od vlaka rib, ki so ga bili zajeli. 042 LUK 005 010 Ravno tako pa tudi Jakoba in Janeza, sinova Zebedejeva, ktera sta bila tovariša Simonova. Pa reče Jezus Simonu: Ne boj se! odslej boš ljudí lovil. 042 LUK 005 011 In potegnivši ladjo h kraju, popusté vse, in odidejo za njim. 042 LUK 005 012 In zgodí se, ko je bil v enem mestu, in glej, mož ves v gobi; in ugledavši Jezusa, pade na obraz, in prosil ga je, govoreč: Gospod, če hočeš, moreš me očistiti. 042 LUK 005 013 In stegnivši roko, dotakne se ga, in reče: Hočem, očisti se! In precej je odšla goba od njega. 042 LUK 005 014 In on mu naroči, naj nikomur ne pové; nego pojdi, reče mu, pokaži se duhovnu, in prinesi za očiščenje svoje, kakor je ukazal Mojzes, njim za pričo. 042 LUK 005 015 Ali razglaševala se je le še s tem bolj govorica o njem; in stekalo se je veliko ljudstva, da bi ga poslušali, in da bi jih uzdravljal od njih bolezni. 042 LUK 005 016 A on je odhajal v puščave in je molil. 042 LUK 005 017 In zgodí se en dan, in on je učil; in sedeli so tam Farizeji in učeniki postave, kteri so bili prišli iz vseh vasi Galilejskih in Judejskih in Jeruzalema; in moč Gospodova je bila, da jih je uzdravljala. 042 LUK 005 018 In glej, možjé prinesó na odru človeka, kteri je bil mrtvouden, in iskali so, kako bi ga vnesli in položili pred-nj. 042 LUK 005 019 In ko ne najdejo, kod bi ga vnesli, za voljo ljudstva, zlezejo na streho, in skozi skodle spusté ga z odrom na sredo pred Jezusa. 042 LUK 005 020 In videvši njih vero, reče mu: Človek, odpuščajo ti se grehi tvoji. 042 LUK 005 021 Pa začnó premišljati pismarji in Farizeji, govoreč: Kdo je ta, da preklinja Boga? Kdo more odpuščati grehe, razen edini Bog! 042 LUK 005 022 Spoznavši pa Jezus njih misli, odgovorí in jim reče: Kaj premišljate v srcih svojih? 042 LUK 005 023 Kaj je laže, reči: Odpuščajo ti se grehi tvoji? ali reči: Vstani in hodi? 042 LUK 005 024 Da boste pa vedeli, da ima oblast sin človečji na zemlji odpuščati grehe, (reče mrtvoudnemu: ) Tebi pravim, vstani in vzemi oder svoj, in pojdi na dom svoj. 042 LUK 005 025 In precej vstane pred njimi, in vzeme, na čemer je ležal, in odide na dom svoj, hvaleč Boga. 042 LUK 005 026 In groza obide vse, in hvalili so Boga, in napolnijo se strahú, govoreč: Čudne rečí smo videli danes. 042 LUK 005 027 In po tem izide, in ugleda mitarja, po imenu Levija, da sedí na mitnici, in reče mu: Pojdi za menoj! 042 LUK 005 028 In pustivši vse, vstane in odide za njim. 042 LUK 005 029 In napravi mu Levij veliko pojedinjo v hiši svojej; in bila je velika množica mitarjev, in drugih, kteri so ž njimi sedeli za mizo. 042 LUK 005 030 In godrnjali so pismarji in Farizeji, govoreč učencem njegovim: Za kaj z mitarji in grešniki jeste in pijete? 042 LUK 005 031 In odgovarjajoč Jezus, reče jim: Ne potrebujejo zdravi zdravnika, nego bolni. 042 LUK 005 032 Nisem prišel klicat pravičnih, nego grešnike na pokoro. 042 LUK 005 033 A oni mu rekó: Po kaj se učenci Janezovi pogostoma postijo, in molijo, tako tudi Farizejski; tvoji pa jedó in pijejo? 042 LUK 005 034 On jim pa reče: Morete li storiti, da bi se svatje, dokler je ženin ž njimi, postili? 042 LUK 005 035 Prišli bodo pa dnevi, in ko jim se bo ženin odvzel, tedaj se bodo postili v tistih dnéh. 042 LUK 005 036 Pravil jim je pa tudi priliko: Nikdor zaplate od nove obleke ne prišiva na staro obleko; sicer bo tudi novo razdrl, in starej se ne prilega zaplata od nove. 042 LUK 005 037 In nikdor ne deva novega vina v stare mehove; sicer predere vino nove mehove, in ono se izlije, in mehovi se pokazé; 042 LUK 005 038 Nego novo vino se mora v nove mehove vlijati, in oboje se ohrani. 042 LUK 005 039 In kdor je pil staro, nikdar ne če precej novega; ker pravi: Staro je bolje. 042 LUK 006 001 Zgodí se pa prvo soboto drugega dné, da je šel skozi setve; in trgali so učenci njegovi klasje, in meli so ga z rokami, ter jedli. 042 LUK 006 002 Nekteri pa od Farizejev rekó jim: Za kaj delate, kar se ne sme delati ob sobotah? 042 LUK 006 003 In odgovarjajoč, reče jim Jezus: Ali niste brali tega, kar je storil David, ko se je bil ulakotil on in kteri so bili ž njim? 042 LUK 006 004 Kako je šel v hišo Božjo, in je postavljene kruhe vzel in snedel, in dal tudi tistim, kteri so bili ž njim: kterih ne sme nikdor jesti, razen edini duhovni? 042 LUK 006 005 In reče jim: Sin človečji je gospodar tudi sobote. 042 LUK 006 006 Zgodí se pa tudi v drugo soboto, da vnide v shajališče, ter je učil. In bil je tam človek, in desna roka mu je bila suha. 042 LUK 006 007 Pismarji in Farizeji so pa pazili na-nj, če ga bo v soboto uzdravil; da bi našli tožbo zoper njega. 042 LUK 006 008 A on je vedel njih misli, in reče človeku, kteri je imel suho roko: Vstani, in stopi na sredo! In on vstane in se vstopi. 042 LUK 006 009 Tedaj jim Jezus reče: Vprašal vas bom, kaj veljá ob sobotah, dobro delati ali hudo delati? dušo oteti ali pogubiti? 042 LUK 006 010 In pogledavši na vse njih, reče človeku: Stegni roko svojo! In on storí tako. In zdrava je bila roka njegova kakor druga. 042 LUK 006 011 A oni postanejo togote vsi neumni, in pomenkovali so se med seboj, kaj bi storili Jezusu. 042 LUK 006 012 Zgodí se pa v té dní, da izide na goro molit; in vso noč je premolil v molitvi Božjej. 042 LUK 006 013 In ko se zdaní, pokliče učence svoje; in izvoli jih izmed njih dvanajst, kterim tudi ime aposteljni dá: 042 LUK 006 014 Simona, kteremu tudi dá ime Peter, in Andreja brata njegovega, Jakoba in Janeza, Filipa in Jerneja, 042 LUK 006 015 Matevža in Tomaža, Jakoba Alfejevega in Simona, ki se imenuje Zelot, 042 LUK 006 016 Juda Jakobovega, in Juda Iškarijana, kteri je tudi postal izdajalec. 042 LUK 006 017 Ter snide ž njimi, in ustavi se na ravnem polji, in truma učencev njegovih, in velika množica ljudstva iz vse Judeje in iz Jeruzalema, in primorja Tirskega in Sidonskega, kteri so bili prišli, da bi ga slišali, in da bi jih uzdravil od njih bolezni, 042 LUK 006 018 In ktere so mučili nečisti duhovi; in ozdravljali so se. 042 LUK 006 019 In vse ljudstvo je iskalo, da bi se ga dotikali; kajti moč je iž njega izhajala, in uzdravljala je vse. 042 LUK 006 020 In on povzdignivši očí svoje na učence svoje, pravil je: Blagor vam ubogim, ker vaše je kraljestvo Božje. 042 LUK 006 021 Blagor vam, kteri ste sedaj lačni, ker se boste nasitili. Blagor vam, kteri sedaj jokate, ker se boste smejali. 042 LUK 006 022 Blagor vam, kedar vas bodo ljudjé mršili, in kedar vas bodo izobčevali, in sramotili, in razglaševali ime vaše za hudobno, za voljo sinú človečjega. 042 LUK 006 023 Radujte se tisti dan in poskakujte; kajti veliko je plačilo vaše na nebu. Ravno tako namreč so delali prerokom očetje njih. 042 LUK 006 024 Ali gorjé vam bogatini! kajti prejeli ste tolažbo svojo. 042 LUK 006 025 Gorjé vam, kteri ste nasiteni! kajti lačni boste. Gorjé vam, kteri se sedaj smejate! kajti žalovali boste in jokali. 042 LUK 006 026 Gorjé vam, kedar bodo dobro o vas govorili vsi ljudjé! kajti ravno tako so delali lažnjivim prerokom očetje njih. 042 LUK 006 027 Ali vam, kteri poslušate, pravim: Ljubite sovražnike svoje; delajte dobro tém, kteri vas mrzé; 042 LUK 006 028 Blagoslovite té, kteri vas preklinjajo; in molite za té, kteri vas obrekujejo. 042 LUK 006 029 Kdor te udari po enem licu, nastavi mu tudi drugo; in kdor ti vzeme plašč, ne brani mu tudi suknje ne. 042 LUK 006 030 Vsakemu, kdor te prosi, daj: in od tega, kdor tvoje vzeme, ne tirjaj nazaj. 042 LUK 006 031 In kakor hočete, da bi ljudjé vam storili, ravno tako storite tudi vi njim. 042 LUK 006 032 In če boste ljubili tiste, kteri ljubijo vas, kakošno boste imeli milost? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, kteri ljubijo njih. 042 LUK 006 033 In če boste dobro delali tistim, kteri dobro delajo vam, kakošno boste imeli milost? Saj tudi grešniki delajo ravno tako. 042 LUK 006 034 In če boste posojevali tistim, od kterih upate, da boste prejeli, kakošno boste imeli milost? Saj tudi grešniki grešnikom posojujejo, da prejmó enako. 042 LUK 006 035 Nego ljubite sovražnike svoje, in delajte dobro in posojujte, ne pričakovaje ničesar; in veliko vam bo plačilo, in sinovi boste najvišega: kajti on je dobrotljiv tudi nehvaležnežem in hudobnežem. 042 LUK 006 036 Bodite torej usmiljeni, kakor je tudi oče vaš usmiljen. 042 LUK 006 037 In ne sodite, in ne bo vam se sodilo. Ne obsojajte, ter ne boste obsojeni. Odpuščajte, in odpustilo vam se bo. 042 LUK 006 038 Dajajte, in dalo vam se bo: mero dobro, natlačeno in potreseno in zvrhano dali vam bodo na naročje vaše. S kakoršno namreč mero merite, s takošno vam se bo odmerjalo. 042 LUK 006 039 In pové jim priliko: More li slepec slepca voditi? Ne bosta li oba v jamo padla? 042 LUK 006 040 Ni ga učenca nad učenika svojega; nego kdorkoli se izučí, bode kakor učenik njegov. 042 LUK 006 041 Kaj pa vidiš troho, ki je v očesu brata tvojega, bruna pa, ki je v očesu tvojem, ne čutiš? 042 LUK 006 042 Ali kako moreš reči bratu svojemu: Brat, čaj, da izderem troho, ki je v očesu tvojem, ko sam bruna, ki je v očesu tvojem, ne vidiš? Hinavec! ízmi najprej bruno iz očesa svojega, in tedaj boš pregledal, da izmeš troho, ki je v očesu brata tvojega. 042 LUK 006 043 Ni ga namreč drevesa dobrega, da bi rodilo slab sad; tudi slabega drevesa ne, da bi rodilo dober sad. 042 LUK 006 044 Kajti vsako drevo se po sadú svojem pozná. S trnja namreč ne beró smokev, in z robidja ne trgajo grozdja. 042 LUK 006 045 Dober človek prinaša iz dobrega zaklada srca svojega dobro; in hudoben človek prinaša iz hudobnega zaklada srca svojega hudobno: kajti usta njegova govoré od preobilnosti srca. 042 LUK 006 046 Kaj pa me imenujete: Gospod, Gospod! pa ne delate, kar pravim? 042 LUK 006 047 Vsak, kdor gre k meni in sliši moje besede in jih izpolnjuje, pokazal vam bom, komu je podoben. 042 LUK 006 048 Podoben je človeku, kteri je zidal hišo, in jo izkopal in izdolbel, in postavil temelj na skalo; in ko je nastala povodenj, udarila je roka v tisto hišo, in ni je mogla premakniti: kajti bila je postavljena na skalo. 042 LUK 006 049 A kdor sliši in ne storí, podoben je človeku, kteri je sezidal hišo na zemlji brez temelja; na ktero je udarila reka: in precej je padla, in bila je podrtija té hiše velika. 042 LUK 007 001 A ko je končal vse té besede pred ljudstvom, vnide v Kapernaum. 042 LUK 007 002 Nekemu stotniku pa je bil hlapec bolan, kterega je rad imel, in je umiral. 042 LUK 007 003 In slišavši za Jezusa, pošlje k njemu starešine Judovske, proseč ga, naj bi prišel, da bi mu uzdravil hlapca. 042 LUK 007 004 Oni pa, ko so prišli k Jezusu, prosili so ga silno, govoreč: Gotovo je vreden, da mu to storiš; 042 LUK 007 005 Ker ljubi narod naš, in shajališče nam je sezidal on. 042 LUK 007 006 A Jezus je šel ž njimi. In ko uže ni bil daleč od hiše, pošlije k njemu stotnik prijatelje, govoreč mu: Gospod, ne trudi se! nisem namreč vreden, da vnideš pod streho mojo. 042 LUK 007 007 Za to tudi samega sebe nisem vrednega štel, da bi prišel k tebi: nego reci z besedo, in ozdravel bo hlapec moj. 042 LUK 007 008 Kajti tudi jaz sem človek pod oblast postavljen, in imam pod seboj vojake; pa velim temu: Pojdi! in gre; in drugemu: Pridi! in pride; in hlapcu svojemu: Stóri to! in storí. 042 LUK 007 009 Slišavši pa to Jezus, začudi mu se; in obrnivši se, reče ljudstvu, ktero je šlo za njim: Pravim vam, da tudi v Izraelu nisem našel tolike vere. 042 LUK 007 010 In vrnivši se domú, kteri so bili poslani, najdejo hlapca, kteri je bil bolan, da je zdrav. 042 LUK 007 011 In zgodí se po tem, da je šel v mesto, ktero se imenuje Nain; in šlo je ž njim veliko učencev njegovih, in veliko ljudstva. 042 LUK 007 012 Ko se pa približa vratom mestnim, in glej, nesli so ven mrliča, sina edinca matere njegove; in ona vdova; in ljudî iz mesta je bilo veliko ž njo. 042 LUK 007 013 In ko jo Gospod ugleda, zasmili mu se, in reče jej: Ne jokaj! 042 LUK 007 014 In pristopivši, dotakne se odra; (a tisti, kteri so nosili, ustavijo se; ) ter reče: Mladenič, tebi pravim, vstani! 042 LUK 007 015 In usede se mrlič, in začne govoriti: in dá ga materi njegovej. 042 LUK 007 016 Obide pa jih groza vse, in hvalili so Boga, govoreč: Prerok velik je vstal med nami; in: Obiskal je Bog ljudstvo svoje. 042 LUK 007 017 In razglasí se ta beseda o njem po vsej Judeji, in po vsem okolnem kraji. 042 LUK 007 018 In sporočili so Janezu učenči njegovi za vse to. 042 LUK 007 019 In poklicavši Janez dva od učencev svojih, pošlje k Jezusu, govoreč: Ti li si tisti, kteri ima priti, ali naj drugega čakamo? 042 LUK 007 020 Ko torej moža prideta k Jezusu, rečeta: Janez Krstnik naju je poslal k tebi, govoreč: Ti li si tisti, kteri ima priti, ali naj drugega čakamo? 042 LUK 007 021 Ravno ta čas pa uzdravil jih je veliko od bolezni in muk in duhov hudobnih, in mnogim slepcem je dal vid. 042 LUK 007 022 In odgovarjajoč Jezus, reče jima: Pojdita in sporočita Janezu, kar sta videla in slišala: da slepci spregledujejo, hromi hodijo, gobavci da se očiščajo, gluhi da slišijo, mrtvi da vstajajo, ubogim da se oznanjuje evangelj: 042 LUK 007 023 In blagor mu, kdor se ne pohujša od mene. 042 LUK 007 024 In ko sta poslanca Janezova odšla, začne govoriti ljudstvu o Janezu: Koga ste izšli v puščavo gledat? trst, kterega veter maje? 042 LUK 007 025 Ali koga ste izšli gledat? človeka v mehko obleko oblečenega? Glej, kteri se v gosposko obleko oblačijo in v slasti živé, ti so po dvorih kraljévih. 042 LUK 007 026 Ali koga ste izšli gledat? preroka? Dà, pravim vam, in še več ko preroka. 042 LUK 007 027 Ta je, za kogar je pisano: "Glej, jaz pošiljam angelja svojega pred obličjem tvojim, kteri bo pripravil pot tvojo pred teboj." 042 LUK 007 028 Kajti pravim vam, da nobeden izmed rojenih od žen ni veči prerok od Janeza Krstnika; a kdor je najmanji v kraljestvu Božjem, veči je od njega. 042 LUK 007 029 In vsi ljudjé, kteri so to slišali, in mitarji, opravičili so Boga, krstivši se s krstom Janezovim. 042 LUK 007 030 A Farizeji in učeniki postave zavrgli so svét Božji sami zoper sebe, in niso se dali krstiti od njega. 042 LUK 007 031 Ter reče Gospod: Komu torej bom primeril ljudí tega rodú? in komu so podobni? 042 LUK 007 032 Podobni so otrokom, kteri po ulici posedajo, in vpijejo: Piskali smo vam, in niste plesali; tarnali smo vam, in niste jokali. 042 LUK 007 033 Kajti prišel je Janez Krstnik, in ne jé kruha in ne pije vina, pa pravite: Hudiča ima! 042 LUK 007 034 Prišel je sin človečji, in jé in pije, pa pravite: Glej ga človeka požeruha in pijanca, prijatelja mitarjev in grešnikov! 042 LUK 007 035 In opravičili so modrost vsi nje otroci. 042 LUK 007 036 Prosil ga pa je eden od Farizejev, naj bi jedel ž njim; ter vnide v hišo Farizejevo, in sede za mizo. 042 LUK 007 037 In glej, žena v mestu, ktera je bila grešnica, ko je bila zvedela, da sedí za mizo v hiši Farizejevej, prinese sklenico mire, 042 LUK 007 038 In stoječ zadej pri nogah njegovih, začne opirati noge njegove s solzami, in z lasmí z glave svoje jih je otirala, in poljubovala je noge njegove, in mazilila jih je z miro. 042 LUK 007 039 Ko pa ugleda to Farizej, kteri ga je bil povabil, reče sam s seboj, govoreč: Ta ko bi bil prerok, vedel bi, kdo in kakošna je žena, ktera se ga dotika; kajti grešnica je. 042 LUK 007 040 In odgovarjajoč Jezus, reče mu: Simon! imam ti nekaj povedati. On pa reče: Učenik, povéj! 042 LUK 007 041 Dva dolžnika je imel neki upnik; eden je bil dolžen pet sto srebrnikov, a drugi petdeset. 042 LUK 007 042 Ker pa nista imela s čim plačati, odpusti dolg obema. Povéj torej, kteri od nju ga bo bolj ljubil? 042 LUK 007 043 Odgovarjajoč pa Simon, reče: Menim, da tisti, kteremu je več odpustil. On mu pa reče: Prav si odgovoril. 042 LUK 007 044 In obrnivši se k ženi, reče Simonu: Vidiš to ženo? Prišel sem v hišo, vode mi nisi podal na noge; a ta mi je s solzami oprala noge, in z lasmí z glave svoje jih je otrla. 042 LUK 007 045 Poljubca mi nisi dal; ta pa, odkar sem prišel noter, ni nehala poljubovati nog mojih. 042 LUK 007 046 Z oljem glave moje nisi pomazal; a ta mi je z miro pomazala noge. 042 LUK 007 047 Za to ti pravim: Odpuščajo jej se mnogi grehi njeni; kajti imela je veliko ljubezen: a komur se malo odpušča, malo ljubi. 042 LUK 007 048 In reče jej: Odpuščajo ti se grehi. 042 LUK 007 049 Pa začnó, kteri so ž njim sedeli za mizo, govoriti v sebi: Kdo je ta, ki tudi grehe odpušča? 042 LUK 007 050 Ter reče ženi: Vera tvoja ti je pomogla; pojdi v miru. 042 LUK 008 001 In zgodí se po tem, in on je hodil po mestih in vaséh, učeč in oznanjujoč evangelj o kraljestvu Božjem; in dvanajsteri ž njim, 042 LUK 008 002 In nektere žene, ktere so uzdravljene bile od duhov hudobnih in od bolezni, Marija, ki se imenuje Magdalena, iz ktere je bilo sedem hudičev izšlo, 042 LUK 008 003 Joana žena Huza pristavnika Herodovega, in Suzana, in drugih veliko, ktere so mu služile z imenjem svojim. 042 LUK 008 004 Ko se je pa veliko ljudstva sešlo, in tistih, kteri so iz mest prihajali k njemu, pové jim v priliki: 042 LUK 008 005 Izšel je sejalec sejat seme svoje; in ko je sejal, eno je padlo poleg ceste, in pogazilo se je, in tice nebeške so ga pozobale. 042 LUK 008 006 In drugo je padlo na skalo, in ko je pognalo, usahnilo je, ker ni imelo vlage. 042 LUK 008 007 In drugo je padlo sredi trnja, in trnje je zrastlo, in udušilo ga je. 042 LUK 008 008 In drugo je padlo na dobro zemljo, in ko je pognalo, doneslo je stoteri sad. Ko je to pravil, klical je: Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši! 042 LUK 008 009 Vpraševali pa so ga učenci njegovi, govoreč: Kakošna bi bila ta prilika? 042 LUK 008 010 On pa reče: Vam je dano, da spoznate skrivnosti kraljestva Božjega; drugim pa v prilikah, da gledajo in ne vidijo, ter slišijo in ne umejo. 042 LUK 008 011 Ta prilika pa je: Seme je beseda Božja: 042 LUK 008 012 A kteri so poleg ceste posejani, ti so, kteri slišijo: ali potem pride hudič in vzeme besedo iz srca njih, da ne bi verovali in zveličali se. 042 LUK 008 013 A kteri so na skalo posejani, ti, kteri besedo, ko so jo sklišali, z veseljem sprejemajo; in ti korenine nimajo, kteri nekaj časa verujejo, a v čas izkušnjave odpadejo. 042 LUK 008 014 Kar je pa v trnje padlo, to so ti, kteri slišijo: ali ker za skrbmí in bogastvom in slastmi življenja hodijo, udušé se, in ne donašajo sadú. 042 LUK 008 015 Kar je pa na dobro zemljo padlo, to so ti, kteri v dobrem in blagem srcu varujejo besedo, ktero so slišali, in donašajo sad v trpljenji. 042 LUK 008 016 Nikdor pa sveče, ko jo prižgè, ne skrije pod mernik, ali dene pod posteljo; nego postavi jo na svečnik, da ti, kteri vhajajo, vidijo luč. 042 LUK 008 017 Kajti nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo; tudi skrivnega ne, kar se ne bo zvedelo in na svetlo prišlo. 042 LUK 008 018 Glejte torej, kako boste poslušali: kajti kdor imá, dalo mu se bo; a kdor nima, odvzelo mu se bo tudi to, kar misli, da ima. 042 LUK 008 019 Pridejo pa k njemu mati njegova in bratje njegovi; ali za voljo ljudstva niso mogli priti do njega. 042 LUK 008 020 In sporočé mu, govoreč: Mati tvoja in bratje tvoji stojé zunej, in radi bi te videli. 042 LUK 008 021 On pa odgovarjajoč, reče jim: Mati moja in bratje moji so ti, kteri besedo Božjo poslušajo in delajo po njej. 042 LUK 008 022 In zgodí se en dan, in on stopi v ladjo in učenci njegovi; in reče jim: Prepeljimo se na oni kraj jezera! In odpeljejo se. 042 LUK 008 023 A ko so se peljali, zaspí. Kar snide vihar na jezero, in potapljali so se, in bili so v nevarnosti. 042 LUK 008 024 In pristopivši, zbudé ga, govoreč: Učenik! učenik! pogibamo! A on vstavši, zapretí vetru in valovju; in umirita se, in nastala je tihota. 042 LUK 008 025 In reče jim: Kje je vera vaša? A oni so se uplašili, in začudijo se, govoreč eden drugemu: Kdo neki je ta, da tudi vetrovom zapoveduje in vodi, in poslušajo ga? 042 LUK 008 026 In preplavijo se v zemljo Gadarensko, ktera je Galileji nasproti. 042 LUK 008 027 Ko pa izide na zemljo, sreča ga en človek iz mesta, kteri je imel hudiča uže dolgo časa, in v obleko se ni oblačil, in v hiši ni prebival, nego v grobih. 042 LUK 008 028 A ko ugleda Jezusa, zakričí in pade pred-nj, in z močnim glasom reče: Kaj imaš z menoj, Jezus, sin Boga najvišega: Prosim te, nikar mene muči! 042 LUK 008 029 Ukazal je bil namreč duhu nečistemu, naj izide iz človeka: kajti uže dolgo časa ga je bil metal, in vezali so ga z verigami in vezmí, ter so ga varovali; ali potrgal je vezí, in gonil ga je hudič po puščavah. 042 LUK 008 030 Vpraša pa ga Jezus, govoreč: Kako ti je ime? On pa reče: Množica; kajti obsedlo ga je bilo mnogo hudičev. 042 LUK 008 031 In prosili so ga, naj jim ne zapové iti v brezno. 042 LUK 008 032 Bila je pa tam velika čreda svinj, ktere so se pasle na gori; in prosili so ga, naj jim dovoli, da vnidejo va-nje. In dovoli jim. 042 LUK 008 033 In hudiči izidejo iz človeka in vnidejo v svinje; in zakadí se čreda z brega v jezero, in potonejo. 042 LUK 008 034 Videvši pa pastirji, kar se je zgodilo, pobegnejo, ter odidejo in sporočé po mestu in po vaséh. 042 LUK 008 035 Ter izidejo gledat, kaj se je zgodilo; in pridejo k Jezusu, in najdejo človeka, iz kterega so bili hudiči izšli, da je oblečen in pameten, in sedí pri nogah Jezusovih; in uplašijo se. 042 LUK 008 036 Sporočé pa jim tudi ti, kteri so bili videli, kako je obsedenec ozdravel. 042 LUK 008 037 In zaprosi ga vsa množica iz okolice Gadarenske, naj odide od njih; kajti strah velik jih je preletal. A on stopi v ladjo in se vrne. 042 LUK 008 038 Prosil pa ga je mož, iz kterega so bili izšli hudiči, da bi bil ž njim; ali Jezus ga odpravi, govoreč: 042 LUK 008 039 Vrni se na dom svoj, in pripoveduj, kaj ti je storil Bog. Pa odide, po vsem mestu oznanjujoč, kaj mu je storil Jezus. 042 LUK 008 040 Zgodí se pa, ko se vrne Jezus, sprejme ga ljudstvo; kajti vsi so ga pričakovali. 042 LUK 008 041 In glej, pa pride mož, kteremu je bilo ime Jair, (in ta je bil starešina v shajališči, ) in pade Jezusu pred noge, in prosil ga je, naj vnide v hišo njegovo; 042 LUK 008 042 Kajti imel je hčer edinico pri dvanajstih letih, in ta je umirala. A ko je šel, stiskalo ga je ljudstvo. 042 LUK 008 043 In žena, ktera je imela krvotok uže dvanajst let, in je bila vse imenje svoje potrošila na zdravnike, ktere ni mogel nobeden uzdraviti. 042 LUK 008 044 Pristopi od zadi in se dotakne robú obleke njegove; in precej se je ustavil vir krví njene. 042 LUK 008 045 Pa reče Jezus: Kdo se me je dotaknil? Ko so se pa vsi odgovarjali, reče Peter in kteri so bili ž njim; Učenik, ljudstvo te gnjete in stiska, pa praviš: Kdo se me je dotaknil? 042 LUK 008 046 Jezus pa reče: Nekdo se me je dotaknil; kajti jaz sem očutil, da je odšla moč od mene. 042 LUK 008 047 Videč pa žena, da se ni prikrila, pristopi drhtajoč, in pade pred-nj, in pové mu pred vsem ljudstvom, za kaj se ga je dotaknila, in kako je ozdravela precej. 042 LUK 008 048 On jej pa reče: Zaupaj, hčer! vera tvoja ti je pomogla; pojdi v miru. 042 LUK 008 049 Ko je še govoril, pride nekdo od starešine shajališčnega, govoreč mu: Umrla je hčer tvoja; ne trudi učenika. 042 LUK 008 050 Slišavši pa to Jezus, odgovorí mu, govoreč: Ne boj se! le veruj, in ozdravela bo. 042 LUK 008 051 Ko je pa prišel v hišo, ni dal nikomur vniti, razen Petru in Jakobu in Janezu, in očetu in materi deklice. 042 LUK 008 052 Vsi pa so jokali, in tarnali po njej. On pa reče: Ne jokajte! ni umrla, nego spí. 042 LUK 008 053 In posmehovali so mu se, vedoč, da je umrla. 042 LUK 008 054 On pa izgnavši vse, in prijemši jo za roko, zakliče, govoreč: Deklica, vstani! 042 LUK 008 055 In vrne se duh nje, in vstala je precej; in ukaže jim, naj jej dadó jesti. 042 LUK 008 056 In zavzemeta se roditelja njena; a on jima naročí, naj nikomur ne povesta, kar se je zgodilo. 042 LUK 009 001 Sklicavši pa dvanajstere učence svoje, dá jim moč in oblast nad vsemi hudiči, in da naj uzdravljajo bolezni; 042 LUK 009 002 In odpošlje jih oznanjevat kraljestva Božjega, in uzdravljat bolnike. 042 LUK 009 003 In reče jim: Ničesar ne jemljite na pot; ne palice, ne torbe, ne kruha, ne denarja; tudi po dva plašča ne imejte. 042 LUK 009 004 In v kterokoli hišo vnidete, tu prebivajte, in odtod izhajajte. 042 LUK 009 005 In kterikoli vas ne sprejmó, izidite iz tistega mesta, in otresite prag z nog svojih, za pričo zoper njih. 042 LUK 009 006 Ter izidejo in hodili so po vaséh, oznanjujoč evangelj in uzdravljajoč povsodi. 042 LUK 009 007 Slišal je pa Herod četrtnik vse, kaj on dela; in ni se mogel načuditi, ker so nekteri pravili: Janez je vstal od mrtvih; 042 LUK 009 008 A drugi: Elija je prišel; drugi pa: Starih prerokov eden jo vstal. 042 LUK 009 009 Pa reče Herod: Janeza sem jaz posekal; kdo pa je ta, za kogar jaz slišim takošne reči? In želel ga je videti. 042 LUK 009 010 In vrnivši se aposteljni, povedó mu, kar so storili; in vzeme jih, in odide posebej na samoten kraj mesta, ktero se imenuje Betsajda. 042 LUK 009 011 Zvedevši pa to ljudstvo, odidejo za njim; in sprejme jih, in govoril jim je o kraljestvu Božjem, in kteri so potrebovali zdravja, uzdravljal jih je. 042 LUK 009 012 A dan se je jel nagibati; in pristopivši dvanajsteri, rekó mu: Odpusti ljudstvo, da odidejo v okolne vasi in pristave, in tam prenočé, in najdejo živeža: kajti tu smo v samotnem kraji. 042 LUK 009 013 Pa jim reče: Dajte jim vi jesti. Oni pa rekó: Nimamo več, nego pet hlebov in dve ribi, razen če odidemo mi, da kupimo za vse to ljudstvo jedî. 042 LUK 009 014 Bilo jih je namreč kakih pet tisoči mož. Pa reče učencem svojim: Posadite jih po petdeset v vrsto. 042 LUK 009 015 In storé tako, in posadé vse. 042 LUK 009 016 Vzemši pa petere hlebe in tisti dve ribi, ozrè se na nebo in jih blagoslovi, ter prelomi, in dajal je učencem, naj položé pred ljudstvo. 042 LUK 009 017 In jedli so, in nasitili so se vsi; in pobrali so, kar jim je ostalo od košcev, dvanajst košev. 042 LUK 009 018 In zgodí se, ko je na samem molil, bili so ž njim učenci; in vpraševal jih je, govoreč: Kdo pravijo ljudjé, da sem jaz? 042 LUK 009 019 Oni pa odgovarjajoč, rekó: Janez Krstnik; drugi pa Elija; a drugi, da je eden starih prerokov vstal. 042 LUK 009 020 Pa jim reče: Vi pa, kdo pravite, da sem jaz? Odgovarjajoč pa Peter, reče: Kristus Božji. 042 LUK 009 021 A on jim zapretí in naročí, naj nikomur ne povedó tega, 042 LUK 009 022 Govoreč: Sinu človečjemu je treba veliko pretrpeti, in zavrženemu biti od starešin in vélikih duhovnov in pismarjev, in umorjenemu biti, in tretji dan vstati. 042 LUK 009 023 In pravil je vsem: Če kdo hoče za menoj iti, zatají naj samega sebe, in vzeme križ svoj vsak dan, in gre za menoj. 042 LUK 009 024 Kajti kdor hoče dušo svojo ohraniti, izgubil jo bo; kdor pa izgubí dušo svojo za voljo mene, ta jo bo ohranil. 042 LUK 009 025 Kaj namreč pomaga človeku, če pridobí ves svet, samega sebe pa pogubí ali si škodo napravi? 042 LUK 009 026 Kdor se bo namreč sramoval mene in mojih besed, tega se bo tudi sin človečji sramoval, kedar pride v svojej in očetovej in svetih angeljev slavi. 042 LUK 009 027 Pravim vam pa resnično, da so nekteri med témi, ki stojé tu, kteri ne bodo okusili smrti, dokler ne vidijo kraljestva Božjega. 042 LUK 009 028 Zgodí se pa kakih osem dní po teh besedah, pa vzeme Petra in Jakoba in Janeza, in izide na goro molit. 042 LUK 009 029 In ko je molil, postane podoba obličja njegovega drugačna, in oblačilo njegovo belo in svetlo. 042 LUK 009 030 In glej, moža dva sta govorila ž njim, ktera sta bila Mojzes in Elija; 042 LUK 009 031 Ktera sta se prikazala v slavi in sta govorila o koncu njegovem, ki ga je imel dokončati v Jeruzalemu. 042 LUK 009 032 A Peter in ktera sta bila ž njim, bili so zaspali; a ko se prebudé, ugledajo slavo njegovo, in oba moža, ktera sta ž njim stala. 042 LUK 009 033 In zgodí se, ko sta odhajala od njega, reče Peter Jezusu: Učenik, dobro nam je tu biti; bomo pa naredili tri šatore, enega tebi, in Mojzesu enega, in enega Eliju: ne vedoč, kaj govori. 042 LUK 009 034 Ko je pa to govoril, nastane oblak in ju zakrije; in zbojé se, ko vnideta v oblak. 042 LUK 009 035 In glas se oglasí iz oblaka, govoreč: Ta je sin moj ljubljeni; njega poslušajte. 042 LUK 009 036 In ko se je bil glas oglasil, najdejo Jezusa samega. In oni zamolčé, in nikomur niso tiste dní nič povedali od tega, kar so bili videli. 042 LUK 009 037 Zgodí se pa drugi dan, ko pridejo z gore, sreča ga veliko ljudstva. 042 LUK 009 038 In glej, mož iz ljudstva zavpije, govoreč: Učenik, prosim te, ozri se na sina mojega; kajti edinec mi je. 042 LUK 009 039 In glej, hudič ga napada, in precej kričí, in lomi ga s peno, in komaj potem odide od njega, ko ga je zvil. 042 LUK 009 040 In prosil sem učence tvoje, naj bi ga izgnali, in niso mogli. 042 LUK 009 041 Odgovarjajoč pa Jezus, reče: O rod neverni in popačeni! doklej bom pri vas in vas bom trpel? pripelji sèm sina svojega! 042 LUK 009 042 In ko je še k njemu šel, zgrabi ga hudič in strese; a Jezus zapretí duhu nečistemu, in uzdravi dečka, in dá ga očetu njegovemu. 042 LUK 009 043 In vsi so se čudili veličastvu Božjemu. Ko so se pa vsi čudili vsemu, kar je storil Jezus, reče učencem svojim: 042 LUK 009 044 Ohranite vi v ušesih svojih te besede; kajti sin človečji bo izdan v roke človeške. 042 LUK 009 045 Oni pa niso umeli te besede, in bila jim je prikrita, da je niso razumeli; in bali so se, da bi ga vprašali za to besedo. 042 LUK 009 046 Všla je bila pa misel vanje, kdo bi bil največi med njimi. 042 LUK 009 047 Jezus pa, vedoč misel srca njih, vzeme otroka, in postavi ga pred se, 042 LUK 009 048 In reče jim: Kdorkoli sprejme tega otroka v ime moje, mene sprejema; a kdorkoli mene sprejme, sprejema tega, kdor me je poslal. Kdor je namreč najmanji med vami, ta bo velik. 042 LUK 009 049 Odgovarjajoč pa Janez, reče: Učenik, videli smo nekoga, kteri je z imenom tvojim izganjal hudiče; in zabranili smo mu, ker ne hodi z nami za teboj. 042 LUK 009 050 In reče mu Jezus: Ne branite! Kdor namreč ni zoper nas, on je z nami. 042 LUK 009 051 Zgodí se pa, ko so se dopolnjevali dnevi vzhoda njegovega, pa se on na ravnost v Jeruzalem nameri. 042 LUK 009 052 In pošlje poslance pred obličjem svojim; in ti odidejo in vnidejo v vas Samarijansko, da mu pripravijo prenočišča. 042 LUK 009 053 Ali niso ga hoteli sprejeti, ker so videli, da gre v Jeruzalem. 042 LUK 009 054 Videvši pa to učenca njegova Jakob in Janez, rečeta: Gospod, hočeš li, da rečeva, naj ogenj snide z neba, in jih potrebi, kakor je tudi Elija storil? 042 LUK 009 055 Obrnivši se pa, zapretí jim, in reče: Ne véste, kakošnega duha ste vi; 042 LUK 009 056 Sin človečji namreč ni prišel duš človeških gubit, nego da jih zveliča, In šli so v drugo vas. 042 LUK 009 057 Zgodí se pa, ko so šli, reče mu nekdo po poti: Šel bom za teboj, karmorkoli odideš, Gospod! 042 LUK 009 058 In reče mu Jezus: Lisice imajo brloge, in tice nebeške gnezda; a sin človečji nima kje glave nasloniti, 042 LUK 009 059 A drugemu reče: Pojdi za menoj! On pa reče: Gospod, dovoli mi, da prej odidem in pokopljem očeta svojega. 042 LUK 009 060 Ali Jezus mu reče: Pusti, naj mrliči pokopljejo mrliče svoje; ti pa pojdi in oznanjuj kraljestvo Božje. 042 LUK 009 061 Zopet drugi pa reče: Šel bom za teboj, Gospod! ali dovoli mi, da se poprej poslovim z domačimi svojimi. 042 LUK 009 062 In reče mu Jezus: Nobeden ni pripraven za kraljestvo Božje, kdor položí roko svojo na plug, pa se ozira na to, kar je zadej. 042 LUK 010 001 Po tem pa izvoli Gospod še drugih sedemdeset, in pošlje jih po dva in dva pred obličjem svojim v vsako mesto in kraj, kamor je imel sam priti. 042 LUK 010 002 In pravil jim je: Žetve je sicer mnogo, ali delalcev malo; prosite torej gospodarja žetve, naj pošlje delalcev na žetev svojo. 042 LUK 010 003 Pojdite; glej, jaz vas pošiljam kakor jagnjeta sredi volkov. 042 LUK 010 004 Ne nosite mošnje, ne torbe, ne obutala; in nikogar na poti ne pozdravljajte. 042 LUK 010 005 V kterokoli pa hišo vnidete, naprej recite: Mir tej hiši! 042 LUK 010 006 In če bo tu sin mirú, ostal bo mir vaš na njem; če pa ne vrnil se bo k vam. 042 LUK 010 007 A v tej hiši prebivajte, in jejte in pijte, kar imajo; kajti vreden je delalec plačila svojega. Ne prehajajte iz hiše v hišo. 042 LUK 010 008 In v kterokoli mesto pridete, in vas sprejmó, jejte, kar vam postavijo, 042 LUK 010 009 In uzdravljajte bolnike, kteri so v njej, in pravite jim: Približalo se je k vam kraljestvo Božje. 042 LUK 010 010 A v kterokoli mesto pridete, in vas ne sprejmó, izidite na ulice njegove in recite: 042 LUK 010 011 Tudi prah, ki se nas je v mestu vašem prijel, otresamo vam; ali vedite to, da se je približalo k vam kraljestvo Božje. 042 LUK 010 012 Pravim vam pa, da bo Sodomljanom tisti dan laže, nego temu mestu. 042 LUK 010 013 Gorjé ti, Korazin! gorjé ti, Betsajda! kajti ko bi se bili v Tiru in Sidonu zgodili čudeži, kteri so se zgodili v vama, bila bi se davno, v žaklji in pepelu sedeč, spokorila. 042 LUK 010 014 Ali Tiru in Sidonu bo laže na sodbi, nego vama. 042 LUK 010 015 In ti, Kapernaum, ki si se do neba povzdignil, zagnan boš do pekla. 042 LUK 010 016 Kdor posluša vas, posluša mene; in kdor se odreka vas, odreka se mene: a kdor se mene odreka, odreka se tega, kdor me je poslal. 042 LUK 010 017 Vrnejo pa se sedemdeseteri z radostjo, govoreč: Gospod, tudi hudiči so nam pokorni v imenu tvojem. 042 LUK 010 018 Pa jim reče: Videl sem satana, da je padel z neba kakor blisk. 042 LUK 010 019 Glej, dajem vam oblast stopati na kače in škorpijone, in vso silo vražjo: in nič vam ne bo škodovalo. 042 LUK 010 020 Ali temu se ne radujte, da so vam hudiči pokorni; radujte se pa marveč, da so imena vaša zapisana na nebesih. 042 LUK 010 021 V ta čas se oveselí Jezus v duhu, in reče: Zahvaljujem ti, oče, Gospodar neba in zemlje! da si to prikril modrim in razumnim, in si je razodel nedoraslim; dà, oče: ker tako je bila volja tvoja. 042 LUK 010 022 Vse mi je izročil oče moj; in nikdor ne vé, kdo je sin, razen oče, in kdo je oče, razen sin, in komurkoli če sin razodeti. 042 LUK 010 023 In obrnivši se k učencem posebej, reče: Blagor očém, ktere vidijo, kar vi vidite, 042 LUK 010 024 Kajti pravim vam, da je veliko prerokov in kraljev želelo videti, kar vi vidite, in niso videli; in slišati, kar vi slišite, in niso slišali. 042 LUK 010 025 In glej, učenik postave vstane, in izkušajoč ga, reče: Učenik, kaj naj storim, da zadobóm večno življenje? 042 LUK 010 026 On mu pa reče: V zakonu kaj je pisano? kako bereš? 042 LUK 010 027 On pa odgovarjajoč, reče: "Ljubi Gospoda Boga svojega iz vsega srca svojega, in iz vse duše svoje, in iz vse močí svoje, in iz vse pameti svoje;" in: "a bližnjega svojega kakor samega sebe." 042 LUK 010 028 Pa mu reče: Prav si odgovoril; to delaj, in živel boš. 042 LUK 010 029 On pa, hoteč samega sebe opravičiti, reče Jezusu: Kdo pa je bližnji moj? 042 LUK 010 030 Odgovarjajoč pa Jezus, reče: En človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je med razbojnike padel, kteri so, ko so ga bili slekli in ranili, odšli, pustivši ga na pol mrtvega. 042 LUK 010 031 Po naključbi pa je šel neki duhoven po tej poti, in videvši ga prejde mimo. 042 LUK 010 032 Enako pa tudi Levit, ko je bil na tem mestu, pride, in videvši ga, prejde mimo. 042 LUK 010 033 Neki Samarijan pa, kteri je šel po poti, pride do njega; in ko ga ugleda, zasmili mu se. 042 LUK 010 034 In pristopivši, obveže mu rane, in vlije olja in vina; in posadivši ga na svoje kljuse, pripelje ga v gostilnico, in poskrbi za-nj. 042 LUK 010 035 Drugi dan pa, ko je odhajal, vzeme dva srebrnika iz mošnje, in dá krčmarju, in reče mu: Skrbi za-nj; in karkoli več boš potrošil, povrnil ti bom jaz, kedar se vrnem. 042 LUK 010 036 Kdo torej od teh tréh ti se zdí, da je bil bližnji temu, ki je padel med razbojnike? 042 LUK 010 037 On pa reče: Ta, kteri se ga je usmilil. Reče mu torej: Pojdi, tudi ti delaj enako. 042 LUK 010 038 Zgodí se pa, ko so šli, pa vnide on v eno vas; a neka žena po imenu Marta sprejme ga v hišo svojo. 042 LUK 010 039 In ta je imela sestro, ktera se je imenovala Marija, ktera je tudi sedeč pri nogah Jezusovih poslušala besedo njegovo. 042 LUK 010 040 A Marta si je dajala veliko opraviti s postrežbo; ter pristopi, in reče: Gospod, kaj ti ni mar, da me je sestra moja samo pustila, naj strežem? Reci jej torej, naj mi pomore. 042 LUK 010 041 Odgovarjajoč pa, reče jej Jezus: Marta! Marta! skrbiš in trudiš se za mnogo; 042 LUK 010 042 Ali le eno je potrebno. A Marija je dobri del izvolila, kteri jej se ne bo odvzel. 042 LUK 011 001 In zgodí se, ko je na nekem kraji molil, potem ko je nehal, reče mu eden učencev njegovih: Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil učence svoje. 042 LUK 011 002 Pa jim reče: Kedar boste molili, govorite: Oče naš, ki si na nebesih, posveti se ime tvoje: pridi kraljestvo tvoje; bodi volja tvoja, kakor na nebu, tudi na zemlji. 042 LUK 011 003 Kruh naš vsakdanji dáj nam vsak dan. 042 LUK 011 004 In odpusti nam grehe naše, ker tudi mi odpuščamo vsakemu dolžniku svojemu. In ne vpelji nas v izkušnjavo, nego reši nas zlega. 042 LUK 011 005 In reče jim: Kdo od vas ima prijatelja, in pojde k njemu o polnoči in mu poreče: Prijatelj, posodi mi tri hlebe, 042 LUK 011 006 Ker je prijatelj moj k meni prišel s pota, pa mu nimam kaj postaviti; 042 LUK 011 007 On pa, da odgovarjajoč znotraj poreče: Ne nadleguj mi; duri so uže zaprte, in otroci moji so z menoj v postelji; ne morem vstati, da bi ti dal. 042 LUK 011 008 Pravim vam, če tudi ne bo vstal, da bi mu dal za to, ker mu je prijatelj, vstal bo vsaj za voljo nesramnosti njegove, da mu dá, kar mu jo treba. 042 LUK 011 009 In jaz vam pravim: Prosite, in dalo vam se bo; iščite, in našli boste; trkajte, in odprlo vam se bo. 042 LUK 011 010 Kajti vsak, kdor prosi, prejema? in kdor išče, nahaja; in kdor trka, odpiralo mu se bo. 042 LUK 011 011 Kdo od vas je pa oče, da če ga prosi sin kruha, da mu bo dal kamen? ali če prosi ribe, da mu bo mesto ribe, dal kačo? 042 LUK 011 012 Ali če prosi jajca, ba mu bo dal škorpijona? 042 LUK 011 013 Če torej vi, ki ste hudobni, znate dobre darove dajati otrokom svojim, koliko več bo dal oče nebeški Duha svetega tém, kteri ga prosijo? 042 LUK 011 014 In izganjal je hudiča, in ta je bil mutast; zgodí se pa, ko je hudič izšel, mutec pregovorí: in ljudstvo se začudi. 042 LUK 011 015 A nekteri od njih rekó: Z Belzebulom poglavarjem hudičev izganja hudiče. 042 LUK 011 016 Drugi pa, izkušajoč ga, iskali so od njega znamenja z neba. 042 LUK 011 017 On pa, spoznavši njih misli, reče jim: Vsako kraljestvo, ktero se je samo zoper sebe razdvojilo, opustelo bo; in dom, kteri se je sam zoper sebe razdvojil, razpadel bo. 042 LUK 011 018 Če se je pa tudi satan sam zoper sebe razdvojil, kako bo obstalo kraljestvo njegovo? ko pravite, da z Belzebulom izganjam hudiče. 042 LUK 011 019 A če jaz z Belzebulom izganjam hudiče, s čegavo pomočjo izganjajo sinovi vaši? Za to vam bodo oni sodniki. 042 LUK 011 020 Če pa s prstom Božjim izganjam hudiče, prišlo je torej k vam kraljestvo Božje. 042 LUK 011 021 Kedar se močni oboroži, in varuje dvor svoj, na miru bo imenje njegovo; 042 LUK 011 022 Če pa pride močneji od njega in ga premaga, vzel bo vse orožje njegovo, kteremu je zaupal, in razdelil bo plen njegov. 042 LUK 011 023 Kdor ni z menoj, on je zoper mé; in kdor ne zbira z menoj, razsiplje. 042 LUK 011 024 Kedar nečisti duh izide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja; in ko ga ne najde, pravi: Vrnil se bom v dom svoj, odkoder sem izšel. 042 LUK 011 025 In ko pride, najde pometenega in olepšanega. 042 LUK 011 026 Tedaj odide in vzeme sedem drugih duhov, hujih od sebe, in ko vnidejo, prebivajo tu. In poslednje bo temu človeku huje od prvega. 042 LUK 011 027 Zgodí se pa, ko je govoril to, povzdigne neka žena glas izmed ljudstva, in reče mu: Blagor telesu, ktero te je nosilo; in prsom, ktera si sisal. 042 LUK 011 028 On pa reče: Veliko bolj blagor tém, kteri besedo Božjo poslušajo in jo varujejo! 042 LUK 011 029 Ko se je pa ljudstvo zbiralo, začne jim govoriti: Ta rod je hudoben: znamenja išče, ali ne bo mu se dalo znamenje, razen znamenje Jona preroka. 042 LUK 011 030 Kakor je bil namreč Jona znamenje Ninevljanom, tako bo tudi sin človečji temu rodu. 042 LUK 011 031 Kraljica južna bo vstala na sodbo z možmí tega roda, in obsodila jih bo; kajti prišla je od kraja sveta, poslušat modrost Solomonovo: in glej, tu je veči od Solomona. 042 LUK 011 032 Možjé Ninevljani bodo vstali na sodbo s tem rodom, in obsodili ga bodo; kajti spokorili so se po pridigi Jona; in glej, tu je veči od Jona. 042 LUK 011 033 Nikdor pa sveče, ko jo užge, dene na skrivno, tudi ne pod mernik; nego na svečnik, da tí, kteri vhajajo, vidijo luč. 042 LUK 011 034 Sveča telesu je oko: kedar bo torej oko tvoje prosto, svetlo bo tudi vse telo tvoje; če bo pa hudobno, temno bo tudi telo tvoje. 042 LUK 011 035 Za to glej, da ne bo luč, ktera je v tebi, tema. 042 LUK 011 036 Če bo torej vse telo tvoje svetlo, da ne bo imelo nobenega uda temnega, svetlo bo vse, kakor kedar te sveča s svetlobo obsija. 042 LUK 011 037 Ko je pa izgovoril, prosil ga je neki Farizej, naj bi obedoval pri njem; ter vnide in sede za mizo. 042 LUK 011 038 A Farizej se začudi, videvši, da se ni prej umil pred obedom. 042 LUK 011 039 Gospod mu pa reče: Sedaj vi Farizeji čistite sklenico in skledo od zunej; a notranje vaše je polno ropa in hudobije. 042 LUK 011 040 Neumneži; mar ni ta, kdor je naredil to, kar je zunej, tudi tega, kar je znotrej, naredil? 042 LUK 011 041 Ali dajte miloščino od tega, kar je notri: in glej, vse vam bo čisto. 042 LUK 011 042 Ali gorjé vam Farizejem! da dajete desetino od mete in od rute in vsakega zelišča, izogibate pa se sodbe in ljubezni Božje: to je bilo treba storiti, in onega ne opustiti. 042 LUK 011 043 Gorjé vam Farizejem! da ljubite prve stole po shajališčih, in pozdrave po ulicah. 042 LUK 011 044 Gorjé vam, pismarji in Farizeji, hinavci! da ste kakor pokriti grobi, po kterih ljudjé hodijo, in ne vedó zanje. 042 LUK 011 045 Odgovarjajoč pa eden od učenikov postave, reče mu: Učenik, govoreč to, sramotiš tudi nas. 042 LUK 011 046 On pa reče: Gorjé tudi vam učenikom postave! da nakladate ljudém neprenesljive butare, a sami se ne z enim prstom svojim ne dotaknete butar. 042 LUK 011 047 Gorjé vam! da zidate grobe prerokom, a očetje vaši so jih pobili. 042 LUK 011 048 Za to pričate in potrjujete dela očetov svojih: kajti oni so jih pobili, a vi jim zidate grobe. 042 LUK 011 049 Za to je tudi modrost Božja rekla: Poslal jim bom preroke in aposteljne, in nektere od njih bodo pobili, a druge bodo pregnali: 042 LUK 011 050 Da se bo tirjala kri vseh prerokov, ktera se je prelila od začetka sveta, do tega rodú, 042 LUK 011 051 Od krvi Abeljnove do krvi Zaharijeve, kteri je poginil med oltarjem in tempeljnom. Dà, pravim vam, tirjala se bo od tega rodú. 042 LUK 011 052 Gorjé vam učenikom postave! da ste vzeli ključ od znanja; sami niste šli noter, a kteri so hoteli vniti, tém ste zabranili. 042 LUK 011 053 Ko jim je pa to govoril, začnó pismarji in Farizeji zeló pritiskati nanj, in vpraševati ga za veliko rečî, 042 LUK 011 054 Prežeč na-nj, in iskajoč, da bi kaj vjeli iz ust njegovih, da bi ga zatožili. 042 LUK 012 001 Med tem ko se je bilo zbralo na tisoče ljudstva, tako, da so eden po drugem gazili, začne govoriti učencem svojim: Najprej se varujte kvasú Farizejskega, kteri je hinavstvo. 042 LUK 012 002 Nič pa ni skritega, kar se ne bo odkrilo; in skrivnega, kar se ne bo zvedelo. 042 LUK 012 003 Za to se bo to, kar ste pravili v temi, slišalo na svetlem; in kar ste na uho šepetali v kletih, oznanjevalo se bo na strehah. 042 LUK 012 004 Pravim pa vam prijateljem svojim: Ne bojte se jih, kteri ubijajo telo, a po tem ne morejo nič več storiti. 042 LUK 012 005 Pokazal pa vam bom, koga se bojte: bojte se tistega, kteri ima oblast, po tem ko je ubil, zagnati v pekel. Dà, pravim vam, tega se bojte. 042 LUK 012 006 Ne prodaja li se pet vrabcev za dva solda! in ne eden od njih ni pozabljen pred Bogom. 042 LUK 012 007 A vam so tudi lasje na glavi vsi razšteti. Ne bojte se torej; vi ste bolji od mnogo vrabcev. 042 LUK 012 008 Pravim vam pa: Vsak kdor bo spoznal mene pred ljudmí, spoznal bo tudi sin človečji njega pred angelji Božjimi; 042 LUK 012 009 Kdor bo pa zatajil mene pred ljudmí, zatajil se bo pred angelji Božjimi. 042 LUK 012 010 In vsak, kdor reče besedo zoper sina človečjega, odpustila mu se bo; a kdor se zarotí zoper Duha svetega, ne bo mu se odpustilo. 042 LUK 012 011 Kedar vas pa popeljejo v shajališča in h gosposki in pred oblasti, ne skrbite, kako ali kaj bi odgovorili, ali kaj bi povedali: 042 LUK 012 012 Kajti naučil vas bo Duh sveti tisti čas, kaj je treba reči. 042 LUK 012 013 Reče pa mu nekdo izmed ljudstva: Učenik, reci bratu mojemu, naj razdeli z menoj dedovino. 042 LUK 012 014 On mu pa reče: Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delilca med vama? 042 LUK 012 015 In reče jim: Glejte in varujte se lakomnosti; kajti nikdor ne živí ob obilnosti imenja svojega. 042 LUK 012 016 Pové jim pa priliko, govoreč: Nekemu človeku bogatemu obrodila je njiva; 042 LUK 012 017 In premišljeval je v sebi, govoreč: Kaj bom storil, ko nimam kam spraviti letine svoje? 042 LUK 012 018 Pa reče: To bom storil: podrl bom žitnice svoje, in naredil bom veče, in spravil bom tu vse pridelke svoje in blago svoje. 042 LUK 012 019 Ter porečem duši svojej: Duša! veliko blaga imaš na veliko let; počivaj, jej, pij, veseli se. 042 LUK 012 020 Reče pa mu Bog: Neumnež! to noč bom tirjal dušo tvojo od tebe; a kar si pripravil, čegavo bo? 042 LUK 012 021 Tako, kdor sebi zaklade nabira, pa se ne bogati v Bogu. 042 LUK 012 022 Reče pa učencem svojim: Za to vam pravim, da ne skrbite za življenje svoje, kaj boste jedli; tudi za telo svoje ne, kaj boste oblekli. 042 LUK 012 023 Življenje je več kakor hrana, in telo več kakor obleka. 042 LUK 012 024 Poglejte krokarje, da ne sejejo, in ne žanjejo; kteri nimajo kleti ne žitnice, in Bog jih živí: koliko bolji ste vi od tic? 042 LUK 012 025 Kdo od vas pa skrbeč more postavi svojej primakniti en komolec? 042 LUK 012 026 Če torej tudi najmanjega ne morete, čemu skrbite za drugo? 042 LUK 012 027 Poglejte lilije, kako rastejo; ne trudijo se in ne predejo; pravim vam pa: Tudi Solomon v vsej slavi svojej se ni oblekel, kakor teh ena. 042 LUK 012 028 Če pa travo na polji, ktera danes stojí, a jutri se meče v peč, Bog tako oblači, koliko bolj vas, maloverni? 042 LUK 012 029 Tudi vi ne iščite, kaj boste jedli, ali kaj boste pili; in ne skrbite. 042 LUK 012 030 Kajti vsega tega iščejo pogani: a oče vaš vé, da tega potrebujete. 042 LUK 012 031 Nego iščite kraljestva Božjega, in vse to vam se bo pridalo. 042 LUK 012 032 Ne boj se, mala čreda! kajti volja je očeta vašega dati vam kraljestvo. 042 LUK 012 033 Prodajte imenje svoje, in dajte miloščino. Napravite si mošnje, ktere ne ostaré, zaklad na nebesih, kteri ne izgine, kjer se tat ne približuje, in tudi molj ne razjeda. 042 LUK 012 034 Kajti kjer je zaklad vaš, tam bo tudi srce vaše. 042 LUK 012 035 Bodi vam ledje opasano, in sveče prižgane; 042 LUK 012 036 In vi podobni ljudém, kteri pričakujejo gospodarja svojega, kedaj se bo vrnil z ženitnine, da mu, kedar pride in potrka, precej odpró. 042 LUK 012 037 Blagor tistim hlapcem, ktere bo našel gospodar, kedar pride, da čujejo. Resnično vam pravim, da se bo opasal in jih bo posadil, ter bo pristopil in jim bo stregel. 042 LUK 012 038 In če pride o drugej straži, ali če o tretjej straži pride in bo našel tako, blagor tistim hlapcem. 042 LUK 012 039 Vedite pa to, da ko bi vedel gospodar, o kterej straži bo prišel tat, čul bi, in ne bi dal podkopati hiše svoje. 042 LUK 012 040 Za to bodite tudi vi pripravljeni; kajti sin človečji bo prišel ob uri, ko se vam ne bo dozdevalo. 042 LUK 012 041 Reče pa mu Peter: Gospod, praviš li to priliko nam, ali vsem? 042 LUK 012 042 Gospod pa reče: Kdo je torej zvesti in modri pristavnik, kterega je postavil gospodar nad družino svojo, naj jim daje hrano o svojem času? 042 LUK 012 043 Blagor tistemu hlapcu, kterega bo našel gospodar, kedar pride, da tako dela. 042 LUK 012 044 Resnično vam pravim, da ga bo postavil nad vsem imenjem svojim. 042 LUK 012 045 Če pa reče ta hlapec v srcu svojem: Gospodarja mojega še ne bo! in začne pretepati hlapce in dekle, ter jesti in piti in pijančevati: 042 LUK 012 046 Prišel bo gospodar tega hlapca o dnevu, ko ne pričakuje, in ob uri, ktere ne vé: in presekal ga bo, in del njegov bo položil z neverniki. 042 LUK 012 047 Tisti pa hlapec, kteri je voljo gospodarja svojega vedel, pa se ni pripravil in tudi ni storil po volji njegovej, tepen bo zeló; 042 LUK 012 048 A tisti, kteri ni vedel, pa je storil, kar je kazni vredno, tepen bo malo. Vsakemu pa, komur se je mnogo dalo, tirjalo se bo od njega mnogo; in komor so izročili mnogo, tirjali bodo od njega več. 042 LUK 012 049 Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kaj hočem, če se je uže užgal? 042 LUK 012 050 Ali s krstom se imam krstiti, in kako britko mi je, dokler se ne dopolni! 042 LUK 012 051 Menite li, da sem prišel, da dam na zemljo mir? Ne! pravim vam, nego razpor. 042 LUK 012 052 Kajti odslej jih bo pet v enej hiši razprtih, trije z dvema, in dva s tremi. 042 LUK 012 053 Oče se bo razprl s sinom, in sin z očetom; mati s hčerjo, in hčer z materjo; tašča s sneho svojo, in sneha s taščo svojo. 042 LUK 012 054 Pravil je pa tudi ljudstvu: Kedar vidite oblak, da vzhaja od zahoda, precej pravite: Dež bo! in zgodí se tako. 042 LUK 012 055 In kedar jug, da vleče, pravite: Vroče bo! in zgodí se. 042 LUK 012 056 Hinavci! lice zemlje in neba véste razločevati: tega časa pa kako ne razločujete? 042 LUK 012 057 Za kaj pa tudi sami od sebe ne sodite, kar je prav? 042 LUK 012 058 Kedar greš pa z zopernikom svojim k poglavarju, potrudi se po poti, da se ga rešiš: da te ne privleče k sodniku, in sodnik da te ne izročí beriču, in berič da te ne vrže v ječo. 042 LUK 012 059 Pravim ti: Ne boš izšel odtod, dokler ne plačaš tudi zadnjega solda. 042 LUK 013 001 Bili so pa ravno ta čas tu nekteri, kteri so mu poročali za Galilejce, kterih kri je zmešal Pilat ž njih daritvami. 042 LUK 013 002 In odgovarjajoč Jezus, reče jim: Menite li, da so bili ti Galilejci najgrešniji od vseh Galilejcev, ker so to pretrpeli? 042 LUK 013 003 Ne! pravim vam; nego če se ne spokorite, poginili boste vsi tako. 042 LUK 013 004 Ali tistih osemnajst, na ktere je padel stolp Siloamski, in jih pobil: menite li, da so bili li največ krivi izmed vseh ljudî, kteri so prebivali v Jeruzalemu? 042 LUK 013 005 Ne! pravim vam: nego če se ne spokorite, poginili boste vsi tako. 042 LUK 013 006 Pravil jim je pa to priliko: Imel je nekdo smokvo vsajeno v vinogradu svojem; in prišel je iskat sadú na njej, in ni našel. 042 LUK 013 007 Ter reče vinogradniku: Glej, tri leta hodim iskat sadú na tej smokvi, in ne nahajam. Posekaj jo torej! čemu še zemljo kazí? 042 LUK 013 008 On pa odgovarjajoč, reče mu: Gospod, pustí jo še to leto, da jo okopljem, in z gnojem ospém, 042 LUK 013 009 Da li bo rodila sad; če pa ne, posekal jo boš potem. 042 LUK 013 010 A v enem shajališči je v soboto učil; 042 LUK 013 011 In glej, bila je tu žena, ktera je duha slabosti imela osemnajst let, in je bila sključena, ter se nikakor ni mogla po konci skloniti. 042 LUK 013 012 Ugledavši jo pa Jezus, pokliče, in reče jej: Žena, rešena si slabosti svoje! 042 LUK 013 013 In položí na njo roke: in pri tej priči je vstala, ter je hvalila Boga. 042 LUK 013 014 Odgovarjajoč pa starešina shajališča, jezeč se, da je Jezus v soboto uzdravil, reče ljudstvu: Šest dnî je, v kterih veljá delati; té torej hodite in se zdravite, ne pa sobotni dan. 042 LUK 013 015 Gospod mu pa odgovorí in reče: Hinavec! vsak od vas, ali ne bo odvezal v soboto svojega vola ali osla od jasli, in ga bo gnal napajat? 042 LUK 013 016 Te pa, hčeri Abrahamove, ktero je bil zvezal hudič, glej, osemnajst let, ali je ni bilo treba rešiti iz te vezí v sobotni dan? 042 LUK 013 017 In ko je to govoril, sramovali so se vsi, kteri so mu nasprotovali; in vse ljudstvo se je radovalo slavnim delom njegovim, ktera so se godila. 042 LUK 013 018 Pravil je pa: Komu je podobno kraljestvo Božje? in komu ga bom primeril? 042 LUK 013 019 Podobno je gorušičnemu zrnu, ktero je človek vzel in vrgel na vrt svoj; in zrastlo je, in postalo je veliko drevo, in tice nebeške so se nastanile po vejah njegovih. 042 LUK 013 020 In zopet reče: Komu bom primeril Kraljestvo Božje? 042 LUK 013 021 Podobno je kvasu, kterega je žena vzela in skrila v tri merice moke, dokler se vse ne skvasi. 042 LUK 013 022 In hodil je po mestih in vaséh, učeč, in potujoč v Jeruzalem. 042 LUK 013 023 Reče pa mu nekdo: Gospod! če je pač malo teh, kteri se bodo zveličali? On jim pa reče: 042 LUK 013 024 Podvizajte se, da vnidete skozi tesna vrata; kajti veliko, pravim vam, iskalo jih bo, da bi prišli noter, pa ne bodo mogli. 042 LUK 013 025 Kedar bo gospodar vstal, in bo zaprl vrata, in boste jeli zunej postajati, in na vrata trkati, govoreč: Gospod, Gospod, odpri nam! pa vam odgovarjajoč, poreče: Ne poznam vas, odkod ste. 042 LUK 013 026 Tedaj boste jeli praviti: Jedli smo pred teboj in pili, in po ulicah naših si učil. 042 LUK 013 027 Pa poreče: Pravim vam, ne poznam vas, odkod ste; odstopite od mene vsi, kteri delate krivice. 042 LUK 013 028 Tam bo jok in škripanje z zobmí, ko boste videli Abrahama in Izaka in Jakoba in vse preroke v kraljestvu Božjem, sebe pa izgnane ven. 042 LUK 013 029 In prišli bodo od vzhoda in zahoda, in od severja in juga, in sedli bodo za mizo v kraljestvu Božjem. 042 LUK 013 030 In glej, so pa zadnji, kteri bodo prvi; in prvi, kteri bodo zadnji. 042 LUK 013 031 Ravno ta dan pristopijo k njemu nekteri od Farizejev, veleč mu: Izidi in odidi odtod; kajti Herod te hoče ubiti. 042 LUK 013 032 Pa jim reče: Pojdite, povejte temu lisjaku: Glej, izganjal bom hudiče, in uzdravljal bom danes in jutri, a tretji dan bom končal. 042 LUK 013 033 Ali danes in jutri in pojutranjem moram iti: ker ni mogoče preroku umreti zunej Jeruzalema. 042 LUK 013 034 Jeruzalem, Jeruzalem, kteri ubijaš preroke in kamenjuješ té, kteri so k tebi poslani! kolikrat sem hotel zbrati otroke tvoje, kakor koklja piščeta svoja pod peruti, in niste hoteli! 042 LUK 013 035 Glej, zapušča vam se dom vaš pust. Ali resnično vam pravim, da me ne boste videli, dokler ne pride, da porečete: Blagoslovljen, kteri gre v imenu Gospodovem! 042 LUK 014 001 In zgodí se, ko vnide v hišo enega od starešin Farizejskih v soboto kruh jest, pa so oni na-nj pazili. 042 LUK 014 002 In glej, neki človek vodeničen je bil pred njim. 042 LUK 014 003 In odgovarjajoč Jezus, reče učenikom postave in Farizejem, govoreč: Ali se sme v soboto zdraviti? 042 LUK 014 004 Oni pa umolknejo. In prijemši ga, uzdravi ga in odpustí. 042 LUK 014 005 In odgovarjajoč jim, reče: Komu od vas bo padel osel ali vol v vodnjak in ga ne bo izvlekel na sobotni dan? 042 LUK 014 006 In niso mu mogli odgovoriti na to. 042 LUK 014 007 Pravil je pa povabljenim priliko, opazivši, kako izbirajo prve prostore, govoreč jim: 042 LUK 014 008 Kedar te kdo povabi na svatovščino, ne sédaj na prve prostore, da ne bi bil med tistimi, kteri so povabljeni od njega, kdo pošteniji od tebe, 042 LUK 014 009 In ne pride ta, kteri je tebe in njega povabil, in ti ne reče: Daj temu prostor! in ne boš tedaj s sramoto sédel na zadnji prostor. 042 LUK 014 010 Nego kedar si povabljen in prideš, sédi na zadnji prostor, da ti ta, kteri te je povabil, kedar pride, poreče: Prijatelj, pomakni se više! tedaj ti bo čast pred tistimi, kteri sedé s teboj. 042 LUK 014 011 Kajti vsak, kdor se povišuje, ponižal se bo; a kdor se ponižuje, povišal se bo. 042 LUK 014 012 Pravil je pa tudi temu, kteri ga je bil povabil: Kedar napraviš obed ali pojedinjo, ne vabi prijateljev svojih, ne bratov svojih, ne sorodnikov svojih, ne sosedov bogatih: da te ne bi tudi oni povabili, in ti se ne bi vrnilo. 042 LUK 014 013 Nego, kedar napraviš gostijo, povabi siromake, polomljene, hrome, slepce: 042 LUK 014 014 In blagor ti, da ti nimajo s čim povrniti! povrnilo ti se bo namreč o vstajanji pravičnih. 042 LUK 014 015 Slišavši pa to nekdo od téh, kteri so ž njim sedeli za mizo, reče mu: Blagor mu, kdor bo v kraljestvu Božjem jedel kruh! 042 LUK 014 016 On mu pa reče: Neki človek je napravil pojedinjo; in povabil jih je veliko. 042 LUK 014 017 In poslal je hlapca svojega v čas pojedinje, naj reče povabljencem: Pridite, ker je uže vse pripravljeno! 042 LUK 014 018 In začnó se vsi h krati izgovarjati. Prvi mu reče: Njivo sem kupil, in silno mi je treba, da izidem in jo ogledam, prosim te, izgovori me. 042 LUK 014 019 A drugi reč: Pet jarmov volov sem kupil, in grem jih izkušat; prosim te, izgovóri me. 042 LUK 014 020 Zopet drugi pa: Oženil sem se, in zato ne morem priti. 042 LUK 014 021 In ko ta hlapec pride, sporočí to gospodarju svojemu. Tedaj se gospodar razjezí, in reče hlapcu svojemu: Izidi naglo na razpotja in ulice mestne, in pripelji sêm siromake in polomljene in hrome in slepce. 042 LUK 014 022 In hlapec reče: Gospod, zgodilo se je, kakor si ukazal, in še je prostora. 042 LUK 014 023 Pa reče gospodar hlapcu: Pojdi na pota in med ograje, in prinudi, naj vnidejo, da se napolni hiša moja; 042 LUK 014 024 Kajti pravim vam, da ne bo nobeden onih móž, kteri so bili povabljeni, okusil pojedinje moje. 042 LUK 014 025 Shajalo se je pa veliko ljudstva; in obrnivši se, reče jim; 042 LUK 014 026 Če pride kdo k meni, pa ne sovraži očeta svojega in matere, in žene in otrók, in bratov in sester, in tudi lastne duše svoje, ne more moj učenec biti. 042 LUK 014 027 In kdor ne zadene križa svojega, in gre za menoj, ne more moj učenec biti. 042 LUK 014 028 Kdo namreč izmed vas, kedar hoče stolp zidati, ne bo proprej sédel in preračunil stroškov, če ima pač, da ga bo dozidal? 042 LUK 014 029 Da mu ne bi, ko bi postavil temelj, pa ne bi mogel dozidati, vsi, kteri bi to videli, jeli posmehovati se, 042 LUK 014 030 Govoreč: Ta človek je jel zidati, pa ni mogel dozidati! 042 LUK 014 031 Ali kteri kralj, kedar se gre z drugim kraljem vojskovat, ne bo sédel, in se poprej posvetoval, če se bo pač mogel z desetémi tisočmi srečati s tém, kteri gre z dvajsetémi tisočmi nad-nj? 042 LUK 014 032 In če ne, poslal bo, dokler je še ta daleč, poslance, ter bo prosil mirú. 042 LUK 014 033 Tako torej vsak izmed vas, kdor se ne odreče imenja svojega, ne more moj učenec biti. 042 LUK 014 034 Dobra je sol; če pa sol znorí, s čim se bo osolila? 042 LUK 014 035 Ne za v zemljo ne za v gnoj ni dobra; mečejo jo proč. Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši! 042 LUK 015 001 Približevali so se pa k njemu vsi mitarji in grešniki, da bi ga poslušali. 042 LUK 015 002 In godrnjali so Farizeji in pismarji, govoreč: Ta sprejema grešnike, in ž njimi jé. 042 LUK 015 003 A on jim pové to-le priliko, govoreč: 042 LUK 015 004 Kdo izmed vas, imajoč sto ovác, če eno od njih izgubí, ne pustí devet in devetdeseterih v puščavi, pa gre za izgubljeno, da jo najde? 042 LUK 015 005 In ko jo najde, zadene jo vesel na rame svoje, 042 LUK 015 006 In ko pride domú, skliče prijatelje in sosede, govoreč jim: Radujte se z menoj! kajti našel sem ovco svojo, ktera se je bila izgubila. 042 LUK 015 007 Pravim vam, da bo ravno tako radost na nebu za enega grešnika, kteri se spokori, veča, nego za devet in devetdeset pravičnih, kterim ni treba pokore. 042 LUK 015 008 Ali ktera žena, imajoč deset grošev, če izgubí en groš, ne prižge sveče, in ne pomete hiše, in ne išče skrbno, dokler ne najde? 042 LUK 015 009 In ko najde, skliče prijateljico in sosedinje, govoreč: Radujte se z menoj! kajti našla sem groš, kterega sem bila izgubila. 042 LUK 015 010 Tako, pravim vam, da je tudi radost pred angelji Božjimi za enega grešnika, kteri se spokorí. 042 LUK 015 011 In reče: Neki človek je imel dva sina. 042 LUK 015 012 Pa reče mlajši od nju očetu: Oče, daj mi del premoženja, kteri mi pripada. In razdelí jima premoženje. 042 LUK 015 013 In črez nekoliko dnî zbere mlajši sin vse, in odpotuje v daljno deželo: in tu raztrosi vse premoženje, živeč samopašno. 042 LUK 015 014 In ko je bil vse potratil, nastane huda lakota po tej deželi, in on začne stradati. 042 LUK 015 015 In odide, in pridruži se enemu od meščanov te dežele; in ta ga pošlje na polje svoje svinje past. 042 LUK 015 016 In hrepenel je, da bi napolnil trebuh svoj z rožiči, ktere so jedle svinje; ali nikdor mu jih ni podajal. 042 LUK 015 017 A ko pride k sebi, reče: Koliko najemnikov očeta mojega ima obilno kruha, a jaz lakote pogibam! 042 LUK 015 018 Vstal bom, šel bom k očetu svojemu, in rekel mu bom: Oče, pregrešil sem se zoper nebo in pred teboj! 042 LUK 015 019 In nisem več vreden, da bi se sin tvoj imenoval; naredi me za enega najemnikov svojih. 042 LUK 015 020 In vstavši, odide k očetu svojemu. A ko je še daleč bil, ugleda ga oče njegov; in užali mu se, ter poletí, in oklene se vratú njegovega, in poljubi ga. 042 LUK 015 021 A sin mu reče: Oče, pregrešil sem se zoper nebo in pred teboj, in nisem več vreden, da bi se sin tvoj imenoval! 042 LUK 015 022 Pa reče oče hlapcem svojim: Prinesite najlepšo suknjo, in oblecite ga, in podajte mu prstan na roko, in obutalo na noge; 042 LUK 015 023 In pripeljite tele pitano, in zakoljite ga; in jedoč, veselili se bomo: 042 LUK 015 024 Kajti ta sin moj je bil mrtev, in oživel je; in izgubljen je bil, in našel se je. In začnó se veseliti. 042 LUK 015 025 A stariji sin njegov je bil na polji; in ko se gredoč približa hiši, zasliši petje in vrisk, 042 LUK 015 026 In poklicavši enega od hlapcev, vpraša, kaj bi to bilo. 042 LUK 015 027 On mu pa reče: Brat tvoj je prišel; in zaklal je oče tvoj tele pitano, da ga je zdravega sprejel. 042 LUK 015 028 A on se ujezí, in ni hotel vniti. Tedaj izide oče njegov, ter ga je prosil. 042 LUK 015 029 On pa odgovarjajoč, reče očetu: Glej, toliko let ti služim, in nikoli nisem prelomil zapovedi tvoje, in meni nisi dal nikoli kozliča, da bi se s prijatelji svojimi razveselil. 042 LUK 015 030 Ko je pa prišel ta sin tvoj, kteri je premoženje tvoje s kurbami zažrl, zaklal si mu tele pitano. 042 LUK 015 031 On mu pa reče: Sin, ti si vsegdar z menoj, in vse moje je tvoje. 042 LUK 015 032 Treba pa se je bilo veseliti in radovati, ker je bil ta brat mrtev, in oživel je; in izgubljen je bil, in našel se je. 042 LUK 016 001 Pravil pa je tudi učencem svojim: Bil je en človek bogat, kteri je imel pristavnika; in tega so bili ovadili pri njem, da mu razsiplje imenje. 042 LUK 016 002 In poklicavši ga, reče mu: Kaj to slišim za te? Daj račun od gospodarstva svojega, ker ne moreš dalje gospodariti. 042 LUK 016 003 A pristavnik reče sam s seboj: Kaj bom storil, ko mi gospodar moj odjemlje gospodarstvo? Kopati ne morem, prositi me je sram. 042 LUK 016 004 Vém, kaj bom storil, da me bodo, kedar bom odstavljen gospodarstva, sprejeli v hiše svoje. 042 LUK 016 005 In poklicavši vsakega posameznega od dolžnikov gospodarja svojega, reče prvemu: Koliko si dolžen gospodarju mojemu? 042 LUK 016 006 On pa reče: Sto mer olja. In reče mu: Vzemi svojo pismo, pa sedí hitro, in napiši petdeset. 042 LUK 016 007 Po tem reče drugemu: A ti koliko si dolžen? On pa reče: Sto korcev pšenice. In velí mu: Vzemi svoje pismo, in napiši osemdeset. 042 LUK 016 008 In gospodar pohvali krivičnega hlapca, da je pametno storil. Kajti sinovi tega sveta so pametniji od sinov svetlobe v svojem rodu. 042 LUK 016 009 Tudi jaz vam pravim: Naredite si prijateljev s krivičnim bogastvom, da vas, kedar ubožate, sprejmó v večna stanovališča. 042 LUK 016 010 Kdor je v najmanjem zvest, zvest je tudi v velikem; in kdor je v najmanjem krivičen, krivičen je tudi v velikem. 042 LUK 016 011 Če torej v krivičnem bogastvu niste bili zvesti, kdo vam bo zaupal pravično? 042 LUK 016 012 In če v tujem niste bili zvesti, kdo vam bo dal, kar je vaše? 042 LUK 016 013 Noben hlapec ne more dvema gospodoma služiti: ali bo enega sovražil, in drugega ljubil; ali se bo enega držal, in drugega bo zaničeval. Ne morete Bogu služiti in mamonu. 042 LUK 016 014 Poslušali so pa vse to tudi Farizeji, kteri so srebro ljubili, ter so ga zasmehovali. 042 LUK 016 015 Pa jim reče: Vi ste tisti, kteri se delate pravične pred ljudmí; ali Bog pozná srca vaša: kajti kar je pri ljudéh visoko, gnjusoba je pred Bogom. 042 LUK 016 016 Zakon in preroki so do Janeza; odtlej se oznanjuje kraljestvo Božje, in vsak s silo va-nj tišči. 042 LUK 016 017 Laže je pa nebu in zemlji prejti, nego enej pičici iz zakona izpasti. 042 LUK 016 018 Vsak, kdor pustí ženo svojo in se oženi z drugo, prešestvuje; in vsak, kdor popuščeno od moža vzeme, prešestvuje. 042 LUK 016 019 Bil je pa neki človek bogat, in oblačil se je v škrlat in tančico, in razveseljeval se je vsak dan sijajno. 042 LUK 016 020 Bil je pa neki ubožec po imenu Lazar, kteri jo ležal pred vratmi njegovimi, gnôjen, 042 LUK 016 021 In hrepeneč nasititi se z drobtinami, ktere so padale z mize bogatina; ali tudi psi so dohajali, ter so lizali gnoj njegov 042 LUK 016 022 Zgodí se pa, da ubožec umrè, in odnesó ga angelji na naročje Abrahamovo; umrè pa tudi bogatin, in pokopljejo ga. 042 LUK 016 023 In v peklu, ko je bil v bolečinah, povzdigne očí svoje, in ugleda Abrahama od daleč, in Lazarja na naročji njegovem. 042 LUK 016 024 In on zaklicavši, reče: Oče Abraham! usmili se me, in pošlji Lazarja, naj omoči konec prsta svojega v vodi, in mi jezik ohladí, ker se mučim v tem plamenu. 042 LUK 016 025 Abraham pa reče: Sin! spomeni se, da si ti prejel dobroto svojo v življenji svojem, in ravno tako Lazar slabo. Sedaj pa; on se tolaži, a ti se mučiš. 042 LUK 016 026 In vrh vsega tega, med nami in vami je postavljen prepad velik, da kteri hočejo odtod sniti k vam, ne morejo, in kteri odondod k nam, da ne prehajajo. 042 LUK 016 027 Pa reče: Prosim te torej, oče, da ga pošlji na mojega očeta dom, 042 LUK 016 028 Ker imam pet bratov: da jim to izpriča, da ne pridejo tudi oni na ta kraj trpljenja. 042 LUK 016 029 Velí mu Abraham: Mojzesa imajo in preroke; poslušajo naj jih. 042 LUK 016 030 On pa reče: Ne, oče Abraham! nego če kdo od mrtvih pride k njim, potem se bodo spokorili. 042 LUK 016 031 Pa mu reče: Če Mojzesa in prerokov ne poslušajo, ne bodo verovali, če tudi kdo od mrtvih vstane. 042 LUK 017 001 Reče pa učencem svojim: Ni mogoče, da pohujšanja ne bi prišla; ali gorjé tistemu, po kterem prihajajo. 042 LUK 017 002 Bolje bi mu bilo, da bi mu se obesil kamen mlinski na vrat, ter bi bil vržen v morje, nego da enega teh malih pohujša. 042 LUK 017 003 Varujte se! Če se pregreší brat tvoj zoper tebe, popreti mu; in če se spokorí, odpusti mu. 042 LUK 017 004 In če se pregreší sedemkrat na dan zoper tebe, pa se sedemkrat na dan obrne do tebe, govoreč: Kesam se! odpusti mu. 042 LUK 017 005 Pa rekó aposteljni Gospodu: Priloži nam vere! 042 LUK 017 006 Gospod pa reče: Ako bi imeli vere, kolikoršno je zrno gorušično, in bi rekli tej murvi: Izderi se, in vsádi se v morje! in poslušala bi vas. 042 LUK 017 007 Kdo izmed vas ima pa hlapca, kteri orje in pase, da bi mu, kedar pride s polja, precej rekel: Pojdi, počij? 042 LUK 017 008 Ne poreče li mu marveč: Pripravi, kar bom večerjal, in opaši se in strezi mi, dokler se ne najém in napijem; a potem jej in pij ti? 042 LUK 017 009 Ali bo mar zahvalil temu hlapcu, da je storil, kar mu se je bilo ukazalo? Ne verujem. 042 LUK 017 010 Tako tudi vi, kedar storite, kar vam je ukazano, recite: Nepotrebni hlapci smo; kajti storili smo, kar smo bili dolžni storiti. 042 LUK 017 011 In zgodí se, ko je šel v Jeruzalem, da je hodil med Samarijo in Galilejo. 042 LUK 017 012 In ko vnide v neko vas, sreča ga deset gobavih móž, kteri so stali od daleč. 042 LUK 017 013 In ti povzdignejo glas, govoreč: Jezus, učenik, usmili se nas! 042 LUK 017 014 In ugledavši jih, reče jim: Pojdite, pokažite se duhovnom! In zgodí se, ko so šli, očistijo se. 042 LUK 017 015 Eden pa izmed njih, videvši, da je ozdravel, vrne se, hvaleč Boga z močnim glasom; 042 LUK 017 016 In pade na obraz pred noge njegove, in zahvali mu; in ta je bil Samarijan. 042 LUK 017 017 Odgovarjajoč pa Jezus, reče: Ali se jih ni deset očistilo? Onih devet pa, kje so? 042 LUK 017 018 Ali se ni našel, kteri bi se vrnil, da bi dal Bogu hvalo, razen ta tujec? 042 LUK 017 019 In reče mu: Vstani, pojdi! vera tvoja ti je pomogla. 042 LUK 017 020 Vprašan pa od Farizejev, kedaj bo prišlo kraljestvo Božje, odgovorí jim, in reče: Kraljestvo Božje ne bo prišlo s svetlostjo. 042 LUK 017 021 Tudi ne porekó: Glej, tu je! ali: Glej, tam je! Kajti glej, kraljestvo Božje je notri v vas. 042 LUK 017 022 Reče pa učencem: Prišli bodo dnevi, ko boste želeli enega od dnî sinú človečjega videti, in ne boste videli. 042 LUK 017 023 In porekó vam: Glej, tu je! ali: Glej, tam je! Ne izidite, in tudi ne sledite ne! 042 LUK 017 024 Kajti kakor blisk, kteri šine in se svetli iz enega kraja pod nebom do drugega kraja pod nebom, tako bo tudi sin človečji v dan svoj. 042 LUK 017 025 Ali poprej mu je treba veliko pretrpeti, in zavrženemu biti od tega rodú. 042 LUK 017 026 In kakor je bilo v dnéh Noeta, tako bo tudi v dnéh sinu človečjega. 042 LUK 017 027 Jedli so, pili so, ženili so se, možile so se, noter do dné, ko je stopil Noe v barko, ter je prišel potop in vse pogubil. 042 LUK 017 028 Enako tudi, kakor je bilo v dnéh Lota; jedli so, pili so, kupovali so, prodajali so, sadili so, zidali so; 042 LUK 017 029 Ali tisti dan, ko je izšel Lot iz Sodome, udaril je ogenj in žveplo z neba, in pogubil je vse. 042 LUK 017 030 Ravno tako bo tisti dan, ko se bo sin človečji razodel. 042 LUK 017 031 Tisti dan, kdor bo na strehi, a pohištvo njegovo v hiši, ne stopa naj dol, da ga vzeme; in kdor bo na polji, naj se ravno tako ne ozira na to, kar je zadej. 042 LUK 017 032 Spominjajte se žene Lotove! 042 LUK 017 033 Kdor bo gledal dušo svojo ohraniti, izgubil jo bo; a kdor jo bo izgubil, oživil jo bo. 042 LUK 017 034 Pravim vam: Tisto noč bosta dva na enej postelji: eden se bo vzel, a drugi pustil. 042 LUK 017 035 Dve boste mleli vkupej: ena se bo vzela, a druga pustila. 042 LUK 017 036 Dva bosta na njivi: eden se bo vzel, a drugi pustil. 042 LUK 017 037 In odgovarjajoč, rekó mu: Kje, Gospod? A on jim reče: Kjer je truplo, tam se bodo zbirali orli. 042 LUK 018 001 Pravil jim je pa tudi priliko, kako je treba vsegdar moliti, in ne naveličati se, 042 LUK 018 002 Govoreč: Bil je v nekem mestu en sodnik, kteri se ni bal Boga, in se ni sramoval ljudî. 042 LUK 018 003 Bila je pa v tem mestu neka vdova, in hodila je k njemu, govoreč: Maščuj me nad zopernikom mojim! 042 LUK 018 004 In dolgo časa ni hotel; po tem pa reče sam s seboj: Če se tudi Boga ne bojim, in se ne sramujem ljudî: 042 LUK 018 005 Vendar za to, ker mi nadlego dela ta vdova, maščeval jo bom, da naposled ne pride in me ogluší. 042 LUK 018 006 Pa reče Gospod: Slišite, kaj pravi nepravični sodnik! 042 LUK 018 007 Bog pa, ali ne bo maščeval izvoljencev svojih, kteri vpijejo k njemu dan in noč, ako ravno jim odlaša? 042 LUK 018 008 Pravim vam, da jih bo kmalu maščeval. Ali sin človečji, kedar pride, našel li bo vero na zemlji? 042 LUK 018 009 Pové pa tudi nekterim, kteri so va-se zaupali, da so pravični, a druge so zaničevali, to priliko: 042 LUK 018 010 Dva človeka sta šla gor v tempelj molit; eden je bil Farizej, a drugi mitar. 042 LUK 018 011 Farizej se vstopi, in molil je sam s seboj to: Bog, zahvaljujem ti, da nisem kakor drugi ljudjé: razbojniki, krivičniki, prešestniki, ali kakor ta-le mitar. 042 LUK 018 012 Postim se dvakrat na teden, desetino dajem od vsega, kar imam. 042 LUK 018 013 A mitar je od daleč stal, in še očî ni hotel povzdigniti na nebo, nego trkal je na prsi svoje, govoreč: Bog, milostljiv mi bodi grešniku! 042 LUK 018 014 Pravim vam: Ta je sešel opravičen na dom svoj, a ne on. Kajti vsak, kdor se povišuje, ponižal se bo; a kdor se ponižuje, povišal se bo. 042 LUK 018 015 Donašali so pa k njemu tudi otročiče, da bi se jih dotikal; videč pa to učenci njegovi, zapreté jim. 042 LUK 018 016 A Jezus jih pokliče, in reče: Pustite otročiče, naj dohajajo k meni in ne branite jim! kajti teh je kraljestvo Božje. 042 LUK 018 017 Resnično vam pravim: Kdorkoli ne sprejme kraljestva Božjega kakor otrok, ne bo prišel va-nj. 042 LUK 018 018 In vpraša ga en starešina, govoreč: Učenik dobri, kaj naj storim, da zadobóm večno življenje? 042 LUK 018 019 Jezus mu pa reče: Kaj me imenuješ dobrega? Nikdor ni dober, razen eden, Bog. 042 LUK 018 020 Zapovedi znaš: Ne prešestvuj; ne ubijaj; ne kradi; ne pričaj po krivem; spoštúj Očeta svojega in mater svojo. 042 LUK 018 021 On pa reče: Vse to sem izpolnil od mladosti svoje. 042 LUK 018 022 Slišavši pa to Jezus, reče mu: Enega ti je še treba: prodaj vse, kar imaš, in razdaj ubogim, in imel boš zaklad na nebu; ter pridi, pojdi za menoj. 042 LUK 018 023 On pa, slišavši to, postane zeló žalosten; kajti bil je silno bogat. 042 LUK 018 024 Videvši ga pa Jezus, da je zeló žalosten postal, reče: Kako težko bodo, kteri imajo bogastvo, prišli v kraljestvo Božje! 042 LUK 018 025 Laže je namreč priti kameli skozi igleno ušesce, nogo bogatemu vniti v kraljestvo Božje. 042 LUK 018 026 Pa rekó, kteri so to slišali: In kdo se more zveličati? 042 LUK 018 027 On pa reče: Kar je pri ljudéh nemogoče, mogoče je pri Bogu. 042 LUK 018 028 A Peter reče: Glej, mi smo zapustili vse, in šli smo za teboj. 042 LUK 018 029 On jim pa reče: Resnično vam pravim, da ni nikogar, kteri je zapustil dom, ali roditelje, ali brata, ali ženo, ali otroke, za voljo kraljestva Božjega: 042 LUK 018 030 Da ne bi prejel veliko več v tem času, a na drugem svetu večnega življenja. 042 LUK 018 031 Vzemši pa dvanajstere, reče jim: Glej, v Jeruzalem, gremo, in dopolnilo se bo vse kar so preroki napisali za sina človečjega. 042 LUK 018 032 Izročili ga bodo namreč poganom, in zasmehovali ga bodo in zasramovali, in pljuvali na-nj; 042 LUK 018 033 In bičali ga bodo, in po tem umorili; a tretji dan bo vstal. 042 LUK 018 034 In oni niso ničesar od tega umeli, in bila je ta beseda skrita pred njimi, in niso vedeli, kaj jim se je pravilo. 042 LUK 018 035 Zgodí se pa, ko se je bližal Jerihi, sedel je en slepec kraj poti. 042 LUK 018 036 In slišavši ljudstvo, da gre mimo, vpraševal je, kaj bi to bilo. 042 LUK 018 037 In povedó mu: Jezus Nazarečan gre mimo. 042 LUK 018 038 Pa zavpije, govoreč: Jezus, sin Davidov, usmili se me? 042 LUK 018 039 In kteri so mimo šli, pretili so mu, naj umolkne; on je pa še bolj kričal: Sin Davidov, usmili se me! 042 LUK 018 040 Ustavivši se pa Jezus, ukaže, naj ga pripeljejo k njemu; in ko se približa, vpraša ga. 042 LUK 018 041 Govoreč: Kaj hočeš, naj ti storím? On pa reče: Gospod, da spregledam. 042 LUK 018 042 In Jezus mu reče: Spreglej! vera tvoja ti je pomogla. 042 LUK 018 043 In precej je spregledal, in šel je za njim, hvaleč Boga; in vse ljudstvo, ko je to videlo, dalo je Bogu hvalo. 042 LUK 019 001 In vnide, in šel je skozi Jeriho. 042 LUK 019 002 In glej, mož po imenu Zahej, in ta je bil starešina mitarjem, in bil je bogat, 042 LUK 019 003 In rad bi bil videl Jezusa, kdo da je; pa ni mogel za voljo ljudstva, ker je bil majhne postave. 042 LUK 019 004 In poletel je naprej, in zlezel je na murvo, da bi ga videl: ker je imel todi mimo iti. 042 LUK 019 005 In Jezus, ko pride na to mesto, ozrè se gor, in ugleda ga, in reče mu: Zahej, snidi hitro! kajti danes moram v tvojej hiši ostati. 042 LUK 019 006 Pa snide hitro in ga radosten sprejme. 042 LUK 019 007 In vsi so, ko so to videli, godrnjali, govoreč: Pri grešnem človeku se je navrnil! 042 LUK 019 008 Pristopivši pa Zahej, reče Gospodu: Glej, polovico premoženja svojega, Gospod, dajem ubogim; in če sem koga ogoljufal, povrnil mu bom čvetero. 042 LUK 019 009 Jezus mu pa reče: Danes je prišlo zveličanje tej hiši, ker je tudi ta sin Abrahamov. 042 LUK 019 010 Kajti prišel je sin človečji iskat in zveličat, kar se je izgubilo. 042 LUK 019 011 Ko so pa to poslušali, pristavi in pové priliko, zato, ker je bil blizu Jeruzalema, in so mislili, da se bo kraljestvo Božje precej razodelo. 042 LUK 019 012 In reče: Neki človek imenitnega rodú je šel v daljno deželo, da si vzeme kraljestvo, in da se vrne. 042 LUK 019 013 In poklicavši deset hlapcev, dá jim deset mošenj, in reče jim: Kupčujte, dokler se ne vrnem. 042 LUK 019 014 Meščani njegovi so ga pa sovražili, ter pošljejo poslance za njim, govoreč: Nečemo, da bi nam ta kraljeval. 042 LUK 019 015 In zgodí se, ko je bil kraljestvo prejel in se je vrnil, pa reče, naj mu pokličejo te hlapce, kterim je bil dal srebro, da bi zvedel, kaj je kdo prikupčeval. 042 LUK 019 016 Pa pride prvi, govoreč: Gospod, mošnja tvoja je pridobila deset mošenj. 042 LUK 019 017 In reče mu: Dobro, vrli hlapec! ker si bil v najmanjem zvest, iméj oblast nad desetémi mesti. 042 LUK 019 018 In pride drugi, govoreč: Gospod, mošnja tvoja je napravila pet mošenj. 042 LUK 019 019 In tudi temu reče: Tudi ti bodi nad petémi mesti. 042 LUK 019 020 In drugi pride, govoreč: Gospod, glej, tu je mošnja tvoja, ktero sem imel v prtu spravljeno. 042 LUK 019 021 Kajti bal sem se te, ker si trd človek: jemlješ, česar nisi položil; žanješ, česar nisi posejal. 042 LUK 019 022 Pa mu reče: Sodil te bom po tvojih besedah, hudobni hlapec! Vedel si, da sem trd človek, in jemljem, česar nisem položil, in žanjem, česar nisem posejal; 042 LUK 019 023 In za kaj nisi dal srebra mojega kupcu, da bi ga bil, kedar bi se bil vrnil, prejel z dobičkom? 042 LUK 019 024 Ter reče tém, kteri so stali pred njim: Vzemite mu mošnjo, in dajte tistemu, kteri jih ima deset. 042 LUK 019 025 (Pa mu rekó: Gospod, deset mošenj ima!) 042 LUK 019 026 Pravim vam namreč, da vsakemu, kdor ima, dalo se bo; a kdor nima, odvzelo mu se bo tudi to, kar ima. 042 LUK 019 027 A tiste sovražnike moje, kteri niso hoteli, da bi jim kraljeval, pripeljite sêm, in posekajte jih pred menoj. 042 LUK 019 028 In ko je bil to povedal, šel je dalje, gredoč gor v Jeruzalem. 042 LUK 019 029 In zgodí se, ko se približa Betfagi in Betaniji, pri gori, ktera se imenuje Oljska, pošlje dva izmed učencev svojih, 042 LUK 019 030 Govoreč: Pojdita v vas, ki je nasproti, v kterej bosta našla, kedar vnideta, žrebe privezano, na ktero se ni nikoli noben človek usedel: odvežita ga, in pripeljita sèm. 042 LUK 019 031 In če vaju kdo vpraša: Po kaj odvezujeta? povejta mu tako: Gospod ga potrebuje. 042 LUK 019 032 In poslanca odideta in najdeta, kakor jima je bil rekel. 042 LUK 019 033 Ko sta pa žrebe odvezovala, rekó jima gospodarji njegovi: Kaj odvezujeta žrebe? 042 LUK 019 034 Ona pa rečeta: Gospod ga potrebuje. 042 LUK 019 035 In pripeljeta k Jezusu; in položivši svoja oblačila na žrebe, posadé Jezusa. 042 LUK 019 036 Ko je pa šel, pogrinjali so oblačila svoja na pot. 042 LUK 019 037 In ko se je uže bližal strmcu Oljske gore, začne vsa množica učencev radostna Boga hvaliti z močnim glasom za vse čudeže, ktere so videli, 042 LUK 019 038 Govoreč: Blagoslovljen kralj, kteri gre v imenu Gospodovem! Mir na nebu, in slava na višavah! 042 LUK 019 039 In nekteri Farizeji izmed ljudstva mu rekó: Učenik, popréti učencem svojim! 042 LUK 019 040 In odgovarjajoč, reče jim: Pravim vam, da če ti umolkneje, vpilo bo kamenje. 042 LUK 019 041 In ko se približa in ugleda mesto, razjoka se nad njim, 042 LUK 019 042 Govoreč: Ko bi pač tudi ti vedelo, vsaj ta dan tvoj, kaj je za mir tvoj: ali sedaj je skrito pred očmí tvojimi. 042 LUK 019 043 Prišli bodo namreč nate dnevi, ko te bodo obdali sovražniki tvoji z nasipi, in te bodo oblegali, in stiskali te od vseh stranî; 042 LUK 019 044 In razbili bodo tebe in otroke tvoje v tebi, in ne kamena na kamenu ne bodo pustili v tebi: za to, ker nisi poznalo časa, v kterim si bilo obiskano. 042 LUK 019 045 In ko vnide v tempelj, začne izganjati tiste, kteri so prodajali v njem in kupovali, 042 LUK 019 046 Govoreč jim: Pisano je: "Dom moj je dom molitve;" a vi ste naredili iz njega "jamo razbojniško". 042 LUK 019 047 In učil je vsak dan v tempeljnu; a véliki duhovni in pismarji in prvaki ljudski so iskali, da bi ga pogubili; 042 LUK 019 048 In niso nahajali, kaj bi mu storili: kajti ljustvo se ga je držalo vse, poslušajoč ga. 042 LUK 020 001 In zgodí se enega tistih dnî, ko je učil ljudstvo v tempeljnu in je oznanjeval evangelj, pridejo véliki duhovni in pismarji s starešinami, 042 LUK 020 002 In rekó mu, govoreč: Povej nam, s kakošno oblastjo to delaš, ali kdo ti je dal to oblast? 042 LUK 020 003 Odgovarjajoč pa, reče jim: Vprašal bom tudi jaz vas eno besedo, in povejte mi: 042 LUK 020 004 Krst Janezov je li bil z neba, ali od ljudî? 042 LUK 020 005 A oni so pomišljevali v sebi govoreč: Če rečemo: Z neba, poreče: Za kaj mu torej niste verovali? 042 LUK 020 006 Če pa rečemo: Od ljudî, vse ljudstvo nas bo kamenjalo: kajti prepričano je, da je bil Janez prerok. 042 LUK 020 007 Ter odgovoré, da ne vedó, odkod. 042 LUK 020 008 Pa jim Jezus reče: Tudi jaz ne bom povedal vam, s kakošno oblastjo to delam. 042 LUK 020 009 A ljudstvu začne praviti tole priliko: Neki človek je zasadil vinograd, in dal ga je vinogradnikom v najem, in odpotoval je na veliko časa. 042 LUK 020 010 In o svojem času pošlje k vinogradnikom hlapca, naj mu dadó od sadú vinogradovega; a vinogradniki ga pretepó, in odpošljejo praznega. 042 LUK 020 011 In zopet pošlje drugega hlapca; a oni tudi tega pretepó, in zasramoté, in odpošljejo praznega. 042 LUK 020 012 In zopet pošlje tretjega: in oni tudi tega ranijo, in izženó. 042 LUK 020 013 Tedaj reče gospodar vinograda: Kaj bom storil? Poslal bom sina svojega ljubljenega; ko bodo tega videli, ne mara, da se bodo bali. 042 LUK 020 014 Ko ga pa vinogradniki ugledajo, posvetovali so se med seboj, govoreč: Ta je dedič; pridite, ubijmo ga, da bo dedovina naša. 042 LUK 020 015 In vržejo ga ven iz vinograda, in ubijejo. Kaj jim bo torej gospodar vinograda storil? 042 LUK 020 016 Prišel bo, in pogubil bo vinogradnike té, in dal bo vinograd drugim. Ko so pa to slišali, rekó: Bog ne daj! 042 LUK 020 017 On pa pogledavši na-nje, reče: Kaj je torej to, kar je pisano: "Kamen, kterega so zidarji zavrgli, on je postal glava oglu?" 042 LUK 020 018 Vsak, kdor pade na ta kamen, razbil se bo; na kogar pa on pade, razdrobil ga bo. 042 LUK 020 019 In iskali so véliki duhovni in pismarji, da bi položili na-nj roke v ta čas; ali zbojé se ljudstva: kajti spoznali so, da je za-nje povedal to priliko. 042 LUK 020 020 In pazeč na-nj, pošljejo prežuhe, kteri naj bi se hlinili pravične, da bi ga vjeli v besedi in ga po tem izročili gosposki in oblasti poglavarjevej. 042 LUK 020 021 In vprašajo ga, govoreč: Učenik, vémo, da prav govoriš in učiš, in ne gledaš na lice, nego v resnici pot Božjo učiš: 042 LUK 020 022 Smemo li cesarju davek dajati, ali ne? 042 LUK 020 023 Spoznavši pa njih zvijačo, reče jim: Kaj me izkušate? 042 LUK 020 024 Pokažite denar. Čegavo podobo ima in napis? Odgovarjajoč pa rekó: Cesarjevo. 042 LUK 020 025 A on jim reče: Dajte tedaj, kar je cesarjevega, cesarju, a kar je Božjega, Bogu. 042 LUK 020 026 In niso mogli besede njegove zavreči pred ljudstvom; in začudijo se odgovoru njegovemu, in umolknejo. 042 LUK 020 027 Pristopivši pa nekteri od Saducejev, kteri pravijo, da ni vstajanja, vprašajo ga, 042 LUK 020 028 Govoreč: Učenik! Mojzes nam je napisal, da če komu umrè brat, kteri ima ženo, in on brez otrók umrè, naj vzeme brat njegov ženo, in vzbudí seme bratu svojemu. 042 LUK 020 029 Bilo je pa sedem bratov. In prvi je vzel ženo, in umrl je brez otrók; 042 LUK 020 030 In vzel je ženo drugi, in tudi ta je umrl brez otrók. 042 LUK 020 031 In vzel jo je tretji; in tako tudi vseh sedem: in niso pustili otrók, in pomrli so. 042 LUK 020 032 A naposled za vsemi umrla je tudi žena. 042 LUK 020 033 O vstajanji torej, čegava od njih bo žena! kajti sedem jo jih je imelo za ženo. 042 LUK 020 034 In odgovarjajoč, reče jim Jezus: Sinovi tega sveta se ženijo in možé; 042 LUK 020 035 Ali ti, kteri bodo vredni, da zadobé drugi svet, in da vstanejo od mrtvih, ne bodo se ženili ne možile, 042 LUK 020 036 Ker tudi umreti ne morejo več: enaki so namreč angeljem, in sinovi so Božji, ko so sinovi vstajanja. 042 LUK 020 037 Da pa mrtvi vstajajo, pokazal je tudi Mojzes pri grmu, ko imenuje Gospoda "Boga Abrahamovega in Boga Izakovega in Boga Jakobovega." 042 LUK 020 038 Bog pa ni Bog mrtvih, nego živih; kajti njemu so vsi živi. 042 LUK 020 039 Odgovarjajoč pa nekterí od pismarjev, rekó: Učenik, dobro si povedal. 042 LUK 020 040 In nič več ga niso smeli vpraševati. 042 LUK 020 041 Reče jim pa: Kako pravijo, da je Kristus sin Davidov? 042 LUK 020 042 In sam David pravi v bukvah psalmov: "Rekel je Gospod gospodu mojemu: Sédi meni na desno, 042 LUK 020 043 Dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje." 042 LUK 020 044 David ga torej imenuje Gospoda, in kako je sin njegov? 042 LUK 020 045 A ko ga je vse ljudstvo poslušalo, reče učencem svojim: 042 LUK 020 046 Varujte se pismarjev, kteri hočejo v dolgih oblačilih hoditi, in ljubijo pozdrave po ulicah, in prve stole po shajališčih, in prve prostore na gostijah. 042 LUK 020 047 Kteri požirajo hiše vdovam, in na videz dolgo molijo: ti bodo prejeli ostrejo sodbo. 042 LUK 021 001 Pogledavši pa gor, videl je bogatine, da mečejo darove svoje v zakladnico. 042 LUK 021 002 Videl je pa tudi eno vdovo ubogo, da je vrgla dva vinarja. 042 LUK 021 003 Ter reče: Resnično vam pravim, da je ta uboga vdova vrgla več od vseh: 042 LUK 021 004 Kajti vsi ti so vrgli od obilnosti svoje v dar Bogu, a ta je od uboštva svojega vrgla ves živež svoj, kterega je imela. 042 LUK 021 005 In ko so nekteri pravili za tempelj, da je olepšan z lepim kamenjem in dragocenostmi, reče: 042 LUK 021 006 Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamenu, kteri ne bi razpadel. 042 LUK 021 007 In vprašajo ga, govoreč: Učenik, kedaj pa bo to? in kaj bo znamenje, kedar se ima to zgoditi? 042 LUK 021 008 On pa reče: Varujte se, da vas ne premotijo! kajti veliko jih bo prišlo v ime moje, in porekó: Jaz sem! in: Čas se je približal! Ne hodite torej za njimi. 042 LUK 021 009 Kedar boste pa slišali vojske in vstaje, ne uplašite se; kajti to se mora najprej zgoditi: ali konca ne bo precej. 042 LUK 021 010 Tedaj jim je pravil: Vstal bo narod na narod, in kraljestvo na kraljestvo; 042 LUK 021 011 In veliki potresi bodo po krajih in lakote in kuge, groza in znamenja velika bodo na nebu. 042 LUK 021 012 A pred vsem tem bodo položili roke svoje na vas, in preganjali vas bodo in izdajali v shajališča in ječe, in vodili pred kralje in poglavarje, za voljo imena mojega. 042 LUK 021 013 A to vam se bo zgodilo na pričevanje. 042 LUK 021 014 Položite torej v srce svoje, da ne skrbite naprej, kako se boste zagovarjali; 042 LUK 021 015 Kajti jaz vam bom dal usta in modrost, kterej ne bodo mogli nasprotovati, ne upirati se vsi nasprotniki vaši. 042 LUK 021 016 Izdajali vas bodo pa tudi roditelji in bratje in sorodniki in prijatelji, in nektere od vas bodo umorili. 042 LUK 021 017 In sovražili vas bodo vsi za voljo imena mojega. 042 LUK 021 018 Pa las z glave vam ne bo poginil. 042 LUK 021 019 H potrpljenjem svojim pridobivajte duše svoje. 042 LUK 021 020 Kedar boste pa videli, da Jeruzalem oblega vojska, tedaj vedite, da se je približalo razdejanje njegovo. 042 LUK 021 021 Tedaj naj, kteri so v Judeji, odbežé na gore: in kteri so sredi njega, izidejo naj na polje; in kteri so na polji, naj ne hodijo va-nj. 042 LUK 021 022 Kajti ti dnevi bodo dnevi maščevanja, da se izpolnijo vsa pisma. 042 LUK 021 023 Gorjé pa nosečim in doječim v tistih dnéh; kajti velika nadloga bo na zemlji, in jeza nad tem narodom. 042 LUK 021 024 In padali bodo od ostrice meča, in gonili jih bodo v sužnost po vseh narodih, in Jeruzalem bodo gazili pogani, dokler se ne izpolnijo časi poganov. 042 LUK 021 025 In znamenja bodo v solncu, in mesecu in zvezdah, in narodom na zemlji žalost od obupa, šuma morskega in valovja; 042 LUK 021 026 Ludjé bodo mrli od strahu in pričakovanja tega, kar ima na zemljo priti: kajti sile nebeške se bodo pregibale. 042 LUK 021 027 In tedaj bodo ugledali sina človečjega, da gre na oblaku z veliko močjó in slavo. 042 LUK 021 028 Ko se bo pa to jelo goditi, ozrite se gor in povzdignite glave svoje, ker se približuje odrešenje vaše. 042 LUK 021 029 In pové jim priliko: Poglejte smokvo in vse drevje. 042 LUK 021 030 Kedar vidite, da je uže pognalo, sami véste, da je pomlad uže blizu. 042 LUK 021 031 Tako tudi vi, ko boste videli, da se to godí, védite, da je blizu kraljestvo Božje. 042 LUK 021 032 Resnično vam pravim, da ne bo prešel ta rod, dokler se vse ne zgodí. 042 LUK 021 033 Nebo in zemlja bosta prešla, a besede moje ne bodo prešle. 042 LUK 021 034 Varujte se pa, da vam ne otežajo srca s požrešnostjo in pijanstvom in skrbmí tega sveta, in vam ne pride ta dan iznenada. 042 LUK 021 035 Kajti prišel bo kakor zanka na vse, kteri prebivajo na lici vse zemlje. 042 LUK 021 036 Čujte torej vsak čas, in molite, da bi bili vredni ubežati vsemu temu, kar se ima zgoditi, in pred sinom človečjim stati. 042 LUK 021 037 In po dnevi je učil v tempeljnu; a po noči je izhajal prenočevat na goro, ktera se imenuje Oljska. 042 LUK 021 038 In dohajalo je vse ljudstvo zgodaj k njemu v tempelj poslušat ga. 042 LUK 022 001 Bližal se je pa praznik presnih kruhov, kteri se imenuje Velika noč. 042 LUK 022 002 In gledali so véliki duhovni in pismarji, kako bi ga umorili; kajti bali so se ljudstva. 042 LUK 022 003 Pa vnide satan v Juda s priimkom Iškarijana, kteri je bil iz števila dvanajsterih; 042 LUK 022 004 Ter odide, in dogovorí se z vélikimi duhovni in starešinami tempeljna, kako jim ga bo izdal. 042 LUK 022 005 In razveselé se, in obrekó mu dati denarja. 042 LUK 022 006 In obrekel se je, in iskal je pripravnega časa, da jim ga izdá brez ljudstva. 042 LUK 022 007 Pride pa dan presnih kruhov, ko je bilo treba velikonočno jagnje klati. 042 LUK 022 008 Ter pošlje Petra in Janeza, govoreč: Pojdita, pripravita nam velikonočno jagnje, da jemo. 042 LUK 022 009 Ona mu pa rečeta: Kje hočeš, da pripraviva? 042 LUK 022 010 A on jima reče: Glej, ko vnideta v mesto, srečal vaju bo človek, kteri ponese vrč vode; pojdita za njim v hišo, v ktero vnide, 042 LUK 022 011 In recita hišnemu gospodarju: Učenik ti pravi: Kje je gostilnica, kjer bom jedel velikonočno jagnje z učenci svojimi? 042 LUK 022 012 In on vama bo pokazal veliko izbo pogrnjeno; tam pripravita. 042 LUK 022 013 Ter odideta in najdeta, kakor jima je bil rekel; in pripravita velikonočno jagnje. 042 LUK 022 014 In ko pride čas, sede za mizo, in dvanajsteri aposteljni ž njim. 042 LUK 022 015 In reče jim: Željno sem hrepenel jesti to velikonočno jagnje z vami, predno bom trpel; 042 LUK 022 016 Kajti pravim vam, da ga ne bom več jedel, dokler se v kraljestvu Božjem ne dopolni. 042 LUK 022 017 In vzemši kelih, zahvali, in reče: Vzemite ga, in razdelite med seboj. 042 LUK 022 018 Kajti pravim vam, da ne bom pil od trtnega rodú, dokler ne pride kraljestvo Božje. 042 LUK 022 019 In vzemši kruh, zahvali, in prelomivši, dá jim govoreč: To je telo moje, ktero se za vas daje; to delajte za moj spomin. 042 LUK 022 020 Ravno tako tudi kelih po večerji, govoreč: Ta kelih je nova zaveza po krvi mojej, ktera se za vas prelija. 042 LUK 022 021 In glej, roka izdajalca mojega je z menoj na mizi. 042 LUK 022 022 In sin človečji gre, kakor je odločeno; ali gorjé človeku, kteri ga izdaja. 042 LUK 022 023 In oni začnó iskati med seboj, kdo od njih bi bil, kteri bo to storil. 042 LUK 022 024 Vname se pa tudi prepir med njimi, kdo od njih da meni, da je veči. 042 LUK 022 025 On jim pa reče: Kralji narodov tem gospodujejo, a kteri imajo oblast, imenujejo se dobrotniki. 042 LUK 022 026 Vi pa ne tako: nego kdor je največi med vami, bodi kakor najmanji; in kdor je vodnik, bodi kakor služabnik. 042 LUK 022 027 Kajti kdo je veči: kdor sedí za mizo, ali kdor streže? Ali ne ta, kdor sedí za mizo? In jaz sem med vami, kakor kdor streže. 042 LUK 022 028 A vi ste, kteri ste prebili z menoj v izkušnjavah mojih. 042 LUK 022 029 In jaz vam bom zapustil kraljestvo, kakor ga je meni oče moj zapustil, 042 LUK 022 030 Da boste jedli in pili za mizo mojo v kraljestvu mojem, in boste sedeli na prestolih in sodili dvanajstere rodove Izraelove. 042 LUK 022 031 Reče pa Gospod: Simon! Simon! glej, satan vas je poželel, da bi vas presejal, kakor pšenico; 042 LUK 022 032 Ali jaz sem za te molil, naj ne izgine vera tvoja: in ti, kedar se spreobrneš, utrdi brate svoje. 042 LUK 022 033 On mu pa reče: Gospod, pripravljen sem s teboj iti v ječo in na smrt. 042 LUK 022 034 A on mu reče: Pravim ti, Peter! nocoj ne bo zapel petelin, dokler trikrat ne utajiš, da me poznaš. 042 LUK 022 035 In reče jim: Ko sem vas poslal brez mošnje in torbe in obutala, ali vam je česa zmanjkalo? Oni pa rekó: Ničesar. 042 LUK 022 036 Reče jim torej: Ali sedaj, kdor ima mošnjo, vzeme naj jo, ravno tako tudi torbo; a kdor nima, prodá naj suknjo svojo, in kupi meč. 042 LUK 022 037 Kajti pravim vam, da se mora še to pismo izpolniti na meni: "In hudodelnikom je bil prištet." Kajti to, kar je pisano za me, dopolnjuje se. 042 LUK 022 038 Oni pa rekó: Gospod, glej tu dva meča! A on jim reče: Dosti je! 042 LUK 022 039 Ter izide in odide po navadi na Oljsko goro; šli so pa za njim tudi učenci njegovi. 042 LUK 022 040 A ko pride na mesto, reče jim: Molite, da ne zajdete v izkušnjavo. 042 LUK 022 041 In on odstopi od njih za lučaj kamena, in pokleknivši na kolena, molil je, 042 LUK 022 042 Govoreč: Oče, ko bi hotel prenesti ta kelih mimo mene! ali ne moja volja, nego tvoja bodi. 042 LUK 022 043 Prikaže pa mu se angelj z neba, ter ga je krepčal. 042 LUK 022 044 In ko je bil v boji, molil jo gorečneje. In bil je pót njegov kakor kaplje krví, ktere so padale na zemljo. 042 LUK 022 045 In vstavši od molitve, pride k učencem svojim, in najde jih, da spé od žalosti, 042 LUK 022 046 In reče jim: Kaj spite? Vstanite! molite, da ne zajdete v izkušnjavo. 042 LUK 022 047 A ko je še govoril, glej, ljudstvo; in eden dvanajsterih, kteri se je imenoval Juda, šel je pred njim, in približa se Jezusu, da ga poljubi, 042 LUK 022 048 Jezus mu pa reče: Juda! s poljubom izdajaš sina človečjega? 042 LUK 022 049 Videč pa tí, kteri so bili okoli njega, kaj da bo, rekó mu: Gospod, ali naj udarimo z mečem? 042 LUK 022 050 In eden od njih udari hlapca vélikega duhovna, in odseka mu desno uho. 042 LUK 022 051 Odgovarjajoč pa Jezus, reče: Nehajte, dotlej! In dotaknivši se ušesa njegovega, uzdravi ga. 042 LUK 022 052 A vélikim duhovnom in poglavarjem tempeljna in starešinam, kteri so bili prišli nad-nj, reče Jezus: Kakor na razbojnika ste izšli nad me z meči in koli? 042 LUK 022 053 Vsak dan sem bil z vami v tempeljnu, in niste iztegnili rok na me. Ali ta je vaša ura, in oblast teme. 042 LUK 022 054 In zgrabivši ga, odženó in peljejo ga v hišo vélikega duhovna; a Peter je od daleč šel za njim. 042 LUK 022 055 In ko so bili zanetili ogenj sredi dvorišča, in so vkupej sedli, sede Peter med-nje. 042 LUK 022 056 Ugledavši ga pa ena dekla, da sedí pri ognji, ozrê se na-nj, in reče: Tudi ta je bil ž njim. 042 LUK 022 057 A on ga zatají, govoreč: Žena! nisem ga videl. 042 LUK 022 058 In malo po tem ga ugleda drugi, in reče: Tudi ti si izmed njih. A Peter reče: Človek! nisem. 042 LUK 022 059 In eno ura ali kaj po tem trdil je nekdo drugi, govoreč: Zares, tudi ta je bil ž njm; saj je tudi Galilejec. 042 LUK 022 060 Ali Peter reče: Človek! ne vém, kaj praviš. In precej, ko je še govoril, zapoje petelin. 042 LUK 022 061 In obrnivši se Gospod, pogleda na Petra; in spomene se Peter besede Gospodove, kakor mu je bil rekel: Predno bo petelin zapel, zatajil me boš trikrat. 042 LUK 022 062 In Peter izide ven, in razjoka se britko. 042 LUK 022 063 In možjé, kteri so držali Jezusa, zasmehovali so ga in bíli. 042 LUK 022 064 In zakrivši ga, bíli so ga po obrazu, in vpraševali so ga, govoreč: Prerokuj, kdo te je udaril? 042 LUK 022 065 In drugega veliko so preklinjajoč govorili zoper njega. 042 LUK 022 066 In ko napoči jutro, zberó se starešine ljudstva, in véliki duhovni in pismarji, in odpeljejo ga v sodišče svoje, govoreč: Če si ti Kristus? povéj nam. 042 LUK 022 067 Pa jim rečé; Če vam povem, nikakor ne boste verovali; 042 LUK 022 068 A če tudi vprašam, ne boste mi odgovorili, in tudi izpustili me ne boste. 042 LUK 022 069 Odslej bo sin človečji sedel na desnici moči Božje. 042 LUK 022 070 Pa rekó vsi: Ti si torej sin Božji? On jim pa reče: Vi pravite, da jaz sem. 042 LUK 022 071 A oni rekó: Kaj nam je še treba prič? saj smo sami slišali iz ust njegovih. 042 LUK 023 001 In vstavši vsa množica njih, odpeljejo ga k Pilatu. 042 LUK 023 002 In začnó ga tožiti, govoreč: Tega smo našli, da odvrača ljudstvo, in brani cesarju davek dajati, in pravi, da je on Kristus kralj. 042 LUK 023 003 A Pilat ga vpraša, govoreč: Ti si kralj Judovski? On pa odgovarjajoč, reče mu: Ti praviš. 042 LUK 023 004 In Pilat reče vélikim duhovnom in ljudstvu: Na tem človeku ne nahajam nobene krivice. 042 LUK 023 005 Oni so pa še bolj silili, govoreč: Ljudstvo punta, učeč po vsej Judeji, počenši od Galileje do sém. 042 LUK 023 006 Pilat pa, slišavši Galilejo, vpraša, če je ta človek Galilejec. 042 LUK 023 007 In ko zvé, da je izpod oblasti Herodove, pošlje ga k Herodu, kteri je tudi bil te dní v Jeruzalemu, 042 LUK 023 008 Herod pa ugledavši Jezusa, razveseli se zeló; kajti uže davno ga je želel videti, ker je bil veliko o njem slišal: in nadejal se je, da bo videl kakošen čudež od njega. 042 LUK 023 009 In vpraševal ga je veliko rečî; ali on mu ni ničesar odgovarjal. 042 LUK 023 010 A véliki duhovni in pismarji so stali, in trdo so ga tožili. 042 LUK 023 011 A zasramotivši ga Herod z vojaki svojimi, in nasmejavši mu se, obleče mu belo oblačilo, in pošlje ga nazaj k Pilatu. 042 LUK 023 012 In ta dan sta se Pilat in Herod sprijaznila med seboj; kajti poprej sta se bila sovražila. 042 LUK 023 013 A Pilat sklicavši vélike duhovne in starešine in ljudstvo, 042 LUK 023 014 Reče jim: Pripeljali ste mi tega človeka, da odvrača ljudstvo; in glej jaz sem ga pred vami izprašal, in nobene krivice nisem našel na tem človeku v tem, za kar ga tožite. 042 LUK 023 015 Pa tudi Herod ne; kajti poslal sem vas bil k njemu, in glej, nič ni storil, kar bi bilo smrti vredno. 042 LUK 023 016 Bičal ga bom torej in izpustil. 042 LUK 023 017 Moral je pa na vsak praznik velikonočni, izpustiti jim enega jetnika; 042 LUK 023 018 Ali vse ljudstvo zavpije, govoreč: Vzemi tega, izpustí pa nam Baraba! 042 LUK 023 019 (Kteri je bil za voljo neke vstaje, ktera je bila v mestu, in za voljo umora vržen v ječo.) 042 LUK 023 020 Pilat jih torej zopet ogovorí, hoteč izpustiti Jezusa. 042 LUK 023 021 Oni so pa vpili: Križaj ga! križaj! 042 LUK 023 022 In reče jim v tretje: Kaj pa je ta hudega storil? Nič smrti vrednega nisem našel na njem; bičal ga bom torej in izpustil. 042 LUK 023 023 A oni so tiščali va-nj z velikim vpitjem, zahtevajoč, naj se razpnè na križ; in zmagovalo je vpitje njihovo in vélikih duhovnov. 042 LUK 023 024 In Pilat razsodi, naj se zgodí, kar tirjajo. 042 LUK 023 025 In izpustí jim tega, kteri je bil za voljo vstaje in umora v ječo vržen, za kogar so prosili; a Jezusa izročí njih volji. 042 LUK 023 026 In ko so ga odpeljali, zgrabijo nekega Simona Cirenejca, kteri je šel s polja, in zadenejo mu križ, naj ponese za Jezusom. 042 LUK 023 027 Šla je pa za njim velika množica ljudstva, in žén, ktere so jokale in tarnale za njim. 042 LUK 023 028 Obrnivši se pa Jezus k njim, reče: Hčeri Jeruzalemske, ne jokajte za menoj, nego za seboj jokajte in za otroci svojimi; 042 LUK 023 029 Kajti glej, prišli bodo dnevi, ko porekó: Blagor nerodovitnim, in telesom, ktera niso rodila, in prsom, ktera niso dojile! 042 LUK 023 030 Tedaj bodo jeli praviti goram: Padite na nas! in gričem: Pokrijte nas! 042 LUK 023 031 Kajti če se s sirovim lesom tako dela, kaj bo s suhim? 042 LUK 023 032 Peljali so pa ž njim vred tudi dva druga, razbojnika, da ju umoré. 042 LUK 023 033 In ko pridejo na mesto, ktero se imenuje Črepinjek, križajo tu njega, in razbojnika, enega na desno, a drugega na levo. 042 LUK 023 034 A Jezus je govoril: Oče! odpusti jim; saj ne vedó, kaj delajo. Deleč pa obleko njegovo, vržejo kocko. 042 LUK 023 035 In stalo je ljudstvo, in gledalo je. Zasmehovali so ga pa ž njimi tudi starešine, govoreč: Drugim je pomogel; naj pomore sebi, če je ta Kristus, izvoljenec Božji. 042 LUK 023 036 Posmehovali so mu se pa tudi vojaki, in pristopali so in podajali mu ocet, 042 LUK 023 037 In govorili so: Če si ti kralj Judovski, pomagaj si! 042 LUK 023 038 Bil je pa tudi napis nad njim napisan z Grškimi in Latinskimi in Hebrejskimi pismeni: Ta je kralj Judovski. 042 LUK 023 039 A eden od razbojnikov, ktera sta visela, preklinjal ga je, govoreč: Če si ti Kristus, pomagaj sebi in nama! 042 LUK 023 040 Odgovarjajoč pa drugi, pretil mu je, govoreč: Ali se tudi ti ne bojiš Boga, ko si sam tako obsojen? 042 LUK 023 041 In midva sicer sva po pravici objosena; kajti prejela sva po delih svojih, kar sva zaslužila: ta pa ni nič hudega storil. 042 LUK 023 042 In govoril je Jezusu: Spomeni se me, Gospod, kedar prideš v kraljestvo svoje. 042 LUK 023 043 In reče mu Jezus: Resnično ti pravim, danes boš z menoj v raji. 042 LUK 023 044 Bilo je pa okoli šeste ure, in tema nastane po vsem svetu do devete ure. 042 LUK 023 045 In solnce otemní, in zagrinjalo tempeljna se pretrga na dvoje. 042 LUK 023 046 In zaklicavši Jezus z močnim glasom, reče: Oče! v roke tvoje izročam dušo svojo. In rekši to, izdahne. 042 LUK 023 047 Videvši pa stotnik, kar se je zgodilo, hvalil je Boga, govoreč: Zares, ta človek je bil pravičen. 042 LUK 023 048 In vse ljudstvo, ktero se je bilo sešlo to gledat, ko so videli, kaj se godí, vrnejo se, trkajoč na prsi svoje. 042 LUK 023 049 Stali so pa od daleč vsi znanci njegovi, in žene, ktere so bile ž njim prišle iz Galileje, ter so gledali. 042 LUK 023 050 In glej, mož po imenu Jožef, svetovalec, mož dober in pravičen, 042 LUK 023 051 (Ta se ni bil vjemal ž njih svetom, in njih dejanjem) iz Arimateje, mesta Judovskega, kteri je tudi sam pričakoval kraljestva Božjega: 042 LUK 023 052 Ta pristopi k Pilatu, in zaprosi truplo Jezusovo. 042 LUK 023 053 In sneme ga, in zavije ga v platno, in položí ga v grob iztesan, v kterem še nikoli nobeden ni bil položen. 042 LUK 023 054 In dan je bil petek, in svitala je sobota. 042 LUK 023 055 Šle so pa za njim tudi žene, ktere so bile ž njim prišle iz Galileje, in ogledale so grob, in kako je položeno truplo njegovo. 042 LUK 023 056 Vrnivši se pa, pripravijo dišav in mire; in v soboto odpočijejo, po zapovedi. 042 LUK 024 001 A prvi dan tedna pridejo zeló zgodaj na grob, in prinesó, kar so bile pripravile dišav, in nektere druge žene ž njimi. 042 LUK 024 002 Najdejo pa kamen odvaljen od groba; 042 LUK 024 003 In ko vnidejo, ne najdejo trupla Gospoda Jezusa. 042 LUK 024 004 In zgodí se, ko se niso mogle načuditi temu, in glej, dva moža se postavita poleg njih v svetlih oblačilih. 042 LUK 024 005 Ko so se pa bale, in so pobesile lice k zemlji, rečeta jim: Kaj iščete živega med mrtvimi? 042 LUK 024 006 Ni ga tu, nego vstal je; spomenite se, kako vam je povedal, ko je bil še v Galileji, 042 LUK 024 007 Govoreč: Treba je sinu človečjemu izdanemu biti v roke ljudî grešnikov, in križanemu biti, in tretji dan vstati. 042 LUK 024 008 In spomenejo se besed njegovih. 042 LUK 024 009 In vrnivši se od groba, sporočé vse to enajsterim in vsem drugim. 042 LUK 024 010 Bile so pa Marija Magdalena in Joana in Marija Jakobova, in druge ž njimi, ktere so to pravile aposteljnom. 042 LUK 024 011 In zdele so jim se njih besede kakor laž, in niso jim verjeli. 042 LUK 024 012 A Peter vstane, in poleti h grobu, in sklonivši se, ugleda samo prte, da ležé, ter odide, čudeč se sam s seboj, kaj se je zgodilo. 042 LUK 024 013 In glej, dva od njih sta šla tisti dan v trg, kteri je bil šestdeset bežajev daleč od Jeruzalema, in mu je bilo ime Emaus. 042 LUK 024 014 In onadva sta se pogovarjala med seboj o vsem tem, kar se je zgodilo. 042 LUK 024 015 In zgodí se, ko sta se pogovarjala in eden drugega vpraševala: in sam Jezus se približa, in šel je ž njima. 042 LUK 024 016 Ali nju očí so se držale, da ga nista spoznala. 042 LUK 024 017 In reče jima: Kakošen pogovor je ta, ki ga imata med seboj po poti, in po kaj sta žalostna? 042 LUK 024 018 Odgovarjajoč pa eden, kteremu je bilo ime Kleopa, reče mu: Si li ti edini tujec v Jeruzalemu, da ne véš, kaj se je te dní v njem zgodilo? 042 LUK 024 019 Pa jima reče: Kaj? Onadva mu pa rečeta: Za Jezusa Nazarečana, kteri je bil mož prerok, silen v dejanji in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom: 042 LUK 024 020 Kako so ga naši véliki duhovni in starešine izdali in na smrt obsodili, in križali ga. 042 LUK 024 021 A mi smo se nadejali, da je on ta, ki ima odrešiti Izraela. Ali vrh vsega tega je danes tretji dan, kar se je to zgodilo. 042 LUK 024 022 Pa tudi neke žene izmed nas so nas uplašile, ktere so bile zgodaj na grobu; 042 LUK 024 023 In ko niso našle trupla njegovega, prišle so, govoreč, da so jim se prikazali angelji, kteri pravijo, da je živ. 042 LUK 024 024 In šli so nekteri od téh, kteri so z nami, na grob, in našli so tako, kakor so bile tudi žene povedale; ali njega niso videli. 042 LUK 024 025 In on jima reče: O nespametni in lenega srca za verovanje vsega, kar so povedali preroki! 042 LUK 024 026 Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to trpel, in šel v slavo Božjo? 042 LUK 024 027 In začenši od Mojzesa in vseh prerokov, razlagal jima je vsa pisma, ktera so bila pisana za njega, 042 LUK 024 028 In približajo se trgu, v kterega sta šla; in on se je delal, kakor da bi hotel dalje iti. 042 LUK 024 029 In prinudita ga, govoreč: Ostani z nama, ker se večerí, in dan se je nagnil. Ter vnide, da ostane ž njima. 042 LUK 024 030 In zgodí se, ko je sedel za mizo ž njima, vzeme kruh in blagoslovi, in prelomi ga, ter jima je dajal. 042 LUK 024 031 In odpró se očí njune, in spoznata ga; a on izgine od nju. 042 LUK 024 032 In govorila sta eden drugemu: Ali ni srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril, in ko nama je razlagal pisma? 042 LUK 024 033 In vstala sta še tisto uro, in vrnila sta se v Jeruzalem, in našla sta enajstere zbrane in té, kteri so bili ž njimi. 042 LUK 024 034 Kteri so pravili: Res je vstal, in prikazal se je Simonu. 042 LUK 024 035 In onadva sta razkladala, kaj je bilo na poti in kako sta ga spoznala, ko je kruh prelomil. 042 LUK 024 036 Ko so pa to govorili, postavi se sam Jezus sredi njih, in reče jim: Mir vam! 042 LUK 024 037 In oni se uplašijo, in vsi prestrašeni mislili so, da vidijo duha. 042 LUK 024 038 Pa jim reče: Kaj se plašite? in po kaj takošne misli vhajajo v srca vaša. 042 LUK 024 039 Vidite roke moje in noge moje, da sem jaz; potipljite me in poglejte! Saj duh nima telesa in kostî, kakor vidite, da imam jaz. 042 LUK 024 040 In rekši to, pokaže jim roke in noge. 042 LUK 024 041 Ko so pa še od veselja dvomili, in so se čudili, reče jim: Imate tu kakošne jedí? 042 LUK 024 042 Oni mu pa dadó kos pečene ribe, in meda v satu. 042 LUK 024 043 In vzel je, in pojedel je pred njimi. 042 LUK 024 044 In reče jim: To so besede, ktere sem vam bil govoril, ko sem bil še z vami, da se mora izpolniti vse, kar je pisano za me v postavi Mojzesovej in prerokih in psalmih. 042 LUK 024 045 Tedaj jim odpre um, da so umeli pisma. 042 LUK 024 046 In reče jim: Tako je pisano, in tako je moral Kristus trpeti, in vstati tretji dan od mrtvih; 042 LUK 024 047 In da naj se oznanjuje v ime njegovo pokora in odpuščanje grehov po vseh narodih, počenši od Jeruzalema. 042 LUK 024 048 A vi ste priče temu. 042 LUK 024 049 In glej, jaz bom poslal obljubo očeta svojega na vas; a vi sedite v mestu Jeruzalemu, dokler se ne oblečete v moč z višave. 042 LUK 024 050 In izpelje jih ven do Betanije; in povzdignivši roke svoje, blagoslovi jih. 042 LUK 024 051 In zgodí se, ko jih je blagoslovil, odstopi od njih, in bil je na nebo nesen. 042 LUK 024 052 In oni mu se poklonijo, in vrnejo se v Jeruzalem z veliko radostjo. 042 LUK 024 053 In bili so vseskozi v templjnu, hvaleč in blagosloveč Boga. Amen. # # BOOK 043 JOH John Janez 043 JOH 001 001 V začetku je bila beseda, in beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila beseda. 043 JOH 001 002 Ta je bila v začetku pri Bogu. 043 JOH 001 003 Vse je po njej postalo, in brez nje ni nič postalo, kar je postalo. 043 JOH 001 004 V njej je bilo življenje, in življenje je bilo luč ljudém, 043 JOH 001 005 In luč v temi sveti, in tema je ni zapopadla. 043 JOH 001 006 Bil je človek poslan od Boga, kteremu je bilo ime Janez. 043 JOH 001 007 Ta pride na pričevanje, da priča za luč, da bi vsi verovali po njem. 043 JOH 001 008 On ni bil luč, nego da priča za luč. 043 JOH 001 009 Bila je prava luč, ktera razsvetljuje vsakega, kteri pride na svet. 043 JOH 001 010 Na svetu je bil, in svet je po njem postal, in svet ga ni poznal. 043 JOH 001 011 V svoje je prišel, in svoji ga niso sprejeli. 043 JOH 001 012 A kterikoli so ga sprejeli, dal jim je oblast, da postanejo sinovi Božji, kteri verujejo v ime njegovo; 043 JOH 001 013 Kteri se niso od krví, ne od volje telesne, ne od volje možá, nego od Boga rodili. 043 JOH 001 014 In beseda je telo postala, in nastanila se je med nami, (in videli smo slavo njeno, slavo kakor edinorojenega od očeta, ) polna milosti in resnice. 043 JOH 001 015 Janez pričuje za-nj, in vpije, govoreč: Ta je bil, za kogar sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, postal je pred menoj; kajti bil je poprej, nego jaz. 043 JOH 001 016 In od polnosti njegove smo mi vsi prejeli, tudi milost za milost. 043 JOH 001 017 Kajti postava se je po Mojzesu dala, milost in resnica je postala po Jesusu Kristusu. 043 JOH 001 018 Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni sin, ki je na naročji očetovem, on nam je oznanil. 043 JOH 001 019 In to je pričevanje Janezovo, ko so poslali Judje iz Jeruzalema duhovne in Levite, naj ga vprašajo: Kdo si ti? 043 JOH 001 020 In priznal je, in ni utajil; in prizna: Jaz nisem Kristus. 043 JOH 001 021 In vprašajo ga: Kaj si torej? Elija si ti? Pa reče: Nisem. Prerok si ti? Pa odgovorí: Ne. 043 JOH 001 022 Rekó mu torej: Kdo si? da odgovor dámo tem, kteri so nas poslali. Kaj praviš sam za-se? 043 JOH 001 023 Reče: Jaz sem "glas vpijočega v puščavi: Poravnajte pot Gospodov;" kakor je povedal Izaija prerok. 043 JOH 001 024 Ti pa, kteri so bili poslani, bili so izmed Farizejev. 043 JOH 001 025 In vprašajo ga, in rekó mu: Za kaj torej krščuješ, če ti nisi Kristus, ne Elija, ne prerok? 043 JOH 001 026 Odgovorí jim Janez, govoreč: Jaz krščujem z vodo; stojí pa med vami, kogar vi ne poznate. 043 JOH 001 027 On je, kteri ima za menoj priti; komur jaz nisem vreden odvezati jermena na obutalu njegovem. 043 JOH 001 028 To se je zgodilo v Betabari onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval. 043 JOH 001 029 Drugi dan ugleda Janez Jezusa, da gre k njemu, ter teče: Glej, jagnje Božje, ktero jemlje greh sveta. 043 JOH 001 030 Ta je, za kogar sem jaz rekel: Za menoj gre mož, kteri je pred menoj bil; kajti bil je poprej, nego jaz. 043 JOH 001 031 In jaz ga nisem poznal: ali da se razodene Izraelu, za to sem jaz prišel krščevat z vodo. 043 JOH 001 032 In pričeval je Janez, govoreč: Videl sem Duha, da shaja ko golob z neba, in ostal je na njem. 043 JOH 001 033 In jaz ga nisem poznal; ali kteri me je poslal krščevat, z vodo, ta mi je rekel: Na kogar boš videl, da shaja Duh in ostane na njem, ta je, kteri bo krščeval z Duhom svetim. 043 JOH 001 034 In jaz sem ga videl, in pričeval sem, da je ta sin Božji. 043 JOH 001 035 Drugi dan je zopet Janez stal, in dva od učencev njegovih. 043 JOH 001 036 In ko ugleda Jezusa, da gre, reče: Glej, jagnje Božje. 043 JOH 001 037 In slišala sta ga oba učenca, ko je govoril, ter odideta za Jezusom. 043 JOH 001 038 Obrnivši se pa Jezus, in ugledavši ju, da gresta za njim, reče jima: Koga iščeta? Ona mu pa rečeta: Rabi, (kar se pravi, če raztolmačiš: Učenik, ) kje stanuješ? 043 JOH 001 039 Velí jima: Pridita in poglejta. Šla sta, in videla sta, kje stanuje; in ostala sta tisti dan pri njem; bilo je pa okoli desete ure. 043 JOH 001 040 Eden od teh dveh, ktera sta bila slišala od Janeza, in sta bila šla za njim, bil je Andrej, brat Simona Petra. 043 JOH 001 041 Ta najde najprej brata svojega Simona, in reče mu: Našli smo Mesija (kar se tolmači: Kristus). 043 JOH 001 042 In odpelje ga k Jezusu. Pogledavši pa na-nj Jezus, reče: Ti si Simon sin Jonov; ti se boš imenoval Kefa (kar se tolmači: Peter). 043 JOH 001 043 Drugi dan je hotel Jezus vniti v Galilejo; in najde Filipa, in reče mu: Pojdi za menoj. 043 JOH 001 044 Bil je pa Filip iz Betsajde, iz mesta Andrejevega in Petrovega. 043 JOH 001 045 Filip najde Natanaela, in reče mu: Našli smo ga, za kogar je pisal Mojzes v zakonu in preroki, Jezusa sina Jožefovega iz Nazareta. 043 JOH 001 046 Pa mu Natanael reče: Iz Nazareta da more kaj dobrega biti? Velí mu Filip: Pridi in poglej. 043 JOH 001 047 Jezus vidi Natanaela, da gre k njemu, ter reče za-nj: Glej, prav Izraelec, v kterem ni zvijače. 043 JOH 001 048 Reče mu Natanael: Odkod me poznaš? Jezus odgovorí in mu reče: Videl sem te, predno te je Filip poklical, ko si bil pod smokvo. 043 JOH 001 049 Natanael odgovorí in mu reče: Rabi, ti si sin Božji, ti si kralj Izraelov. 043 JOH 001 050 Jezus odgovorí in mu reče: Ker sem ti rekel: Videl sem te pod smokvo, veruješ. Videl boš več od tega. 043 JOH 001 051 In reče mu: Resnično resnično vam pravim: Odslej boste videli nebo odprto, in angelje Božje stopati gar in dol na sina človečjega. 043 JOH 002 001 In tretji dan je bila ženitnina v Kani Galilejskej, in bila je mati Jezusova tam. 043 JOH 002 002 Povabljen je bil pa tudi Jezus in učenci njegovi na ženitnino. 043 JOH 002 003 In ko je zmanjkalo vina, reče mati Jezusova njemu: Vina nimajo. 043 JOH 002 004 Reče jej Jezus: Kaj imaš z menoj, žena? Ni še prišel čas moj. 043 JOH 002 005 Mati njegova velí služabnikom: Karkoli vam poreče, storite. 043 JOH 002 006 Bilo je pa tam šest vrčev kamenitnih postavljenih po očiščevanji Judovskem, kteri so držali po dve ali tri mere. 043 JOH 002 007 Velí jim Jezus: Napolnite vrče z vodo. In napolnijo jih do vrha. 043 JOH 002 008 In velí jim: Zajmite sedaj, in nesite starešini. Ter nesó. 043 JOH 002 009 Ko pa okusi starešina vodo, ktera je postala vino, (ni pa vedel, odkod je; a služabniki so vedeli, kteri so bili zajeli vodo, ) pokliče starešinu ženina, 043 JOH 002 010 In reče mu: Vsak človek najprej dobro vino daje, in ko se opijanijo, tedaj tisto, ktero jo slabše: a ti si prihranil dobro vino noter doslej. 043 JOH 002 011 Ta začetek čudežev je storil Jezus v Kani Galilejskej, in pokazal je slavo svojo; in verovali so va-nj učenci njegovi. 043 JOH 002 012 Po tem snide v Kapernaum, on in mati njegova in bratje njegovi, in učenci njegovi; in tu ostanejo ne veliko dnî. 043 JOH 002 013 In bila je blizu Velika noč Judovska, in Jezus se napoti v Jeruzalem. 043 JOH 002 014 In najde v tempeljnu prodajalce volov in ovâc in golobov, in menjalce, da sedé. 043 JOH 002 015 In naredivši bič iz vrvi, izžene vse iz tempeljna, tudi ovce in vole. In menjalcem raztrese denar, in mize prevrne. 043 JOH 002 016 In tém, kteri so prodajali golobe, reče: Odnesite to odtod; ne delajte iz hiše očeta mojega hiše trgovske. 043 JOH 002 017 Spomenejo pa se učenci njegovi, da je pisano: "Gorečnost za hišo tvojo me je snedla." 043 JOH 002 018 Pa odgovoré Judje in mu rekô: Kakošno znamenje nam boš pokazal, da to delaš? 043 JOH 002 019 Jezus odgovorí in jim reče: Poderite ta tempelj, in v treh dnéh ga bom postavil. 043 JOH 002 020 Pa mu rekó Judje: Šest in štirideset let se je zidal ta tempelj, in ti ga boš v tréh dnéh postavil? 043 JOH 002 021 Ali on je govoril za tempelj telesa svojega. 043 JOH 002 022 Ko je bil torej od mrtvih vstal, spomenili so se učenci njegovi, da jim je to pravil; in verovali so pismu, in besedi, ktero jim je Jezus povedal. 043 JOH 002 023 Ko je bil pa v Jeruzalemu o Velikej noči, na praznik, verovalo jih je veliko v ime njegovo, ko so videli znamenja njegova, ktera je delal. 043 JOH 002 024 Sam se jim pa Jezus ni zaupal, ker jih je vse poznal; 043 JOH 002 025 In ker mu ni bilo treba, da bi kdo pričal za človeka: ker je sam vedel, kaj je v človeku. 043 JOH 003 001 Bil je pa človek med Farizeji, Nikodem mu je bilo ime, starešina Judovski. 043 JOH 003 002 Ta pride k Jezusu po noči, in reče mu: Rabi! vémo, da si od Boga prišel učenik; kajti nikdor ne more delati téh znamenj, ktera ti delaš, če ne bo Bog ž njim. 043 JOH 003 003 Jezus odgovorí in mu reče: Resnično resnično ti pravim: Če se kdo na novo ne rodí, ne more videti kraljestva Božjega. 043 JOH 003 004 Reče mu Nikodem: Kako se more človek roditi, ko je star? Jeli more drugoč vniti v telo matere svoje in se roditi? 043 JOH 003 005 Jezus odgovorí: Resnično resnično ti pravim: Če se kdo ne rodí iz vode in Duha, ne more vniti v kraljestvo Božje. 043 JOH 003 006 Kar se je rodilo iz telesa, telo je; in kar se je rodilo iz Duha, duh je. 043 JOH 003 007 Ne čudi se, da sem ti rekel: Treba vam se je na novo roditi. 043 JOH 003 008 Veter veje, kjer hoče, in glas njegov slišiš, pa ne véš, odkod prihaja in kam gre; tako je vsak, kdor se je rodil iz Duha. 043 JOH 003 009 Nikodem odgovorí in mu reče: Kako more to biti? 043 JOH 003 010 Jezus odgovorí in mu reče: Ti si učenik Izraelov, in tega ne véš? 043 JOH 003 011 Resnično resnično ti pravim, da kar vémo, govorimo; in kar smo videli, pričamo: ali pričevanja našega ne sprejemate. 043 JOH 003 012 Če vam pozemeljske reči pravim, in ne verujete: kako boste verovali, če vam bom pravil nebeške? 043 JOH 003 013 In nikdor ni stopil na nebo, razen kdor je z neba sešel, sin človečji, ki je na nebu. 043 JOH 003 014 In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako se mora tudi sin človečji povišati: 043 JOH 003 015 Da kdorkoli veruje va-nj, ne pogine, nego da ima večno življenje. 043 JOH 003 016 Kajti tako je Bog ljubil svet, da je sina svojega edinorojenega dal, da kdorkoli veruje va-nj, ne pogine, nego da ima večno življenje. 043 JOH 003 017 Bog namreč ni poslal sina svojega na svet, da bi svet sodil, nego da se svet zveliča po njem. 043 JOH 003 018 Kdor veruje va-nj, ne bo sojen; kdor pa ne veruje, sojen je uže, ker ne veruje v ime edinorojenega sina Božjega. 043 JOH 003 019 Sodba je pa to, da je luč prišla na svet; ali ljudjé so bolj ljubili temo, nego luč: kajti njih dela so bila hudobna. 043 JOH 003 020 Vsak namreč, kdor dela hudobno, sovraži luč, in ne hodi k luči, da se ne posvaré dela njegova; 043 JOH 003 021 Kdor pa dela resnico, hodi k luči, da se dela njegova razodenejo, ker so v Bogu storjena. 043 JOH 003 022 Po tem pride Jezus in učenci njegovi v Judejsko zemljo. In tu je prebival ž njimi in krščeval. 043 JOH 003 023 Krščeval je pa tudi Janez v Enonu blizu Salima, ker je bilo tam veliko vode; in dohajali so, in krščeval jih je. 043 JOH 003 024 Kajti Janez še ni bil vržen v ječo. 043 JOH 003 025 Vstane pa vprašanje med učenci Janezovimi in Judi ob očiščevanji. 043 JOH 003 026 Ter pridejo k Janezu in mu rekó: Rabi! ta, ki je bil s teboj onkraj Jordana, za kogar si ti pričal, glej, krščuje, in vsi gredó k njemu. 043 JOH 003 027 Janez odgovorí in reče: Človek ne more ničesar vzeti, če mu ne bo dano z neba. 043 JOH 003 028 Vi sami mi pričate, da sem rekel: Jaz nisem Kristus, nego poslan sem pred njim. 043 JOH 003 029 Kdor ima nevesto, ženin je; prijatelj pa ženinov, kteri stoji in ga posluša, z radostjo se raduje glasu ženinovemu. Ta torej radost moja se je izpolnila. 043 JOH 003 030 On mora rasti, a jaz manjšati se. 043 JOH 003 031 Kdor od zgoraj prihaja, ta je nad vsemi. Kdor je z zemlje, ta je od zemlje, in govorí od zemlje; kdor je prišel z neba, ta je nad vsemi, 043 JOH 003 032 In kar je videl in slišal, to priča: ali pričevanja njegovega nikdor ne sprejema. 043 JOH 003 033 Kdor sprejme njegovo pričevanje, potrdil je, da je Bog resničen. 043 JOH 003 034 Kajti kogar je poslal Bog, besede Božje govorí: Bog namreč ne daje Duha na mero. 043 JOH 003 035 Oče ljubi sina, in vse mu je dal v roko. 043 JOH 003 036 Kdor veruje v sina, ima večno življenje; a kdor ne veruje v sina, ne bo videl življenja, nego jeza Božja prebiva na njem. 043 JOH 004 001 Ko torej zvé Gospod, da so Farizeji slišali, da Jezus več učencev dobiva in krščuje, nego Janez, 043 JOH 004 002 (Da si ravno Jezus sam ni krščeval, nego učenci njegovi, ) 043 JOH 004 003 Zapustí Judejo, in odide zopet v Galilejo. 043 JOH 004 004 Moral je pa iti skozi Samarijo. 043 JOH 004 005 Ter pride v mesto Samarijsko, ktero se imenuje Sihar, blizu vasi, ktero je dal Jakob Jožefu sinu svojemu. 043 JOH 004 006 Bil je pa tam studenec Jakobov. Jezus torej, truden od pota, sedel je tako na studencu. Bilo je okoli šeste ure. 043 JOH 004 007 Kar pride žena iz Samarije zajemat vodo. Velí jej Jezus: Daj mi piti. 043 JOH 004 008 (Kajti učenci njegovi so bili odšli v mesto, da kupijo živeža.) 043 JOH 004 009 Pa mu žena Samarijanka reče: Kako moreš ti, ko si Jud, mene, ki sem žena Samarijanka, prositi, naj ti dam piti? (Kajti Judje se ne pečajo s Samarijani.) 043 JOH 004 010 Jezus odgovorí in jej reče: Ko bi vedela dar Božji, in kdo je ta, ki ti pravi: Daj mi piti! prosila bi ti njega, in dal bi ti žive vode. 043 JOH 004 011 Reče mu žena: Gospodi saj še zajeti nimaš s čim, in vodnjak je globok: odkod imaš torej živo vodo? 043 JOH 004 012 Jeli si ti veči od našega očeta Jakoba, kteri nam je dal vodnjak, in je sam iž njega pil, in sinovi njegovi, in živina njegova? 043 JOH 004 013 Jezus odgovorí in jej reče: Vsak, kdor pije od te vode, ožejal bo zopet. 043 JOH 004 014 Kdorkoli bo pa pil od vode, ktero mu bom jaz dal, ne bo ožejal vekomaj; nego voda, ktero mu bom dal, postala bo v njem studenec vode, ktera teče v večno življenje. 043 JOH 004 015 Velí mu žena: Gospod! daj mi té vode, da ne bom žejna, in ne bom sèm hodila zajemat. 043 JOH 004 016 Velí jej Jezus: Pojdi, pokliči moža svojega, in pridi sèm. 043 JOH 004 017 Žena odgovorí in reče: Nimam moža. Reče jej Jezus: Prav si povedala: Nimam moža. 043 JOH 004 018 Imela si namreč pet móž; in kogar sedaj imaš, ni mož tvoj: to si po pravici povedala. 043 JOH 004 019 Reče mu žena: Gospod! vidim, da si prerok. 043 JOH 004 020 Očetje naši so na tej gori molili; vi pa pravite da je v Jeruzalemu kraj, kjer je treba moliti. 043 JOH 004 021 Reče jej Jezus: Žena! verjemi mi, da bo prišel čas, in sedaj je, ko ne boste ne na tej gori ne v Jeruzalemu molili očeta. 043 JOH 004 022 Vi molite, kar ne véste; mi molimo, kar vémo: kajti zveličanje je od Judov. 043 JOH 004 023 Ali prišel bo čas, in sedaj je, ko bodo pravi molilci molili očeta v duhu in resnici: saj oče tudi išče takošnih, da bi ga molili. 043 JOH 004 024 Bog je duh; in kteri ga molijo, morajo v duhu in resnici moliti. 043 JOH 004 025 Reče mu žena: Vem, da bo Mesija prišel (ki se imenuje Kristus); Kedar on pride, oznanil nam bo vse. 043 JOH 004 026 Reče jej Jezus: Jaz sem, ki govorim s teboj. 043 JOH 004 027 In na to pridejo učenci njegovi, in začudijo se, da se z ženo pogovarja; vendar pa nobeden ni rekel; Kaj hočeš? ali: Kaj se pogovarjaš ž njo? 043 JOH 004 028 A žena pustí vrč, in odide v mesto, in velí ljudém: 043 JOH 004 029 Pojdite, poglejte človeka, kteri mi je povedal vse, kar sem storila: jeli ni ta Kristus? 043 JOH 004 030 Ter izidejo iz mesta, in pridejo k njemu. 043 JOH 004 031 Med tem so ga pa učenci njegovi prosili, govoreč: Rabi, jej! 043 JOH 004 032 On jim pa reče: Jaz imam jed, da jém, za ktero vi ne véste. 043 JOH 004 033 Učenci so se torej pomenkovali med seboj: Je li mu je kdo prinesel jesti? 043 JOH 004 034 Reče jim Jezus: Moja jed je, da izpolnjujem voljo tega, kteri me je poslal, in dodelam njegovo delo. 043 JOH 004 035 Ne pravite li vi, da še štiri mesece, pa bo prišla žetev? Glej, pravim vam, povzdignite oči svoje, in poglejte njive, kako užé rumené za žetev. 043 JOH 004 036 In kdor žanje, prejema plačilo, in zbira sad za večno življenje: da se radujeta oba ob enem, kdor seje in kdor žanje. 043 JOH 004 037 Kajti v tem je beseda resnična, da je drugi, kteri seje, in drugi, kteri žanje. 043 JOH 004 038 Jaz sem vas poslal žet, česar vi niste obdelali; drugi so obdelali, in vi ste v njihovo delo prišli. 043 JOH 004 039 Iz tega mesta jih je veliko verovalo va-nj od Samarijanov, za voljo besede žene, ktera je pričala: Povedal mi je vse, kar sem storila. 043 JOH 004 040 Ko pridejo torej Samarijani k njemu, prosili so ga, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dní. 043 JOH 004 041 In veliko več jih je verovalo za voljo njegove besede. 043 JOH 004 042 A ženi so pravili: Sedaj ne verujemo več za voljo tvoje besede, ker smo sami slišali, in vémo, da je ta resnično zveličar sveta Kristus. 043 JOH 004 043 Po teh dveh dnéh pa izide odtod, in odide v Galilejo. 043 JOH 004 044 Kajti Jezus sam je pričal, da prerok v svojej domovini nima časti. 043 JOH 004 045 Ko pa pride v Galilejo, sprejmó ga Galilejci, kteri so bili videli vse, kar je storil v Jeruzalemu na praznik; kajti tudi oni so bili prišli na praznik. 043 JOH 004 046 In zopet pride Jezus v Kano Galilejsko, kjer je bil premenil vodo v vino. In bil je neki kraljev človek, kogar sin je bolen bil v Kapernaumu. 043 JOH 004 047 Ta, slišavši, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, odide k njemu, in prosil ga je, naj snide in mu uzdravi sina: imel je namreč umreti. 043 JOH 004 048 Reče mu torej Jezus: Če znamenj in čudežev ne vidite, ne verujete. 043 JOH 004 049 Velí mu kraljev človek: Gospod! snidi, dokler ni umrl otrok moj. 043 JOH 004 050 Reče mu Jezus: Pojdi! sin tvoj je živ. In veroval je človek besedi, ktero mu je Jezus rekel, in šel je. 043 JOH 004 051 A ko je še šel, srečajo ga hlapci njegovi, in sporočé, govoreč: Sin tvoj je živ. 043 JOH 004 052 In vpraša jih za uro, obklej mu je odleglo. In rekó mu: Včeraj ob sedmih ga je pustila mrzlica. 043 JOH 004 053 Tedaj spozná oče, da tisto uro, ko mu je Jezus rekel: Sin tvoj je živ. In veroval je on in vsa hiša njegova. 043 JOH 004 054 Ta zopet, drugi čudež, storil je Jezus, ko je prišel iz Judeje v Galilejo. 043 JOH 005 001 Po tem je bil praznik Judovski, in Jezus se napoti v Jeruzalem. 043 JOH 005 002 Je pa v Jeruzalemu pri Ovčjih vratih kopel, ktera se Hebrejski imenuje Betesda, in ima pet lop. 043 JOH 005 003 V teh je ležala velika množica bolnikov, slepih, hromih, polomljenih, kteri so pričakovali, kedaj se bo jela voda gibati. 043 JOH 005 004 Shajal je namreč angelj o svojem času v kopel, in kalil je vodo; in kdor je prvi vstopil, potem ko se je voda skalila, ozdravel je, kterokoli bolezen je imel. 043 JOH 005 005 Bil je pa en človek tam, kteri je bil osem in trideset let bolan. 043 JOH 005 006 Ko Jezus tega vidi, da leži, in zvé, da je uže dolgo časa bolan, reče mu: Hočeš li ozdraveti? 043 JOH 005 007 Odgovorí mu bolnik: Gospod, nimam človeka, da bi me, kedar se voda skalí, vrgel v kopel; a predno sam pridem, vstopi drugi pred menoj. 043 JOH 005 008 Velí mu Jezus: Vstani, vzemi oder svoj, in hodi. 043 JOH 005 009 In precej je človek ozdravel, in vzel oder svoj, in hodil. Bila je pa tisti dan sobota. 043 JOH 005 010 Za to so govorili Judje uzdravljenemu: Sobota je; ne smeš odra nositi. 043 JOH 005 011 Odgovorí jim: Ta, ki me je uzdravil, rekel mi je: Vzemi oder svoj, in hodi! 043 JOH 005 012 Vprašajo ga torej: Kdo je ta človek, ki ti je rekel: Vzemi oder svoj, in hodi? 043 JOH 005 013 Uzdravljeni pa ni vedel, kdo je; kajti Jezus se je bil umaknil, ker je bilo veliko ljudstva na tem kraji. 043 JOH 005 014 Po tem ga najde Jezus v tempeljnu, in reče mu: Glej, ozdravel si; ne gréši več, da ti se kaj hujega ne prigodí. 043 JOH 005 015 Človek odide, in sporočí Judom, da je Jezus tisti, ki ga je uzdravil. 043 JOH 005 016 In za to so Judje Jezusa preganjali, in gledali so, da bi ga umorili, ker je to delal v soboto. 043 JOH 005 017 Jezus jim je pa odgovarjal: Oče moj doslej dela, tudi jaz delam. 043 JOH 005 018 Za to so pa Judje še bolj gledali, da bi ga umorili, ker ni samo sobote prelomil, nego tudi Boga očeta svojega imenoval, delajoč se enakega Bogu. 043 JOH 005 019 Jezus pa odgovorí in jim reče: Resnično resnično vam pravim, da ne more sin sam od sebe ničesar delati, razen kar vidi, da dela oče; karkoli namreč on dela, to tudi sin dela ravno tako. 043 JOH 005 020 Kajti oče sina ljubi, in vse mu pokazuje, kar sam dela; in pokazal mu bo še veča dela, nego ta, da se boste vi čudili. 043 JOH 005 021 Kakor namreč oče obujuje mrtve, in oživlja, tako tudi sin, ktere hoče. 043 JOH 005 022 Kajti oče tudi nikogar ne sodi, nego vso sodbo je izročil sinu: 043 JOH 005 023 Da bi vsi spoštovali sina, kakor spoštujejo očeta. Kdor sina ne spoštuje, ne spoštuje očeta, kteri ga je poslal. 043 JOH 005 024 Resnično resnično vam pravim, da kdor mojo besedo posluša, in veruje temu, kteri me je poslal, ima večno življenje; in ne pride na sodbo, nego prešel je iz smrti v življenje. 043 JOH 005 025 Resnično resnično vam pravim, da bo prišel čas, in sedaj je, ko bodo mrtvi slišali glas sina Božjega, in kteri bodo slišali, oživeli bodo. 043 JOH 005 026 Kakor ima namreč oče življenje v sebi, tako je dal tudi sinu, da ima življenje v sebi. 043 JOH 005 027 In dal mu je oblast tudi sodbo delati, ker je sin človečji. 043 JOH 005 028 Ne čudite se temu; kajti prišel bo čas, ko bodo vsi, kteri so v grobih, slišali glas njegov; 043 JOH 005 029 In izšli bodo, kteri so dobro delali, na vstajanje življenja, a kteri so hudo delali, na vstajanje sodbe. 043 JOH 005 030 Jas sam od sebe ne morem ničesar delati. Kakor slišim, sodim; in sodba moja je pravična: ker ne iščem svoje volje, nego volje tega, kteri me je poslal. 043 JOH 005 031 Če jaz sam za sebe pričam, pričanje moje ni resnično. 043 JOH 005 032 Drugi je, kteri priča zame, in vém, da je pričevanje, ktero za-me priča, resnično. 043 JOH 005 033 Vi ste poslali k Janezu, in pričal je po pravici; 043 JOH 005 034 Ali jaz ne sprejemam priče od človeka; nego pravim vam to, da bi se zveličali. 043 JOH 005 035 On je bil luč, ktera je gorela in svetila; a vi ste se hoteli nekoliko časa veseliti svetlobe njegove. 043 JOH 005 036 Ali jaz imam večo pričo, kakor Janez; dela namreč, ktera mi je oče izročil, naj jih dodelam: ta dela, ktera jaz delam, pričajo za-me, da me je oče poslal. 043 JOH 005 037 In oče, kteri me je poslal, pričal je sam za mene. Niste pa ne glasú njegovega slišali, ne obličja njegovega videli. 043 JOH 005 038 In besede njegove nimate, da bi prebivala v vas: ker temu, kogar je on poslal, ne verujete. 043 JOH 005 039 Preglejte pisma, ker vi mislite, da imate v njih življenje, in ta so, ktera pričajo za-me. 043 JOH 005 040 Pa ne čete priti k meni, da bi imeli življenje. 043 JOH 005 041 Slave od ljudî ne sprejemam. 043 JOH 005 042 Ali poznam vas, da ljubezni Božje nimate v sebi. 043 JOH 005 043 Jaz sem prišel v ime očeta svojega, in ne sprejemate me; če drugi pride v svoje ime, njega boste sprejeli. 043 JOH 005 044 Kako morete vi verovati, ko sprejemate slavo eden od drugega, slave pa, ktera je od edinega Boga, ne iščete? 043 JOH 005 045 Ne mislite, da vas bom jaz tožil očetu; je, kteri vas toži, Mojzes, v kogar vi zaupate. 043 JOH 005 046 Ko bi namreč Mojzesu verovali, verovali bi meni: kajti on je pisal za mene. 043 JOH 005 047 Če pa njegovim pismom ne verujete, kako boste mojim besedam verovali? 043 JOH 006 001 Po tem odide Jezus na oni kraj morja Galilejskega ali Tiberijskega. 043 JOH 006 002 In šlo je za njim veliko ljudstva, ko so videli njegove čudeže, ki jih je delal na bolnikih. 043 JOH 006 003 Jezus pa izide na goro, in tu je z učenci svojimi sedel. 043 JOH 006 004 Bila ja pa blizu Velika noč, praznik Judovski. 043 JOH 006 005 Povzdignivši torej Jezus očí, in videvši, da veliko ljudstva k njemu dohaja, reče Filipu: Kje bomo kupili kruha, da bodo tí jedli? 043 JOH 006 006 (To je pa govoril, izkušajoč ga; kajti on je vedel, kaj bo storil.) 043 JOH 006 007 Odgovorí mu Filip: Za dve sto grošev kruha jim ni dosti, da bi vsakteri od njih kaj malega dobil. 043 JOH 006 008 Reče mu eden učencev njegovih Andrej brat Simona Petra: 043 JOH 006 009 En deček je tu, kteri ima pet hlebov ječmenovih in dve ribici; ali kaj je to med toliko? 043 JOH 006 010 Jezus pa reče: Dajte, posadite ljudí. Bilo je pa veliko trave na tem mestu. In posadé se možjé, kakih pet tisoči na število. 043 JOH 006 011 Tedaj Jezus vzeme hlebe, in zahvali, ter razdelí učencem, učenci pa tém, ki so sedeli: in ravno tako tudi od ribic, kolikor so hoteli. 043 JOH 006 012 Ko so se pa nasitili, velí učencem svojim: Zberite ostanke koscev, da nič ne pogine. 043 JOH 006 013 Ter zberó, in napolnijo dvanajst košev koscev od petih hlebov ječmenovih, ki so preostali od téh, ktere so bili pojedli. 043 JOH 006 014 Ljudjé pa, ko so videli čudež, kterega je bil Jezus storil, govorili so: Ta je res prerok, kteri je imel priti na svet. 043 JOH 006 015 Jezus torej, vedoč, da bodo prišli in ga zgrabili, da ga naredé za kralja, umakne se zopet na goro on sam. 043 JOH 006 016 Ko se je pa zvečerilo, snidejo učenci njegovi na morje. 043 JOH 006 017 In stopivši v ladjo, šli so na oni kraj morja v Kapernaum. In uže se jo mračilo, in Jezus ni bil k njim prišel, 043 JOH 006 018 In morje se je od velikega vetra vzdigalo. 043 JOH 006 019 Odplavivši se pa kakih pet in dvajset ali trideset bežajev, ugledajo Jezusa, da hodi po morji, in se približuje ladji; in uplašijo se. 043 JOH 006 020 On jim pa reče: Jaz sem; ne bojte se! 043 JOH 006 021 In željno so ga vzeli v ladjo, in precej je bila ladja na zemlji, v ktero so šli. 043 JOH 006 022 Drugi dan pa ljudstvo, ktero je stalo onkraj morja, ko je videlo, da ni bilo tam druge ladje, razen tiste ene, v ktero so bili stopili učenci njegovi, in da Jezus ni vstopil z učenci svojimi v ladjo, nego da so bili učenci njegovi sami odšli; 043 JOH 006 023 (Prišle so pa druge ladje iz Tiberijade blizu mesta, kjer so bili jedli kruh, ko je Gospod zahvalil; ) 043 JOH 006 024 Ko je torej ljudstvo videlo, da Jezusa ni tu, in tudi učencev njegovih ne: stopijo tudi oni v ladje, in pridejo v Kapernaum, iskajoč Jezusa. 043 JOH 006 025 In ko ga najdejo onkraj morja, rekó mu: Rabi, kedaj si prišel sem? 043 JOH 006 026 Odgovorí jim Jezus in reče: Resnično resnično vam pravim, iščete me, ne za to, ker ste videli čudeže, nego ker ste jedli hlebe in ste se nasitili. 043 JOH 006 027 Trudite se, ne za jed, ktera mine, nego za jed, ktera ostane za večno življenje, ktero vam bo sin človečji dal: kajti tega je potrdil oče Bog. 043 JOH 006 028 Rekó mu torej: Kaj naj storimo, da bomo delali dela Božja? 043 JOH 006 029 Odgovorí jim Jezus in reče: To je delo Božje, da verujete v tega, kterega je on poslal. 043 JOH 006 030 Pa mu rekó: Kakošno znamenje nam pokazuješ, da bi videli in ti verovali? kaj delaš? 043 JOH 006 031 Očetje naši so jedli mano v puščavi, kakor jo pisano: "Kruh z neba jim je dal jesti." 043 JOH 006 032 Pa jim Jezus reče: Resnično resnično vam pravim: Ni vam dal Mojzes kruha z neba; nego oče moj vam daje pravi kruh z neba. 043 JOH 006 033 Kajti kruh Božji je ta, kteri shaja z neba, in daje življenje svetu. 043 JOH 006 034 Rekó mu torej: Gospod, daj nam vsegdar tega kruha. 043 JOH 006 035 Jezus jim pa reče: Jaz sem kruh življenja; kdor k meni dohaja, ne bo nikoli lačen, in kdor veruje v mé, ne bo nikoli ožejal. 043 JOH 006 036 Ali povedal sem vam, da ste me tudi videli, in ne verujete. 043 JOH 006 037 Vse, kar mi oče dá, pride k meni; in kdor pride k meni, ne bom ga izgnal ven: 043 JOH 006 038 Kajti prišel sem z neba, ne da bi delal po svojej volji, nego po volji tega, kteri me je poslal. 043 JOH 006 039 Volja očeta, kteri me je poslal, je pa ta, da od tega, kar mi je dal, ničesar ne izgubim, nego da to poslednji dan obudim. 043 JOH 006 040 In volja tega, kteri me je poslal, je ta, da ima vsak, kdor vidi sina in veruje va-nj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan. 043 JOH 006 041 Tedaj so Judje godrnjali nad njim, da je rekel: Jaz sem kruh, kteri je prišel z neba. 043 JOH 006 042 In govorili so: Kaj ni ta sin Jožefov, komur mi očeta in mater poznamo? Kako torej govorí ta: Z neba sem prišel! 043 JOH 006 043 Jezus pa odgovorí in jim reče: Ne godrnjajte med seboj! 043 JOH 006 044 Nikdor ne more priti k meni, če ga oče, kteri me je poslal, ne privleče, in jaz ga bom obudil poslednji dan. 043 JOH 006 045 Pisano je v prerokih: "In vsi bodo učeni od Boga." Kdorkoli je torej slišal od očeta in se je naučil, dohaja k meni; 043 JOH 006 046 Ne da bi bil kdo očeta videl, razen tisti, kteri je od Boga: ta je videl Boga. 043 JOH 006 047 Resnično resnično vam pravim: Kdor veruje v mé, ima večno življenje. 043 JOH 006 048 Jaz sem kruh življenja. 043 JOH 006 049 Očetje vaši so jedli mano v puščavi, in pomrli so. 043 JOH 006 050 Ta je kruh, kteri shaja z neba: da kdor od njega jé, ne umre. 043 JOH 006 051 Jaz sem živi kruh, kteri sem z neba prišel; če kdo jé od tega kruha, živel bo vekomaj. Kruh pa, kterega bom jaz dal, je telo moje, ktero bom jaz dal za življenje sveta. 043 JOH 006 052 Judje so se pa prepirali med seboj, govoreč: Kako nam more ta dati telo jesti? 043 JOH 006 053 Pa jim Jezus reče: Resnično resnično vam pravim: Če ne boste jedli telesa sina človečjega, in pili njegove krví, ne boste imeli življenja v sebi. 043 JOH 006 054 Kdor jé moje telo, in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan. 043 JOH 006 055 Kajti telo moje je prava jed, in kri moja je prava pijača. 043 JOH 006 056 Kdor jé moje telo, in pije mojo kri, prebiva v meni, in jaz v njem. 043 JOH 006 057 Kakor je mene poslal živi oče, in jaz za voljo očeta živim: tako bo tudi tisti, kteri mene jé, živel, za voljo mene. 043 JOH 006 058 Ta je kruh, kteri je z neba prišel; ne kakor so očetje vaši jedli mano, in so pomrli; kdor ta kruh jé, živel bo vekomaj. 043 JOH 006 059 To je povedal v shajališči, ko je učil v Kapernaumu. 043 JOH 006 060 Veliko torej učencev njegovih, kteri so poslušali, reče: Trda je ta beseda; kdo jo more poslušati? 043 JOH 006 061 Vedoč pa Jezus sam v sebi, da učenci njegovi godrnjajo nad tem, reče jim: To vas pohujšuje? 043 JOH 006 062 Kaj pa, ko boste videli sina človečjega, da gre gor, kjer je poprej bil? 043 JOH 006 063 Duh je to, kar oživlja, telo nič ne pomaga; besede, ktere vam jaz govorim, duh so in življenje so. 043 JOH 006 064 So pa nekteri med vami, kteri ne verujejo. Jezus namreč je od začetka vedel, kteri so, da ne verujejo, in kdo je, kteri ga bo izdal. 043 JOH 006 065 In pravil je: Za to sem vam rekel, da ne more nihče k meni priti, če mu ne bo dano od očeta mojega. 043 JOH 006 066 Posihmal je veliko učencev njegovih zopet odšlo, in nič več niso ž njim hodili. 043 JOH 006 067 Tedaj reče Jezus dvanajsterim: Ali hočete tudi vi oditi? 043 JOH 006 068 Pa mu odgovorí Simon Peter: Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš. 043 JOH 006 069 In mi smo verovali, in vémo, da si ti Kristus, sin živega Boga. 043 JOH 006 070 Odgovorí jim Jezus: Ali vas nisem jaz dvanajst izvolil, in eden od vas je hudič? 043 JOH 006 071 Govoril je pa za Juda Simonovega Iškarijana: kajti ta ga je imel izdati, in bil je eden od dvanajsterih. 043 JOH 007 001 In po tem je Jezus hodil po Galileji; kajti po Judeji ni hotel hoditi, ker so Judje gledali, da bi ga umorili. 043 JOH 007 002 Bil je pa blizu praznik Judovski, postavljanje šatorov. 043 JOH 007 003 Za to mu rekó bratje njegovi: Odidi odtod, in pojdi v Jeruzalem, da bodo videli tudi učenci tvoji deja tvoja, ktera delaš. 043 JOH 007 004 Kajti kdor hoče imeniten biti, ne dela nobeden nič na skrivnem. Če takošne reči delaš, pokaži se svetu. 043 JOH 007 005 Kajti tudi bratje njegovi niso verovali va-nj. 043 JOH 007 006 Pa jim Jezus reče: Moj čas še ni prišel; vaš čas je pa vsegdar gotov. 043 JOH 007 007 Vas ne more svet sovražiti: mene pa sovraži, ker jaz pričam za-nj, da so dela njegova hudobna. 043 JOH 007 008 Vi pojdite na ta praznik; jaz še ne pojdem na ta praznik, ker se čas moj še ni izpolnil. 043 JOH 007 009 In ko jim je to povedal, ostal je v Galileji. 043 JOH 007 010 Ko so pa bratje njegovi odšli, tedaj odide tudi on na praznik, ne očitno, nego kakor skrivaj. 043 JOH 007 011 Judje so ga torej na praznik iskali, in govorili so: Kje je on? 043 JOH 007 012 In bil je za-nj velik prepir med ljudstvom. Kajti nekteri so pravili: Dober je; drugi so pa govorili: Ne! nego ljudstvo slepari. 043 JOH 007 013 Vendar pa ni nihče očitno za-nj govoril, za voljo strahú Judovskega. 043 JOH 007 014 Ali uže o polovici praznika izide Jezus v tempelj, ter je učil. 043 JOH 007 015 In čudili so se Judje, govoreč: Kako ta pismo ume, ko se ni učil? 043 JOH 007 016 Odgovorí jim Jezus in reče: Moj nauk ni moj, nego tega, kteri me je poslal. 043 JOH 007 017 Če kdo hoče njegovo voljo izpolnjevati, razpoznal bo, je li ta nauk od Boga, ali jaz sam od sebe govorim. 043 JOH 007 018 Kdor govorí sam od sebe, išče lastne slave; kdor pa išče slave tega, kdor ga je poslal, ta je resničen, in nepravičnosti ni v njem. 043 JOH 007 019 Vam li ni Mojzes dal postave, in nihče od vas ne izpolnjuje postave? Za kaj me gledate umoriti? 043 JOH 007 020 Ljudstvo odgovorí in reče: Hudiča imaš; kdo te gleda umoriti? 043 JOH 007 021 Jezus odgovorí in jim reče: Eno delo sem storil, in vsi se čudite. 043 JOH 007 022 In vendar vam je Mojzes dal obrezo, (ne da bi od Mojzesa bilo, nego od očakov), in v soboto obrezujete človeka, 043 JOH 007 023 Če sprejme človek obrezo v soboto, da se postava Mojzesova ne prelomi: nad menoj pa se hudujete, da sem vsega človeka uzdravil v soboto? 043 JOH 007 024 Ne sodíte po licu, nego pravično sodbo sodite. 043 JOH 007 025 Tedaj so nekteri od Jeruzalemcev govorili: Ali ni ta tisti, kterega gledajo umoriti? 043 JOH 007 026 In glej, očitno govorí, in nič mu ne rekó. Ali so mar starešine spoznali, da je ta res Kristus? 043 JOH 007 027 To da za tega vémo, odkod je; Kristus pa, kedar pride, ne bo nihče vedel, odkod je. 043 JOH 007 028 Pa zavpije Jezus, učeč v tempeljnu, in reče: In mene poznate, in véste, odkod sem; in sam od sebe nisem prišel: je pa resničen, kteri me je poslal, kogar vi ne poznate. 043 JOH 007 029 A jaz ga poznam, ker sem od njega, in on me je poslal. 043 JOH 007 030 In gledali so, da bi ga zgrabili, ali nihče ni položil na-nj roke, ker čas njegov še ni bil prišel. 043 JOH 007 031 Veliko izmed ljudstva pa jih je verovalo va-nj, in govorili so: Kristus, kedar pride, bode li več čudežev storil, nego jih je ta storil? 043 JOH 007 032 Farizeji zaslišijo, da se ljudstvo to za-nj pogovarja; in poslali so Farizeji in véliki duhovni hlapce, naj ga vjemó. 043 JOH 007 033 Reče jim torej Jezus: Še malo časa sem z vami, pa pojdem k temu, kteri me je poslal. 043 JOH 007 034 Iskali me boste, in ne boste me našli: in kjer sem jaz, tje vi ne morete priti. 043 JOH 007 035 Pa rekó Judje med seboj: Kam pojde ta, da ga mi ne bomo našli? Ali pojde med razkropljene Grke, in bo učil Grke? 043 JOH 007 036 Kakošna je ta beseda, ktero je rekel: Iskali me boste, in ne boste me našli; in kjer sem jaz, tje vi ne morete priti? 043 JOH 007 037 A zadnji véliki dan praznika, stal Je Jezus, in vpil je, govoreč: Če je kdo žejen, pride naj k meni in pije. 043 JOH 007 038 Kdor veruje v mé, kakor pravi pismo, tekle bodo iz telesa njegovega reke žive vode. 043 JOH 007 039 (To je pa rekel za Duha, ki so ga imeli prejeti tí, kteri so verovali va-nj; kajti svetega Duha še ni bilo, ker Jezus še ni bil oslavljen.) 043 JOH 007 040 In veliko izmed ljudstva, ko so slišali besedo, govorilo jih je: Ta je zares prerok. 043 JOH 007 041 Drugi so pravili: Ta je Kristus. Drugi so pa govorili: Ali bo Jezus prišel iz Galileje? 043 JOH 007 042 Ali ne pravi pismo, da bo Kristus prišel iz semena Davidovega, in iz Betlehema, trga kjer je David bil? 043 JOH 007 043 In med ljudstvom nastane razpor za voljo njega. 043 JOH 007 044 A nekteri od njih so ga hoteli zgrabiti; pa nihče ni položil na-nj rók. 043 JOH 007 045 In hlapci pridejo k vélikim duhovnom in Farizejem; in ti jim rekó: Za kaj ga niste pripeljali? 043 JOH 007 046 Hlapci odgovoré: Nikoli noben človek ni tako govoril, kakor ta človek. 043 JOH 007 047 Pa jim Farizeji odgovoré: Ali ste tudi vi zapeljani? 043 JOH 007 048 Je li kdo izmed starešin veroval va-nj, ali izmed Farizejev? 043 JOH 007 049 Nego to ljudstvo, ktero zakona ne zná: prekleti so! 043 JOH 007 050 Reče jim Nikodem, kteri je bil po noči prišel k njemu, in je bil eden od njih: 043 JOH 007 051 Ali postava naša sodi človeka, če se poprej ne sliši od njega, in zvé, kaj je storil? 043 JOH 007 052 Odgovoré in rekó mu: Nisi li tudi ti iz Galileje? Preglej in védi, da prerok iz Galileje ni vstal. 043 JOH 007 053 Ter odidejo vsak na svoj dom. 043 JOH 008 001 Jezus je pa odšel na Oljsko goro. 043 JOH 008 002 A zjutraj pride zopet v tempelj, in vse ljudstvo je šlo k njemu; ter sede in je učil. 043 JOH 008 003 Pripeljejo pa pismarji in Farizeji k njemu ženo, v prešestvu zasačeno, in postavivši jo na sredo, 043 JOH 008 004 Rekó mu: Učenik, ta žena je ravnokar v prešestvu zasačena; 043 JOH 008 005 Mojzes nam je pa v postavi zapovedal, naj takošne kamenjujemo. Ti pa kaj praviš? 043 JOH 008 006 To so pa govorili, izkušajoč ga, da bi ga mogli zatožiti. A Jezus, sklonivši se dol, pisal je s prstom svojim po tléh. 043 JOH 008 007 Ko so ga pa le še vpraševali, skloni se kvišku, in reče jim: Kdor je med vami brez greha, naj prvi vrže kamen na njo. 043 JOH 008 008 In zopet se skloni dol, in pisal je po tléh. 043 JOH 008 009 Oni pa, ko so to slišali, in jih je vest tožila, odhajali so eden za drugim, počenši od starešin noter do zadnjih; in Jezus je ostal sam, in žena, stoječ na sredi. 043 JOH 008 010 Jezus pa, ko se po konci skloni, in razen žene nikogar ne vidi, reče jej: Žena, kje so tisti tožniki tvoji? ali te ni nobeden obsodil? 043 JOH 008 011 Ona pa reče: Nobeden, Gospod! A Jezus jej reče: Tudi jaz te ne bom obsodil; pojdi in ne gréši več. 043 JOH 008 012 In Jezus jim zopet reče, govoreč: Jaz sem luč sveta; kdor gre za menoj, ne bo hodil po temi, nego imel bo luč življenja. 043 JOH 008 013 Pa mu rekó Farizeji: Ti sam za-se pričuješ; pričanje tvoje ni resnično. 043 JOH 008 014 Jezus odgovorí in jim reče: Če tudi jaz sam za-se pričam, pričanje moje je resnično: ker vém, odkod sem prišel, in kam grem: vi pa ne véste, odkod sem prišel, in kam grem, 043 JOH 008 015 Vi po telesu sodite; jaz ne sodim nikogar. 043 JOH 008 016 Pa če jaz tudi sodim, sodba moja je resnična; ker nisem sam, nego jaz in oče, kteri me je poslal. 043 JOH 008 017 Pisano pa je tudi v zakonu vašem, da je dveh človekov pričanje resnično. 043 JOH 008 018 Jaz sem, kteri sam za-se pričam, in oče priča za-me, kteri me je poslal. 043 JOH 008 019 Tedaj so mu pravili: Kje je oče tvoj? Jezus odgovorí: Ne mene ne poznate, ne očeta mojega; ko bi mene poznali, poznali bi tudi očeta mojega. 043 JOH 008 020 Te besede je povedal Jezus pri zakladnici, učeč v tempeljnu; in nihče ga ni zgrabil, ker čas njegov še ni bil prišel. 043 JOH 008 021 In Jezus jim zopet reče: Jaz grem, in iskali me boste, in v grehu svojem boste pomrli. Kamor jaz grem, vi ne morete priti. 043 JOH 008 022 Govorili so torej Judje: Ali se bo sam umoril, ko pravi: Kamor jaz grem, vi ne morete priti? 043 JOH 008 023 Pa jim reče: Vi ste od zdolej, jaz sem od zgorej; vi ste s tega sveta, jaz nisem s tega sveta. 043 JOH 008 024 Rekel sem vam pa, da boste pomrli v grehih svojih: če namreč ne boste verovali, da sem jaz, pomrli boste v grehih svojih. 043 JOH 008 025 Rekó mu torej: Kdo si ti? In reče jim Jezus: To, kar vam od začetka pravim. 043 JOH 008 026 Veliko imam o vas govoriti, in soditi; ali kteri me je poslal, ta je resničen; in jaz govorim to, kar sem od njega slišal. 043 JOH 008 027 Niso pa razpoznali, da jim je govoril za očeta. 043 JOH 008 028 Za to jim Jezus reče: Kedar boste sina človečjega povišali, tedaj boste razpoznali, da sem jaz, in da sam od sebe ničesar ne delam, nego kakor me je naučil oče moj, to govorim. 043 JOH 008 029 In kteri me je poslal, ta je z menoj; ni me pustil oče samega, ker jaz to, kar je njemu po godi, vsegdar delam. 043 JOH 008 030 Ko je to govoril, verovalo jih je veliko va-nj. 043 JOH 008 031 In govoril je Jezus tistim Judom, kteri so mu verovali: Če vi ostanete v besedi mojej, boste zares učenci moji; 043 JOH 008 032 In razpoznali boste resnico, in resnica vas bo osvobodila. 043 JOH 008 033 Odgovoré mu: Seme Abrahamovo smo, in služili nismo nikoli nobenemu; kako govoriš ti: Svobodni boste postali? 043 JOH 008 034 Odgovorí jim Jezus: Resnično resnično vam pravim, da vsak, kdor dela greh, suženj je grehu. 043 JOH 008 035 Suženj pa ne ostane v hiši vekomaj; sin ostane vekomaj. 043 JOH 008 036 Če vas torej sin osvobodí, boste res svobodni. 043 JOH 008 037 Vém, da ste seme Abrahamovo; ali gledate me umoriti, ker moja beseda nima mesta v vas. 043 JOH 008 038 Jaz govorim, kar sem videl od očeta svojega: in vi delate, kar ste od svojega očeta videli. 043 JOH 008 039 Odgovoré in rekó mu: Oče naš je Abraham. Reče jim Jezus: Ko bi bili sinovi Abrahamovi, delali bi dela Abrahamova. 043 JOH 008 040 Sedaj pa gledate mene umoriti, človeka, kteri sem vam resnico povedal, ktero sem slišal od Boga; tega Abraham ni storil. 043 JOH 008 041 Vi delate dela svojega očeta. Pa mu rekó: Ali nismo iz kurbarije rojeni! enega očeta imamo, Boga. 043 JOH 008 042 Jezus jim pa reče: Ko bi bil Bog vaš oče, ljubili bi me; kajti jaz sem od Boga izšel in prišel: ker tudi nisem sam od sebe prišel, nego on me je poslal. 043 JOH 008 043 Za kaj mojega govora ne umete? Ker ne morete moje besede poslušati. 043 JOH 008 044 Vi ste od očeta hudiča, in slasti očeta svojega hočete delati. On je bil ubijalec ljudî od začetka, in na resnici ne stojí: ker resnice ni v njem. Kedar govorí laž, govorí od svojega, ker je lažnik in oče laží. 043 JOH 008 045 Jaz pa, ker resnico govorim, ne verujete mi. 043 JOH 008 046 Kdo izmed vas me dolží greha? Če pa resnico govorim, za kaj mi vi ne verujete? 043 JOH 008 047 Kdor je od Boga, besedo Božjo posluša; za to vi ne poslušate, ker niste od Boga. 043 JOH 008 048 Judje pa odgovoré in mu rekó: Ali ne pravimo mi prav, da si ti Samarijan, in imaš hudiča? 043 JOH 008 049 Jezus odgovorí: Jaz nimam hudiča, nego spoštujem očeta svojega; a vi me zasramujete. 043 JOH 008 050 Pa jaz ne iščem svoji slave; je, kteri je išče in sode 043 JOH 008 051 Resnično resnično vam pravim: če kdo mojo besedo ohrani, ne bo videl smrti vekomaj. 043 JOH 008 052 Rekó mu torej Judje: Sedaj smo razpoznali, da hudiča imaš; Abraham je umrl in preroki, a ti praviš: Če kdo mojo besedo ohrani, ne bo okusil smrti vekomaj. 043 JOH 008 053 Kaj si ne mara ti veči od našega očeta Abrahama, kteri je umrl? Tudi preroki so pomrli: koga se ti sam delaš? 043 JOH 008 054 Jezus odgovorí: Če se jaz sam slavim, slava moja ni nič; oče moj je, kteri me slavi, za kogar vi pravite, da je vaš Bog. 043 JOH 008 055 In ne poznate ga, a jaz ga poznam; in ko bi rekel, da ga ne poznam, enak bi bil vam, lažnjivec: ali poznam ga, in besedo njegovo izpolnjujem. 043 JOH 008 056 Abraham, oče vaš, oveselil se je, da bo videl moj dan; in videl je, in radoval se je. 043 JOH 008 057 Rekó mu torej Judje: Petdeset let še nimaš, in videl si Abrahama? 043 JOH 008 058 Reče jim Jezus: Resnično resnično vam pravim: Jaz sem, predno se je Abraham rodil. 043 JOH 008 059 Tedaj zgrabijo kamenje, da bi vrgli na-nj; ali Jezus se skrije, in prejde po sredi njih, in izide iz tempeljna: in tako je odšel. 043 JOH 009 001 In gredoč mimo, ugleda človeka, kteri je bil slep od rojstva. 043 JOH 009 002 In vprašajo ga učenci njegovi, govoreč: Rabi, kdo je grešil, ta ali roditelji njegovi, da se je slep rodil? 043 JOH 009 003 Jezus odgovorí: Ne ta ni grešil, ne roditelji njegovi; nego da se razodenejo dela Božja na njem. 043 JOH 009 004 Jaz moram delati dela tega, kteri me je poslal, dokler je dan; prišla bo noč, ko ne bo nihče mogel delati. 043 JOH 009 005 Dokler sem na svetu, luč sem svetu. 043 JOH 009 006 Rekši to, pljune na zemljo, in napravi blato od sline, in pomaže z blatom slepcu očí. 043 JOH 009 007 In reče mu: Pojdi, umij se v kopeli Siloamskej (kar se tolmači: Poslan). Ter odide in se umije, in vrne se videč. 043 JOH 009 008 A sosedje, in kteri so ga bili poprej videli, da je slep, govorili so: Ali ni ta tisti, ki je sedel in prosil? 043 JOH 009 009 Nekteri so pravili: On je; drugi pa: Podoben mu je. On je pravil: Jaz sem. 043 JOH 009 010 Rekó mu torej: Kako so ti se odprle očí? 043 JOH 009 011 On odgovorí in reče: Človek, ki se imenuje Jezus, napravil je blato, in pomazal mi je očí, in rekel mi je: Pojdi v kopel Siloamsko, in umij se. In ko sem odšel, in sem se umil, spregledal sem. 043 JOH 009 012 Pa mu rekó: Kje je on? Reče: Ne vém. 043 JOH 009 013 Peljejo ga k Farizejem, tega, ki je nekedaj slep bil. 043 JOH 009 014 Bila je pa sobota, ko je Jezus blato napravil in mu odprl oči. 043 JOH 009 015 In vpraševali so ga zopet tudi Farizeji, kako je spregledal. On jim pa reče: Blato mi je del na oči, in umil sem se, ter vidim. 043 JOH 009 016 Tedaj so nekteri od Farizejev govorili: Ta človek ni od Boga, ko sobote ne sveti. Drugi so govorili: Kako more grešen človek takošne čudeže delati? In bil je razpor med njimi. 043 JOH 009 017 Zopet rekó slepcu: Kaj ti praviš za-nj, da ti je odprl očí? On pa reče: Da je prerok. 043 JOH 009 018 Judje pa niso verovali za-nj, da je slep bil in je spregledal, dokler niso roditeljev tega, ki je spregledal, poklicali, 043 JOH 009 019 In jih vprašali, govoreč: Je li ta sin vaš, za kogar pravite, da se je slep rodil? Kako pa sedaj vidi? 043 JOH 009 020 Odgovoré jim roditelji njegovi in rekó: Vémo, da je ta sin naš, in da se je slep rodil; 043 JOH 009 021 Kako pa sedaj vidi, ne vemo; ali kdo mu je oči odprl, mi ne vemo. On ima leta; njega vprašajte, on bo sam govoril za-se. 043 JOH 009 022 To so rekli roditelji njegovi za to, ker so se bali Judov; kajti Judje so se bili uže dogovorili, da bodo vsakega, kdor ga bo pripoznal za Kristusa, izpahnili iz shajališča. 043 JOH 009 023 Za to so roditelji njegovi rekli: Saj ima leta; njega vprašajte. 043 JOH 009 024 Tedaj drugoč pokličejo človeka, kteri je slep bil, in rekó mu: Daj Bogu hvalo; in vémo, da je ta človek grešnik. 043 JOH 009 025 On pa odgovorí in reče: Če je grešnik, ne vém; samo vém, da sem slep bil, in sedaj vidim. 043 JOH 009 026 Rekó mu torej zopet: Kaj ti je storil? Kako ti je odprl očí? 043 JOH 009 027 Odgovorí jim: Povedal sem vam uže, in niste slišali; kaj hočete zopet slišati? Ali hočete tudi vi njegovi učenci postati? 043 JOH 009 028 Oni pa ga opsujejo, in rekó: Ti si njegov učenec; mi smo Mojzesovi učenci. 043 JOH 009 029 Mi vémo, da je z Mojzesom govoril Bog; za tega pa ne vémo, odkod je. 043 JOH 009 030 Človek odgovorí in jim reče: To je pač res čudno, da vi ne véste, odkod je, in odprl mi je očí. 043 JOH 009 031 Vémo pa, da grešnikov Bog ne posluša; nego če kdo spoštuje Boga, in voljo njegovo izpolnjuje, tega posluša. 043 JOH 009 032 Od vekomaj se ni slišalo, da bi bil kdo od rojstva slepemu očí odprl. 043 JOH 009 033 Ko ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti. 043 JOH 009 034 Odgovoré in rekó mu: Ves v grehih si se rodil, pa boš ti nas učil? In izženó ga ven. 043 JOH 009 035 Jezus zasliši, da so ga izgnali ven; in ko ga najde, reče mu: Veruješ li v sina Božjega? 043 JOH 009 036 On odgovorí in reče: Kdo je, gospod, da bom veroval va-nj? 043 JOH 009 037 Jezus mu pa reče: In videl si ga, in kteri s teboj govori, ta je. 043 JOH 009 038 On pa reče: Verujem, gospod! In pokloni mu se. 043 JOH 009 039 In Jezus reče: Jaz sem prišel na sodbo na ta svet, da kteri ne vidijo, spregledajo, in kteri vidijo, oslepé. 043 JOH 009 040 In slišali so to nekteri izmed Farizejev, kteri so bili ž njim, in rekó mu: Ali smo tudi mi slepi? 043 JOH 009 041 Reče jim Jezus: Ko bi bili slepi, ne bi imeli greha; sedaj pa pravite: Vidimo; za to greh vaš ostane. 043 JOH 010 001 Resnično resnično vam pravim: Kdor ne vhaja skozi vrata v ovčji hlev, nego prelazi drugod, ta je tat in razbojnik. 043 JOH 010 002 Kdor pa vhaja skozi vrata, ta je pastir ovâc. 043 JOH 010 003 Temu vratar odpira, in ovce glas njegov poslušajo, in svoje ovce kliče po imenu, in izganja jih. 043 JOH 010 004 In ko ovce svoje izžene, gre pred njimi; in ovce gredó za njim, ker poznajo glas njegov; 043 JOH 010 005 A za tujcem ne gredó, nego odbežé od njega: ker ne poznajo tujega glasu. 043 JOH 010 006 To priliko jim je Jezus povedal; ali oni niso razumeli, kaj bi to bilo, kar jim je pravil. 043 JOH 010 007 Tedaj jim Jezus zopet reče: Resnično resnično vam pravim, da sem jaz vrata ovcam. 043 JOH 010 008 Vsi, kolikorkoli jih je prišlo pred menoj, tatjé so in razbojniki: ali ovce jih niso poslušale. 043 JOH 010 009 Jaz sem vrata; skozi mene če kdo vnide, zveličal se bo, in pojde noter in izšel bo, in našel bo pašo. 043 JOH 010 010 Tat ne vnide, razen da ukrade in ubije in pogubí: jaz sem prišel, da bi življenje imeli, in obilno imeli. 043 JOH 010 011 Jaz sem dober pastir; dober pastir poklada dušo svojo za ovce. 043 JOH 010 012 Najemnik pa, in kdor ni pastir, komur niso ovce lastne, vidi volka, da gre, pa popustí ovce, in odbeží: in volk jih razgrabi, in razpodí ovce. 043 JOH 010 013 Najemnik pa odbeží, ker je najemnik, in ne mara za ovce. 043 JOH 010 014 Jaz sem dober pastir; in poznam svoje, in moje poznajo mene: 043 JOH 010 015 Kakor oče mene pozná, in jaz očeta poznam. In dušo svojo pokladam za ovce. 043 JOH 010 016 Tudi drugih ovâc imam, ktere niso iz tega hleva; tudi té moram pripeljati, in poslušale bodo glas moj: in ena čreda bo, eden pastir. 043 JOH 010 017 Za to me oče ljubi, ker jaz dušo svojo pokladam, da jo zopet vzemem. 043 JOH 010 018 Nihče je ne jemlje od mene, nego sam od sebe jo pokladam. Oblast imam, da položim; in oblast imam, da jo zopet vzemem. To zapoved sem prejel od očeta svojega. 043 JOH 010 019 In med Judi nastane zopet razpor za voljo teh besed. 043 JOH 010 020 Govorilo pa jih je veliko od njih: Hudiča ima in neumen je: kaj ga poslušate? 043 JOH 010 021 Drugi so pravili: Kdor ima hudiča, ne govorí tako; ali more hudič slepcem odpirati oči? 043 JOH 010 022 Bil je pa praznik obnovljenja v Jeruzalemu, in bila je zima. 043 JOH 010 023 In sprehajal se je Jezus po lopi Solomonovej. 043 JOH 010 024 In obstopijo ga Judje, in govorili so mu: Doklej nas v nevednosti pustiš? Če si ti Kristus, povej nam na ravnost. 043 JOH 010 025 Odgovorí jim Jezus: Povedal sem vam, pa ne verujete. Dela, ktera jaz delam v ime očeta svojega, ta pričajo za-me. 043 JOH 010 026 To da vi ne verujete, ker niste od mojih ovâc, kakor sem vam povedal. 043 JOH 010 027 Moje ovce poslušajo glas moj, in jaz jih poznam; in za menoj gredó, 043 JOH 010 028 In jaz jim bom dal večno življenje; in na vekomaj ne bodo poginile, in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. 043 JOH 010 029 Oče moj, kteri mih jih je dal, veči je od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz roke očeta mojega. 043 JOH 010 030 Jaz in oče sva eno. 043 JOH 010 031 In zopet zgrabijo Judje kamenje, da bi ga kamenjali. 043 JOH 010 032 Odgovorí jim Jezus: Veliko dobrih del sem vam pokazal od očeta svojega; za ktero od teh del me boste kamenjali? 043 JOH 010 033 Odgovoré mu Judjé, govoreč: Za dobro delo te ne bomo kamenjali, nego za kletvino, in ker se ti, ki si človek, delaš Boga. 043 JOH 010 034 Odgovorí jim Jezus: Ni li pisano v zakonu vašem: "Jaz sem rekel: bogovi ste?" 043 JOH 010 035 Če je tiste imenoval bogove, kterim je beseda Božja bila (in pismo se ne more razvezati, ): 043 JOH 010 036 Kaj meni pa, ki me je oče posvetil in na svet poslal, pravite vi: Preklinjaš! ker sem rekel: Sin Božji sem? 043 JOH 010 037 Če ne delam del očeta svojega, ne verujete mi; 043 JOH 010 038 Če pa delam, če tudi meni ne verujete, verujte delom: da razpoznate in boste verovali, da je oče v meni, in jaz v njem. 043 JOH 010 039 In zopet so ga gledali prijeti; ali izmakne jim se iz rók. 043 JOH 010 040 In odide zopet na oni kraj Jordana, na kraj, kjer je poprej Janez bil, ko je krstil; in ostane tu. 043 JOH 010 041 In veliko jih pride k njemu; in pravili so: Janez res ni nobenega čudeža storil; ali karkoli je Janez povedal za tega, bilo je vse resnično. 043 JOH 010 042 In veliko jih je tu verovalo va-nj. 043 JOH 011 001 Bil je pa en bolnik, Lazar iz Betanije, iz vasí Marije in Marte sestre njene, 043 JOH 011 002 (A Marija, ktere brat Lazar je bolan bil, bila je ta, ki je pomazilila Gospoda z miro, in otrla noge njegove z lasmí svojimi.) 043 JOH 011 003 Sestri torej pošljete k njemu, govoreč: Gospod, glej, kogar ljubiš, bolan je. 043 JOH 011 004 Ko pa Jezus sliši, reče: Ta bolezen ni na smrt, nego na slavo Božjo, da se sin Božji po njej oslavi. 043 JOH 011 005 Jezus je pa Marto in sestro njeno in Lazarja ljubil. 043 JOH 011 006 Ko je torej slišal, da je bolan, tedaj je ostal dva dní na tistem mestu, kjer je bil. 043 JOH 011 007 Po tem pa reče učencem svojim: Pojdimo zopet v Judejo. 043 JOH 011 008 Učenci mu rekó: Rabi, ravnokar so te Judje hoteli kamenjati, pa greš zopet tje? 043 JOH 011 009 Jezus odgovorí; Nima li dan dvanajst ur? Če kdo po dnevu hodi, ne spotiče se, ker vidi luč tega sveta. 043 JOH 011 010 Če pa kdo po noči hodi, spotiče se, ker ni luči v njem. 043 JOH 011 011 To je povedal, in po tem reče: Lazar prijatelj naš je zaspal; pa grem, da ga zbudim. 043 JOH 011 012 Rekó mu tedaj učenci njegovi: Gospod, če je zaspal, ozdravel bo. 043 JOH 011 013 Rekel je pa Jezus za smrt njegovo; a oni so mislili, da pravi za spanje sna. 043 JOH 011 014 Tedaj jim Jezus razločno pové: Lazar je umrl. 043 JOH 011 015 In radujem se za voljo vas, da nisem tam bil, da boste verovali; pa pojdimo k njemu. 043 JOH 011 016 Tedaj reče Tomaž, (ki se imenuje Dvojček, ) součencem: Pojdimo še mi, da umremo ž njim. 043 JOH 011 017 Ko pa pride Jezus, najde ga, da je uže štiri dní v grobu 043 JOH 011 018 (Bila je pa Betanija blizu Jeruzalema, kakih petnajst bežajev.) 043 JOH 011 019 In veliko izmed Judov jih je bilo prišlo k Marti in Mariji, da bi ji tolažili po njunem bratu. 043 JOH 011 020 Ko pa Marta zasliši, da Jezus gre, odide mu naproti; a Marija je domá sedela. 043 JOH 011 021 Marta tedaj reče Jezusu: Gospod, ko bi bil tu bil, brat moj ne bi bil umrl. 043 JOH 011 022 Pa tudi sedaj vém, da karkoli boš od Boga prosil, da ti bo dal Bog. 043 JOH 011 023 Reče jej Jezus: Vstal bo brat tvoj. 043 JOH 011 024 Marta mu reče: Vém, da bo vstal, o vstajanji poslednji dan. 043 JOH 011 025 Reče jej Jezus: Jaz sem vstajanje in življenje; kdor v mene veruje, živel bo, če tudi umre. 043 JOH 011 026 In vsak, kdor živí in veruje v mé, ne bo umrl vekomaj. Veruješ li to? 043 JOH 011 027 Reče mu: Dà, Gospod! jaz verujem, da si ti Kristus, sin Božji, ki je imel na svet priti. 043 JOH 011 028 In rekši to, odide, in pokliče skrivaj Marijo sestro svojo, govoreč: Učenik je tu in te kliče. 043 JOH 011 029 Ona, ko zasliši, hitro vstane in odide k njemu. 043 JOH 011 030 (Ni pa še Jezus prišel v vas: nego bil je na mestu, kjer ga je bila Marta srečala.) 043 JOH 011 031 Ko so pa Judje, kteri so bili ž njo v hiši in so jo tolažili, videli, da je Marija hitro vstala in izšla, odidejo za njo, govoreč: Na grob gre, da bo tam jokala. 043 JOH 011 032 Marija pa, ko pride tje, kjer je Jezus bil, in ga ugleda, pade mu pred noge, govoreč mu: Gospod, ko bi bil tu bil, brat moj ne bi bil umrl. 043 JOH 011 033 Jezus pa, ko jo vidi, da joka, in Jude, kteri so bili ž njo prišli, da jokajo, zgrozí se v duhu, in postane sam žalosten, 043 JOH 011 034 In reče: Kam ste ga položili? Rekó mu: Gospod, pridi in poglej! 043 JOH 011 035 Jezus se zajoka. 043 JOH 011 036 Judje so tedaj govorili: Glej, kako ga je ljubil! 043 JOH 011 037 A nekteri od njih rekó: Ali ni mogel ta, ki je slepemu oči odprl, storiti, da tudi ta ne bi bil umrl? 043 JOH 011 038 In Jezus se zopet zgrozí v sebi, in pride na grob. Bila je pa jama, in kamen je ležal na njej. 043 JOH 011 039 Jezus velí: Vzdignite kamen! Reče mu sestra ranjkega, Marta: Gospod, uže smrdí; kajti štiri dnî je v grobu. 043 JOH 011 040 Velí jej Jezus: Ali ti nisem rekel, da če boš verovala, videla boš slavo Božjo? 043 JOH 011 041 Tedaj vzdignejo kamen, kjer je mrtvi ležal. A Jezus povzdigne oči kvišku, in reče: Oče, zahvaljujem ti, da si me uslišal. 043 JOH 011 042 Pa jaz sem vedel, da me vsegdar poslušaš; ali rekel sem za voljo ljudstva, ktero okoli stojí, da bodo verovali, da si me ti poslal. 043 JOH 011 043 In ko je to rekel, zakliče z močnim glasom: Lazar, pojdi ven! 043 JOH 011 044 In mrtvi izide, povezan na nogah in rokah s povoji, in obraz njegov je bil obezan s prtom. Velí jim Jezus: Razvežite ga, in pustite, naj odide. 043 JOH 011 045 In od Judov, kteri so bili prišli k Mariji, in so videli, kaj je Jezus storil, verovalo jih je veliko va-nj. 043 JOH 011 046 A nekteri od njih odidejo k Farizejem, in povedó jim, kaj je Jezus storil. 043 JOH 011 047 In véliki duhovni in Farizeji zberó zbor, in govorili so: Kaj bomo storili? kajti ta človek dela velike čudeže. 043 JOH 011 048 Če ga tako pustimo, verovali bodo vsi va-nj; in prišli bodo Rimljani, in vzeli nam bodo zemljo in narod. 043 JOH 011 049 A eden od njih, neki Kajfa, kteri je bil tisto leto véliki duhoven, reče jim: Vi nič ne véste; 043 JOH 011 050 In tudi ne mislite, da nam je bolje, da eden človek umre za ljudstvo, nego da bi ves narod poginil. 043 JOH 011 051 Tega pa ni rekel sam od sebe; temveč ker je bil tisto leto véliki duhoven, prerokoval je, da mora Jezus za ves narod umreti; 043 JOH 011 052 In ne samo za narod, nego da tudi razkropljene otroke Božje zbere v eno čredo. 043 JOH 011 053 Od tega dné torej so sklenili, da ga bodo umorili. 043 JOH 011 054 Jezus pa ni več očitno hodil med Judi, nego odšel je odtod v kraj blizu puščave, v mesto, ktero so imenuje Efraim, in tu je prebival z učenci svojimi. 043 JOH 011 055 Bila je pa blizu Velika noč Judovska; in veliko iz tega kraja jih pride v Jeruzalem pred Veliko nočjó, da se očistijo. 043 JOH 011 056 In iskali so Jezusa, in pogovarjali so se med seboj, stoječ v tempeljnu: Kaj vam se zdí, da ne pride na praznik? 043 JOH 011 057 Dali so bili pa véliki duhovni in Farizeji zapoved, da če kdo zvé, kje da je, naj pové, da ga zgrabijo. 043 JOH 012 001 Šest dnî pred Veliko nočjó pa pride Jezus v Betanijo, kjer je Lazar bil, kteri je bil umrl, in ga je obudil iz mrtvih. 043 JOH 012 002 In napravijo mu tu pojedinjo, in Marta je stregla; a Lazar je bil eden od teh, kteri so ž njim sedeli za mizo. 043 JOH 012 003 Marija pa, vzemši funt prave dragocene nardove mire, pomazili noge Jezusove, in otre mu z lasmí svojimi noge; in hiša se napolni vonja od mire. 043 JOH 012 004 Tedaj reče eden od učencev njegovih, Juda Simonov Iškarijan, kteri ga je imel izdati: 043 JOH 012 005 Za kaj se ni prodala ta mira za tri sto grošev, in dala ubogim? 043 JOH 012 006 Rekel je pa to, ne da bi mu bilo skrb za uboge, nego ker je tat bil, in imel je mošnjo, in nosil je, kar se je metalo va-njo. 043 JOH 012 007 Jezus pa mu reče: Pusti jo; za dan pogreba mojega je to prihranila. 043 JOH 012 008 Kajti uboge imate vsegdar s seboj, a mene nimate vsegdar. 043 JOH 012 009 Zvedelo je pa veliko ljudstva izmed Judov, da je tu; ter pridejo ne samo za voljo Jezusa, nego da bi tudi Lazarja videli, kterega je bil obudil iz mrtvih. 043 JOH 012 010 Véliki duhovni pa se posvetujejo, da bi tudi Lazarja umorili; 043 JOH 012 011 Ker jih je za voljo njega veliko izmed Judov odhajalo, in verovali so v Jezusa. 043 JOH 012 012 Drugi dan pa veliko ljudstva, ktero je bilo prišlo na praznik, slišavši, da gre Jezus v Jeruzalem, 043 JOH 012 013 Vzemó palmove veje, in izidejo mu naproti, in vpili so: Hosana! Blagoslovljen, kteri gre v imenu Gospodovem, kralj Izraelov! 043 JOH 012 014 In Jezus najde osliča, in usede se na-nj, kakor je pisano: 043 JOH 012 015 "Ne boj se, hči Sionska! glej, kralj tvoj gre, sedeč na žrebetu oslice." 043 JOH 012 016 Tega pa učenci njegovi poprej niso razumeli; nego ko se je Jezus oslavil, tedaj so se spomenili, da je bilo to za njega pisano, in da so mu to storili. 043 JOH 012 017 A ljudstvo je pričevalo, ktero je bilo ž njim, ko je Lazarja poklical iz groba, in ga obudil iz mrtvih. 043 JOH 012 018 Za to mu je tudi ljudstvo naproti prišlo, ker je slišalo, da je ta čudež storil. 043 JOH 012 019 Farizeji tedaj rekó med seboj: Vidite, da nič ne opravite! Glej, svet je odšel za njim. 043 JOH 012 020 Bili so pa med tistimi, ki so dohajali, da bi molili na praznik, nekteri Grki. 043 JOH 012 021 Ti torej pristopijo k Filipu, ki je bil iz Betsajde Galilejske, in prosili so ga, govoreč: Gospod, Jezusa bi radi videli. 043 JOH 012 022 Filip pride, in pové Andreju; in Andrej in Filip povesta Jezusu. 043 JOH 012 023 Jezus pa jima odgovorí, govoreč: Prišel je čas, da se sin človečji oslavi. 043 JOH 012 024 Resnično resnično vam pravim: Zrno pšenično, če pade na zemljo in ne umrè, ono bo samo ostalo; če pa umrè, obrodí veliko sadú. 043 JOH 012 025 Kdor dušo svojo ljubi, izgubil jo bo; a kdor dušo svojo sovraži, ohranil jo bo za večno življenje. 043 JOH 012 026 Če kdo meni služi, naj gre za menoj; in kjer bom jaz, tam bo tudi služabnik moj: in če kdo meni služi, njega bo oče ljubil. 043 JOH 012 027 Sedaj je duša moja žalostna; in kaj hočem reči? Oče, reši me te ure! Pa za to sem prišel na to uro. 043 JOH 012 028 Oče, oslavi ime svoje: In glas se oglasi z neba: Oslavil sem ga, in zopet ga bom oslavil. 043 JOH 012 029 Ljudstvo torej, ktero je stalo in je slišalo, pravilo je, da je zagrmelo. Drugi so pravili: Angelj mu je govoril. 043 JOH 012 030 Jezus odgovorí in reče: Ta glas se ni oglasil za voljo mene, nego za voljo vas. 043 JOH 012 031 Sedaj je sodba tega sveta; sedaj bo vojvoda tega sveta izgnan ven. 043 JOH 012 032 In jaz, kedar bom povišan od zemlje, potegnil bom vse k sebi. 043 JOH 012 033 (To je pa pravil, da je na znanje dal, s kakošno smrtjo bo umrl.) 043 JOH 012 034 Odgovorí mu ljudstvo: Mi smo slišali iz zakona, da bo Kristus ostal vekomaj; in kako praviš ti: Sin človečji mora biti povišan? Kdo je ta sin človečji? 043 JOH 012 035 Reče jim torej Jezus: Še malo časa je luč z vami. Hodite, dokler imate luč, da vas ne objeme tema; in kdor po temi hodi, ne vé, kam gre. 043 JOH 012 036 Dokler luč imate, verujte v luč, da boste sinovi luči. To je Jezus povedal, in odšel je, in skril se je od njih. 043 JOH 012 037 In da si ravno je toliko čudežev storil pred njimi, niso verovali va-nj; 043 JOH 012 038 Da se izpolni beseda Izaija preroka, ktero je rekel: "Gospod, kdo je veroval našej besedi! In roka Gospodova komu se je razodela?" 043 JOH 012 039 Verovati pa za to niso mogli, ker je zopet rekel Izaija: 043 JOH 012 040 "Oslepil jim je očí, in okamenil jim je srce: da ne bi z očmí videli, in s srcem umeli in se spreobrnili, in bi jih uzdravil." 043 JOH 012 041 To je rekel Izaija, ko je videl slavo njegovo, in je govoril o njem. 043 JOH 012 042 Vendar jih je pa tudi veliko izmed knezov verovalo vanj; pa za voljo Farizejev niso priznavali, da ne bi bili izpahnjeni iz shajališč: 043 JOH 012 043 Kajti ljubili so slavo človeško bolj, nego slavo Božjo. 043 JOH 012 044 Jezus pa zavpije in reče: Kdor veruje v mé, ne veruje v mé, nego v tega, kteri me je poslal. 043 JOH 012 045 In kdor mene vidi, vidi tega, kteri me je poslal. 043 JOH 012 046 Jaz sem prišel luč na svet, da vsak, kdor veruje v mé, ne ostane v temi. 043 JOH 012 047 In če kdo moje besede sliši, in ne veruje, jaz ga ne bom sodil; ker nisem prišel, da bi svet sodil, nego da svet zveličam. 043 JOH 012 048 Kdor se mene odreka, in besed mojih ne sprejema, ima ga, kteri ga bo sodil: beseda, ktero sem govoril, ona ga bo sodila poslednji dan. 043 JOH 012 049 Kajti jaz nisem sam od sebe govoril; nego oče, kteri me je poslal, on mi je zapoved dal, kaj da naj povém in kaj naj govorim. 043 JOH 012 050 In vém, da je zapoved njegova večno življenje. Kar torej jaz govorim, govorim tako, kakor mi je oče povedal. 043 JOH 013 001 Pred praznikom velikonočnim pa, ko je vedel Jezus, da je njegov čas prišel, da prejde s tega sveta k očetu: ker je ljubil svoje, kteri so bili na svetu, ljubil jih je do konca. 043 JOH 013 002 In po večerji, (ko je bil uže hudič Judu Simonovemu Iškarijanu položil v srce, naj ga izdá, ) 043 JOH 013 003 Vedoč Jezus, da mu je dal oče vse v roke, in da je od Boga izšel in k Bogu gre, 043 JOH 013 004 Vstane od večerje, in sleče oblačilo, in vzeme opasnik, ter se opaše. 043 JOH 013 005 Po tem vlije v umivalnico vode, in začne umivati učencem noge, in otirati z opasnikom, s kterim je bil opasan. 043 JOH 013 006 Ter pride k Simonu Petru: in on mu reče: Gospod, ti mi boš umival noge? 043 JOH 013 007 Jezus odgovorí in mu reče: Kar jaz delam, ti sedaj ne véš; ali zvedel boš po tem. 043 JOH 013 008 Reče mu Peter: Ne boš mi umival nog, na vekomaj ne! Odgovorí mu Jezus: Če te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj. 043 JOH 013 009 Reče mu Simon Peter: Gospod, ne samo nog mojih, nego tudi roke in glavo! 043 JOH 013 010 Reče mu Jezus: Kdor je umit, ne potrebuje, razen da noge umije, ker je ves čist; in vi ste čisti, ali ne vsi. 043 JOH 013 011 Poznal je namreč izdajalca svojega; za to je rekel: Niste vsi čisti. 043 JOH 013 012 Ko jim je pa umil noge, in je oblačilo svoje vzel, usede se zopet, in reče jim: Véste li, kaj sem vam storil? 043 JOH 013 013 Vi me imenujete: Učenik! in: Gospod! in prav pravite; ker sem. 043 JOH 013 014 Če sem pa jaz, Gospod in učenik, umil vam noge, dolžni ste tudi vi eden drugemu umivati noge. 043 JOH 013 015 Izgled sem vam dal namreč, da kakor sem jaz storil, tudi vi delajte tako. 043 JOH 013 016 Resnično resnično vam pravim: Hlapec ni veči od gospodarja svojega; tudi poslanec ni veči, kakor tisti, kteri je poslal. 043 JOH 013 017 Če to véste, blagor vam, če je storite. 043 JOH 013 018 Ne pravim za vse vas; jaz vém, ktere sem izvolil: ali da se izpolni pismo: "Ta, ki z menoj kruh jé, vzdignil je peto svojo zoper mé." 043 JOH 013 019 Uže sedaj vam pravim, predno se je zgodilo, da kedar se zgodí, verujete, da sam jaz. 043 JOH 013 020 Resnično resnično vam pravim: Če koga pošljem, kdor ga sprejme, sprejme mene: kdor pa mene sprejme, sprejme tega, kteri me je poslal. 043 JOH 013 021 Ko je Jezus to povedal, postane žalosten v duhu, in zatrdi in reče: Resnično resnično vam pravim, da me bo eden od vas izdal. 043 JOH 013 022 Učenci njegovi so se torej pogledovali med seboj, pomišljevaje, za kterega da pravi. 043 JOH 013 023 Slonel je pa za mizo eden učencev njegovih na naročji Jezusovem, kterega je Jezus ljubil. 043 JOH 013 024 Simon Peter torej namigne temu, da naj vpraša, kdo da bi bil, za kogar pravi. 043 JOH 013 025 In on leže Jezusu na prsi, in reče mu: Gospod, kdo je? 043 JOH 013 026 Jezus odgovorí: Ta je, komur bom jaz omočivši, grižljaj podal. In omočivši grižljaj, podá Judu Simonovemu Iškarijanu. 043 JOH 013 027 In po grižljaji, tedaj vnide va-nj satan. In Jezus mu reče: Kar delaš, stóri hitro. 043 JOH 013 028 Tega pa ni razumel nobeden od teh, kteri so sedeli za mizo, čemu mu je rekel. 043 JOH 013 029 Nekteri namreč so mislili, ker je Juda mošnjo imel, da mu Jezus pravi: Nakupi, kar nam je treba za praznik; ali, da naj dá kaj ubogim. 043 JOH 013 030 In on vzeme mošnjo, in izide; bila je pa noč. 043 JOH 013 031 Ko je pa izšel, reče Jezus: Sedaj se je sin človečji oslavil, in Bog se je oslavil v njem. 043 JOH 013 032 Če se je Bog oslavil v njem, oslavil bo tudi Bog njega v sebi, in precej ga bo oslavil. 043 JOH 013 033 Sinčeki! še malo sem z vami. Iskali me boste, in kakor sem Judom povedal: Kamor jaz grem, vi ne morete priti, pravim sedaj tudi vam. 043 JOH 013 034 Novo zapoved vam dajem, da se ljubíte med seboj; kakor sem jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubíte med seboj. 043 JOH 013 035 V tem vas bodo poznali vsi, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen eden do drugega. 043 JOH 013 036 Reče mu Simon Peter: Gospod, kam greš? Odgovorí mu Jezus: Kamor grem, ne moreš sedaj za menoj iti; prišel boš pa pozneje za menoj. 043 JOH 013 037 Reče mu Peter: Gospod, za kaj ne morem sedaj za teboj iti? dušo svojo bom položil za-te. 043 JOH 013 038 Odgovorí mu Jezus: Dušo svojo boš položil za-me? Resnično resnično ti pravim: Ne bo zapel petelin, dokler me trikat ne zatajiš. 043 JOH 014 001 Ne bodi vam srce plašno! Verujte v Boga, in v mé verujte. 043 JOH 014 002 V hiši očeta mojega je veliko stanovališč; a če ne, povedal bi vam. Grem vam pripravljat prostora. 043 JOH 014 003 In ko odidem in vam prostor pripravim, prišel bom zopet, in vzel vas bom k sebi: da boste tudi vi tam, kjer bom jaz. 043 JOH 014 004 In kam jaz grem, véste, tudi pot véste. 043 JOH 014 005 Reče mu Tomaž: Gospod, ne vémo, kam greš; in kako moremo vedeti pot? 043 JOH 014 006 Reče mu Jezus: Jaz sem pot in resnica in življenje; nihče ne pride k očetu, razen po meni. 043 JOH 014 007 Ko bi mene poznali, poznali bi tudi očeta mojega; in odsihmal ga poznate, in videli ste ga. 043 JOH 014 008 Reče mu Filip: Gospod! pokaži nam očeta, in dosti nam je. 043 JOH 014 009 Reče mu Jezus: Toliko časa sem z vami, in nisi me poznal, Filip? Kdor je mene videl, videl je očeta: in kako praviš ti: Pokaži nam očeta? 043 JOH 014 010 Ne veruješ li, da sem jaz v očetu, in oče v meni? Besed, ktere vam jaz pravim, ne govorim sam od sebe; nego oče, kteri v meni prebiva, on dela dela. 043 JOH 014 011 Verujte mi, da sem jaz v očetu, in oče v meni; a če ne, verujte mi vsaj za voljo del. 043 JOH 014 012 Resnično resnično vam pravim: Kdor veruje v mé, tudi on bo delal dela, ktera jaz delam, in delal bo veča od teh: kajti jaz grem k očetu. 043 JOH 014 013 In karkoli boste v ime moje prosili, to bom storil: da se oslavi oče v sinu. 043 JOH 014 014 Če boste kaj prosili v ime moje, jaz bom storil. 043 JOH 014 015 Če me ljubite, izpolnjujte zapovedi moje. 043 JOH 014 016 In jaz bom prosil očeta, in drugega tolažnika vam bo dal, da ostane z vami vekomaj, 043 JOH 014 017 Duha resnice, kterega svet ne more prejeti, ker ga ne vidi, in ga tudi ne pozna; vi ga pa poznate, ker v vas prebiva, in v vas bo. 043 JOH 014 018 Ne bom vas pustil sirot; prišel bom k vam. 043 JOH 014 019 Še malo, in svet me ne bo videl; a vi me boste videli: ker jaz živim, živeli boste tudi vi. 043 JOH 014 020 Tisti dan boste vi razpoznali, da sem jaz v očetu svojem, in vi v meni, in jaz v vas. 043 JOH 014 021 Kdor zapovedi moje ima in jih izpolnjuje, on je ta, ki me ljubi; kdor pa mene ljubi, ljubil ga bo oče moj: in jaz ga bom ljubil, in razodel mu se bom sam. 043 JOH 014 022 Reče mu Juda, ne Iškarijan: Gospod! kako je to, da se boš nam razodel, in ne svetu? 043 JOH 014 023 Jezus odgovorí in mu reče: Če me kdo ljubi, izpolnjeval bo besedo mojo, in oče moj ga bo ljubil, in prišli bomo k njemu, in nastanili se bomo pri njem. 043 JOH 014 024 Kdor me ne ljubi, ta besed mojih ne izpolnjuje; in beseda, ktero slišite, ni moja, nego očeta, kteri me je poslal. 043 JOH 014 025 To sem vam povedal, dokler sem z vami. 043 JOH 014 026 Tolažnik pa, Duh sveti, kterega vam bo oče v ime moje poslal, on vas bo vse učil, in spominjal vas bo vsega, kar sem vam povedal. 043 JOH 014 027 Mir vam zapuščam, mir svoj vam dajem; ne dajem vam jaz, kakor svet daje. Ne bodi vam srce plašno in boječe! 043 JOH 014 028 Slišali ste, da sem vam jaz rekel: Grem, in prišel bom k vam. Ko bi me ljubili, veselili bi se, da sem rekel: K očetu grem; kajti oče moj je veči od mene. 043 JOH 014 029 In povedal sem vam sedaj, predno se je zgodilo, da kedar se zgodí, da boste verovali. 043 JOH 014 030 Ne bom več veliko z vami govoril; gre namreč vojvoda tega sveta, in na meni nima ničesar: 043 JOH 014 031 Nego da svet spozna, da ljubim očeta, in delam tako, kakor mi je oče zapovedal. Vstanite, pojdimo odtod! 043 JOH 015 001 Jaz sem prava trta, in oče moj je vinogradnik. 043 JOH 015 002 Vsako mladiko na meni, ktera ne rodí sadú, njo bo odrezal; in vsako, ktera rodí sad, očistil jo bo, da bo več sadú rodila. 043 JOH 015 003 Vi ste uže čisti, za voljo besede, ktero sem vam govoril. 043 JOH 015 004 Ostanite v meni, in jaz bom v vas. Kakor mladika sama od sebe ne more roditi sadú, če ne ostane na trti: tako tudi vi, če ne ostanete v meni. 043 JOH 015 005 Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni, in jaz v njem, ta bo rodil veliko sadú: kajti brez mene ne morete ničesar storiti. 043 JOH 015 006 Kdor ne ostane v meni, vržen bo ven kakor mladika, in osuší se, in zberó jih in vržejo na ogenj, in zgoré. 043 JOH 015 007 Če ostanete v meni, in besede moje v vas ostanejo: prosite, karkoli hočete, in zgodilo vam se bo. 043 JOH 015 008 S tem se bo oče moj oslavil, da obrodite veliko sadú; in moji učenci boste. 043 JOH 015 009 Kakor je oče mene ljubil, ljubim tudi jaz vas; ostanite v ljubezni mojej. 043 JOH 015 010 Če boste zapovedi moje izpolnjevali, ostali boste v ljubezni mojej; kakor sem jaz zapovedi očeta svojega izpolnil, in prebivam v ljubezni njegovej. 043 JOH 015 011 To sem vam povedal, da moja radost ostane v vas, in da se vaša radost dopolni. 043 JOH 015 012 Moja zapoved je ta, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. 043 JOH 015 013 Veče ljubezni od té nima nikdor, da kdo dušo svojo položi za prijatelje svoje. 043 JOH 015 014 Vi ste prijatelji moji, ako delate, kar vam ukazujem. 043 JOH 015 015 Ne imenujem vas več hlapcev, ker hlapec ne vé, kaj dela gospodar njegov; nego imenoval sem vas prijatelje, ker sem vam vse, kar sem slišal od očeta svojega, oznanil. 043 JOH 015 016 Niste izvolili vi mene, nego jaz sem izvolil vas, in postavil sem vas, da vi greste in obrodite sad, in da sad vaš ostane: da karkoli boste očeta v moje ime prosili, da vam bo dal. 043 JOH 015 017 To vam zapovedujem, da se ljubíte med seboj. 043 JOH 015 018 Če vas svet sovraži, védite, da je mene poprej sovražil, nego vas. 043 JOH 015 019 Ko bi bili od sveta, svet bi svoje ljubil; ker pa niste od sveta, nego sem vas jaz odbral od sveta, za to vas svet sovraži. 043 JOH 015 020 Spominjajte se besede, ktero sem vam jaz rekel: Hlapec ni veči od gospodarja svojega. Če so mene pregnali, pregnali bodo tudi vas; če so mojo besedo ohranili, ohranili bodo tudi vašo. 043 JOH 015 021 Ali to vse vam bodo delali za voljo imena mojega, ker ne poznajo tega, kteri me je poslal. 043 JOH 015 022 Ko ne bi bil prišel, in jim ne bi bil govoril, ne bi imeli greha; sedaj pa nimajo izgovora za grehe svoje. 043 JOH 015 023 Kdor mene sovraži, sovraži tudi očeta mojega. 043 JOH 015 024 Ko ne bi bil dél storil med njimi, ne bi imeli greha; sedaj so pa videli, in sovražijo mene in očeta mojega. 043 JOH 015 025 Pa da se izpolni beseda, ktera je pisana v zakonu njih: "Sovražili so me zastonj." 043 JOH 015 026 Kedar pa pride tolažnik, kterega vam bom jaz poslal od očeta, Duh resnice, kteri izhaja od očeta, on bo za-me pričal; 043 JOH 015 027 Pa tudi vi boste pričali, ker ste od začetka z menoj. 043 JOH 016 001 To sem vam povedal, da se ne pohujšate. 043 JOH 016 002 Izganjali vas bodo iz shajališč: prišel pa bo čas, da bo vsak, kdor vas bo moril, menil, da Bogu služi. 043 JOH 016 003 In to vam bodo delali, ker niso poznali očeta ne mene. 043 JOH 016 004 Ali to sem vam povedal, da se boste, kedar ta čas pride, spomenili tega, da sem vam jaz povedal; tega vam pa od začetka nisem povedal, ker sem z vami bil. 043 JOH 016 005 A sedaj grem k temu, kteri me je poslal, in nobeden od vas me ne vpraša: Kam greš? 043 JOH 016 006 Temveč ker sem vam to povedal, napolnila vam je žalost srce. 043 JOH 016 007 Ali jaz vam po pravici pravim: Bolje vam je, da jaz odidem. Kajti če ne odidem, ne bo prišel tolažnik k vam; če pa odidem, poslal vam ga bom. 043 JOH 016 008 In kedar on pride, prepričal bo svet greha in pravice in sodbe. 043 JOH 016 009 Greha namreč, ker ne verujejo v mé: 043 JOH 016 010 Pravice pa, ker grem k očetu svojemu, in me ne boste več videli; 043 JOH 016 011 A sodbe, ker je vojvoda tega sveta obsojen. 043 JOH 016 012 Še veliko vam imam povedati; pa sedaj ne morete nositi. 043 JOH 016 013 Kedar pa on pride, Duh resnice, napotil vas bo na vsako resnico; ne bo namreč govoril od sebe, nego govoril bo, kar bo slišal, in oznanjeval vam bo prihodnje rečí. 043 JOH 016 014 On bo mene oslavil, ker bo od mojega vzel in vam oznanil. 043 JOH 016 015 Vse, kar ima oče, moje je; za to sem rekel, da bo od mojega vzel in vam oznanil 043 JOH 016 016 Malo, in ne boste me videli; in zopet malo, in videli me boste; ker jaz grem k očetu. 043 JOH 016 017 Tedaj rekó nekteri od učencev njegovih med seboj: Kaj je to, kar nam pravi: Malo, in ne boste me videli; in zopet malo, in videli me boste? in: Ker jaz grem k očetu? 043 JOH 016 018 In govorili so: Kaj je to, kar pravi: malo? Ne vémo, kaj pravi. 043 JOH 016 019 Jezus pa spozná, da ga hočejo vprašati, in reče jim: Ali za to se pohujšujete med seboj, ker sem rekel: Malo, in ne boste me videli; in zopet malo, in videli me boste? 043 JOH 016 020 Resnično resnično vam pravim, da boste jokali vi in plakali, in svet se bo radoval; a vi boste žalostni: ali žalost vaša se bo premenila v radost. 043 JOH 016 021 Žena, kedar rodí, ima žalost, ker je čas nje prišel; ali kedar porodí dete, ne spominja se več britkosti, od radosti, da se je rodil človek na svet. 043 JOH 016 022 Tako tudi vas sedaj žalost objemlje; pa zopet vas bom videl, in srce vaše se bo radovalo, in radosti vaše vam ne bo nihče odvzel. 043 JOH 016 023 In tisti dan me ne boste ničesar vpraševali. Resnično resnično vam pravim, da karkoli boste očeta v ime moje prosili, dal vam bo. 043 JOH 016 024 Doslej niste v ime moje ničesar prosili. Prosite, in prejeli boste, da bo radost vaša dopolnjena. 043 JOH 016 025 To sem vam povedal v prilikah; ali prišel bo čas, ko vam ne bom več govoril v prilikah, nego vam bom odkrito oznanjeval za očeta. 043 JOH 016 026 Tisti dan boste v ime moje prosili; in ne pravim vam, da bom jaz prosil očeta za vas: 043 JOH 016 027 Kajti oče vas sam ljubi, ker ste vi mene ljubili, in ste verovali, da sem jaz izšel od Boga. 043 JOH 016 028 Izšel sem od očeta, in prišel sem na svet; in zopet zapuščam svet, in grem k očetu. 043 JOH 016 029 Rekó mu učenci njegovi; Glej, sedaj razločno govoriš, in prilike nobene ne praviš. 043 JOH 016 030 Sedaj vémo, da vse véš, in ti ni treba, da bi te kdo vpraševal. Po tem ti verujemo, da si od Boga izšel. 043 JOH 016 031 Odgovorí jim Jezus: Ali sedaj verujete? 043 JOH 016 032 Glej, prišel bo čas, in sedaj je prišel, da se boste razkropili vsak na svojo stran in mene boste samega pustili; pa nisem sam, ker je oče z menoj. 043 JOH 016 033 To sem vam povedal, da boste mir imeli v meni. Na svetu boste britkost imeli; ali ne bojte se, jaz sem svet premagal. 043 JOH 017 001 To je povedal Jezus, ter povzdigne očí svoje na nebo, in reče: Oče, prišel je čas; oslavi sina svojega, da tudi sin tvoj tebe oslavi: 043 JOH 017 002 Kakor si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da vsem ktere si mu dal, dá večno življenje. 043 JOH 017 003 Večno življenje je pa to, da poznajo tebe edinega resničnega Boga, in kogar si poslal, Jezusa Kristusa. 043 JOH 017 004 Jaz sem te oslavil na zemlji; delo, ktero si mi dal, da ga storim, dodelal sem. 043 JOH 017 005 Sedaj pa oslavi, oče, ti mene sam pri sebi, s slavo, ktero sem imel pri tebi, predno je svet postal. 043 JOH 017 006 Razodel sem ime tvoje ljudém, ktere si mi dal od sveta; tvoji so bili, in meni si jih dal: in besedo tvojo so ohranili. 043 JOH 017 007 Sedaj vedó, da je vse, kar si mi dal, od tebe: 043 JOH 017 008 Kajti besede, ktere si meni dal, dal sem njim; in oni so sprejeli, in razpoznali so resnično, da sem od tebe izšel, in verovali so, da si me ti poslal. 043 JOH 017 009 Jaz prosim za-nje; ne prosim za svet, nego za té, ktere si mi dal, ker so tvoji. 043 JOH 017 010 In vse moje je tvoje, in tvoje moje; in oslavil sem se v njih. 043 JOH 017 011 In nisem več na svetu, in tí so na svetu, in jaz grem k tebi. Oče sveti! ohrani jih v ime svoje, ktere si mi dal, da bodo eno, kakor mi. 043 JOH 017 012 Dokler sem bil ž njimi na svetu, varoval sem jih v ime tvoje; ohranil sem jih, ktere si mi dal, in nobeden njih ni poginil, razen sin pogube, da se izpolni pismo. 043 JOH 017 013 A sedaj grem k tebi, in to govorim na svetu, da bodo imeli radost mojo izpolnjeno v sebi. 043 JOH 017 014 Jaz sem jim dal besedo tvojo, in svet jih sovraži, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. 043 JOH 017 015 Ne prosim, da jih s sveta vzemi, nego da jih obvaruj zlega. 043 JOH 017 016 Od sveta niso, kakor jaz nisem od sveta. 043 JOH 017 017 Posveti jih v resnici svojej; tvoja beseda je resnica. 043 JOH 017 018 Kakor si mene poslal na svet, poslal sem tudi jaz njih na svet. 043 JOH 017 019 In za njih se jaz sam posvečujem, da bodo tudi oni posvečeni v resnici. 043 JOH 017 020 Ne prosim te pa samo za té, nego tudi za tiste, kteri bodo po njih besedi verovali v mé: 043 JOH 017 021 Da bodo vsi eno; kakor ti, oče, v meni, in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nas eno: da bo svet veroval, da si me ti poslal. 043 JOH 017 022 In jaz sem slavo, ktero si meni dal, njim dal; da bodo eno, kakor smo mi eno: 043 JOH 017 023 Jaz v njih, in ti v meni, da bodo združeni v eno, in da spozna svet, da si me ti poslal, in si jih ljubil, kakor si mene ljubil. 043 JOH 017 024 Oče, ktere si mi dal, bočem, da kjer jaz bom, da bodo tudi oni z menoj: da bodo videli mojo slavo, ktero si mi dal, ker si me ljubil, predno je svet postal. 043 JOH 017 025 Oče pravični! svet tebe ni poznal, a jaz sem te poznal, in ti so poznali, da si me li poslal. 043 JOH 017 026 In oznanil sem jim ime tvoje, in oznanjeval ga bom: da bo ljubezen, s ktero si mene ljubil, v njih, in jaz v njih. 043 JOH 018 001 Rekši to Jezus, izide z učenci svojimi črez potok Cedron, kjer je bil vrt, v kterega vnide on in učenci njegovi. 043 JOH 018 002 Vedel je pa tudi Juda, izdajalec njegov, za ta kraj; ker se je pogostoma shajal Jezus tu z učenci svojimi. 043 JOH 018 003 Juda torej vzeme drhal, in služabnike od vélikih duhovnov in Farizejev, in pride tje s svetilnicami in bakljami in orožjem. 043 JOH 018 004 Jezus pa, ker je vse vedel, kaj se bo ž njim zgodilo, izide, in reče jim: Koga iščete? 043 JOH 018 005 Odgovoré mu: Jezusa Nazarečana. Jezus jim reče: Jaz sem. Stal je pa ž njimi tudi Juda, izdajalelec njegov. 043 JOH 018 006 Ko jim je pa rekel: Jaz sem, odstopili so nazaj, in padli so na zemljo. 043 JOH 018 007 In zopet jih vpraša: Koga iščete? Oni pa rekó: Jezusa Nazarečana. 043 JOH 018 008 Jezus odgovorí: "Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite, naj ti odidejo. 043 JOH 018 009 Da se izpolni beseda, ktero jim je bil rekel: Ktere si mi dal, nobenega od njih nisem izgubil. 043 JOH 018 010 A Simon Peter je imel meč, in izdere ga, in udari hlapca vélikega duhovna, in odseka mu desno uho. Ime pa je bilo hlapcu Malha. 043 JOH 018 011 Pa reče Jezus Petru: Vtakni meč svoj v nožnice. Ali naj keliha, kterega mi je podal oče, ne pijem? 043 JOH 018 012 Tedaj drhal in poglavar in služabniki Judovski Jezusa zgrabijo, in zvežejo ga. 043 JOH 018 013 In odpeljejo ga najprej k Anu; bil je namreč tast Kajfa, kteri je bil tisto leto véliki duhoven. 043 JOH 018 014 Bil je pa Kajfa tisti, kteri je bil Judom nasvetoval, da je bolje, da eden človek za ljudstvo umre. 043 JOH 018 015 Šel je pa za Jezusom Simon Peter, in neki drugi učenec. Ta učenec je bil pa z vélikim duhovnom znan, ter vnide z Jezusom na dvor vélikega duhovna. 043 JOH 018 016 A Peter je stal zunaj pri vratih. Tedaj izide drugi učenec, kteri je bil z vélikim duhovnom znan, in reče vratarici, in odpelje Simona noter. 043 JOH 018 017 Dekla vratarica pa reče Petru: Ali nisi tudi ti izmed učencev tega človeka? On reče: Nisem. 043 JOH 018 018 A hlapci in služabniki so bili zanetili ogenj, ker je bilo mraz, ter so stali in se ogrevali; stal je pa tudi Peter med njimi in se je grel. 043 JOH 018 019 A véliki duhoven vpraša Jezusa za učence njegove, in za nauk njegov. 043 JOH 018 020 Jezus mu odgovorí: Jaz sem očitno govoril svetu; jaz sem vsegdar učil v shajališči in v tempeljnu, kjer se vsegdar Judje shajajo, in skrivaj nisem ničesar govoril. 043 JOH 018 021 Kaj vprašuješ mene? Vprašaj tiste, kteri so slišali, kaj sem jim govoril; glej, oni vedó, kaj sem jaz govoril. 043 JOH 018 022 Ko je pa to rekel, udari eden od služabnikov, kteri so tam stali, Jezusa po licu, in reče: Tako odgovarjaš vélikemu duhovnu? 043 JOH 018 023 Odgovorí mu Jezus: Če sem hudo govoril, izpričaj, da je hudo; če pa dobro, po kaj me biješ? 043 JOH 018 024 Ana ga pošlje zvezanega k vélikemu duhovnu Kajfu. 043 JOH 018 025 A Simon Peter je stal in se grel. Rekó mu tedaj: Ali nisi tudi ti izmed učencev njegovih? On utají, in reče: Nisem. 043 JOH 018 026 Eden od hlapcev vélikega duhovna, rojak tistemu, kteremu je bil Peter odsekal uho, reče: Te li nisem jaz videl ž njim na vrtu? 043 JOH 018 027 Peter pa zopet utají, in precej zapoje petelin. 043 JOH 018 028 A Jezusa so odpeljali od Kajfa v sodnišnico. Bilo je pa zjutraj; in oni niso šli v sodnišnico, da se ne bi oskrunili, nego da bi jedli velikonočno jagnje. 043 JOH 018 029 Tedaj izide Pilat k njim, in reče: Kakošno tožbo imate zoper tega človeka? 043 JOH 018 030 Odgovoré in rekó mu: Ko ta ne bi bil hudodelnik, to ti ga ne bi bili izročili. 043 JOH 018 031 Pa jim Pilat reče: Vzemite ga vi, in sodite ga po svojej postavi. Judje pa mu rekó: Mi ne smemo nikogar umoriti. 043 JOH 018 032 Da se izpolni Jezusova beseda, ktero jim je rekel, ko je zaznamoval, s kakošno smrtjo bo umrl. 043 JOH 018 033 In Pilat vnide zopet v sodnišnico, in pokliče Jezusa, in reče mu: Ti si kralj Judovski? 043 JOH 018 034 Odgovorí mu Jezus: Praviš li to sam od sebe, ali so ti drugi za-me rekli? 043 JOH 018 035 Pilat odgovorí: Jeli sem jaz Jud? Tvoj narod in véliki duhovni so te meni izročili; kaj si storil? 043 JOH 018 036 Jezus odgovorí: Moje kraljestvo ni s tega sveta; ko bi bilo moje kraljestvo s tega sveta, moji služabniki bi bili branili, da ne bi bil Judom izročen: sedaj pa kraljestvo moje ni odtod. 043 JOH 018 037 Tedaj mu Pilat reče: Torej kralj si ti? Jezus odgovorí: Ti praviš, da sem jaz kralj. Jaz sem za to rojen, in za to sem prišel na svet, da pričam resnico. Vsak, kdor je od resnice, posluša glas moj. 043 JOH 018 038 Pilat mu reče: Kaj je resnica? In ko je to rekel, izide zopet k Judom, in reče jim: Jaz ne nahajam nobene krivice na njem. 043 JOH 018 039 Je pa navada pri vas, da vam enega izpustim na Veliko noč; hočete li torej, da vam izpustim kralja Judovskega? 043 JOH 018 040 Pa zavpijejo zopet vsi, govoreč: Ne tega, nego Baraba. Bil je pa Baraba razbojnik. 043 JOH 019 001 Tedaj Pilat Jezusa vzeme, in biča. 043 JOH 019 002 In vojaki spletó krono s trnja in mu jo denejo na glavo, in oblečejo mu škrlaten plašč, 043 JOH 019 003 In govorili so: Zdrav, kralj Judovski! in bíli so ga po licu. 043 JOH 019 004 Pilat pa zopet izide ven, in reče jim: Glej, peljem vam ga ven, da spoznate, da ne nahajam na njem nobene krivice. 043 JOH 019 005 In Jezus izide ven, noseč trnjevo krono, in škrlatni plašč. In reče jim: Glej, človek! 043 JOH 019 006 Ko ga pa véliki duhovni in služabniki ogledajo, zavpijejo, govoreč: Križaj! križaj! Velí jim Pilat: Vzemite ga vi in križajte; kajti jaz ne nahajam nobene krivice na njem. 043 JOH 019 007 Odgovoré mu Judje: Mi imamo postavo, in po postavi našej je dolžen umreti, ker se je sina Božjega naredil. 043 JOH 019 008 Ko je pa Pilat to besedo slišal, zbojí se bolj. 043 JOH 019 009 In vnide zopet v sodnišnico, in reče Jezusu: Odkod si ti? Jezus pa mu ne dá odgovora. 043 JOH 019 010 Tedaj mu Pilat reče: Meni ne govoriš? Ne véš li, da imam oblast križati te, in da imam oblast izpustiti te? 043 JOH 019 011 Jezus odgovorí: Ne imel bi nobene oblasti nad menoj, da ti ni dano od zgorej: za to ima tisti, kteri me je tebi izročil, veči greh. 043 JOH 019 012 Odsihmal je Pilat gledal, da bi ga izpustil. A Judje so kričali, govoreč: Če tega izpustiš, nisi prijatelj cesarju. 043 JOH 019 013 Ko je pa Pilat to besedo slišal, pripelje ven Jezusa, in sede na sodišče, na mesto, ktero se imenuje Litostroton, Hebrejski pa Gabata. 043 JOH 019 014 Bilo je pa v petek pred Veliko nočjó, okoli šeste ure. In reče Judom: Glej, kralj vaš! 043 JOH 019 015 Oni pa zavpijejo: Vzemi, vzemi, križaj ga! Reče jim Pilat: Kralja vašega bom križal? Véliki duhovni odgovoré: Nimamo kralja, razen cesarja. 043 JOH 019 016 Tedaj jim ga izročí, naj ga križajo. Ter vzemó Jezusa in odpeljejo. 043 JOH 019 017 In noseč križ svoj, izide na mesto, imenovano Črepinjek, ktero se Hebrejski imenuje Golgota. 043 JOH 019 018 Tu ga razpnó, in ž njim dva druga od ene in druge straní, posredi pa Jezusa. 043 JOH 019 019 Napisal je pa Pilat, tudi napis, in del ga je na križ; bilo je pa pisano: Jezus Nazarečan kralj Judovski. 043 JOH 019 020 Ta napis je torej veliko Judov bralo, ker je bil kraj, kjer so Jezusa razpeli, blizu mesta; in bilo je pisano Hebrejski, Grški, Latinski. 043 JOH 019 021 Pravili so torej véliki duhovni Judovski Pilatu: Ne piši: Kralj Judovski; nego, da je sam rekel: Kralj sem Judovski. 043 JOH 019 022 Pilat odgovorí: Kar sem pisal, pisal sem. 043 JOH 019 023 Vojaki pa, ko so bili Jezusa razpeli, vzemó obleko njegovo, (in napravijo štiri dele, vsakemu vojaku del, ) in suknjo. A suknja ni bila šivana, nego od vrha vsa iztkana. 043 JOH 019 024 Za to rekó med seboj: Trgali je ne bomo, nego srečkajmo za njo, čegava bo; da se izpolni pismo, ktero pravi: "Razdelili so obleko mojo med seboj, in za oblačilo moje so vrgli kocko." In vojaki storé tako. 043 JOH 019 025 Stale so pa pri križu Jezusovem mati njegova in sestra matere njegove Marija Kleopova, in Marija Magdalena. 043 JOH 019 026 Ko pa ugleda Jezus mater, in učenca, da stojí, kterega je ljubil, reče materi svojej: Žena, glej, sin tvoj! 043 JOH 019 027 Po tem reče učencu: Glej, mati tvoja! In od tega časa jo je vzel učenec k sebi. 043 JOH 019 028 Po tem, vedoč Jezus, da je uže vse dopolnjeno, da se izpolni pismo, reče: Žejen sem! 043 JOH 019 029 Stala je pa tam posoda polna octa; in oni napolnijo gobo z octom, in ovijejo jo okoli izopa, ter mu pritaknejo k ustom. 043 JOH 019 030 Ko je pa Jezus ocet okusil, reče: Dopolnjeno je! in nakloni glavo, in izročí duha. 043 JOH 019 031 Judje pa, da ne ostane truplo v soboto na križu, ker je bil petek, (bil je namreč ta dan sobotni velik.) zaprosijo Pilata, naj jim goleni prebijejo, in jih snemejo. 043 JOH 019 032 Vojaki torej pridejo in prebijejo prvemu goleni in drugemu, kteri je bil ž njim križan. 043 JOH 019 033 Ko pa pridejo do Jezusa, in vidijo, da je uže umrl, ne polomijo mu goleni: 043 JOH 019 034 Nego eden od vojakov mu prebode s sulico rebra, in precej izide kri in voda. 043 JOH 019 035 In ta, ki je videl, priča, in pričanje njegovo je resnično, in on vé, da govori resnico, da boste vi verovali. 043 JOH 019 036 Zgodilo pa se je to, da se izpolni pismo: "Kost njegova se ne bo prelomila." 043 JOH 019 037 In zopet drugo pismo pravi: "Pogledali bodo, kterega so prebodli." 043 JOH 019 038 Po tem pa zaprosi Pilata Jožef iz Arimateje, (ker je bil učenec Jezusov, to da skrivaj za voljo strahú Judovskega, ) da bi snel truplo Jezusovo: in Pilat dovoli. Ter pride in sneme truplo Jezusovo. 043 JOH 019 039 Pride pa tudi Nikodem, (kteri je bil poprej po noči prišel k Jezusu, in prinese z miro pomešane aloje kakih sto funtov. 043 JOH 019 040 In vzemeta truplo Jezusovo, in zavijeta ga v prte z dišavami vred, kakor imajo Judje navado pokopavati. 043 JOH 019 041 Bil je pa na mestu, kjer je bil križan, vrt, in na vrtu nov grob, v kterega še nikoli nobeden ni bil položen. 043 JOH 019 042 Tu torej, za voljo petka Judovskega, ker je bil grob blizu, položita Jezusa. 043 JOH 020 001 A prvi dan tedna pride Marija Magdalena zgodaj, ko je še tema bila, na grob; in ugleda, da je kamen odvaljen od groba. 043 JOH 020 002 Tedaj odbeží in pride k Simonu Petru in drugemu učencu, kterega je Jezus ljubil, in reče jima: Vzeli so gospoda iz groba, in ne vémo, kam so ga položili. 043 JOH 020 003 In Peter izide in drugi učenec, in prideta na grob. 043 JOH 020 004 Bežala sta pa oba vkupej; in drugi učenec je hitreje bežal kakor Peter, in pride prvi na grob, 043 JOH 020 005 In sklonivši se, ugleda povoje, da ležé; ali vstopil ni. 043 JOH 020 006 Tedaj pride tudi Simon Peter za njim, in vnide v grob, in ugleda povoje, da ležé; 043 JOH 020 007 A prt, kteri je bil na glavi njegovej, ni ležal z drugimi prti, nego bil je posebej zvit na enem kraji. 043 JOH 020 008 Tedaj vnide tudi drugi učenec, kteri je bil prvi prišel na grob, in videl je, in veroval je. 043 JOH 020 009 Nista še namreč vedela pisma, da mora od mrtvih vstati. 043 JOH 020 010 In odšla sta učenca zopet k svojim. 043 JOH 020 011 A Marija je zunej pri grobu stala in jokala. Ko je pa jokala, skloni se v grob, 043 JOH 020 012 In ugleda dva angelja v belih oblačilih, da sedita, eden pri glavi, in eden pri nogah, kjer je bilo ležalo truplo Jezusovo. 043 JOH 020 013 In rečeta jej ona: Žena, kaj jokaš? Reče jima: Ker so Gospoda mojega vzeli, in ne vém, kam so ga položili. 043 JOH 020 014 In ko je to rekla, obrne se nazaj, in ugleda Jezusa, da stojí; ni pa vedela, da je Jezus. 043 JOH 020 015 Reče jej Jezus: Žena, kaj jokaš? koga iščeš? Ona, misleč, da je vrtnar, reče mu: Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil; in jaz ga bom vzela. 043 JOH 020 016 Reče jej Jezus: Marija! Ona se obrne, in reče mu: Rabuni! (kar se pravi: Učenik.) 043 JOH 020 017 Reče jej Jezus: Ne dotikaj se me, ker se še nisem vrnil k očetu svojemu. Pojdi pa k bratom mojim, in povej jim: Grem k svojemu in vašemu očetu, in svojemu Bogu in vašemu Bogu. 043 JOH 020 018 Marija Magdalena pride, in oznani učencem, da je videla Gospoda, in da jej je to rekel. 043 JOH 020 019 Ko je pa pozno bilo, tisti prvi dan tedna, in so bile duri zaprte, kjer so bili učenci zbrani, za voljo strahú Judovskega, pride Jezus in stopi na sredo, in reče jim: Mir vam! 043 JOH 020 020 In ko je to rekel, pokaže jim roke in rebra svoja. In razveselé se učenci njegovi, videč Gospoda. 043 JOH 020 021 A Jezus jim zopet reče: Mir vam! Kakor je oče mene poslal, tudi jaz pošiljam vas. 043 JOH 020 022 In ko je to rekel, dahne, in reče jim: Prejmite svetega Duha. 043 JOH 020 023 Kterimkoli boste grehe odpustili, odpustili jim se bodo; kterimkoli jih boste zadržali, zadržali jim se bodo. 043 JOH 020 024 Tomaž pa, eden od dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, ni bil ž njimi, ko je Jezus prišel. 043 JOH 020 025 Pravili so mu torej drugi učenci: Videli smo Gospoda, On jim pa reče: Če ne vidim na rokah njegovih rane od žrebljev, in ne položim prsta svojega v rano od žrebljev, in ne vložim roke svoje v rebra njegova: ne bom veroval. 043 JOH 020 026 In črez osem dnî so bili zopet učenci njegovi notri, in Tomaž ž njimi. Jezus pride, in duri so bile zaprte, in stopi na sredo, in reče: Mir vam! 043 JOH 020 027 Po tem reče Tomažu: vloži prst svoj sém, in poglej roke moje; in podaj roko svojo, in položi v rebra moja: in ne bodi neveren, nego veren. 043 JOH 020 028 In Tomaž odgovorí, in reče mu: Gospod moj in Bog moj! 043 JOH 020 029 Reče mu Jezus: Ker si me videl, Tomaž, veruješ; blagor jim, kteri ne vidijo pa verujejo. 043 JOH 020 030 In še veliko drugih čudežev je Jezus storil pred učenci svojimi, kteri niso zapisani v teh bukvah. 043 JOH 020 031 A ti so zapisani, da boste verovali, da Jezus je Kristus sin Božji, in da boste verovaje, življenje imeli v ime njegovo. 043 JOH 021 001 Po tem se je Jezus zopet prikazal učencem na morji Tiberijadskem; prikazal se je pa tako-le; 043 JOH 021 002 Bili so skupaj Simon Peter in Tomaž, ki se imenuje Dvojček, in Natanael iz Kane Galilejske, in Zebedejeva, in dva druga izmed učencev njegovih. 043 JOH 021 003 Reče jim Simon Peter: Ribe grem lovit. Rekó mu: Tudi mi pojdemo s teboj. Ter izidejo in vstopijo precej v ladjo, in tisto noč niso nič vjeli. 043 JOH 021 004 Ko je pa uže jutro napočilo, stal je Jezus na bregu: ali učenci niso vedeli, da je Jezus. 043 JOH 021 005 In reče jim Jezus: Otroci! jeli imate kakošne jedí? Odgovoré mu: Ne. 043 JOH 021 006 On jim pa reče: Vrzite mrežo na desno stran ladje, pa boste našli. Ter vržejo, in niso je več mogli vleči od množice rib. 043 JOH 021 007 Tedaj reče učenec, ta, kterega je Jezus ljubil, Petru: Gospod je. Simon Peter pa, ko zasliši, da je Gospod, opaše si srajco, (bil je namreč nag, ) in skoči v morje. 043 JOH 021 008 A drugi učenci pridejo na ladjo, (niso bili namreč daleč od zemlje, nego kakih dvesto komolcev, ) in vlekli so mrežo z ribami. 043 JOH 021 009 Ko pa izstopijo na zemljo, ugledajo ogenj naložen in na njem ribo položeno, in kruh. 043 JOH 021 010 Velí jim Jezus: Prinesite od rib, ktere ste sedaj vjeli. 043 JOH 021 011 Simon Peter vstopi, in izvleče mrežo na zemljo, polno velikih rib sto in tri in petdeset; in da si ravno jih je toliko bilo, ni se mreža raztrgala. 043 JOH 021 012 Velí jim Jezus: Pridite, obedujte! Nobeden pa od učencev si ni upal vprašati ga: Kdo si ti? vedoč, da je Gospod. 043 JOH 021 013 In Jezus pride, in vzeme kruh, in dá jim, in ravno tako ribo. 043 JOH 021 014 To se je uže v tretje prikazal Jezus učencem svojim, odkar je vstal od mrtvih. 043 JOH 021 015 A ko so poobedovali, reče Jezus Simonu Petru: Simon Jonov, ljubiš li me bolj, nego té? Reče mu: Dà, Gospod! ti véš, da te ljubim. Reče mu: Pasi jagnjeta moja. 043 JOH 021 016 Reče mu zopet drugoč: Simon Jonov, ali me ljubiš? Reče mu: Dà, Gospod! ti veš, da te ljubim. Veli mu: Pasi ovce moje. 043 JOH 021 017 Reče mu v tretje: Simon Jonov, ali me ljubiš? Peter postane žalosten, da mu je v tretje rekel: Ali me ljubiš? in reče mu: Gospod! ti vse véš; ti znaš, da te ljubim. Veli mu Jezus: Pasi ovce moje. 043 JOH 021 018 Resnično resnično ti pravim: Ko si bil mlajši, opasoval si se sam, in hodil si, kamor si hotel; kedar boš pa star, raztegnil boš roke svoje, in drugi te bo opasal, in odpeljal te bo, kamor ne boš hotel. 043 JOH 021 019 To je pa povedal, da je na znanje dal, s kakošno smrtjo bo oslavil Boga. In ko je to povedal, reče mu: Pojdi za menoj! 043 JOH 021 020 Obrnivši se pa Peter, ugleda učenca, kterega je Jezus ljubil, da gre za njim, kteri je bil na večerji tudi legel na prsi njegove, in je bil rekel: Gospod! kdo je tisti, ki te bo izdal? 043 JOH 021 021 Ko tega Peter ugleda, reče Jezusu: Gospod! Kaj pa ta? 043 JOH 021 022 Reče mu Jezus: Če hočem, da ostane dotlej, ko pridem, kaj tebi za to? Ti pojdi za menoj. 043 JOH 021 023 In razglasila se je med brati ta beseda: Ta učenec ne bo umrl. Ali Jezus mu ni bil rekel, da ne bo umrl; nego: Če hočem, da ostane dotlej, ko pridem, kaj tebi za to? 043 JOH 021 024 Ta učenec je ta, ki pričuje za to, in je napisal to; in vémo, da je pričevanje njegovo resnično. 043 JOH 021 025 Je pa še drugega veliko, kar je storil Jezus, in to, ko bi se posamez vse napisalo, menim, da tudi ves svet ne bi imel prostora za bukve, ktere bi se napisale. Amen. # # BOOK 044 ACT Acts Apostolska dela 044 ACT 001 001 Prvo torej knjigo sem napisal o vsem, o Teofil, kar je jel Jezus delati in pa učiti, 044 ACT 001 002 Noter do dné, ko se je gor vzel, potem ko je zapovedi dal aposteljnom, ktere je bil po svetem Duhu izvolil. 044 ACT 001 003 Kterim se je tudi po trpljenji svojem živega pokazal, z mnogimi gotovimi znamenji, in jim se je štirideset dnî prikazoval, in govoril o kraljestvu Božjem. 044 ACT 001 004 In ko se je ž njimi sešel, zapovedal jim je, naj ne odidejo iz Jeruzalema, nego čakajo obljube očetove, ktero ste slišali od mene; 044 ACT 001 005 Kajti Janez sicer je krstil z vodo, ali vi se boste krstili z Duhom svetim, ne dolgo po teh dnéh. 044 ACT 001 006 Tí pa, kteri so se bili sešli, vpraševali so ga torej, govoreč: Gospod! ali boš v teh dnéh zopet postavil kraljestvo Izraelovo? 044 ACT 001 007 On pa jim reče: Ni vaše, da bi znali čas ali uro, ktero je Bog svojej oblasti pridržal; 044 ACT 001 008 Nego prejeli boste moč, ko pride sveti Duh na vas, in boste mi priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in noter do kraja zemlje. 044 ACT 001 009 In ko je to povedal, vzdignil se je vpričo njih: in oblak ga je vzel izpred njih očî. 044 ACT 001 010 In ko so gledali za njim, ko je šel na nebo, in glej, moža dva pristopita k njim v belej obleki, 044 ACT 001 011 Ktera tudi rečeta: Možjé Galilejci! kaj stojite in zrete na nebo? Ta Jezus, ki se je gor vzel od vas na nebo, ta bo prišel, kakor ste ga videli, da je šel na nebo. 044 ACT 001 012 Tedaj so se vrnili v Jeruzalem z gore, ktera se imenuje Oljska, in je blizu Jeruzalema, en sobotni dan hodá. 044 ACT 001 013 In ko so bili noter prišli, šli so gor v gornjo izbo, kjer so prebivali: Peter in pa Jakob in Janez in Andrej, Filip in Tomaž, Jernej in Matevž, Jakob Alfejev in Simon Zelot in Juda Jakobov, 044 ACT 001 014 Vsi ti so bili ene misli stanovitni v molitvi in prošnji, z ženami in Marijo materjo Jezusovo, in z brati njegovimi. 044 ACT 001 015 In v te dní vstane Peter sredi učencev, in reče (bilo je pa ljudî kakih sto in dvajset imen). 044 ACT 001 016 Možjé bratje! moralo se je izpolniti to pismo, ktero je prerekel sveti Duh z ustmi Davidovimi, za Juda, kteri je bil vodnik tem, ki so vjeli Jezusa; 044 ACT 001 017 Kajti prištet je bil nam, in prejel je bil del te službe. 044 ACT 001 018 Ta torej je pridobil njivo od nepravičnega plačila, in obesil se je, in razpočil se je po sredi, in izsul se je ves drob njegov. 044 ACT 001 019 In na znanje je prišlo vsem, kteri prebivajo okoli Jeruzalema, tako, da se imenuje tisto polje v lastnem njih jeziku Akeldama, to je Krvavo polje. 044 ACT 001 020 Pisano je namreč v bukvah psalmov: "Dvor njegov naj bo pust, in nikogar naj ne bo, kteri bi prebival v njem;" in: "Škofijstvo njegovo naj prejme drugi." 044 ACT 001 021 Za to je treba, da od teh móž, kteri so bili z nami ves čas, dokler je Gospod Jezus z nami prebival, 044 ACT 001 022 Začenši od krsta Janezovega noter do dné, ko se je gor vzel od nas: da bo eden od teh z nami vred priča vstajenja njegovega. 044 ACT 001 023 Ter postavijo dva, Jožefa, ki se imenuje Barzaba, s priimkom Just, in Matija. 044 ACT 001 024 In moleč rekó: Ti, Gospod, ki poznaš srca vseh, pokaži, kterega od teh dveh si izvolil, 044 ACT 001 025 Da prejme del te službe in aposteljstva, iz kterega je izpadel Juda, da je odšel na svoj kraj. 044 ACT 001 026 In vržejo kocke za nju, in kocka pade na Matija, in prištet je bil enajsterim aposteljnom. 044 ACT 002 001 In ko pride petdeseti dan, bili so vsi ene misli vkupej. 044 ACT 002 002 Kar vstane šum z neba kakor puhanje silnega vetra, in napolni vso hišo, kjer so sedeli. 044 ACT 002 003 Ter prikažejo jim se razdeljeni jeziki kakor ognjeni, in sedejo na vsakega od njih. 044 ACT 002 004 In vsi se napolnijo Duha svetega, in začnó govoriti v drugih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. 044 ACT 002 005 Prebivali pa so v Jeruzalemu Judje, možjé pobožni, od vsakega naroda, kteri so pod nebom. 044 ACT 002 006 Ko se je pa zaslišal ta glas, snide se množica, in groza jih obide; kajti slišal je vsak od njih, da govoré v njegovem jeziku. 044 ACT 002 007 In zavzemali so se in čudili, govoreč med seboj: Glej, niso li vsi ti, ki govoré, Galilejci? 044 ACT 002 008 In kako mi slišimo vsak svoj jezik, v kterem smo se rodili? 044 ACT 002 009 Parčani in Medijani in Elamljani, in kteri prebivamo v Mezopotamiji, in pa Judeji in Kapadociji, Pontu in v Aziji, 044 ACT 002 010 Frigiji in pa Pamfiliji, Egiptu in v straneh Libije, ktera je pri Cireni, in prišelci iz Rima, Judje in pojudeni, 044 ACT 002 011 Krečani in Arabljani: slišimo, da nam govoré v naših jezikih velika dela Božja. 044 ACT 002 012 In vsi so se zavzemali, in strmeli so, govoreč eden drugemu: Kaj če to biti? 044 ACT 002 013 A drugi so se posmehovali, in govorili so: "Sladkega vinca so se napili." 044 ACT 002 014 Tedaj se vstopi Peter z enajsterimi, in povzdigne glas svoj, in reče jim: Možjé Judje in vsi, kteri prebivate okoli Jeruzalema! to vam bodi na znanje, in poslušajte besede moje. 044 ACT 002 015 Ti namreč niso, kakor vi menite, pijani, ko je še le tretja ura dné; 044 ACT 002 016 Nego to je, kar je rečeno po preroku Joelu: 044 ACT 002 017 "In poslednje dní bo, pravi Bog, izlil bom od duha svojega na vse človeštvo, in prerokovali bodo sinovi vaši in hčere vaše; in mladeniči vaši bodo videli prikazni, in starcem vašim se bodo sanjale sanje. 044 ACT 002 018 In tudi na hlapce svoje in na dekle svoje bom tiste dní izlil od duha svojega in prerokovali bodo. 044 ACT 002 019 In pokazal bom čudeže gori na nebu, in znamenja doli na zemlji: kri in ogenj in kajenja dima. 044 ACT 002 020 Solnce se bo premenilo v temo, in mesec v kri, predno pride véliki in slavni dan Gospodov. 044 ACT 002 021 In zgodilo se bo, da vsak, kdor bo klical ime Gospodovo, zveličal se bo." 044 ACT 002 022 Možjé Izraelci! slišali ste te besede: Jezusa Nazarečana, moža, kterega je Bog potrdil med vami z močmí in čudeži in znamenji, ktera je Bog po njem storil med vami, kakor tudi sami véste, 044 ACT 002 023 Tega, po posebnem sklepu in previdnosti Božjej izdanega, vzeli ste, in po rokah krivičnikov pribili in umorili; 044 ACT 002 024 Kterega je Bog obudil, razvezavši vezí smrti, ker ni bilo mogoče, da bi ga bila ona držala, 044 ACT 002 025 Kajti David pravi za-nj: "Gledal sem Gospoda vedno pred seboj, ker je na desnej strani mene, da ne omahnem. 044 ACT 002 026 Za to se je oveselilo srce moje, in obradoval se je jezik moj; pa še tudi telo moje bo počivalo v upanji; 044 ACT 002 027 Ker ne boš pustil duše moje v peklu, in tudi ne boš dal, da bi svetnik tvoj videl trohnenje. 044 ACT 002 028 Naznanil si mi pota življenja; napolnil me boš z veseljem pred obličjem svojim." 044 ACT 002 029 Možjé bratje! naj bo dovoljeno govoriti vam svobodno ob očaku Davidu, da je umrl in pokopan bil, in grob njegov je med nami do tega dné. 044 ACT 002 030 Prerok torej, in vedoč, da mu je Bog s prisego prisegel, da bo po telesu iz semena ledja njegovega zbudil Kristusa, in ga posadil na prestol njegov: 044 ACT 002 031 Videl je naprej, in povedal je za vstajenje Kristusovo, da se duša njegova ni pustila v peklu, in tudi telo njegovo ni videlo trohnenja. 044 ACT 002 032 Tega Jezusa je Bog obudil, čemur smo mi vsi priče. 044 ACT 002 033 Z desnico Božjo torej povišan, in prejemši obljubo svetega Duha od očeta, izlil je to, kar vi sedaj vidite in slišite. 044 ACT 002 034 Kajti David ni šel gor na nebesa, nego sam pravi: "Rekel je Gospod gospodu mojemu: Sedí meni na desno, 044 ACT 002 035 Dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje." 044 ACT 002 036 Za gotovo torej vedi vsa hiša Izraelova, da ga je za Gospoda in Kristusa naredil Bog, tega Jezusa, kterega ste vi križali. 044 ACT 002 037 Ko so pa to slišali, zbode jih v srce, ter rekó Petru in drugim aposteljnom: Kaj nam je storiti, možjé bratje? 044 ACT 002 038 Peter jim pa reče: Spokorite se, in krsti naj se vsakdo izmed vas v ime Jezusa Kristusa za odpuščanje grehov; in prejeli boste dar svetega Duha. 044 ACT 002 039 Kajti za vas je obljuba, in za otroke vaše, in za vse, kteri so daleč, kterekoli bo poklical Gospod Bog naš. 044 ACT 002 040 In z mnogimi drugimi besedami je pričeval in opominjal jih, govoreč: Otmite se od tega hudobnega roda. 044 ACT 002 041 Kteri so torej besedo njegovo radi sprejeli, krstili so se; in pridružilo se je tisti dan kake tri tisoči duš. 044 ACT 002 042 Bili so pa stanovitni v nauku apostolskem in v družbi in v lomljenji kruha in v molitvah: 044 ACT 002 043 Obšel pa je vsako dušo strah, in veliko čudežev in znamenj se je godilo po aposteljnih. 044 ACT 002 044 Vsi pa, kteri so verovali, bili so vkupej, in imeli so vse občno, 044 ACT 002 045 In lastnine in imenja so prodajali, in razdajali so jih vsem, kakor je kdo potreboval. 044 ACT 002 046 In vsak dan so bili stanovitno ene misli v tempeljnu, in lomili so po hišah kruh, in prejemali so jed z veseljem in priprostim srcem, 044 ACT 002 047 Hvaleč Boga in imajoč milost pri vsem ljudstvu. A Gospod je pridajal cerkvi vsak dan teh, kteri so se zveličevali. 044 ACT 003 001 A Peter in Janez sta šla vkupej gor v tempelj ob uri molitve, ob devetih. 044 ACT 003 002 In nosili so nekega moža, kteri je hrom bil iz telesa matere svoje; in pokladali so ga vsak dan pred tempeljnova vrata, ktera se imenujejo Lepa, da je prosil miloščine od teh, kteri so hodili v tempelj. 044 ACT 003 003 Ta, videvši Petra in Janeza, da hočeta iti v tempelj, prosil je, da bi prejel miloščine. 044 ACT 003 004 Peter pa, pogledavši na-nj z Janezom, reče: Poglej na naju! 044 ACT 003 005 In on je gledal na nju, misleč, da bo kaj prejel od nju. 044 ACT 003 006 Peter pa reče: Srebra in zlata nimam; kar pa imam, to ti dam. V ime Jezusa Kristusa Nazarečana, vstani in hodi! 044 ACT 003 007 In prijemši ga za desno roko, vzdigne ga: in precej so se utrdila stopala njegova in gležnji. 044 ACT 003 008 In poskočivši, stal je in hodil, in vnide ž njima v tempelj, hodeč in poskakujoč in hvaleč Boga. 044 ACT 003 009 In videlo ga je vse ljudstvo da hodi in hvali Boga; 044 ACT 003 010 In poznali so ga, da je tisti, ki je za voljo miloščine sedel pri Lepih vratih tempeljnovih in napolnijo se strmenja in groze nad tem, kar mu se je prigodilo. 044 ACT 003 011 Ko se je pa hromi ta, ki je bil ozdravel, držal Petra in Janeza, priteče k njim vse ljudstvo v lopo, ki se imenuje Solomonova, in strmeli so. 044 ACT 003 012 Videč pa to Peter, odgovorí ljudstvu: Možjé Izraelci! kaj se čudite temu, ali kaj naju gledate, kakor da bi bila s svojo močjó ali oblastjo storila, da ta hodi? 044 ACT 003 013 Bog Abrahamov, in Izakov, in Jakobov, Bog očetov naših oslavil je sina svojega Jezusa, kterega ste vi izdali, in zatajili ga pred obličjem Pilatovim, ko je on sodil, naj se izpustí. 044 ACT 003 014 A vi ste svetnika in pravičnega zatajili, in prosili ste, naj vam dá ubijalca. 044 ACT 003 015 A začetnika življenja ste umorili, kterega je Bog obudil iz mrtvih, čemur smo mi priče. 044 ACT 003 016 In za voljo vere v ime njegovo je tega, ki ga vidite in poznate, utrdilo ime njegovo; in vera, ki je po njem, dala mu je popolno to zdravje vpričo vseh vas. 044 ACT 003 017 Ali sedaj, bratje, vém, da ste iz nevednosti storili, kakor tudi poglavarji vaši. 044 ACT 003 018 Bog pa, kar je bil naprej oznanil z ustmi vseh prerokov svojih, da bo Kristus trpel, dopolnil je tako. 044 ACT 003 019 Spokorite se torej in izpreobrnite, da se izbrišejo grehi vaši: da pridejo časi ohlajenja od obličja Gospodovega, 044 ACT 003 020 In pošlje oznanjenega vam Jezusa Kristusa, 044 ACT 003 021 Kterega mora sicer nebo sprejeti do časov, ko se uravna vse, kar je Bog povedal z ustmi svetih prerokov svojih od nekedaj. 044 ACT 003 022 Mojzes namreč je rekel očakom: "Preroka vam bo zbudil Gospod Bog vaš izmed bratov vaših, kakor mene; njega poslušajte v vsem, karkoli vam bo govoril. 044 ACT 003 023 Bo pa, da vsaka duša, ktera ne bo poslušala tega preroka, iztrebila se bo iz ljudstva." 044 ACT 003 024 Pa tudi vsi preroki od Samuela in po tem, kolikorkoli jih je govorilo, oznanili so te dní. 044 ACT 003 025 Vi ste sinovi prerokov in zaveze, ktero je storil Bog z očaki našimi, govoreč Abrahamu: "In v semenu tvojem se bodo blagoslovili vsi narodi zemlje." 044 ACT 003 026 Vam najprej je zbudil Bog sina svojega Jezusa, in poslal, da vas blagoslovi, da se vsak od vas obrne od hudobij svojih. 044 ACT 004 001 Ko sta pa ljudstvu govorila, pristopijo k njima duhovni in poglavar tempeljna in Saduceji. 044 ACT 004 002 Kteri so bili nevoljni, da učita ljudstvo in oznanjujeta v Jezusu vstajanje od mrtvih. 044 ACT 004 003 In položé na nju roke, in denejo ju v ječo do jutra; kajti bil je uže večer. 044 ACT 004 004 Veliko teh pa, kteri so besedo slišali, verovalo jih je; in postalo je število móž kakih pet tisoči. 044 ACT 004 005 Zgodí se pa drugi dan, da se zberó njih poglavarji in starešine in pismarji v Jeruzalemu, 044 ACT 004 006 In Ana véliki duhoven in Kajfa in Janez in Aleksander, in kolikor jih je bilo iz višega duhovskega rodú. 044 ACT 004 007 In postavivši ju na sredo, vpraševali so: S kakošno močjó, ali v čegavo ime sta vidva to storila? 044 ACT 004 008 Tedaj Peter, napolnivši se Duha svetega, reče jim: Poglavarji naroda in starešine! 044 ACT 004 009 Če naju danes izprašujete za dobroto, ktero sva storila bolnemu človeku, kako je on ozdravel: 044 ACT 004 010 Bodi na znanje vsem vam, in vsemu ljudstvu Izraelovemu, da v ime Jezusa Kristusa Nazarečana, kterega ste vi križali, kterega je Bog obudil iz mrtvih, po tem stoji ta pred vami zdrav. 044 ACT 004 011 Ta je kamen, kterega ste vi zidarji zavrgli, kteri je postal glava oglu. 044 ACT 004 012 In v nikomer drugem ni zveličanja; kajti ni ga drugega imena pod nebom danega ljudém, po kterem bi se mi mogli zveličati. 044 ACT 004 013 Videč pa srčnost Petrovo in Janezovo, in vedoč, da sta neučena in priprosta človeka, čudili so se; in poznali so ju, da sta z Jezusom bila. 044 ACT 004 014 In videč človeka, kteri je ozdravel, da stojí ž njima, niso kaj imeli zoper reči. 044 ACT 004 015 In zapovedó jima, naj odideta ven iz zbora, in posvetujejo se med seboj, 044 ACT 004 016 Govoreč: Kaj bomo storili tema človekoma? kajti da se je znani čudež po njima zgodil, znano je vsem, kteri prebivajo v Jeruzalemu, in ne moremo utajiti. 044 ACT 004 017 Ali da se ne razglasí dalje med ljudstvom, zapretimo jima, naj nobenemu človeku več ne govorita o tem imenu. 044 ACT 004 018 In poklicavši ju, zapovedó jima, naj nikoli več ne govorita in učita v ime Jezusovo. 044 ACT 004 019 A Peter in Janez odgovarjajoč jim, rečeta: Sodite, je li prav pred Bogom, da bi vas bolj poslušala, nego Boga. 044 ACT 004 020 Ne moreva namreč, da tega, kar sva videla in slišala, ne bi govorila. 044 ACT 004 021 Oni pa, zapretivši jima, izpusté ju, ko niso nahajali, kako bi ju kaznovali, za voljo ljudstva, ker so vsi hvalili Boga za to, kar se je zgodilo. 044 ACT 004 022 Imel je namreč več nego štirideset let ta človek, na kterem se je zgodil ta čudež ozdravljenja. 044 ACT 004 023 Ko so ju pa izpustili, prideta k svojim, in povesta jim, kaj so jima véliki duhovni in starešine rekli. 044 ACT 004 024 Oni pa, ko so to slišali, povzdignejo ene misli glas k Bogu, in rekó: Gospod, ti Bog, ki si ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih; 044 ACT 004 025 Kteri si z ustmi Davida hlapca svojega rekel: "Za kaj so se togotili pogani, in ljudstva izmišljala prazne reči? 044 ACT 004 026 Postavili so se kralji zemlje, in poglavarji so se zbrali vkupej zoper Gospoda, in zoper Kristusa njegovega." 044 ACT 004 027 Zbrali so se namreč zares zoper svetega sina tvojega Jezusa, kterega si pomazilil, Herod in Pontijski Pilat s pogani in ljudstvom Izraelovim, 044 ACT 004 028 Da storé, kar je roka tvoja in sklep tvoj sklenil, da naj se zgodí. 044 ACT 004 029 In sedaj, Gospod, poglej na njih pretenje, in daj hlapcem svojim, da bodo z vso srčnostjo govorili besedo tvojo, 044 ACT 004 030 S tem, da stegneš roko svojo na uzdravljanje, in da se znamenja in čudeži godé po imenu svetega sina tvojega Jezusa. 044 ACT 004 031 In ko so odmolili, potrese se mesto, na kterem so bili zbrani, in vsi se napolnijo Duha svetega, in govorili so besedo Božjo srčno. 044 ACT 004 032 A množica teh, kteri so verovali, bila je enega srca in enega duha; in nihče ni govoril, da je od tega, kar je imel, njegovega kaj, nego vse jim je bilo občno. 044 ACT 004 033 In z veliko močjó so dajali pričevanje aposteljni za vstajenje Gospoda Jezusa, in milost velika je bila na vseh njih. 044 ACT 004 034 Ni ga bilo namreč ubogega med njimi. Kajti kolikor jih je bilo, kteri so imeli njive ali hiše, prodajali so, in donašali so ceno tega, kar so prodali, 044 ACT 004 035 In pokladali so aposteljnom pred noge; in delilo se je vsakemu, kakor je kdo potreboval. 044 ACT 004 036 Jozej pa, kteremu so aposteljni priimek Barnaba dali (kar se tolmači: Sin tolažbe), Levit, iz Cipra po rodu, 044 ACT 004 037 Ker je imel njivo, prodal je, in prinesel je ceno, in položil je aposteljnom pred noge. 044 ACT 005 001 A neki mož Ananija po imenu, s Safiro ženo svojo prodal je posestvo, 044 ACT 005 002 In utajil je od cene, z vedezom žene svoje: in prinesel je en del in položil aposteljnom pred noge. 044 ACT 005 003 Peter pa reče: Ananija! za kaj je napolnil satan srce tvoje, da si se zlagàl svetemu Duhu, in si utajil od cene njive? 044 ACT 005 004 Ali ne bi bila, ko bi bila ostala, tebi ostala; in prodana, ali ni bila v tvojej oblasti? Kaj, da si to reč položil v srce svoje? Nisi se zlagàl ljudém, nego Bogu. 044 ACT 005 005 Ko je pa Ananija te besede slišal, padel je in je izdahnil. In velik strah je obšel vse, kteri so to poslušali. 044 ACT 005 006 Vstavši pa mladeniči, vzemó ga, in odnesó ven in pokopljejo. 044 ACT 005 007 Zgodí se pa kake tri ure pozneje, pa vnide žena njegova, ne vedoč, kaj se je zgodilo. 044 ACT 005 008 Odgovorí pa jej Peter: Povej mi, ali sta za toliko prodala njivo? Ona pa reče: Dà, za toliko. 044 ACT 005 009 Peter jej pa reče: Kaj, da sta se dogovorila, da bosta izkušala Duha Gospodovega? Glej, noge teh, ki so pokopali moža tvojega, pred durmi so, in ponesó te ven. 044 ACT 005 010 In pri tej priči mu je padla pred noge, in izdahnila je. In ko mladeniči vstopijo, najdejo jo mrtvo, in odnesó jo ven in pokopljejo poleg moža njenega. 044 ACT 005 011 In obšel je strah velik vso cerkev, in vse, kteri so to slišali. 044 ACT 005 012 Po rokah pa aposteljnov godilo se je veliko znamenj in čudežev med ljudstvom: (In bili so vsi ene misli v lopi Solomonovej; 044 ACT 005 013 A od drugih jim se ni upal nihče pridružiti: nego poveličevalo jih je ljudstvo. 044 ACT 005 014 In če dalje bolj so pristopali, kteri so verovali Gospodu, množice móž in pa žen.) 044 ACT 005 015 Tako, da so bolnike na ulice nosili in pokladali na postelje in odre, da bi vsaj senca mimo gredočega Petra koga od njih obsenčila. 044 ACT 005 016 Shajala pa se je tudi množica iz okolnih mest v Jeruzalem, in donašali so bolnike in ktere so mučili nečisti duhovi; in vsi so ozdravljali. 044 ACT 005 017 Vstavši pa véliki duhoven in vsi, kteri so bili ž njim, od ločinke Saducejske, napolnijo se nenavidnosti, 044 ACT 005 018 In položé roke svoje na aposteljne, in denejo jih v občinsko ječo. 044 ACT 005 019 Ali angelj Gospodov odprè po noči vrata ječe, in izpeljavši jih, reče: 044 ACT 005 020 Pojdite, in vstopite se, in govorite v tempeljnu ljudstvu vse besede tega življenja. 044 ACT 005 021 Oni pa, ko so to slišali, vnidejo zjutraj v tempelj, ter so učili. Ko pa pride véliki duhoven in kteri so bili ž njim, skličejo zbor in vse starešinstvo sinov Izraelovih, in pošljejo v ječo, naj jih pripeljejo. 044 ACT 005 022 Ko pa služabniki pridejo, ne najdejo jih v ječi; in vrnejo se in sporočé, 044 ACT 005 023 Govoreč: Ječo smo sicer našli z vso skrbjo zaprtó, in varuhe stoječe pred vratmi; ko smo pa odprli, nismo nikogar notri našli. 044 ACT 005 024 Ko so pa slišali te besede duhoven in pa poglavar tempeljna in véliki duhovni, strmeli so nad njimi, kaj bi to bilo. 044 ACT 005 025 Pa pride nekdo in jim sporoči, govoreč: Glej, možjé, ktere ste deli v ječo, stojé v tempeljnu in učé ljudstvo. 044 ACT 005 026 Tedaj odide poglavar s služabniki, ter jih pripelje, ne s silo, ker so se bali ljudstva, da jih ne bi kamenjalo. 044 ACT 005 027 In ko jih pripeljejo, postavijo jih pred zbor, in vpraša jih véliki duhoven, 044 ACT 005 028 Govoreč: Ali vam nismo ostro naročili, da ne učite v to ime? in glej, napolnili ste Jeruzalem z naukom svojim, in hočete na nas spraviti kri tega človeka. 044 ACT 005 029 Odgovarjajoč pa Peter in aposteljni, rekó: Boga je treba bolj poslušati, nego ljudî. 044 ACT 005 030 Bog očakov naših je obudil Jezusa, kterega ste vi na les obesili in umorili. 044 ACT 005 031 Tega je Bog z desnico svojo povišal za poglavarja in zveličarja, da dá Izraelu pokoro in odpuščanje grehov. 044 ACT 005 032 In mi smo mu priče teh reči, in pa Duh sveti, kterega je dal Bog tem, kteri so njemu pokorni. 044 ACT 005 033 Ko so pa to slišali, srdili so se, in mislili so jih umoriti. 044 ACT 005 034 Pa vstane neki Farizej v zboru, Hamaliel po imenu, učenik postave spoštovan od vsega ljudstva, in ukaže, naj aposteljne malo ven denejo. 044 ACT 005 035 In reče jim: Možjé Izraelci! pomislite dobro za te ljudí, kaj hočete storiti. 044 ACT 005 036 Kajti pred temi dnevi je vstal Tevda, govoreč, da je on nekaj, in pridružilo mu se je število móž kakih štiri sto; on je bil ubit, in vsi, kteri so ga poslušali, razšli so se, in bili so na nič dejani. 044 ACT 005 037 Za tem je vstal Juda Galilejec, v dnéh popisovanja, in potegnil je dosti ljudstva za seboj; in on je poginil, in vsi, kteri so ga poslušali, razkropili so se. 044 ACT 005 038 In za to vam sedaj pravim, da odstopite od teh ljudi, in pustíte jih; kajti če je od ljudî ta naklep ali to delo, razdrlo se bo; 044 ACT 005 039 Če je pa od Boga, ne morete ga razdreti: da se kako ne najde nad vami, da se Bogu ustavljate. 044 ACT 005 040 In poslušali so ga, in poklicavši aposteljne, pretepó jih, in naročé jim, naj ne govoré v ime Jezusovo, ter jih izpusté. 044 ACT 005 041 In oni so šli veseli izpred zbora, da so bili vredni spoznani, za ime njegovo sramoto prejeti. 044 ACT 005 042 In niso nehali v tempeljnu in po hišah vsak dan učiti in oznanjevati Jezusa Kristusa. 044 ACT 006 001 V te dní pa, ko so se učenci množili, vstane godrnjanje Grkov zoper Hebrejce, da se pri vsakdanjej delitvi njih vdove zanemarjajo. 044 ACT 006 002 In dvanajsteri pokličejo množico učencev, in rekó: To ne gre, da bi mi besedo Božjo opuščali, in oskrbljevali mize. 044 ACT 006 003 Ozrite se torej, bratje, po sedmih možéh poštenih izmed sebe, kteri so polni Duha svetega in modrosti, da jih postavimo nad tem opravilom; 044 ACT 006 004 A mi se bomo molitve in službe besede držali. 044 ACT 006 005 In ta beseda je bila vsej množici po godi; ter izvolijo Štefana, moža polnega vere in Duha svetega, in Filipa, in Prohora, in Nikanora, Timona in Parmena, in Nikolaja izpreobrnjenca iz Antijohije. 044 ACT 006 006 Te postavijo pred aposteljne; in molivši, položé na-nje roke. 044 ACT 006 007 In beseda Božja je rastla, in število učencev se je silno množilo v Jeruzalemu; tudi velika truma duhovnov je bila pokorna veri. 044 ACT 006 008 Štefan pa, poln vere in moči, delal je čudeže in velika znamenja med ljudmi. 044 ACT 006 009 In vstane jih nekaj iz shajališča, ktero se imenuje Libertinsko in Cirenejsko in Aleksandrinsko, in teh, kteri so bili iz Cilicije in Azije, in prepirali so se s Štefanom; 044 ACT 006 010 Ali niso se mogli upirati modrosti in Duhu, po kterem je govoril. 044 ACT 006 011 Tedaj podšuntajo možé, kteri naj bi rekli: Slišali smo ga govoriti kletvine zoper Mojzesa in Boga. 044 ACT 006 012 Ter nadražijo ljudstvo in starešine in pismarje, in napadejo in zgrabijo ga, in pripeljejo v zbor, 044 ACT 006 013 In postavijo krive priče, ktere so govorile: Ta človek ne neha govoriti kletvin zoper to sveto mesto in postavo. 044 ACT 006 014 Slišali smo ga namreč, da pravi: Ta Jezus Nazarečan bo razdel to mesto, in premenil bo šege, ktere nam je izročil Mojzes. 044 ACT 006 015 In pogledavši na-nj vsi, kteri so sedeli v zboru, videli so obličje njegovo kakor obličje angelja. 044 ACT 007 001 Tedaj reče véliki duhoven: Je li to tako? 044 ACT 007 002 On pa reče: Možjé bratje in očetje, poslušajte! Bog slave se je prikazal očetu našemu Abrahamu, ko je bil v Mezopotamiji, predno se je nastanil v Haranu, 044 ACT 007 003 In rekel mu je: "Izidi iz zemlje svoje, in od rodovine svoje, in pojdi v zemljo, ktero ti bom pokazal." 044 ACT 007 004 Tedaj je izšel iz zemlje Kaldejske, in nastanil se je v Haranu. In odtod, ko je bil oče njegov umrl, preselil ga je v zemljo, v kterej vi sedaj prebivate. 044 ACT 007 005 In ni mu dal nasledstva v njej, ne za stopinjo noge; in obljubil jo je bil njemu dati v posest, in semenu njegovemu za njim, ko še ni imel sina. 044 ACT 007 006 Rekel pa je Bog tako: "Seme tvoje bo tuje v tujej zemlji, in podvrgli ga bodo sužnosti, in hudo bodo delali ž njim, štiri sto let. 044 ACT 007 007 In narod, kteremu bodo služili, sodil bom jaz," rekel je Bog; "in po tem bodo izšli, in služili bodo meni na tem mestu." 044 ACT 007 008 In dal mu je zavezo obreze; in tako je rodil Izaka, in obrezal ga je osmi dan; in Izak Jakoba, in Jakob dvanajstere očake. 044 ACT 007 009 In očaki so iz nevošljivosti Jožefa prodali v Egipet; in bil je Bog ž njim. 044 ACT 007 010 In rešil ga je iz vseh nadlog njegovih, in dal mu je milost in modrost pred Faraonom kraljem Egiptovskim, in postavil ga je za poglavarja nad Egiptom in vso hišo svojo. 044 ACT 007 011 Prišla pa je lakota na vso zemljo Egiptovsko in Kanaansko, in velika nadloga; in niso našli živeža očaki naši. 044 ACT 007 012 Slišavši pa Jakob, da je žita v Egiptu, poslal je prvikrat očake naše. 044 ACT 007 013 In v drugo so spoznali Jožefa bratje njegovi, in znana je postala Faraonu rodovina Jožefova. 044 ACT 007 014 Poslavši pa Jožef, poklical je očeta svojega Jakoba, in vso rodovino svojo, pet in sedemdeset duš. 044 ACT 007 015 In sešel je Jakob v Egipet, in umrl je on in očetje naši; 044 ACT 007 016 In prenesli so jih v Sihem, in položili v grob, kterega je kupil Abraham za ceno srebra od sinov Hemorja očeta Sihemovega. 044 ACT 007 017 Ko se je pa bližal čas obljube, ktero je prisegel Bog Abrahamu, narastlo je ljudstvo in umnožilo se v Egiptu, 044 ACT 007 018 Dokler ni vstal drugi kralj, kteri ni poznal Jožefa. 044 ACT 007 019 Ta je zvijaško storil z rodom našim, in zatrl je očete naše, da so morali izpostavljati otroke svoje, da ne živé. 044 ACT 007 020 V ta čas se je rodil Mojzes, in bil je prijeten Bogu: kteri je bil tri mesece rejen v hiši očeta svojega. 044 ACT 007 021 A ko je izpostavljen bil, vzela ga je hči Faraonova, in odgojila ga je sebi za sina. 044 ACT 007 022 In naučil se je Mojzes vse modrosti Egiptovske; in bil je mogočen v besedah in v dejanjih. 044 ACT 007 023 Ko je pa dopolnil štirideset let, prišlo mu je na misel obiskati brate svoje sinove Izraelove. 044 ACT 007 024 In ko je videl nekoga, da trpí krivico, obranil ga je, in maščeval je tega, kteri je krivico trpel, in ubil je Egipčana. 044 ACT 007 025 Menil je pa, da bratje njegovi umejo, da jim po njegovej roki hoče dati Bog odrešenje ali oni niso razumeli. 044 ACT 007 026 A drugi dan je prišel k njim, ko so se bojevali, in miril jih je, govoreč: "Možjé, vi ste bratje; po kaj delate krivico eden drugemu?" 044 ACT 007 027 Tisti pa, ki je delal krivico bližnjemu, odpahne ga, govoreč: Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika nad nami? 044 ACT 007 028 Ali me ti hočeš ubiti, kakor si ubil včeraj Egipčana?" 044 ACT 007 029 Mojzes je pa pobegnil na to besedo, in bil je tujec v zemlji Madijamskej, kjer je rodil dva sina. 044 ACT 007 030 In ko se je dopolnilo štirideset let, prikazal mu se je v puščavi gore Sinajske angelj Gospodov v plamenu gorečega grma. 044 ACT 007 031 Mojzes pa, ko je to videl, začudil se je prikazni; in ko je pristopil, da bi pogledal, oglasil mu se je glas Gospodov: 044 ACT 007 032 " Jaz sem Bog očetov tvojih, Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov." Mojzes pa je strepetal, in ni upal pogledati. 044 ACT 007 033 Reče pa mu Gospod: "Izuj obutalo z nog svojih; kajti mesto, na kterem stojiš, sveta je zemlja. 044 ACT 007 034 Dobro sem videl stisko naroda svojega, ki je v Egiptu, in njih zdihovanje sem slišal; in sešel sem, da jih rešim. In sedaj pridi, poslal te bom v Egipet." 044 ACT 007 035 Tega Mojzesa, kteremu so se bili uprli, govoreč: "Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika? tega je Bog za poglavarja in odrešenika poslal po roki angelja, kteri mu se je bil prikazal v grmu. 044 ACT 007 036 Ta jih je izpeljal, delajoč čudeže in znamenja v zemlji Egiptovskej in Rdečem morji, in v puščavi štirideset let. 044 ACT 007 037 Ta je tisti Mojzes, ki je rekel sinovom Izraelovim: "Preroka vam bo obudil Gospod Bog izmed bratov vaših, kakor mene; njega poslušajte." 044 ACT 007 038 Ta je tisti, ki je bil pri množici v puščavi z angeljem, kteri mu je govoril na gori Sinajskej, in z očeti našimi, kteri je prejel besede življenja, da jih nam dá; 044 ACT 007 039 Kteremu niso hoteli pokorni biti očetje naši, nego so ga zavrgli, in obrnili srca svoja v Egipet, 044 ACT 007 040 Rekši Aronu: "Naredi nam bogove, kteri bodo hodili pred nami; kajti ta Mojzes, ki nas je izpeljal iz zemlje Egiptovske, ne vémo, kaj mu se je zgodilo." 044 ACT 007 041 In vlili so tele tiste dni, in darovali so daritev maliku, in veselili so se del rok svojih. 044 ACT 007 042 In odvrnil se je Bog, in izdal jih je, naj služijo ozvezdju neba, kakor je pisano v bukvah prerokov: "Ali ste mi darovali zaklanice in daritve štirideset let v puščavi, hiša Izraelova? 044 ACT 007 043 In ponesli ste šator Molohov, in zvezdo boga svojega Remfana, podobe, ktere ste naredili, da ste jim se poklanjali; in preselil vas bom za Babilon." 044 ACT 007 044 Šator pričevanja so imeli očetje naši v puščavi, kakor jim je zapovedal ta, ki je rekel Mojzesu, naj ga naredí po podobi, ktero je videl; 044 ACT 007 045 Kterega so tudi prejeli očetje naši, in ponesli z Jezusom, v posestvo poganov, ktere je izgnal Bog izpred obličja očetov naših, noter do dnî Davida; 044 ACT 007 046 Kteri je milost našel pred Bogom, in je prosil, da bi našel prebivališče Bogu Jakobovemu. 044 ACT 007 047 A Solomon mu je sezidal hišo. 044 ACT 007 048 Ali Najviši ne prebiva v tempeljnih z rokami narejenih, kakor prerok pravi: 044 ACT 007 049 "Nebo mi je stol, in zemlja podnožje nogam mojim. Kakošno hišo mi boste zidali? pravi Gospod. Ali ktero je mesto za počivanje moje? 044 ACT 007 050 Ni li roka moja vsega tega naredila?" 044 ACT 007 051 Trdovratni in neobrezanih src in ušes! vi se vedno Duhu svetemu upirate; kakor očetje vaši, tudi vi. 044 ACT 007 052 Kterega od prerokov niso pregnali očetje vaši? In pomorili so te, kteri so naprej oznanili prihod pravičnega, kakor izdajalci in ubijalci ste sedaj vi postali; 044 ACT 007 053 Kteri ste prejeli postavo po naredbi angeljev, in je niste ohranili. 044 ACT 007 054 Ko so pa to slišali, togotili so se v srcih svojih, in škripali so z zobmí zoper njega. 044 ACT 007 055 On pa, poln Duha svetega, ozrè se na nebo, in ugleda slavo Božjo, in Jezusa, da stojí na desnici Božjej. 044 ACT 007 056 In reče: Glej, vidim nebesa odprta, in sina človečjega, da stoji na desnici Božjej. 044 ACT 007 057 In zakričavši z močnim glasom, zataknejo ušesa svoja, in planejo ene misli na-nj. 044 ACT 007 058 In izpahnivši ga ven iz mesta, pobijali so ga s kamenjem. In priče so položile oblačila svoja pred noge mladeniču, kteremu je bilo imel Savel. 044 ACT 007 059 In pobijali so s kamenjem Štefana, kteri je klical in govoril: Gospod Jezus, sprejmi duh moj! 044 ACT 007 060 In pokleknivši, zavpije z močnim glasom: Gospod, ne postavi jim tega greha! In rekši to, zaspal je. 044 ACT 008 001 Savel pa je bil privolil na njegovo smrt. In vstalo je ta dan veliko preganjanje zoper cerkev, ktera je bila v Jeruzalemu; in vsi so se razkropili po krajih Judejskih in Samarijskih, razen aposteljnov. 044 ACT 008 002 Pokopali pa so Štefana možjé pobožni, in plakali so zeló za njim. 044 ACT 008 003 A Savel je zatiral cerkev, in hodil je po hišah, in vlačil je možé in žene, ter izdajal v ječo. 044 ACT 008 004 Tí pa, kteri so se bili razkropili, hodili so okrog, oznanjujoč besedo. 044 ACT 008 005 A Filip, ko jo prišel dol v mesto Samarijsko, oznanjeval jim je Kristusa. 044 ACT 008 006 In pazilo je ljudstvo enega duha na to, kar je Filip pravil, poslušajoč in gledajoč znamenja, ktera je delal. 044 ACT 008 007 Kajti duhovi nečisti so iz mnogih, kteri so jih imeli, vpijoč z močnim glasom, izhajali. In veliko mrtvoudnih in hromih je ozdravelo. 044 ACT 008 008 In bila je velika radost v tem mestu. 044 ACT 008 009 Bil je pa neki mož po imenu Simon, kteri je poprej čaral v mestu, in mamil ljudstvo Samarijsko, govoreč, da je on nekaj velikega; 044 ACT 008 010 Kterega so vsi poslušali od najmanjega do največega, govoreč: Ta je vélika moč Božja. 044 ACT 008 011 Poslušali so ga pa za to, ker jih je bil dolgo časa mamil s čarobnimi deli. 044 ACT 008 012 Ko so pa verovali Filipu, kteri je oznanjeval, kar kraljestvo Božje in ime Jezusa Kristusa zadeva, krščevali so se možjé in žene. 044 ACT 008 013 Tedaj je Simon tudi sam veroval; in krstivši se, držal se je Filipa. In videč znamenja in čudeže velike, kteri so se godili, strmel je. 044 ACT 008 014 Slišavši pa aposteljni, kteri so bili v Jeruzalemu, da je sprejela Samarija besedo Božjo, pošljejo jim Petra in Janeza. 044 ACT 008 015 In ko sta prišla dol, molila sta za-nje, da bi prejeli Duha svetega. 044 ACT 008 016 (Kajti na nobenega od njih še ni bil prišel, nego bili so samo krščeni v ime Gospoda Jezusa.) 044 ACT 008 017 Tedaj sta pokladala roke na-nje, in prejemali so Duhu svetega. 044 ACT 008 018 Videvši pa Simon, da se po pokladanji rok aposteljnov daje Duh sveti, prinese jima denarjev, 044 ACT 008 019 Govoreč: Dajta tudi meni to oblast, da, na kogarkoli položim roke, prejme Duha svetega. 044 ACT 008 020 Peter mu pa reče: Srebro tvoje naj s teboj vred pogine, da si pomislil, da se dar Božji more dobiti za denarje. 044 ACT 008 021 Nimaš ga dela ne deleža v tej reči; kajti srce tvoje ni pravo pred Bogom. 044 ACT 008 022 Spokóri se torej od te hudobije svoje, in prosi Boga, da bi li se odpustila misel srca tvojega. 044 ACT 008 023 Kajti vidim te, da si v grenkem žolči in zvezi krivice. 044 ACT 008 024 Odgovarjajoč pa Simon, reče: Prosita vidva za-me Gospoda, da ne pride nič tega na mé, kar sta rekla. 044 ACT 008 025 Ona tedaj, popričavši in govorivši besedo Gospodovo, vrnila sta se v Jeruzalem, in mnogim vasém Samarijanskim sta oznanila evangelj. 044 ACT 008 026 Angelj pa Gospodov reče Filipu, govoreč: Vstani in pojdi proti poldnevu, na cesto, ktera peljá iz Jeruzalema dol v Gazo; ona je pusta. 044 ACT 008 027 In vstavši, odšel je. In glej, mož iz Etijopije skopljenec, komornik Kandake Kraljice Etijopske, kteri je bil nad vsemi zakladi njenimi, in je bil prišel molit v Jeruzalem, 044 ACT 008 028 Vračal se je, in sedeč na vozu svojem, prebiral je preroka Izaija. 044 ACT 008 029 Duh pa reče Filipu: Pristopi in pridruži se temu vozu. 044 ACT 008 030 Pritekši pa Filip, sliši ga, da bere preroka Izaija, ter reče: Ali pa umeš, kar bereš? 044 ACT 008 031 On pa reče: Kako bi mogel, če me kdo ne napoti? Ter zaprosi Filipa, naj vstopi in sede k njemu. 044 ACT 008 032 Vrsta pa pisma, ktero je bral, bila je ta: Kakor ovca na zaklanje se je odpeljal, in kakor je jagnje pred tistim, kteri ga striže, brez glasú: tako ni odprl ust svojih. 044 ACT 008 033 V ponižanji njegovem se je preklicala sodba njegova; a rod njegov kdo bo razložil? kajti življenje njegovo se bo vzelo od zemlje." 044 ACT 008 034 Odgovarjajoč pa skopljenec Filipu, reče: Prosim te, o kom govorí to prerok? o sebi, ali o kterem drugem? 044 ACT 008 035 Filip pa odpre usta svoja, in začenši od tega pisma, oznani mu Jezusa. 044 ACT 008 036 Ko sta pa šla po poti, prideta k nekej vodi: in skopljenec reče: Glej, voda! kaj brani krstiti mi se? 044 ACT 008 037 Filip pa reče: Če veruješ iz vsega srca, smeš. In odgovarjajoč, reče: Verujem, da je Jezus Kristus sin Božji. 044 ACT 008 038 In ukaže voz ustaviti: in snideta oba v vodo, Filip in pa skopljenec: in krsti ga. 044 ACT 008 039 Ko sta bila pa izšla iz vode, vzel je Duh Gospodov Filipa; in ni ga več videl skopljenec: šel je pa vesel svoj pot. 044 ACT 008 040 A Filip se je našel v Azotu; in gredoč skozi, oznanjeval je evangelj vsem mestom, dokler ni prišel v Cezarejo. 044 ACT 009 001 Savel pa, kteri je še dihtel pretenje in smrt zoper učence Gospodove, pristopi k vélikemu duhovnu, 044 ACT 009 002 In izprosi od njega pisem v Damask do shajališč, da če najde koga od tega pota, bodi si možé ali žene, da jih zvezane pripelje v Jeruzalem. 044 ACT 009 003 A ko je bil na poti, zgodí se, da se je bližal Damasku: in nagloma ga obsije svetloba z neba. 044 ACT 009 004 In padši na zemljo, zasliši glas, da mu pravi: Savel, Savel, kaj me preganjaš? 044 ACT 009 005 Pa reče: Kdo si, Gospod? A Gospod reče: Jaz sem Jezus, kterega ti preganjaš; težko ti je proti ostnu brcati. 044 ACT 009 006 In trepetaje in strmeč, reče: Gospod! Kaj hočeš, da naj storím? In Gospod mu reče: Vstani in vnidi v mesto, in tam ti se bo povedalo, kaj ti je treba storiti. 044 ACT 009 007 Možjé pa, kteri so ž njim šli, ustavili so se, in strmeli so, ko so glas sicer slišali, pa nikogar niso videli. 044 ACT 009 008 In vstal je Savel od tâl; in z odprtimi očmí svojimi ni nikogar videl. Tedaj ga primejo za roko in pripeljejo v Damask. 044 ACT 009 009 In tri dní ni videl, in ni jedel ne pil. 044 ACT 009 010 Bil je pa neki učenec v Damasku po imenu Ananija; in reče mu Gospod v prikazni: Ananija! On pa reče: Glej me, Gospod! 044 ACT 009 011 A Gospod njemu: Vstani in pojdi v ulico, ktera se imenuje Ravna, in vprašaj v hiši Judovej po imenu Savla, Taršana. Kajti glej, moli, 044 ACT 009 012 In videl je v prikazni moža po imenu Ananija, da je vstopil in položil na-nj roko, da spregleda. 044 ACT 009 013 Ananija pa odgovorí: Gospod! slišal sem od mnogih za tega moža, koliko hudega je storil svetim tvojim v Jeruzalemu. 044 ACT 009 014 In tu ima oblast od vélikih duhovnov vezati vse, kteri kličejo ime tvoje. 044 ACT 009 015 Pa mu Gospod reče: Pojdi; kajti posoda izvoljena mi je on, da ponese ime moje pred pogane in kralje, in sinove Izraelove. 044 ACT 009 016 Jaz namreč mu bom pokazal, koliko mu je treba za ime moje pretrpeti. 044 ACT 009 017 In Ananija odide, in vnide v hišo, in položivši na-nj roke, reče: Savel brat! Gospod me je poslal, Jezus, kteri ti se je prikazal na poti, po kterej si šel, da spregledaš in se napolniš Duha svetega. 044 ACT 009 018 In precej so odpadle od očî njegovih kakor luskinje, in spregledal je precej, in vstavši, krstil se je; 044 ACT 009 019 In vzemši jedí, okrepčal se je. Bil je pa Savel z učenci, kteri so bili v Damasku, nekaj dnî, 044 ACT 009 020 In precej je po shajališčih oznanjeval Jezusa, da je on sin Božji. 044 ACT 009 021 In zavzemali so se vsi, kteri so poslušali, in govorili so: Ni li ta tisti, ki je pregnal v Jeruzalemu te, kteri so klicali to ime, in je za to sem prišel, da jih povezane popelje vélikim duhovnom? 044 ACT 009 022 Savel pa je če dalje močneji prihajal, in osramotoval je Jude, kteri so prebivali v Damasku, dokazujoč, da je ta Kristus. 044 ACT 009 023 Ko je pa minolo dosti dní, posvetujejo se Judje, da bi ga umorili. 044 ACT 009 024 Ali Savel zvé njih zalezovanje. In stražili so pri vratih noč in dan, da bi ga umorili. 044 ACT 009 025 Ali učenci ga vzemó po noči, in spusté po zidu, po vrvi v koši. 044 ACT 009 026 Ko je pa prišel Savel v Jeruzalem, izkusil se je pridružiti učencem; ali vsi so se ga bali, ker niso verjeli, da je učenec. 044 ACT 009 027 Barnaba ga pa vzeme in pripelje k aposteljnom, in razloží jim, kako je bil na poti videl Gospoda, in da je ž njim govoril, in kako je v Damasku srčno oznanjeval ime Jezusovo. 044 ACT 009 028 In prebival je ž njimi v Jeruzalemu; in srčno je oznanjeval ime Gospoda Jezusa. 044 ACT 009 029 In govoril je in se prepiral z Grki; a oni so gledali, da bi ga umorili. 044 ACT 009 030 Zvedevši pa to bratje, odpeljejo ga dol v Cezarejo, in pošljejo ga v Tars. 044 ACT 009 031 In cerkve po vsej Judeji in Galileji in Samariji so imele mir, in utrjevale so se, in hodile so v strahu Gospodovem, in umnoževale so se s tolažbo Duha svetega. 044 ACT 009 032 Zgodí se pa, da Peter, ko je obiskoval vse, pride tudi k svetim, kteri so prebivali v Lidi. 044 ACT 009 033 In tu najde nekega človeka Eneja po imenu, kteri je uže osem let ležal na odru, in je bil mrtvouden. 044 ACT 009 034 In reče mu Peter: Eneja! Jezus Kristus te uzdravlja; vstani in postelji si sam. In precej je vstal. 044 ACT 009 035 In videli so ga vsi, kteri so prebivali v Lidi in Saronu, in izpreobrnili so se h Gospodu. 044 ACT 009 036 A v Jopi je bila neka učenka po imenu Tabita (ktera se, če raztolmačiš, imenuje Srna); ta je bila polna dobrih del in miloščin, ktere je dajala. 044 ACT 009 037 Zgodilo pa se je v te dni, da je zbolela in umrla; in omivši jo, položili so jo v vrhnjo izbo. 044 ACT 009 038 Ker je pa Lida blizu Jope, in so učenci slišali, da je Peter v njej, pošljejo dva moža k njemu, proseč, naj ne odlaša priti do njih. 044 ACT 009 039 Vstavši pa Peter, odide ž njima; in ko pride, odpeljejo ga v vrhnjo izbo, in obstopijo ga vse vdove, jokajoč in pokazujoč suknje in oblačila, ktera jim je delala Srna, dokler je bila ž njimi. 044 ACT 009 040 Izgnavši pa vse ven Peter, poklekne in moli; in obrnivši se k truplu, reče: Tabita, vstani! In ona odpre očí svoje; in ko ugleda Petra, sede. 044 ACT 009 041 In podavši jej roko, vzdigne jo; in poklicavši svete in vdove, pokaže jo živo. 044 ACT 009 042 In razglasí se po vsej Jopi, in veliko jih je verovalo v Gospoda. 044 ACT 009 043 Zgodí pa se, da je dosti dnî prebil v Jopi pri nekem Simonu strojarji. 044 ACT 010 001 Bil je pa neki mož v Cezareji po imenu Kornelij, stotnik trume, ktera se je imenovala Italijska, 044 ACT 010 002 Pobožen in bogaboječ z vso hišo svojo, kteri je dajal veliko miloščine ljudém, in je molil k Bogu neprenehoma; 044 ACT 010 003 Videl je v prikazni razločno, okoli devete ure dné, angelja Božjega, da je prišel k njemu, in mu je rekel: Kornelij! 044 ACT 010 004 On pa, pogledavši na-nj in uplašivši se, reče: Kaj je, Gospod? Pa mu reče: Molitve tvoje in miloščine tvoje so prišle v spomin pred Bogom. 044 ACT 010 005 In sedaj pošlji v Jopo móž, in pokliči Simona, kteri ima priimek Peter; 044 ACT 010 006 On gostuje pri nekem Simonu strojarji, komur je hiša pri morji: on ti bo povedal, kaj ti je treba storiti. 044 ACT 010 007 Ko je pa angelj, kteri je s Kornelijem govoril, odšel, pokliče dva od domačih svojih, in pobožnega vojaka izmed teh, kteri so mu služili; 044 ACT 010 008 In razloživši jim vse, pošlje jih v Jopo. 044 ACT 010 009 A drugi dan, ko so bili ti na poti in so se mestu bližali, izide Peter na streho molit, okoli šeste ure, 044 ACT 010 010 In postane lačen, in hotel je jesti. Ko so pa oni pripravljali, zamakne se, 044 ACT 010 011 In ugleda nebo odprto, in nekako posodo da shaja na-nj, kakor velik prt, za čvetere ogle privezana, in se spušča na zemljo; 044 ACT 010 012 V kterej so bile vse štirinogate in divje in lazeče živali zemlje, in tice nebeške. 044 ACT 010 013 In oglasí mu se glas: Vstani, Peter, zakolji in jej! 044 ACT 010 014 Peter pa reče: Nikakor ne, Gospod! kajti nikoli nisem jedel kaj nagnjusnega ali nečistega. 044 ACT 010 015 In glas mu zopet v drugo reče: Kar je Bog očistil, ne imej ti za nagnjusno. 044 ACT 010 016 To pa se je zgodilo trikrat. In zopet se je vzela posoda gor na nebo. 044 ACT 010 017 Ko je pa Peter sam pri sebi strmel, kaj bi bila ta prikazen, ktero je videl, in glej, možjé, kteri so bili poslani od Kornelija, izprašali so hišo Simonovo, in stali so pred vratmi; 044 ACT 010 018 In poklicavši, vpraševali so, če Simon s priimkom Peter tu gostuje. 044 ACT 010 019 Ko je pa Peter premišljeval o prikazni, reče mu Duh: Glej, trije možjé te iščejo; 044 ACT 010 020 Vstani torej, in snidi, in pojdi ž njimi, brez pomišljevanja; kajti jaz sem jih poslal. 044 ACT 010 021 In Peter snide k možém, kteri so bili od Kornelija k njemu poslani, in reče: Glej, jaz sem, kterega iščete; kaj je vzrok, za voljo kterega ste prišli? 044 ACT 010 022 Oni pa rekó: Kornelij stotnik, mož pravičen in pobožen, imajoč dobro pričevanje od vsega naroda Judovskega, prejel je povelje od angelja svetega, naj te pokliče v hišo svojo, da sliši besede od tebe. 044 ACT 010 023 Tedaj jih noter pokliče in vzeme pod streho. A drugi dan izide Peter ž njimi, in nekaj bratov, kteri so bili v Jopi, odide ž njim. 044 ACT 010 024 In drugi dan vnidejo v Cezarejo; a Kornelij jih je pričakoval, sklicavši rojake svoje in bližnje prijatelje. 044 ACT 010 025 Ko se pa zgodi, da Peter vnide, pride mu Kornelij naproti, in pade na noge, ter se pokloni. 044 ACT 010 026 Peter pa ga vzdigne, govoreč: Vstani! tudi jaz sem človek. 044 ACT 010 027 In govoreč ž njim, vnide in najde jih veliko zbranih, 044 ACT 010 028 In reče jim: Vi véste, kako nespodobno je možu Judu družiti se ali hoditi k tujcu; in meni je Bog pokazal, naj ne imenujem nikogar nagnjusnega ali nečistega. 044 ACT 010 029 Za to sem tudi brez pomišljevanja prišel, ko sem bil poklican. Vprašujem torej, iz kterega vzroka ste me poklicali? 044 ACT 010 030 In Kornelij reče: Od četrtega dné noter do te ure sem se postil, in ob devetej uri sem molil v hiši svojej; in glej, mož se postavi pred menoj v svetlem oblačilu, in reče: 044 ACT 010 031 Kornelij, uslišana je molitev tvoja, in miloščine tvoje so v spominu pred Bogom. 044 ACT 010 032 Pošlji torej v Jopo, in pokliči Simona s priimkom Petra; on gostuje v hiši Simona strojarja pri morji: on ti bo povedal, ko pride. 044 ACT 010 033 Za to sem precej poslal k tebi; in ti si prav storil, da si prišel. Sedaj torej vsi mí pred Bogom stojimo, da slišimo vse, kar ti je zapovedano od Boga. 044 ACT 010 034 Tedaj Peter odpre usta, in reče: V resnici vidim, da Bog ne gleda na lice, 044 ACT 010 035 Nego v vsakem narodu, kdor se ga bojí in dela pravico, prijeten mu je. 044 ACT 010 036 Besedo, ktero je poslal sinovom Izraelovim, oznanjujoč mir po Jezusu Kristusu (ta je vsem Gospod): 044 ACT 010 037 Vi véste, kaj se je zgodilo po vsej Judeji, počenši od Galileje, po krstu, kterega je oznanjeval Janez: 044 ACT 010 038 Jezusa iz Nazareta, kako ga je pomazilil Bog z Duhom svetim in močjó; kteri je prešel, delajoč dobroto in uzdravljajoč vse, ktere je bil hudič posedel, ker je bil Bog ž njim. 044 ACT 010 039 In mi smo priče vsemu, kar je storil v deželi Judovskej, in v Jeruzalemu: kterega so na les obesili in umorili. 044 ACT 010 040 Tega je Bog obudil tretji dan, in dal mu je, da se je pokazal. 044 ACT 010 041 Ne vsemu ljudstvu, nego pričam poprej izvoljenim od Boga, nam, kteri smo ž njim jedli in pili, potem ko je bil vstal od mrtvih, 044 ACT 010 042 In ukazal nam je, naj oznanjujemo ljudstvu, in pričamo, da je on odločeni od Boga sodnik živih in mrtvih. 044 ACT 010 043 Temu vsi preroki pričajo, da bo po imenu njegovem prejel odpuščanje grehov vsak, kdor veruje va-nj. 044 ACT 010 044 Ko je Peter še govoril te besede, pade Duh sveti na vse, kteri so poslušali. 044 ACT 010 045 In zavzemó se verni iz obreze, kteri so bili s Petrom prišli, da se je tudi na pogane izlil dar Duha svetega; 044 ACT 010 046 Kajti slišali so jih govoriti jezike, in poveličevati Boga. Tedaj odgovorí Peter: 044 ACT 010 047 Ali more kdo vodo zabraniti, da se ne bi krstili ti, ki so Duha svetega prejeli, kakor tudi mi? 044 ACT 010 048 In ukaže jih krstiti v ime Gospoda. Tedaj ga zaprosijo, naj bi ostal pri njih nekoliko dnî. 044 ACT 011 001 Slišali pa so aposteljni in bratje, kteri so bili v Judeji, da so tudi pogani sprejeli besedo Božjo. 044 ACT 011 002 In ko je prišel Peter v Jeruzalem, prepirali so se z njim, kteri so bili iz obreze, 044 ACT 011 003 Govoreč: K možém neobrezanim si šel, in jedel si ž njimi. 044 ACT 011 004 Peter pa začne, in izkladal jim je po vrsti, govoreč: 044 ACT 011 005 Jaz sem v mestu Jopi molil, in videl sem v zamaknenji prikazen, da je shajala nekaka posoda, kakor velik prt, in se je za čvetere ogle spuščala z neba, in prišla noter do mene. 044 ACT 011 006 In pogledavši va-njo, opazim in ugledam štirinogate in divje in lazeče živali zemlje, in tice nebeške. 044 ACT 011 007 In zaslišim glas, da mi pravi: Vstani, Peter, zakolji in jej! 044 ACT 011 008 In rekel sem; Nikakor ne, Gospod! kajti nagnjusnega ali nečistega ni nikoli nič prišlo v usta moja. 044 ACT 011 009 Odgovorí pa mi glas v drugo z neba: Kar je Bog očistil, ne imej ti za nagnjusno. 044 ACT 011 010 To pa se je zgodilo trikrat, in zopet se je potegnilo vse na nebo. 044 ACT 011 011 In glej, precej se trije možjé postavijo pred hišo, v kterej sem bil, poslani iz Cezareje k meni. 044 ACT 011 012 In reče mi Duh, naj grem brez pomišljevanja ž njimi. Prišlo je pa z menoj tudi tehle šest bratov, in vstopili smo v hišo moževo. 044 ACT 011 013 In povedal nam je, kako je videl angelja v hiši svojej, da je pristopil in mu rekel: Pošlji v Jopo móž, in pokliči Simona s priimkom Petra, 044 ACT 011 014 Kteri ti bo govoril besede, po kterih se boš zveličal ti in vsa hiša tvoja. 044 ACT 011 015 Ko sem pa jel govoriti, pade sveti Duh na-nje, kakor tudi na nas v začetku. 044 ACT 011 016 Tedaj sem se spomenil besede Gospodove, kakor je povedal: "Janez sicer je krstil z vodo, ali vi se boste krstili z Duhom svetim." 044 ACT 011 017 Ko jim je torej Bog dal ravno ta dar, kakor tudi nam, kteri smo verovali v Gospoda Jezusa Kristusa: kdo pa sem bil jaz, da bi bil mogel Bogu zabraniti? 044 ACT 011 018 Ko so pa to slišali, umolknili so, in slavili so Boga, govoreč: Torej tudi poganom je Bog dal pokoro za življenje. 044 ACT 011 019 Ti pa, kteri so se bili razkropili za voljo stiske, ktera je nastala za Štefana, prišli so noter do Fenicije, nikomur ne govoreč besede, razen samo Judom. 044 ACT 011 020 Bili so pa nekteri od njih možjé Ciprani in Cirenci, kteri so, ko so bili prišli v Antijohijo, govorili tudi Grkom, in oznanjevali Gospoda Jezusa. 044 ACT 011 021 In bila je roka Gospodova ž njimi; in veliko število jih je verovalo in izpreobrnilo se h Gospodu. 044 ACT 011 022 In prišel je glas o tem do ušes cerkve, ktera je bila v Jeruzalemu; in poslali so Barnaba, naj odide do Antijohije. 044 ACT 011 023 Ta, ko je prišel, in je videl milost Božjo, oveselil se je, in prosil je vse, naj s stanovitnim srcem ostanejo v Gospodu. 044 ACT 011 024 Kajti bil je mož dober in poln Duha svetega in vere. In pridružilo se je veliko ljudstva Gospodu. 044 ACT 011 025 Tedaj izide Barnaba v Tars iskat Savla; in ko ga je našel, pripelje ga v Antijohijo. 044 ACT 011 026 In zbirala sta se celo leto v cerkvi, in učila sta dosti ljudstva, in imenovali so se učenci najprej v Antijohiji Kristjani. 044 ACT 011 027 V te dní so pa prišli iz Jeruzalema preroki v Antijohijo. 044 ACT 011 028 In vstavši eden od njih po imenu Agab, oznani po Duhu, da bo lakota velika po vsem svetu; ktera je tudi bila za Klavdija cesarja. 044 ACT 011 029 Tedaj učenci, vsak po zmožnosti svojej, sklenejo v pomoč poslati bratom, kteri so prebivali v Judeji; 044 ACT 011 030 Kar so tudi storili, poslavši starešinam po roki Barnabovej in Savlovej. 044 ACT 012 001 V ta čas pa vzdigne Herod kralj roke, da bi nektere od cerkve mučil. 044 ACT 012 002 In umorí Jakoba brata Janezovega z mečem. 044 ACT 012 003 In videvši, da je po godi Judom, sklene tudi Petra vjeti (bili so pa dnevi presnih kruhov); 044 ACT 012 004 Kterega je tudi vjel in posadil v ječo, in izročil štirim četvericam vojakov, naj ga varujejo, in hotel ga je po Velikej noči izpeljati pred ljudstvo. 044 ACT 012 005 Petra torej so sicer varovali v ječi; a cerkev je molila za-nj k Bogu neprenehoma. 044 ACT 012 006 Ko ga je pa imel Herod izpeljati, tisto noč je spal Peter med dvema vojakoma, okovan v dvojne verige; a varuhi pred vratmi so stražili ječo. 044 ACT 012 007 In glej, angelj Gospodov pristopi, in svetloba se zasveti v ječi; in udarivši Petra v rebra, zbudí ga, govoreč: Vstani hitro! In spadle so mu verige z rok. 044 ACT 012 008 In reče mu angelj: Opaši se, in obuj opanke svoje. In storil je tako. In reče mu: Ogrni plašč svoj, in pojdi za menoj. 044 ACT 012 009 In izšel je, in šel je za njim; in ni vedel, da je res, kar se je godilo po angelji, nego menil je, da vidi prikazen. 044 ACT 012 010 Ko sta bila pa prešla mimo prve straže in druge, prideta do železnih vrat, ktera so držala v mesto, in ta jima se sama od sebe odpró. Ter izideta, in prideta v eno ulico, in precej odstopi angelj od njega. 044 ACT 012 011 In ko pride Peter k sebi, reče: Sedaj vém res, da je poslal Gospod angelja svojega, in me je otel iz roke Herodove in vsega čakanja ljudstva Judovskega. 044 ACT 012 012 In razmislivši to, pride do hiše Marije matere Janeza s priimkom Marka, kjer je bilo veliko zbranih, kteri so molili. 044 ACT 012 013 Ko je pa Peter na vežna vrata potrkal, pristopi deklica po imenu Roda poslušat. 044 ACT 012 014 In spoznavši glas Petrov, od veselja ni odprla vrat, nego odbežala je noter, in sporočila je, da stojí Peter pred vratmi. 044 ACT 012 015 Oni jej pa rekó: Meša ti se. A ona je trdila, da je tako. Oni so pa govorili: Angelj njegov je. 044 ACT 012 016 A Peter je čakal in trkal. Ko pa odpró, ugledajo ga, in ostrmé. 044 ACT 012 017 Namignivši pa z roko, naj molčé, razloží jim, kako ga je Gospod izpeljal iz ječe. In reče: Sporočite to Jakobu in bratom. In izšel je, in odšel je v drugi kraj. 044 ACT 012 018 Ko se je pa zdanilo, ni bil majhen strah med vojaki, kaj da se je s Petrom zgodilo. 044 ACT 012 019 Herod pa, ko ga je zahteval in ga ni našel, izpraša varuhe, in ukaže jih odpeljati: in snide iz Judeje v Cezarejo, ter je tu živel. 044 ACT 012 020 Bil je pa Herod jezen na Tirce in Sidonce; a oni enodušno pridejo k njemu, in pregovorivši Blasta komornika kraljevega, prosili so mirú, za to, ker je njih dežela dobivala živež iz kraljeve. 044 ACT 012 021 A odločeni dan se je oblekel Herod v kraljevo oblačilo, in sedši na sodišče, govoril jim je. 044 ACT 012 022 Ljudstvo pa je vpilo: Božji glas je to, a ne človeški. 044 ACT 012 023 Pri tej priči pa ga je udaril angelj Gospodov, za to ker ni dal slave Bogu: in sneden od črvov je umrl. 044 ACT 012 024 A beseda Gospodova je rastla in razširjala se. 044 ACT 012 025 A Barnaba in Savel sta se vrnila iz Jeruzalema, ko sta bila opravila službo, in vzela sta s seboj tudi Janeza s priimkom Marka. 044 ACT 013 001 Bili so pa v cerkvi, ktera je bila v Antijohiji, nekteri preroki in učeniki: Barnaba in Simeon, ki se je imenoval Niger, in Lucij Cirenec, in Manahen, s Herodom četrtnikom odgojen, in Savel. 044 ACT 013 002 Ko so pa oni službo Gospodu opravljali in se postili, reče sveti Duh: Odločite mi Barnaba in Savla za delo, na ktero sem ju poklizal. 044 ACT 013 003 Tedaj, postivši se in molivši, položé roke na nju, ter ju odpusté. 044 ACT 013 004 Ta torej, poslana od Duha svetega, snideta v Selevcijo, in odtod se odpeljeta po morji na Ciper. 044 ACT 013 005 In ko sta prišla v Salamino, oznanjevala sta besedo Božjo po shajališčih Judovskih; imela sta pa tudi Janeza za služabnika. 044 ACT 013 006 In ko sta prešla otok noter do Pafa, najdeta nekega vražarja, lažnjivega preroka Juda, kteremu je bilo ime Barjezu, 044 ACT 013 007 In je bil z namestnikom Sergijem Pavlom, pametnim možem. Ta, poklicavši Barnaba in Savla, želel je slišati besedo Božjo. 044 ACT 013 008 Ali ustavljal jima se je Elima, vražar (tako namreč se tolmači ime njegovo), gledajoč, da bi namestnika odvrnil od vere. 044 ACT 013 009 Savel pa, ki se tudi Pavel imenuje, poln Duha svetega, pogledavši na-nj, 044 ACT 013 010 Reče: O polni vsake zvijače in vsake hudobije, sin hudičev, sovražnik vsake pravice! ali ne boš nehal prevračati pravih potov Gospodovih? 044 ACT 013 011 In sedaj, glej, roka Gospodova je zoper té, in slep boš in ne boš videl solnca do časa. In pri tej priči je padel na-nj mrak in tema, in tipajoč okoli, iskal je vodnika. 044 ACT 013 012 Tedaj je namestnik, ko je videl, kaj se je zgodilo, veroval, in čudil se je nauku Gospodovemu. 044 ACT 013 013 Odpeljavši pa se iz Pafa Pavel in kteri so bili ž njim, pridejo v Pergo Pamfilijsko. Janez pa se loči od nju, in vrne se v Jeruzalem. 044 ACT 013 014 Ona pa, ko sta bila odšla iz Perge, prideta v Antijohijo Pisidijsko, in vnideta v sobotni dan v shajališče, in sedeta. 044 ACT 013 015 Po branji postave in prerokov pa pošljejo poglavarji shajališča k njima, govoreč: Moža brata! če je v vaju beseda tolažbe za ljudstvo, govorita. 044 ACT 013 016 Vstavši torej Pavel, pomigne z roko, naj umolknejo, ter reče: Možjé Izraelci, in kteri se bojite Boga, poslušajte! 044 ACT 013 017 Bog naroda tega Izraelovega je izvolil očete naše, in povišal je ljudstvo, ko so prebivali v zemlji Egiptovskej, in s povzdigneno roko jih je izpeljal iž nje. 044 ACT 013 018 In okoli štirideset let je potrpel ž njih šegami v puščavi. 044 ACT 013 019 In pokončavši sedem narodov v zemlji Kanaanskej, razdelil jim je po kocki njih zemljo. 044 ACT 013 020 In po tem, kakih štiri sto in petdeset let, dal jim je sodnike do Samuela preroka. 044 ACT 013 021 In odtlej so zahtevali kralja, in dal jim je Bog Savla sina Kisovega, moža iz rodú Benjaminovega, štirideset let. 044 ACT 013 022 In ko je bil tega zavrgel, obudil jim je Davida za kralja, kteremu je tudi rekel, pričevaje: "Našel sem Davida Jesejevega, moža po srcu svojem, kteri bo izpolnjeval vso voljo mojo." 044 ACT 013 023 Iž njegovega semena je Bog po obljubi obudil Izraelu zveličarja Jezusa, 044 ACT 013 024 Ko je oznanil Janez pred prihodom njegovim krst pokore vsemu ljudstvu Izraelovemu. 044 ACT 013 025 Ko je pa Janez tek svoj dopolnjeval, govoril je: "Kdo menite, da sem jaz? Nisem jaz, nego glej, prišel bo za menoj, komur nisem vreden obutala odvezati z nog." 044 ACT 013 026 Možjé bratje, sinovi rodú Abrahamovega, in kteri se med vami bojé Boga! vam se je poslala beseda tega življenja. 044 ACT 013 027 Kajti tí, kteri prebivajo v Jeruzalemu, in njih poglavarji, ker tega niso poznali, odsodili so ga, in tako so glasove prerokov, kteri se vsako soboto beró, dopolnili; 044 ACT 013 028 In nobene krivice smrtne niso našli, in prosili so Pilata, naj ga pogubí. 044 ACT 013 029 In ko so dopolnili vse, kar je bilo pisano za njega, sneli so ga z lesa in položili v grob. 044 ACT 013 030 A Bog ga je obudil iz mrtvih, 044 ACT 013 031 In pokazoval se je več dnî tem, kteri so bili ž njim vred prišli iz Galileje v Jeruzalem, kteri so priče njegove pred ljudstvom. 044 ACT 013 032 In mi vam oznanjujemo obljubo, ktera se je obljubila očetom, da je to Bog izpolnil nam njih otrokom, obudivši Jezusa, 044 ACT 013 033 Kakor je tudi v drugem psalmu pisano: "Sin moj si ti; jaz sem te danes rodil." 044 ACT 013 034 Da ga je pa obudil iz mrtvih, da se ne vrne več v trohnenje, rekel je tako: "Dal vam bom svetinjo Davidovo zvesto." 044 ACT 013 035 Za to pravi tudi na drugem mestu: "Ne boš dal, da bi svetnik tvoj videl trohnenje." 044 ACT 013 036 Kajti David, ko je bil ob času svojem poslužil volji Božjej, zaspal je, in položili so ga k očetom njegovim, in videl je trohnenje. 044 ACT 013 037 Ta pa, ki ga je Bog obudil, ni videl trohnenja. 044 ACT 013 038 Znano vam torej bodi, možjé bratje! da vam se po njem odpuščanje grehov oznanjuje; 044 ACT 013 039 In od vsega, od česar se v Mojzesovej postavi niste mogli opravičiti, opravičil se bo v tem vsak, kdor veruje. 044 ACT 013 040 Glejte torej, da ne pride na vas, kar je rečeno v prerokih: 044 ACT 013 041 "Glejte, zaničevalci! in čudite se in izginite; kajti delo bom jaz storil v dnéh vaših, delo, kteremu ne boste verovali, če vam kdo pové." 044 ACT 013 042 Ko sta pa izšla iz shajališča Judovskega, prosili so ju pogani, naj bi jim drugo soboto govorila te besede. 044 ACT 013 043 In ko se je zbor razšel, odšlo je veliko Judov in pobožnih izpreobrnencev za Pavlom in Barnabom, ktera sta, govoreč jim, prigovarjala, naj ostanejo v milosti Božjej. 044 ACT 013 044 A drugo soboto se je skoro vse mesto zbralo, da bi slišali besedo Božjo. 044 ACT 013 045 Videč pa Judje ljudstvo, napolnijo se nenavidnosti, in govorili so zoper to, kar je pravil Pavel, nasprotujoč in preklinjajoč. 044 ACT 013 046 Tedaj Pavel in Barnaba srčno rečeta: Vam se je morala najprej govoriti beseda Božja; ko jo pa zametujete, in se nevredne štejete večnega življenja, glej, obračava se do poganov. 044 ACT 013 047 Kajti tako nam je zapovedal Gospod: "Postavil sem te za luč poganom, da boš na zveličanje noter do kraja zemlje." 044 ACT 013 048 Ko so pa pogani to slišali, veselili so se, in slavili so besedo Gospodovo, in verovali so, kolikor jih je bilo odločenih za večno življenje. 044 ACT 013 049 In razširjala se je beseda Gospodova po vsej deželi. 044 ACT 013 050 Judje pa nadražijo pobožne in poštene žene in prvake mestne, in zbudé preganjanje zoper Pavla in Barnaba, in izženó ju iz svojih krajev. 044 ACT 013 051 A ona sta otresla prah z nog svojih na njih, in prišla sta v Ikonijo. 044 ACT 013 052 Učenci pa so so napolnjevali radosti in Duha svetega. 044 ACT 014 001 Zgodí se pa v Ikoniji, da sta šla vkupej v shajališče Judovsko, in sta govorila, tako, da je veliko mnoštvo Judov in Grkov verovalo. 044 ACT 014 002 Tisti Judje pa, kteri niso verovali, podpihajo in nadražijo duše poganov zoper brate. 044 ACT 014 003 Ali ostala sta dosti časa, govoreč srčno v Gospodu, kteri je pričeval besedo milosti svoje, in je dajal, da so se znamenja in čudeži godili po njunih rokah. 044 ACT 014 004 In množica mestna se razdelí; in eni so bili z Judi, eni pa z aposteljnoma. 044 ACT 014 005 Ko so se pa vzdignili pogani in Judje s poglavarji svojimi, da bi ju zasramotili in kamenjali, 044 ACT 014 006 Zvesta, in pobegneta v Likaonski mesti Listro in Derbo, in okolico, 044 ACT 014 007 In tu sta oznanjevala evangelj. 044 ACT 014 008 In sedel je v Listri en mož bolan na nogah, hrom iz telesa matere svoje, kteri ni bil nikoli hodil. 044 ACT 014 009 Ta je poslušal Pavla, ko je govoril; in on pogleda nanj, in videvši, da ima vero, da bo ozdravel, 044 ACT 014 010 Reče z močnim glasom: Stopi na noge svoje po konci! In skočil jo, in hodil je. 044 ACT 014 011 Ljudstvo pa, ko je videlo, kar je Pavel storil, povzdignejo glas svoj, govoreč Likaonski: Bogova sta v človeškej podobi sešla k nam. 044 ACT 014 012 In imenovali so Barnaba Jupiterja; a Pavla Merkurija, ker je bil on načelnik besede. 044 ACT 014 013 Duhoven pa Jupiterjev, ki je bil pred mestom, pripelje juncev, in prinese vencev pred vrata, in hotel jima je z ljudstvom darovati. 044 ACT 014 014 Ko sta pa aposteljna Barnaba in Pavel to slišala, raztrgala sta oblačila svoja, in skočila sta med ljudstvo kričeč, 044 ACT 014 015 In govoreč: Možjé! kaj to delate? Tudi midva sva umrljiva, vam enaka človeka, ktera vam oznanjujeva, da se od teh praznih reči obrnite k živemu Bogu, kteri je ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih; 044 ACT 014 016 Kteri je v preteklih časih pustil vse narode, da so hodili po svojih potih: 044 ACT 014 017 Vendar pa ni sebe brez pričevanja pustil, delajoč dobrote, dajoč nam z neba dež in rodovitne čase, napolnjujoč srca naša z jedjó in veseljem. 044 ACT 014 018 In govoreč to, komaj sta ustavila ljudstvo, da jima ni darovalo. 044 ACT 014 019 Med tem pa pride nekaj Judov iz Antijohije in Ikonije, in pregovorivši ljudstvo, kamenjali so Pavla in izvlekli iz mesta, misleč, da je umrl. 044 ACT 014 020 Ko so ga pa učenci obstopili, vstane in vnide v mesto; in drugi dan izide z Barnabom v Derbo. 044 ACT 014 021 In ko sta oznanila evangelj temu mestu, in sta mnoge podučila, vrnila sta se v Listro in Ikonijo in Antijohijo, 044 ACT 014 022 Potrjujoč duše učencev, opominjajoč, da naj ostanejo v veri, in da nam je treba po mnogih stiskah vniti v kraljestvo Božje. 044 ACT 014 023 In postavivši jim starešine po cerkvah, molivši s postom, izročila sta jih Gospodu, v kterega so verovali. 044 ACT 014 024 In prešla sta Pisidijo in prišla v Pamfilijo. 044 ACT 014 025 In govorivši v Pergi besedo, sešla sta v Atalijo; 044 ACT 014 026 In odtod sta se odpeljala po morji v Antijohijo, odkoder sta bila izročena milosti Božjej na delo, ktero sta dokončala. 044 ACT 014 027 Ko sta pa prišla in sta zbrala cerkev, sporočila sta, koliko reči je Bog ž njima storil, in da je odprl poganom vrata vere. 044 ACT 014 028 In prebila sta tu ne malo časa z učenci. 044 ACT 015 001 In pride jih nekaj iz Judeje, in učili so brate: Če se ne obrežete po šegi Mojzesovej, ne morete zveličati se. 044 ACT 015 002 Ko je torej nastal razpor, in se Pavel in Barnaba nista malo prepirala ž njimi, sklenejo, da naj odidejo Pavel in Barnaba in nekteri drugi izmed njih gor k aposteljnom in starešinam v Jeruzalem, za voljo tega vprašanja. 044 ACT 015 003 Oni torej spremljeni od cerkve, šli so skozi Fenicijo in Samarijo, pripovedovaje izpreobrnenje poganov; in delali so veliko radost vsem bratom. 044 ACT 015 004 Ko so pa prišli v Jeruzalem, sprejela jih je cerkev in aposteljni in starešine, in sporočili so, koliko rečî je Bog ž njima storil. 044 ACT 015 005 Ali vstalo jih je nekaj od ločinke Farizejske, kteri so bili verovali, in govorili so: Obrezovati se morajo, in naročiti se mora, naj postavo Mojzesovo izpolnjujejo. 044 ACT 015 006 In aposteljni in starešine se zberó, da to reč presodijo. 044 ACT 015 007 Ko so se pa veliko prepirali, vstane Peter in jim reče: Možjé bratje! vi véste, da je od prvih dnî Bog izmed nas izbral, da so iz mojih ust slišali pogani besedo evangelja, in so verovali. 044 ACT 015 008 In Bog, kteri pozná srca, popričal jim je, davši jim Duha svetega, kakor tudi nam. 044 ACT 015 009 In nobenega razločka ni postavil med nami in njimi, ko je po veri očistil njih srca. 044 ACT 015 010 Sedaj torej, kaj izkušate Boga, da nakladate učencem jarem na vrat, kterega ne očetje naši, ne mi nismo mogli ponesti? 044 ACT 015 011 Nego po milosti Gospoda Jezusa Kristusa verujemo, da se bomo zveličali, kakor tudi oni. 044 ACT 015 012 Tedaj je vsa množica umolknila, in poslušali so Barnaba in Pavla, ktera sta pripovedovala, kolika znamenja in čudeže je Bog storil po njima med pogani. 044 ACT 015 013 Ko sta umolknila, odgovorí Jakob, govoreč: Možjé bratje, čujte me! 044 ACT 015 014 Simon je povedal, kako je Bog najprej obiskal pogane, da bi prejel iž njih ljudstvo imenu svojemu; 044 ACT 015 015 In s tem se vjemajo besede prerokov, kakor je pisano: 044 ACT 015 016 "Po tem se bom vrnil, in sezidal bom zopet dom Davidov, ki je padel; in razvalino njegovo bom zopet sezidal, in povzdignil ga bom: 044 ACT 015 017 Da ljudjé, kteri ostanejo, poiščejo Gospoda, in vsi narodi, na ktere se je ime moje poklicalo: pravi Gospod, kteri vse to dela." 044 ACT 015 018 Bogu so od vekomaj znana vsa dela njegova. 044 ACT 015 019 Za to jaz sodim, naj se ne nadlegujejo, kteri se od poganov obračajo k Bogu. 044 ACT 015 020 Nego piše naj jim se, da naj se zdržujejo ognjušenja od malikov in kurbarije in udavljenega in krvi: 044 ACT 015 021 Kajti Mojzes jih od starodavnih časov po vseh mestih ima, kteri ga oznanjujejo, ko se po shajališčih vsako soboto bere. 044 ACT 015 022 Tedaj so aposteljni in starešine z vso cerkvijo sklenili izvoliti možé izmed sebe, in poslali v Antijohijo s Pavlom in Barnabom: Juda s priimkom Barsaba, in Sila, znamenita moža med brati. 044 ACT 015 023 In pisali so po njunih rokah to: Aposteljni in starešine in bratje pozdravljajo brate izmed poganov, kteri so po Antijohiji in Siriji in Ciliciji. 044 ACT 015 024 Ker smo slišali, da so nekteri izmed nas izšli, in so vas zbegali z besedami, in zmotili duše vaše, govoreč, da se obrezujte in izpolnjujte postavo, kterim nismo zapovedali; 044 ACT 015 025 Sklenili smo ene misli zbrani izvoliti možé in poslati k vam, z ljubljenima našima Barnabom in Pavlom, 044 ACT 015 026 Človekoma, ktera sta dala duši svoji za ime Gospoda našega Jezusa Kristusa. 044 ACT 015 027 Poslali smo torej Juda in Sila, ktera bosta tudi sama z besedo povedala ravno to. 044 ACT 015 028 Dopadlo je namreč svetemu Duhu in nam, nobenega bremena več ne nakladati vam, razen teh potrebnih rečî: 044 ACT 015 029 Da se zdržujte malikom darovanega in krví in udavljenega in kurbarije. Če se boste tega varovali, boste prav delali. Zdravi! 044 ACT 015 030 In ko so jih bili odpravili, prišli so v Antijohijo; in zbravši množico, izročili so pismo. 044 ACT 015 031 Ko so pa prebrali, razveselili so se tolažbe. 044 ACT 015 032 A Juda in Sila, ktera sta bila tudi preroka, utolažila sta z mnogimi besedami brate, in utrdila. 044 ACT 015 033 In ko sta tu nekaj časa prebila, odpustili so ju bratje v miru k aposteljnom. 044 ACT 015 034 Sklenil je pa Sila tam ostati. 044 ACT 015 035 A Pavel in Barnaba sta živela v Antijohiji, in učila sta in oznanjevala, tudi z mnogimi drugimi, besedo Gospodovo. 044 ACT 015 036 A črez nekoliko dnî reče Pavel Barnabu: Vrniva se in obiščiva brate svoje po vseh mestih, v kterih sva oznanila besedo Gospodovo, kako se imajo. 044 ACT 015 037 Barnaba je pa hotel, da bi vzela s seboj Janeza, ki se je imenoval Marka. 044 ACT 015 038 Ali Pavlu se je za dobro zdelo, da tega, ki se je ločil od nju iz Pamfilije, in ni šel ž njima na delo, ne bi jemala s seboj. 044 ACT 015 039 Za to vstane razpor, tako, da sta se ločila eden od drugega, in je Barnaba vzel Marka, in se je odpeljal po morji na Ciper; 044 ACT 015 040 A Pavel izbere Sila, in izide, priporočen milosti Božjej od bratov. 044 ACT 015 041 In hodil je po Siriji in Ciliciji, in utrjeval je cerkve. 044 ACT 016 001 Pride pa v Derbo in Listro; in glej, neki učenec je bil tu po imenu Timotej, sin neke žene Judinje, ktera je verovala, očeta pa Grka; 044 ACT 016 002 Za kterega so dobro pričali bratje, kteri so bili v Listri in Ikoniji. 044 ACT 016 003 Tega je hotel Pavel, da bi šel ž njim, in vzemši, obreže ga za voljo Judov, kteri so bili v tistih krajih; kajti vedeli so vsi za očeta njegovega, da je Grk. 044 ACT 016 004 Ko so pa hodili po mestih, priporočevali so jim, naj izpolnjujejo ustave, ktere so sklenili aposteljni in starešine v Jeruzalemu. 044 ACT 016 005 In cerkve so se utrjevale v veri, in množilo se je njih število vsak dan. 044 ACT 016 006 In ko so prehodili Frigijo in Galacijsko deželo, zabranil jim je sveti Duh govoriti besedo v Aziji. 044 ACT 016 007 In ko so prišli v Mižijo, izkušali so iti v Bitinijo: ali Duh jim ni pustil. 044 ACT 016 008 A ko so prešli Mižijo, snidejo v Troado. 044 ACT 016 009 In prikaže se Pavlu po noči prikazen. Neki mož Macedonec je stal, proseč ga in govoreč: Pridi v Macedonijo in pomagaj nam. 044 ACT 016 010 Ko je bil pa prikazen videl, ogledali smo se precej, da izidemo v Macedonijo, prepričani, da nas je Gospod poklical, da jim oznanimo evangelj. 044 ACT 016 011 Ko smo se torej odpeljali iz Troade, prišli smo na ravnost v Samotracijo, in drugi dan v Neapolj. 044 ACT 016 012 In odtod v Filipe, ktero je prvo mesto straní Macedonske, selišče. V tem mestu pa smo se nekoliko dnî mudili, 044 ACT 016 013 In v sobotni dan smo izšli iz mesta k vodi, kjer je bil navadni kraj molitve, in sedši, govorili smo ženam, ktere so so bile zbrale. 044 ACT 016 014 In neka žena po imenu Lidija, ktera je prodajala škrlat, iz mesto Tijatirskega, bogaboječa, poslušala je; in odprl jej je Bog srce, da je pazila na to, kar je Pavel govoril. 044 ACT 016 015 Ko se je pa krstila, in hiša njena, prosila je, govoreč: Če mislite, da sem Gospodu verna, vnidite v hišo mojo in ostanite; in primorala nas je. 044 ACT 016 016 Zgodí se pa, ko smo šli na molitev, sreča nas neka deklica, ktera je imela duha vedeža, in je veliko dobička dajala gospodarjem svojim z vedeževanjem. 044 ACT 016 017 Ta je bila šla za Pavlom in nami, in vpila je, govoreč: Ti ljudje so služabniki Boga najvišega, kteri vam oznanjujejo pot zveličanja. 044 ACT 016 018 A to je delala veliko dnî. Pavla je pa bolelo, in obrnivši se, reče duhu: Ukazujem ti po imenu Jezusa Kristusa, da izidi iž nje. In izšel je še tisto uro. 044 ACT 016 019 Ko so pa videli gospodarji njeni, da je izšlo upanje njih dobička, primejo Pavla in Sila, in odvlečejo ju na trg k poglavarjem. 044 ACT 016 020 In pripeljavši ju k poglavarjem, rekó: Ti ljudjé motijo naše mesto, ker so Judje; 044 ACT 016 021 In oznanjujejo šege, kterih mi ne smemo sprejemati ne izpolnjevati, ker smo Rimljani. 044 ACT 016 022 In ljudstvo vstane zoper nju; in poglavarji jima raztrgajo oblačila, in veleli so ju šibati. 044 ACT 016 023 In ko so ju zeló pretepli, vržejo ju v ječo, naročivši varuhu ječe, naj ju skrbno varuje. 044 ACT 016 024 In on, prejemši takošno zapoved, vrže ju v najnotranjo ječo, in dene jima noge v klado. 044 ACT 016 025 A o polnoči sta Pavel in Sila molila in hvalila Boga; in jetniki so ju poslušali. 044 ACT 016 026 Kar vstane potres velik, tako, da se je temelj ječe zganil; in pri tej priči so se odprla vsa vrata, in vsem je odpadlo železje. 044 ACT 016 027 Ko se je pa varuh ječe prebudil, in je videl vrata ječe odprta, izdere meč in hotel se je umoriti, misleč, da so jetniki pobegnili. 044 ACT 016 028 Pavel pa zakliče z močnim glasom, govoreč: Ne storí si nič žalega; saj smo vsi tu. 044 ACT 016 029 On pa, izprosivši luč, poletí noter, in pade drhtajoč Pavlu in Silu pred noge. 044 ACT 016 030 In izpeljavši ju ven, reče: Gospoda! kaj mi je treba storiti, da se zveličam? 044 ACT 016 031 Ona pa rečeta: Veruj v Gospoda Jezusa Kristusa, in zveličal se boš ti in hiša tvoja. 044 ACT 016 032 In govorila sta mu besedo Gospodovo, in vsem, kteri so bili v hiši njegovej. 044 ACT 016 033 In vzel ju je še tisto uro nočí, in izmil od ran, in krstil se je on in vsi njegovi precej. 044 ACT 016 034 In odpeljavši ju v hišo svojo, postavil je mizo, in veselil se je, da je z vso hišo veroval v Boga. 044 ACT 016 035 Ko se je pa zdanilo, pošljejo poglavarji beriče, govoreč: Izpusti te ljudí. 044 ACT 016 036 In varuh ječe sporočí te besede Pavlu: Poslali so poglavarji, da se imata izpustiti; sedaj torej izidita, in pojdita v miru. 044 ACT 016 037 Ali Pavel jim reče: Šibali so naju očitno, neobsojena, človeka Rimljana, in vrgli v ječo: in sedaj naju skrivaj izpuščajo? Ne tako; nego sami naj pridejo in naju izpeljejo. 044 ACT 016 038 In beriči sporočé te besede poglavarjem; in uplašijo se, slišavši, da sta Rimljana. 044 ACT 016 039 Ter pridejo in ju zaprosijo: in izpeljavši ju, prosili so, naj izideta iz mesta. 044 ACT 016 040 In ko sta bila izšla iz ječe, prišla sta k Lidiji; in videvši brate, utolažila sta jih, in izšla sta. 044 ACT 017 001 In šla sta skozi Amfipolj in Apolonijo, in prišla sta v Solun, kjer je bilo shajališče Judovsko. 044 ACT 017 002 In Pavel vnide po navadi k njim, in razgovarjal se je ž njimi tri sobote iz pisem, 044 ACT 017 003 Razkladajoč in dokazujoč, da je bilo treba, da je Kristus trpel in vstal od mrtvih, in da ta Jezus, kterega vam jaz oznanjujem, je Kristus. 044 ACT 017 004 In nekteri od njih so verovali, in pridružili so se Pavlu in Silu, in od pobožnih Grkov velika množica, in imenitnih žen ne malo. 044 ACT 017 005 Ali trdovratni Judje so zavidali, in privzemši nekaj hudobnih móž izmed drhali, in zbravši trumo, nadražili so mesto; in obstopili so hišo Jazonovo, in iskali so ju, da bi ju izpeljali pred ljudstvo. 044 ACT 017 006 Ko ju pa niso našli, povlečejo Jazona in nektere brate pred starešine mestne, vpijoč: Ti, ki so ves svet razdražili, ti so tudi sèm prišli; 044 ACT 017 007 Ktere je sprejel Jazon; in ti vsi delajo zoper cesarjeve zapovedi govoreč, da je nekdo drugi kralj, Jezus. 044 ACT 017 008 In razdražili so ljudstvo in starešine mestne, kteri so to poslušali. 044 ACT 017 009 In ko so bili prejeli zadostenje od Jazona in drugih, pustili so jih. 044 ACT 017 010 Bratje pa naglo po noči odpravijo Pavla in Sila v Berejo; in ko tje prideta, odideta v shajališče Judovsko. 044 ACT 017 011 Ti so bili pa blagosrčniji od Solunskih; ti so sprejeli besedo z vsem poželenjem, in vsak dan so preiskovali pisma, če je to tako. 044 ACT 017 012 In tako jih je veliko od njih verovalo, in poštenih Grških žen in móž ne malo. 044 ACT 017 013 Ko so pa Judje Solunski zvedeli, da tudi v Bereji oznanjuje Pavel besedo Božjo, pridejo tudi tje, in vzdignejo ljudstvo. 044 ACT 017 014 Ali bratje so tedaj Pavla naglo odpravili, da je šel v primorje; a Sila in Timotej sta ostala tam. 044 ACT 017 015 Ti pa, kteri so bili Pavla spremili, pripeljali so ga do Aten; in ko so prejeli sporočilo do Sila in Timoteja, naj bi kar najhitreje prišla k njemu, vrnili so se. 044 ACT 017 016 Ko ju je pa Pavel v Atenah čakal, vname se duh njegov v njem, ko je videl, da je mesto malikovanju udano; 044 ACT 017 017 In razgovarjal se je v shajališči z Judi in pobožnimi, in na trgu vsak dan s tistimi, na ktere je naletel. 044 ACT 017 018 Nekteri od Epikurejskih in Stojskih modrijanov so so pa prepirali ž njim; in eni so govorili: Kaj hoče ta kvasé povedati? a drugi: Zdi se, da je oznanjevalec tujih bogov: ker jim je Jezusa in vstajanje oznanjeval. 044 ACT 017 019 In vzemó ga in odpeljejo na Areopag, govoreč: Moremo li zvedeti, kakošen je ta novi nauk, kterega ti oznanjuješ? 044 ACT 017 020 Kajti nekaj novega nam nosiš v ušesa; za to hočemo zvedeti, kaj če to biti. 044 ACT 017 021 (Vsi Atenjani pa in tujci, kteri so prihajali, niso imeli drugega opraviti, nego kaj novega pripovedovati ali poslušati.) 044 ACT 017 022 Pavel pa, vstopivši se sredi Areopaga, reče: Možjé Atenjani! po vsem vas vidim, da ste nekako preverni. 044 ACT 017 023 Ko sem namreč prehajal in ogledoval svetišča vaša, našel sem tudi oltar, na kterem je bilo napisano: Nepoznanemu bogu. Kogar torej častite, da si ravno ga ne poznate, tega vam jaz oznanjujem. 044 ACT 017 024 Bog, kteri je ustvaril svet in vse, kar je v njem, ta, ki je gospodar neba in zemlje, ne prebiva v tempeljnih, kteri so z rokami narejeni; 044 ACT 017 025 In ne streže mu se s človeškimi rokami, kakor da bi česa potreboval, ko sam daje vsem življenje in dihanje in vse; 044 ACT 017 026 In je ustvaril iz ene krví ves rod človeški, da prebiva po vsem licu zemlje, in je odločil odmenjene čase in meje njih prebivanja: 044 ACT 017 027 Da bi iskali Gospoda, ne bi li ga kako otipali ali našli; da si ravno ni daleč od nobenega od nas. 044 ACT 017 028 Kajti v njem živimo in se gibljemo in smo; kakor so tudi nekteri pesnikov vaših rekli: "Kajti tudi rodú njegovega smo." 044 ACT 017 029 Ker smo torej Božjega rodú, ne smemo misliti, da je božanstvo enako zlatu ali srebru ali kamenu, izrezanemu po umetnosti in izmišljenji človekovem. 044 ACT 017 030 Bog torej, ne gledajoč na čase nevednosti, oznanjuje sedaj vsem ljudém povsodi, naj delajo pokoro; 044 ACT 017 031 Zato, ker je postavil dan, ko bo sodil ves svet po pravici, po možu, kterega je odločil, podavši vero vsem s tem, da ga je obudil od mrtvih. 044 ACT 017 032 Ko so pa slišali vstajanje mrtvih, nekteri so se posmehovati, a drugi so rekli: O tem te bomo drugoč slišali. 044 ACT 017 033 In tako je odšel Pavel izmed njih. 044 ACT 017 034 A nekteri možjé so mu se pridružili in so verovali; med kterimi je bil Dionizij Areopagitski, in žena po imenu Damara, in drugi ž njima. 044 ACT 018 001 Po tem je pa Pavel, ko se je bil ločil iz Aten, prišel v Korint. 044 ACT 018 002 In našel je nekega Juda po imenu Akvila, iz Ponta po rodu, kteri je bil nedavno prišel iz Italije, in Priscilo ženo njegovo (za to, ker je bil zapovedal Klavdij, da imajo vsi Judje iti iz Rima), in prišel je k njima. 044 ACT 018 003 In ker je bil ravno tistega rokodelstva, ostal je pri njima in je delal; bila sta pa po rokodelstvu delalca šatorov. 044 ACT 018 004 In prepiral se je v shajališči vsako soboto, in prigovarjal je Judom in Grkom. 044 ACT 018 005 Ko sta pa prišla iz Macedonije Sila in Timotej, pričeval je Pavel navdušen Judom, da Jezus je Kristus. 044 ACT 018 006 Ko so pa oni nasprotovali in preklinjali, otrese oblačila, in reče jim: Kri vaša vam pridi na glavo; čist jaz odslej k poganom pojdem. 044 ACT 018 007 In ko je odšel odtod, prišel je v hišo nekega Justa po imenu, kteri je častil Boga, in kogar hiša je bila tik shajališča. 044 ACT 018 008 Krisp pa, poglavar shajališča, veroval je v Gospoda z vso hišo svojo; in veliko Korinčanov, kteri so poslušali, verovalo je in krščevalo se. 044 ACT 018 009 Reče pa Gospod Pavlu po noči v prikazni: Ne boj se, nego govori in ne molči; 044 ACT 018 010 Kajti jaz sem s teboj, in nihče te ne bo napadel, da bi ti kaj storil: ker imam veliko ljudstva v tem mestu. 044 ACT 018 011 In prebil je tu eno leto in šest mesecev, učeč pri njih besedo Božjo. 044 ACT 018 012 Ko je bil pa Galijon namestnik v Ahaji, napadli so Judje enodušno na Pavla; in pripeljali so ga na sodišče, 044 ACT 018 013 Govoreč: Ta nagovarja ljudí, naj časté Boga zoper postavo. 044 ACT 018 014 Ko je pa hotel Pavel usta odpreti, reče Galijon Judom: Ko bi bila kaka krivica ali dejanje hudobno, o Judje, poslušal bi vas po dolžnosti; 044 ACT 018 015 Ker je pa vprašanje za besedo in imena in za vaše postave, glejte sami: kajti jaz ne čem biti sodnik v teh rečéh. 044 ACT 018 016 In odgnal jih je od sodišča. 044 ACT 018 017 Tedaj zgrabijo vsi Grki Sostena poglavarja shajališča, in bíli so ga pred sodiščem; ali Galijon se ni nič zmenil za to. 044 ACT 018 018 A Pavel je še dosti dní ostal, in poslovivši se z brati, odpeljal se je po morji v Sirijo, in ž njim Priscila in Akvila; in ostrigel je v Kenhrah glavo: imel je namreč obljubo. 044 ACT 018 019 In pride v Efez, In onadva pustí tam; a on vnide v shajališče, in prepiral se je z Judi. 044 ACT 018 020 Ko so ga pa prosili, naj bi dalje časa ostal pri njih, ni pritrdil; 044 ACT 018 021 Nego poslovil se je ž njimi, govoreč: Prihodnji praznik moram po vsakej ceni praznovati v Jeruzalemu; ali vrnil se bom, če Bog hoče, zopet k vam. In odpeljal se je iz Efeza. 044 ACT 018 022 In ko je prišel v Cezarejo, šel je gor in je pozdravil cerkev, in sešel je v Antijohijo. 044 ACT 018 023 In ko se je nekaj časa pomudil, izšel je, in prehodil je zapored Galacijsko stran in Frigijo, utrjujoč vse učence. 044 ACT 018 024 Prišel je pa v Efez neki Jud po imenu Apolo, Aleksandrijan po rodu, mož razgovoren, učen v pismih. 044 ACT 018 025 Ta je bil podučen v potu Gospodovem, in, goreč v duhu, govoril je in učil pridno to, kar zadeva Gospoda, in poznal je samo krst Janezov. 044 ACT 018 026 In ta je jel srčno oznanjevati v shajališči. Ko sta ga pa Akvila in Priscila slišala, vzela sta ga, in razložila sta mu pot Gospodov natanjčneje. 044 ACT 018 027 A ko je hotel iti v Ahajo, opomenili so ga bratje, in pisali so učencem, naj ga sprejmó. In ko je prišel, pripomogel je mnogo tistim, kteri so verovali po milosti. 044 ACT 018 028 Kajti trdo je Jude neprenehoma zavračeval pred ljudstvom, dokazujoč iz pišem, da Jezus je Kristus. 044 ACT 019 001 Zgodí se pa, ko je bil Apolo v Korintu, da Pavel, prehodivši gorenje strani, pride v Efez; in ko je našel nekaj učencev, 044 ACT 019 002 Reče jim: Ali ste prejeli Duha svetega, ko ste postali verni? Oni mu pa rekó: Saj še slišali nismo, da je sveti Duh. 044 ACT 019 003 In reče jim: Na kaj torej ste se krstili? Oni pa rekó: Na krst Janezov. 044 ACT 019 004 Pavel pa reče: Janez je krstil s krstom spokore, govoreč ljudstvu, da naj verujejo v tega, kteri bo za njim prišel, to je v Kristusa Jezusa. 044 ACT 019 005 Ko so pa to slišali, krstili so se v ime Gospoda Jezusa. 044 ACT 019 006 In ko je položil Pavel roke na-nje, prišel je sveti Duh na-nje, in govorili so jezike in prerokovali. 044 ACT 019 007 Bilo je pa vseh móž kakih dvanajst. 044 ACT 019 008 In ko je prišel v shajališče, govoril je srčno, tri mesece prepirajoč se in učeč o kraljestvu Božjem. 044 ACT 019 009 Ko so bili pa nekteri otrpneli in niso hoteli pokorni biti, hudo govoreč o potu Gospodovem pred množico, odstopil je od njih, in odločil je učence, in učil je vsak dan v šoli nekega Tirana. 044 ACT 019 010 In to se je godilo dve leti, tako, da so vsi, kteri so prebivali v Aziji, slišali besedo Gospoda Jezusa, Judje in Grki. 044 ACT 019 011 In čudeže ne majhne je delal Bog po rokah Pavlovih; 044 ACT 019 012 Tako, da so na bolnike pokladali potne prte od života njegovega in opasnike, in puščale so jih bolezni, in duhovi hudobni so izhajali iž njih. 044 ACT 019 013 In izkušali so nekteri izmed Judov, kteri so okrog hodili in hudiče rotili, klicati na tiste, kteri so imeli duhove hudobne, ime Gospoda Jezusa, govoreč: Zaklinjamo vas pri Jezusu, kterega Pavel oznanjuje. 044 ACT 019 014 Bilo je pa nekih sedem sinov Skeve Juda, vélikega duhovna, kteri so to delali. 044 ACT 019 015 Odgovarjajoč pa duh hudobni, reče: Jezusa poznam, in Pavla vém; vi pa, kdo ste? 044 ACT 019 016 In skočivši človek, v kterem je bil duh hudobni, na-nje, premagal jih je, in zdelal jih je tako, da so nagi in ranjeni ubežali iz tiste hiše. 044 ACT 019 017 To je pa prišlo na znanje vsem Judom in Grkom, kteri so prebivali v Efezu; in obšel jih je strah vse, in poveličevalo se je ime Gospoda Jezusa. 044 ACT 019 018 In mnogo teh, kteri so verovali, dohajalo je in izpovedovali so se, in razodevali so dela svoja. 044 ACT 019 019 A mnogi tistih, kteri so uganjali vraže, znesli so bukve, in sežgali so jih pred vsemi; in ko so preudarili njih ceno, našli so, da so veljale petdeset tisoči srebrnikov. 044 ACT 019 020 Tako krepko je beseda Božja rastla in utrjevala se. 044 ACT 019 021 A ko se je to dopolnilo, nameni Pavel v duhu, da prehodivši Macedonijo in Ahajo, pojde v Jeruzalem, in reče: Po tem, ko bom tam, moram tudi Rim videti. 044 ACT 019 022 In poslal je v Macedonijo dva od tistih, kteri so mu služili, Timoteja in Erasta; a sam je ostal nekaj časa v Aziji. 044 ACT 019 023 Vstal je pa v ta čas ne majhen hrup za voljo pota Gospodovega. 044 ACT 019 024 Neki Demetrij namreč po imenu, srebrar, ki je delal Dijani srebrne cerkvice, dajal je umetnikom ne malo dela; 044 ACT 019 025 In sklicavši te, in druge takošne delalce, reče: Možjé! véste, da imamo od tega dela zaslužek svoj; 044 ACT 019 026 In vidite in slišite, da ne samo v Efezu, nego skoro po vsej Aziji je ta Pavel veliko ljudstva pregovoril in odvrnil, govoreč, da bogovi, kteri so z rokami narejeni, niso bogovi. 044 ACT 019 027 Ni pa samo to v nevarnosti, da bo delo naše na nič prišlo, nego tudi vélike boginje Dijane tempelj se bo za nič štel, in poginilo bo veličastvo te, ktero vsa Azija in ves svet častí. 044 ACT 019 028 Ko so pa to slišali, napolnijo se jeze, in kričali so, govoreč: Velika je Dijana Efežanov! 044 ACT 019 029 In napolni se vse mesto zmešnjave; in zaženó se enodušno na gledališče, in zgrabijo Gaja in Aristarha, Macedonca tovariša Pavlova. 044 ACT 019 030 Ko je pa Pavel hotel vniti med ljudstvo, niso mu pustili. 044 ACT 019 031 Pa tudi nekteri od Azijskih poglavarjev, kteri so mu bili prijatelji, poslali so k njemu, in prosili so ga, naj se ne podá v gledališče. 044 ACT 019 032 Vpili so pa eni to, drugi drugo; kajti bil je zbor poln zmešnjave, in največ jih je bilo med njimi, kteri niso vedeli, po kaj so se sešli. 044 ACT 019 033 A nekteri izmed ljudstva so izvlekli Aleksandra, ko so ga Judje naprej tiščali; Aleksander pa zamahme z rokó, da naj umolknejo, in hotel je ljudstvu odgovoriti. 044 ACT 019 034 Ko so pa spoznali, da je Jud, vzdignejo vsi en glas, in vpili so kaki dve uri: Velika je Dijana Efežanov! 044 ACT 019 035 Pisar pa, ko je ljudstvo upokojil, reče: Možjé Efežani! kdo pa je človek, kteri ne vé, da mesto Efežanov častí véliko boginjo Dijano in od Jupiterja padlo podobo? 044 ACT 019 036 Ker se torej to ne more tajiti, treba je, da se umirite, in ne delate nič naglo. 044 ACT 019 037 Kajti pripeljali ste te ljudí, kteri niso ne tempeljna oropali, ne boginje vaše preklinjali. 044 ACT 019 038 Če imajo pa Demetrij in umetniki, kteri so ž njim, tožbo zoper koga, sodnije so, in namestniki so; naj tožijo eden drugega. 044 ACT 019 039 Če pa kaj drugega iščete, obravnalo se bo v postavnem zboru. 044 ACT 019 040 Kajti v nevarnosti smo, da bomo zatoženi za voljo današnjega punta, ko nimamo nobenega vzroka, s kterim bi mogli odgovor dati za ta hrup. 044 ACT 019 041 In rekši to, razpustil je zbor. 044 ACT 020 001 Ko je pa hrup nehal, pokliče Pavel učence, in poslovivši se, izide, da odide v Macedonijo. 044 ACT 020 002 In prehodivši te straní, in utolaživši jih z mnogimi besedami, pride v Grško. 044 ACT 020 003 In prebivši tu tri mesece, sklene, ker so ga Judje, ko se je imel po morji odpeljati v Sirijo, zalezovali, vrniti se skozi Macedonijo. 044 ACT 020 004 Spremljal ga je pa noter do Azije Sopater iz Bereje; od Solunjanov pa Aristarh in Sekund, in Gaj iz Derbe in Timotej: a od Azijanov: Tihik in Trofim. 044 ACT 020 005 Ti so bili šli naprej, in čakali so nas v Troadi. 044 ACT 020 006 A mi smo se po dnevih presnih kruhov po morji odpeljali iz Filipov, in prišli smo k njim v Troado v petih dnéh, kjer smo se sedem dnî mudili. 044 ACT 020 007 A prvi dan po soboti, ko so se učenci zbrali, da bi lomili kruh, govoril jim je Pavel, ker je hotel drugi dan iziti, in podaljšal je govor svoj do polnoči. 044 ACT 020 008 Bilo pa je dosti svetilnic v vrhnjej izbi, kjer so bili zbrani. 044 ACT 020 009 In sedel je neki mladenič po imenu Evtih na oknu, premagan od trdega spanja, in ko je Pavel dolgo govoril, omahnil je v spanji, in padel je s tretjega nadstropja dol, in vzdignili so mrtvega. 044 ACT 020 010 Pavel pa snide, in pade na-nj, in objemši ga, reče: Umirite se; kajti duša njegova je v njem. 044 ACT 020 011 In odšedši gor, in prelomivši kruh, okusil je, in govoril je mnogo noter do dné, in tako je izšel. 044 ACT 020 012 A mladeniča so bili pripeljali živega, in utolažili so se ne malo. 044 ACT 020 013 A mi smo stopili na ladjo, in odpeljali smo se v Ason, kjer smo imeli sprejeti Pavla; kajti tako je bil naročil, hoteč sam peš hoditi. 044 ACT 020 014 Ko se je bil pa v Asonu k nam pridružil in smo ga sprejeli, prišli smo v Mitileno. 044 ACT 020 015 In odpeljavši se odtod, prišli smo drugi dan Hiju nasproti; in en dan potem smo se priplavili k Samu; in ko smo v Trogiliji prenočili, prišli smo drugi dan v Milet. 044 ACT 020 016 Odločil je bil namreč Pavel, da bomo pri Efezu mimo šli, da se ne bi v Aziji zamudil; kajti hitel je, da bi, ako bi mu bilo mogoče, na binkoštni dan v Jeruzalemu bil. 044 ACT 020 017 Poslal je pa iz Mileta v Efez, in poklical je starešine cerkve. 044 ACT 020 018 Ko so pa prišli k njemu, reče jim: Vi véste od prvega dné, ko sem prišel v Azijo, kako sem ves čas z vami bil. 044 ACT 020 019 Služeč Gospodu z vso ponižnostjo in mnogimi solzami in izkušnjami, ktere so mi se dogodile za voljo zalezovanja Judov; 044 ACT 020 020 Kako nisem nič koristnega izpustil, da vam ne bi bil oznanil in učil vas očitno in po hišah. 044 ACT 020 021 Pričevaje Judom in Grkom izpreobrnenje k Bogu, in vero v Gospoda našega Jezusa Kristusa. 044 ACT 020 022 In sedaj, glej, jaz zvezan v duhu, grem v Jeruzalem, ne vedoč, kaj mi se bo v njem prigodilo, 044 ACT 020 023 Razen, da Duh sveti po vseh mestih priča, govoreč, da me ječa in stiske čakajo. 044 ACT 020 024 Ali mene nič ne skrbí, in tudi življenje moje mi ni drago, da le dokončam tek svoj z radostjo, in službo, ktero sem prejel od Gospoda Jezusa, da popričam evangelj milosti Božje. 044 ACT 020 025 In sedaj glej, jaz vém, da ne boste več videli obličja mojega, vi vsi, med kterimi sem hodil, oznanjujoč kraljestvo Božje. 044 ACT 020 026 Za to vam pričujem današnji dan, da sem čist od krví vseh; 044 ACT 020 027 Kajti nisem se umaknil, da vam ne bi bil oznanil vse volje Božje. 044 ACT 020 028 Pazite torej na-se, in na vso čredo, v kterej vas je Duh sveti postavil za škofe, da pasete cerkev Božjo, ktero je pridobil s krvjó svojo. 044 ACT 020 029 Kajti jaz vém to, da bodo po odhodu mojem prišli med vas grabljivi volkovi, kteri ne bodo prizanašali čredi: 044 ACT 020 030 In izmed vas samih bodo stali možjé, kteri bodo napačno govorili, da bi potegnili učence za seboj. 044 ACT 020 031 Za to čujte, spominjajoč se, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati vsakega izmed vas. 044 ACT 020 032 In sedaj vas, bratje, priporočam Bogu in besedi milosti njegove, kteri more sezidati in dati vam delež med vsemi posvečenimi. 044 ACT 020 033 Srebra ali zlata ali oblačila nisem od nikogar poželel; 044 ACT 020 034 Saj sami véste, da to, kar je bilo treba meni in tistim, kteri so bili z menoj, prislužile so té-le roke. 044 ACT 020 035 Vse sem vam pokazal, da je tako treba truditi se in sprejemati slabe, in spominjati se besed Gospoda Jezusa, da je on rekel: "Mnogo bolje je dajati, nego jemati." 044 ACT 020 036 In ko je to povedal, poklekne na kolena svoja, in molil je z vsemi njimi. 044 ACT 020 037 In velik jok je vstal med vsemi; in objemši Pavla, poljubovali so ga: 044 ACT 020 038 Žalostni največ za voljo besede, ktero je rekel, da ne bodo več videli obličja njegovega. In spremili so ga na ladjo. 044 ACT 021 001 Ko se je pa zgodilo, da smo se odtrgali od njih in smo se odpeljali, prišli smo na ravnost v Kon, drugi dan v Rod, in odtod v Pataro, 044 ACT 021 002 In ko smo našli ladjo, ktera je imela jadrati v Fenicijo, vstopili smo in smo se peljali. 044 ACT 021 003 Ko smo pa Ciper ugledali, pustili smo ga na levej, in peljali smo se v Sirijo, in prišli smo v Tir; tu namreč je imela ladja iztovoriti blago. 044 ACT 021 004 In ko smo učencev našli, ostali smo tu sedem dnî; ti so govorili Pavlu po Duhu, naj ne hodi gor v Jeruzalem. 044 ACT 021 005 Ko so se pa dnevi izpolnili, izšli smo, in spremljali so nas vsi z ženami in otroci noter do predmestja, in pokleknivši na bregu, molili smo. 044 ACT 021 006 In ko smo se poslovili eden od drugega, stopili smo v ladjo; a oni so se vrnili domú. 044 ACT 021 007 Mi pa, ko smo vožnjo iz Tira dokončali, prišli smo dol v Ptolemajdo; in pozdravivši se z brati, ostali smo en dan pri njih. 044 ACT 021 008 A drugi dan smo izšli, Pavel in kteri smo bili ž njim, in prišli smo v Cezarejo; in šli smo v hišo Filipa evangelista, ki je bil eden od sedmerih, in ostali smo pri njem. 044 ACT 021 009 Ta pa je imel štiri hčere device, ktere so prerokovale. 044 ACT 021 010 Ko smo se pa več dnî mudili, pride iz Judeje neki prerok po imenu Agab. 044 ACT 021 011 In ko je prišel k nam, vzeme pas Pavlov, in zvezavši si roke in noge, reče: To velí sveti Duh: Moža, kogar je ta pas, bodo tako zvezali Judje v Jeruzalemu, in izročili ga bodo poganom v roke. 044 ACT 021 012 Ko smo pa to slišali, prosili smo mi in ondejšnji, naj ne hodi gor v Jeruzalem. 044 ACT 021 013 Ali Pavel odgovorí: Kaj delate, da jokate in mi cepate srce? Kajti jaz nisem le pripravljen zvezan biti, nego tudi umreti v Jeruzalemu za ime Gospoda Jezusa. 044 ACT 021 014 In ko ga nismo mogli pregovoriti, umolknili smo, rekši: Volja Gospodova naj bo. 044 ACT 021 015 A po teh dnéh smo se odpravili, in šli smo gor v Jeruzalem. 044 ACT 021 016 Šlo je pa tudi učencev iz Cezareje z nami, kteri so peljali s seboj nekega Mnasona iz Cipra, starega učenca, pri kterem smo imeli gostovati. 044 ACT 021 017 In ko smo prišli v Jeruzalem, sprejeli so nas bratje ljubeznjivo. 044 ACT 021 018 A drugi dan je šel Pavel z nami k Jakobu, in prišli so vsi starešine. 044 ACT 021 019 In ko se je bil ž njimi pozdravil, razložil je vse po vrsti, kaj je storil Bog med pogani po njegovej službi. 044 ACT 021 020 Oni pa, ko so to slišali, slavili so Gospoda; in rekó mu: Vidiš, brat! koliko tisoči Judov je, kteri so sprejeli vero: in vsi so vneti za postavo. 044 ACT 021 021 Slišali pa so za-te, da učiš odstop od Mojzesa vse Jude, kteri so med pogani, govoreč, naj ne obrezujejo sinov svojih, in da naj se tudi po šegah ne ravnajo. 044 ACT 021 022 Kaj bi torej? Množica se bo gotovo zbrala; kajti slišali bodo, da si prišel. 044 ACT 021 023 To torej stóri, kar ti povemo: Mi imamo štiri možé, kteri imajo obljubo na sebi; 044 ACT 021 024 Té vzemi, in očisti se ž njimi, in plačaj, naj si ostrižejo glave, in vsi bodo zvedeli, da to, kar so za-te slišali, ni res, nego da tudi sam tako živiš, da izpolnjuješ postavo. 044 ACT 021 025 Za tiste pa, kteri so izmed poganov sprejeli vero, presodili smo mi, in pisali smo, da naj nič takošnega ne izpolnjujejo, razen da naj se varujejo malikom darovanega in krvi in udavljenega in kurbarije. 044 ACT 021 026 Tedaj je Pavel vzel možé, in očistivši se ž njimi drugi dan, šel je v tempelj, in naznanjeval je, kedaj se bodo izpolnili dnevi očiščevanja, dokler se ni darovala daritev za vsakega od njih. 044 ACT 021 027 Ko so se pa sedmeri dnevi imeli izpolniti, nekteri Judje, kteri so prišli iz Azije, ugledavši ga v tempeljnu, nadražijo vse ljudstvo, ter položé roke na-nj, 044 ACT 021 028 Kričeč: Možjé Izraelci, pomagajte! Ta je tisti človek, ki zoper ljudstvo in postavo in ta kraj vse povsodi uči; in vrh tega je tudi Grke pripeljal v tempelj, in oskrunil je ta sveti kraj. 044 ACT 021 029 (Kajti videli so bili poprej Trofima Efežana ž njim v mestu, za kterega so mislili, da ga je Pavel v tempelj pripeljal.) 044 ACT 021 030 In vse mesto se je vzdignilo, in drlo je ljudstvo skupej; in zgrabivši Pavla, vlekli so ga iz tempeljna: in precej so se vrata zaprla. 044 ACT 021 031 Ko so ga pa iskali umoriti, pride glas do jezernika vojaške trume, da se je ves Jeruzalem spuntal. 044 ACT 021 032 In on precej vzeme vojakov in stotnikov, in priteče nad-nje. Ko so pa ugledali jezernika in vojake, nehali so bíti Pavla. 044 ACT 021 033 Tedaj se jezernik približa in ga prime, in velí ga vkleniti v dve verigi; in vpraša, kdo da je, in kaj da je storil. 044 ACT 021 034 In eni so vpili to, a drugi drugo med ljudstvom. Ko pa ni mogel gotovega zvedeti za voljo hrupa, ukaže ga v grad odpeljati. 044 ACT 021 035 In ko je prišel do stopnic, prigodí se, da so ga morali vojaki nesti za voljo sile ljudstva; 044 ACT 021 036 Kajti šla je za njim množica ljudstva, kričeč: Pogubi ga! 044 ACT 021 037 In ko je imel vniti v grad Pavel, reče jezerniku: Ali smem nekaj govoriti s teboj? On pa reče: Znaš Grški? 044 ACT 021 038 Nisi li ti tisti Egipčan, ki je pred temi dnevi punt napravil, in izpeljal v puščave štiri tisoči razbojnikov? 044 ACT 021 039 Pavel pa reče: Jaz sem Jud iz Tarsa, meščan ne neznanega mesta v Ciliciji; prosim pa te, dovoli mi govoriti ljudstvu. 044 ACT 021 040 In ko mu je dovolil, namigne Pavel z roko ljudstvu, naj umolknejo; in ko je nastala velika tihota, pregovorí v Hebrejskem jeziku, govoreč: 044 ACT 022 001 Možjé bratje in očetje! čujte sedaj moj odgovor k vam. 044 ACT 022 002 (Ko so pa slišali, da jim v Hebrejskem jeziku govorí, bili so še bolj tiho.) In reče: 044 ACT 022 003 Jaz sem mož Jud, rojen v Tarsu Cilicijskem, odgojen pa v tem mestu pri nogah Gamalijelovih, podučen na tanko v očetovskej postavi, vnet za Boga, kakor ste vsi vi danes. 044 ACT 022 004 Jaz sem preganjal ta pot noter do smrti, vežoč in izdajoč v ječe možé in žene, 044 ACT 022 005 Kakor mi tudi véliki duhoven priča, in vse starešinstvo; od kterih sem tudi pisem prejel do bratov in sem šel v Damask, da bi pripeljal tudi tiste, kteri so tam bili, zvezane v Jeruzalem, da bi se mučili. 044 ACT 022 006 Zgodí pa se, ko sem šel in sem se bližál Damasku, okoli poldneva, da me nagloma obsije velika svetloba z neba; 044 ACT 022 007 In padel sem na tla, in slišal sem glas, da mi pravi: Savel, Savel! kaj me preganjaš? 044 ACT 022 008 Jaz sem pa odgovoril: Kdo si, Gospod? In reče mi: Jaz sem Jezus Nazarečan, kterega ti preganjaš. 044 ACT 022 009 Tisti pa, kteri so bili z menoj, videli so sicer svetlobo, in uplašili so se; ali glasú niso slišali, kteri mi je govoril. 044 ACT 022 010 In rekel sem: Kaj naj storim, Gospod? A Gospod mi reče: Vstani in pojdi v Damask; in tam ti se bo povedalo vse, kar ti je odločeno, da storiš. 044 ACT 022 011 Ko pa nisem videl od bliščeče te svetlobe, peljali so me za roko, kteri so bili z menoj, in prišel sem v Damask. 044 ACT 022 012 Neki Ananija pa, človek pobožen po postavi, kteri ima pričevanje od vseh Judov, kteri tam prebivajo, 044 ACT 022 013 Pride k meni, in vstopivši se, reče mi: Savel brat, spreglej! In jaz sem še tisti čas pogledal na-nj. 044 ACT 022 014 On pa reče: Bog očetov naših te je izvolil, da spoznaj voljo njegovo, in vidiš pravičnega, in slišiš glas iz ust njegovih; 044 ACT 022 015 Kajti boš mu priča pri vseh ljudéh tega, kar si videl in slišal. 044 ACT 022 016 In sedaj, kaj se obotavljaš? Vstani, in krsti se, in operi grehe svoje, poklicavši ime Gospodovo. 044 ACT 022 017 Zgodí se pa, ko sem se bil vrnil v Jeruzalem, in sem v tempeljnu molil, da sem se zamaknil, 044 ACT 022 018 In videl sem ga, in rekel mi je: Pohiti in izidi naglo iz Jeruzalema, ker ne bodo sprejeli pričevanja tvojega za-me. 044 ACT 022 019 In jaz sem rekel: Gospod! sami vedó, da sem jaz zapiral in bíl po shajališčih té, kteri so verovali v tebe; 044 ACT 022 020 In ko se je prelivala kri Štefana pričevalca tvojega, tudi jaz sem stal zraven, in privolil sem na smrt njegovo, in varoval sem oblačila tistih, kteri so ga pobijali. 044 ACT 022 021 In reče mi: Pojdi; kajti jaz te bom daleč poslal med pogane. 044 ACT 022 022 In poslušali so ga do te besede, ter povzdignejo glas svoj, govoreč: Vzemi z zemlje takošnega; ker ni prav, da živí. 044 ACT 022 023 Ko so pa kričali, in metali oblačila, in prah lučali k višku, 044 ACT 022 024 Ukaže ga jezernik v grad odpeljati, rekši, naj ga z biči iztezajo, da bi zvedel, za kakošno krivico tako vpijejo nad njim. 044 ACT 022 025 Ko so ga pa z jermeni pritegnili, reče Pavel stotniku, kteri je tam stal: Smete li človeka Rimljana, in neobsojenega bičati? 044 ACT 022 026 Slišavši pa to stotnik, pristopi in sporočí jezerniku, govoreč: Glej, kaj boš storil; kajti ta človek je Rimljan. 044 ACT 022 027 Pristopivši pa jezernik, reče mu: Povej mi, če si ti Rimljan? On pa reče: Dà. 044 ACT 022 028 In jezernik odgovorí: Jaz sem za veliko denarja to državljanstvo pridobil. A Pavel reče: Jaz sem se pa tudi rodil. 044 ACT 022 029 Tedaj so precej odstopili od njega, kteri so ga imeli tezati; pa tudi jezernik se je bal, ko je zvedel, da je Rimljan, in da ga je bil zvezal. 044 ACT 022 030 Drugi dan pa, ker je hotel za gotovo zvedeti, za kaj ga Judje tožijo, razveže ga od vezî, in ukaže priti velikemu duhovnu in vsemu zboru njihovemu; in pripeljavši Pavla dol, postavi ga pred-nje. 044 ACT 023 001 In Pavel, pogledavši na zbor, reče: Možjé bratje! jaz sem z vso dobro vestjó živel pred Bogom do današnjega dné. 044 ACT 023 002 Véliki duhoven Ananija pa ukaže tistim, kteri so pri njem stali, naj ga udarijo po ustih. 044 ACT 023 003 Tedaj mu Pavel reče: Udaril te bo Bog, stena pobeljena! in ti sediš, da bi me sodil po postavi, in zoper postavo me veliš bíti? 044 ACT 023 004 Tisti pa, kteri so zraven stali, rekó: Vélikega duhovna Božjega preklinjaš? 044 ACT 023 005 Pa reče Pavel: Nisem vedel, bratje, da je véliki duhoven; pisano je namreč: "Poglavarja naroda svojega ne preklinjaj." 044 ACT 023 006 Vedoč pa Pavel, da je eden del Saducejev, a drugi Farizejev, zavpije v zboru: Možjé bratje, jaz sem Farizej, sin Farizejev; za voljo upanja in vstajanja mrtvih sem na sodbi. 044 ACT 023 007 Ko je pa to rekel, nastane razpor med Farizeji in Saduceji, in množica se razdelí. 044 ACT 023 008 Kajti Saduceji pravijo, da ni vstajanja, in tudi angelja in duha ne; a Farizeji trdijo oboje. 044 ACT 023 009 In vstata je velika krika; in vstavši pismarji od strani Farizejske, pobijali so, govoreč: Nič hudega ne nahajamo na tem človeku; če mu je pa duh govoril ali angelj, ne nasprotujmo Bogu. 044 ACT 023 010 Ko je pa vstal razpor velik, bal se je jezernik, da ne bi Pavla raztrgali, ter ukaže, naj snidejo vojaki in ga potegnejo izmed njih, in odpeljejo v grad. 044 ACT 023 011 Drugo noč pa pristopi Gospod k njemu, in reče: Ne boj se, Pavel! kajti kakor si v Jeruzalemu pričal za-me, tako moraš tudi v Rimu pričati. 044 ACT 023 012 Ko se je pa zdanilo, zbere se nekaj Judov, in zaroté se, govoreč, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler ne ubijejo Pavla. 044 ACT 023 013 Bilo jih je pa več kakor štirideset, kteri so se bili tako zakleli. 044 ACT 023 014 Ti pristopijo k vélikim duhovnom in starešinam, in rekó: S prisego smo se zakleli, da ne bomo ničesar okusili, dokler Pavla ne ubijemo. 044 ACT 023 015 Sedaj torej vi z zborom naznanite jezerniku, naj ga pripelje jutri k vam, kakor da bi hoteli kaj natančnijega zvedeti za njegove zadeve; a mi smo pripravljeni, da ga ubijemo, predno se približa. 044 ACT 023 016 Slišavši pa sin sestre Pavlove za to zalezovanje, pride in vnide v grad, in sporočí Pavlu. 044 ACT 023 017 Poklicavši pa Pavel enega od stotnikov, reče: Tega mladeniča odpelji k jezerniku; kajti ima mu nekaj sporočiti. 044 ACT 023 018 On ga torej vzeme in pripelje k jezerniku, in reče: Jetnik Pavel me je poklical in prosil, naj tega mladeniča popeljem k tebi, kteri ima nekaj s teboj govoriti. 044 ACT 023 019 In jezernik ga prime za roko in odide na stran, in vpraševal je: Kaj je, kar mi imaš povedati? 044 ACT 023 020 Pa reče: Judje so se dogovorili, da te bodo prosili, da bi jutri pripeljal Pavla v zbor, kakor da bi hoteli kaj natančnijega izprašati za-nj. 044 ACT 023 021 Ti jih pa ne poslušaj; kajti zalezuje ga izmed njih več kakor štirideset móž, kteri so se zarotili, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler ga ne umoré; in sedaj so pripravljeni, in čakajo tvojega odgovora. 044 ACT 023 022 Tedaj jezernik mladeniča odpustí, naročivši mu, naj nikomur ne pové, da si mi to naznanil. 044 ACT 023 023 In poklicavši dva stotnika, reče: Pripravita dve sto vojakov, da pojdejo do Cezareje, in sedemdeset konjikov, in dve sto strelcev, po tretjej uri nočí; 044 ACT 023 024 In pripeljejo naj živino, da Pavla posadé in zdravega pripeljejo k Feliksu, poglavarju. 044 ACT 023 025 In napiše pismo, ktero se je tako-le glasilo. 044 ACT 023 026 Klavdij Lizija pozdravlja častitega poglavarja Feliksa. 044 ACT 023 027 Tega moža so Judje zgrabili, in hoteli so ga umoriti; ali prišel sem z vojsko, in otél sem ga, ko sem zvedel, da je Rimljan. 044 ACT 023 028 Hoteč pa zvedeti vzrok, za kaj ga tožijo, peljal sem ga v njih zbor. 044 ACT 023 029 In našel sem, da ga tožijo za vprašanja njih postave, da pa nima nobene krivice, za ktero bi bil vreden smrti ali vezî. 044 ACT 023 030 Ko mi se je pa naznanil naklep, kterega so kovali Judje zoper tega moža, poslal sem precej k tebi sporočivši tudi tožnikom, naj pred teboj povedó, kar imajo zoper njega. Zdrav! 044 ACT 023 031 Tedaj so vojaki, kakor jim se je bilo naročilo, Pavla vzeli in odpeljali po noči v Antipatrido. 044 ACT 023 032 A drugi dan so se vrnili v grad, pustivši konjike, da so šli ž njim. 044 ACT 023 033 Ti pa, ko so prišli v Cezarejo, oddali so pismo poglavarju, in postavili so Pavla pred-nj. 044 ACT 023 034 Poglavar pa, ko je prebral in vprašal, iz ktere dežele da je, in je zvedel, da iz Cilicije: 044 ACT 023 035 Zaslišal te bom, reče, kedar tudi tožniki tvoji pridejo. In ukazal je, naj ga varujejo v dvoru Herodovem. 044 ACT 024 001 Črez pet dnî pa snide véliki duhoven Ananija s starešinami in govornikom nekim Tertulom; in ti pridejo pred poglavarja zoper Pavla. 044 ACT 024 002 Ko je bil pa poklican, začne tožiti Tertul, govoreč: 044 ACT 024 003 Da imamo veliko mirú po tebi, in pravice in sreče, ktero se narodu temu godé po tvojej previdnosti, vselej in povsodi, častiti Feliks! sprejemamo z vso hvaležnostjo. 044 ACT 024 004 Ali da te ne bom dalje nadlegoval, prosim, da bi nas poslušal ob kratkem po svojej dobroti. 044 ACT 024 005 Našli smo namreč tega človeka, da je kuga, in budí punt zoper vse Jude po vsem svetu, in je vodnik ločinki Nazaretskej, 044 ACT 024 006 Kteri je izkusil tudi tempelj oskruniti; kterega smo tudi zgrabili in po svojej postavi hoteli soditi; 044 ACT 024 007 Ali prišel je Lizija jezernik, ter ga je z veliko silo iz rok naših odpeljal, 044 ACT 024 008 Ukazavši tožnikom njegovim, naj gremo k tebi; od njega boš mogel sam, ko izprašaš, vse to zvedeti, za kar ga mi tožimo. 044 ACT 024 009 Pritrdili pa so tudi Judje, govoreč, da je to tako. 044 ACT 024 010 Pavel pa odgovorí, ko mu je poglavar namignil, da naj govorí: Ker vém, da si veliko let sèm sodnik temu narodu, odgovarjal bom to, kar se mene tiče, toliko srčneje: 044 ACT 024 011 Ko lahko zvéš, da ni več, kakor dvanajst dnî, kar sem prišel molit v Jeruzalem. 044 ACT 024 012 In niso me našli v tempeljnu, da bi se bil s kom prepiral ali da bi bil napravljal hrup med ljudstvom, ne po shajališčih, ne po mestu; 044 ACT 024 013 In tudi izkazati ne morejo, za kar me sedaj tožijo. 044 ACT 024 014 To ti pa priznavam, da po poti, ktero imenujejo ločinko, tako služim Boga očakov, verovaje vse, kar je po postavi in v prerokih pisano, 044 ACT 024 015 Upanje imajoč na Boga, kterega tudi oni sami čakajo, da bo vstajanje mrtvim, pravičnim in nepravičnim. 044 ACT 024 016 V tem si pa sam prizadevam, da bi brezmadežno vest imel pred Bogom in ljudmí vsegdar. 044 ACT 024 017 Črez več pa let sem prišel miloščino delit narodu svojemu in daritve; 044 ACT 024 018 Pri tem so me našli očiščenega v tempeljnu, ne z ljudstvom ne s hrupom, neki Judje iz Azije, 044 ACT 024 019 Kteri bi imeli predte priti in tožiti, če kaj imajo zoper mene. 044 ACT 024 020 Ali naj ti sami povedó, če so našli krivico na meni, ko sem stal pred zborom; 044 ACT 024 021 Razen za voljo tega edinega glasú, s kterim sem zavpil, stoječ med njimi: Za voljo vstajanja mrtvih me sodite danes. 044 ACT 024 022 Slišavši pa to Feliks, odloží jim, na tanko vedoč, kar ta pot zadeva, in reče: Kedar Lizija jezernik snide, razsodil bom vašo stvar. 044 ACT 024 023 In ukazal je stotniku, da se ima Pavel varovati, in da naj se nikomur od njegovih ne brani streči mu ali dohajati k njemu. 044 ACT 024 024 A črez nekaj dnî pride Feliks z Družilo ženo svojo, ktera je bila Judinja, in pokliče Pavla, in slišal ga je o veri v Kristusa. 044 ACT 024 025 Ko je pa govoril on o pravici in zdržljivosti in prihodnjej sodbi, uplaši se Feliks, in odgovorí: Za sedaj pojdi; a kedar bom prigoden čas imel, poklical te bom. 044 ACT 024 026 Zraven se je pa tudi nadejal, da mu bo Pavel dal denarja, da bi ga izpustil; za to ga je tudi pogostoma klical in se razgovarjal ž njim. 044 ACT 024 027 Ko ste se pa izpolnili dve leti, prejme Feliks nastopnika Porcija Festa; hoteč pa Feliks Judom ugoditi, pustil je Pavla zvezanega. 044 ACT 025 001 Fest torej, ko je bil prišel v deželo, izšel je črez tri dnî iz Cezareje v Jeruzalem. 044 ACT 025 002 In prišli so k njemu véliki duhovni in prvaki Judovski zoper Pavla, in prosili so ga, 044 ACT 025 003 Iskajoč milosti zoper njega, da bi ga poslal v Jeruzalem, in zalezovali so, da bi ga umorili na poti. 044 ACT 025 004 Fest pa odgovorí, da se Pavel varuje v Cezareji, in da on sam kmalu pojde tje. 044 ACT 025 005 Kteri torej od vas morejo, reče, naj z menoj snidejo, in če je kakošna krivica na tem možu, naj ga tožijo. 044 ACT 025 006 In prebivši med njimi ne več kakor deset dnî, snide v Cezarejo, in drugi dan sede na sodišče, in ukaže Pavla pripeljati. 044 ACT 025 007 Ko ga pa pripeljejo, obstopijo ga Judje, kteri so prišli iz Jeruzalema, in prinašali so zoper Pavla mnoge in težke krivice, kterih niso mogli izkazati, 044 ACT 025 008 Ko se je Pavel zagovarjal: Nič se nisem pregrešil ne zoper postavo Judovsko, ne zoper tempelj, ne zoper cesarja. 044 ACT 025 009 Fest pa, hoteč Judom ugoditi, odgovorí Pavlu in reče: Hočeš iti gor v Jeruzalem, da te tam sodim za to? 044 ACT 025 010 Pavel pa reče: Na cesarjevem sodišči stojim, kjer me je treba soditi; Judom nisem nobene krivice storil, kakor tudi ti dobro veš. 044 ACT 025 011 Kajti če sem kriv, in sem kaj smrti vrednega storil, ne branim se umreti; če pa nič tega ni, česar me dolžé, ne more me nihče njim izdati. Na cesarja se sklicujem. 044 ACT 025 012 Tedaj Fest, pogovorivši se z zborom, reče: Na cesarja si se sklical, k cesarju pojdeš. 044 ACT 025 013 Ko je pa minilo nekoliko dnî, prideta Agripa kralj in Bernika v Cezarejo pozdravljat Festa. 044 ACT 025 014 Ko sta se pa več dnî tam mudila, pové Fest kralju zadevo Pavlovo, govoreč: Nekega moža je pustil Feliks v ječi, 044 ACT 025 015 Za voljo kterega so, ko sem bil v Jeruzalemu, prišli k meni véliki duhovni in starešine Judovski, proseč, naj ga obsodim; 044 ACT 025 016 Kterim sem odgovoril, da ni navada pri Rimljanih, da bi se izdal kakošen človek na smrt; dokler obtoženi nima pred licem tožnikov, in ne prejme mesta, da se zagovarja za krivico. 044 ACT 025 017 Ko so se torej tu sešli, sedel sem brez vsega odlašanja drugi dan na sodišče, in ukazal sem moža pripeljati; 044 ACT 025 018 Kogar tožniki stoječ tam, niso nobene takošne krivice očitali, kakoršnih sem pričakoval jaz; 044 ACT 025 019 Nego nekošna vprašanja o svojej praznej veri so imeli zoper njega, in o nekošnem Jezusu, kteri je umrl, za kogar je Pavel trdil, da živí. 044 ACT 025 020 Jaz pa, ne vedoč, kaj bi na to vprašanje odgovoril, rekel sem, ako bi hotel iti v Jeruzalem, in tam sojen biti za to, 044 ACT 025 021 Ko se je pa Pavel oglasil, da naj ga varujemo do Avgustove sodbe, ukazal sem ga varovati, dokler ga ne pošljem k cesarju. 044 ACT 025 022 Agripa pa Festu reče: Rad bi tudi jaz tega človeka slišal. On pa: Jutri, reče, ga boš slišal. 044 ACT 025 023 Drugi dan pa, ko je prišel Agripa in Bernika z veliko slavo, in sta vstopila v sodnišnico, z jezerniki in najimenitnijimi mestnimi možmi, in je bil Fest ukazal, pripeljejo Pavla. 044 ACT 025 024 In Fest reče: Agripa kralj, in vsi možjé, kteri ste tu z nami! vidite tega, za voljo kterega me je vsa množica Judov nadlegovala v Jeruzalemu in tu, kričeč, da ne sme več živeti. 044 ACT 025 025 Jaz pa, ko sem spoznal, da ni nič smrti vrednega storil, in se je tudi on sam sklical na cesarja, sklenil sem ga poslati; 044 ACT 025 026 Za kterega nimam kaj gotovega pisati gospodarju: za to sem ga pripeljal pred vas, in zlasti pred tebe, kralj Agripa, da bom, ko se izpraša, imel kaj pisati. 044 ACT 025 027 Kajti neumno mi se zdí poslati zvezanega, krivice pa njegove ne naznaniti. 044 ACT 026 001 Agripa pa Pavlu reče: Dopušča ti se, da sam zase govoriš. Tedaj se je Pavel zagovarjal, stegnivši roko: 044 ACT 026 002 Srečnega se štejem, kralj Agripa, da se imam danes pred teboj zagovarjati za vse, česar me Judje dolžé: 044 ACT 026 003 Zlasti, ker vém, da poznaš vse šege in prepire, kteri so med Judi: za to te prosim, da bi me potrpežljivo poslušal. 044 ACT 026 004 Življenje torej moje od mladosti, kakošno je bilo od začetka med narodom mojim v Jeruzalemu, vedó vsi Judje, 044 ACT 026 005 Poznajoč me od začetka (če hočejo pričati), da sem po najostrejšej ločinki vere naše živel ko Farizej. 044 ACT 026 006 In sedaj stojim pred sodbo za voljo upanja obljube, ktero je obljubil Bog očetom našim; 044 ACT 026 007 Ktero dvanajsteri rodovi naši, služeč Bogu noč in dan, upajo doseči. Za voljo tega upanja sem, kralj Agripa! tožen od Judov. 044 ACT 026 008 Kaj? Neverjetno vam se zdí, da Bog mrtve obuja? 044 ACT 026 009 Tudi jaz sem sicer menil, da moram zoper ime Jezusa Nazarečana veliko nasprotnega storiti; 044 ACT 026 010 Kar sem tudi storil v Jeruzalemu, in veliko svetih sem jaz v ječe zaprl, ko sem bil od vélikih duhovnov oblast prejel. In ko so jih morili, pristajal sem na sodbo. 044 ACT 026 011 In po vseh shajališčih sem jih pogosto mučil in silil preklinjati: in neizmerno sem divjal zoper nje, in preganjal sem jih tudi noter do vnanjih mest; 044 ACT 026 012 In ko sem za tega voljo šel v Damask z oblastjo in dovoljenjem od vélikih duhovnov: 044 ACT 026 013 O poldne na potu sem videl, kralj, z neba luč svetlejšo od svetlobe solnčne, ktera je obsijala mene in tiste, kteri so bili z menoj. 044 ACT 026 014 In ko smo vsi padli na zemljo, slišal sem glas, da mi pravi v Hebrejskem jeziku: Savel! Savel! kaj me preganjaš? Težko ti je proti ostnu brcati. 044 ACT 026 015 Jaz sem pa rekel: Kdo si, Gospod? On pa reče: Jaz sem Jezus, kterega ti preganjaš. 044 ACT 026 016 Ali vstani in stopi na noge svoje; za to namreč sem ti se prikazal, da te naredim za služabnika in pričo tega, kar si videl, in tega, v čemer ti se bom pokazoval; 044 ACT 026 017 In otél te bom od ljudstva in poganov, med ktere te sedaj pošiljam, 044 ACT 026 018 Da jim odpreš očí, da se izpreobrnejo od teme k luči, in od oblasti satanove k Bogu: da prejmó odpuščanje grehov, in delež med svetimi po veri, ktera je v mene. 044 ACT 026 019 Za to, kralj Agripa! nisem bil nepokoren nebeškej prikazni, 044 ACT 026 020 Nego sem najprej tem, kteri so v Damasku in v Jeruzalemu, in po vsej deželi Judejskej, a po tem poganom oznanil, naj se spokoré in izpreobrnejo k Bogu, delajoč vredna dela pokore. 044 ACT 026 021 Za tega voljo so me Judje v tempeljnu zgrabili in izkusili z rokami umoriti. 044 ACT 026 022 Ali dobivši pomoč, ktera je od Boga, stojim do današnjega dné, in pričam malim in velikim, ne govoreč nič drugega nego, kar so govorili preroki, da se bo zgodilo, in Mojzes: 044 ACT 026 023 Da bo Kristus trpel, in da bo, prvi iz vstajanja mrtvih, luč oznanjeval narodu in poganom. 044 ACT 026 024 Ko je pa to odgovarjal, reče Fest z močnim glasom: Mešaš se, Pavel! Velika učenost tvoja ti jemlje um. 044 ACT 026 025 On pa reče: Ne mešam se, vrli Fest, nego besede resnice in razumnosti govorim. 044 ACT 026 026 Saj vé za to kralj, pred kterim tudi svobodno govorim; ne verujem namreč, da bi mu bilo od tega kaj neznano: kajti to se ni godilo v kotu. 044 ACT 026 027 Veruješ, kralj Agripa, prerokom? Vém, da veruješ. 044 ACT 026 028 Agripa pa Pavlu reče: Malo, pa me boš pregovoril, da Kristjan postanem. 044 ACT 026 029 Pavel pa reče: Želel bi od Boga, da, bodi si malo ali veliko, da ne bi samo ti, nego tudi vsi, kteri poslušajo danes, takošni bili, karkošen sem tudi jaz, razen vezî teh. 044 ACT 026 030 In ko je to izgovoril, vstane kralj in poglavar, in Bernika, in kteri so ž njimi sedeli; 044 ACT 026 031 In ko so bili na stran odšli, razgovarjali so se, govoreč: Ta človek ni nič smrti ali vezî vrednega storil. 044 ACT 026 032 Agripa pa Festu reče: Izpustil bi se lahko ta človek, da se ni sklical na cesarja. 044 ACT 027 001 Kakor je bilo pa sklenjeno, da se imamo po morji odpeljati v Italijo, izročili so Pavla in nekaj drugih jetnikov stotniku, po imenu Juliju, od cesarske trume. 044 ACT 027 002 In stopivši na ladjo Adramitsko, da se popeljemo poleg Azijskih krajev, odrinili smo: in bil je z nami Aristarh Macedonec iz Soluna. 044 ACT 027 003 In drugi dan smo prišli v Sidon. In Julij je priljudno ravnal s Pavlom, in dovolil mu je k prijateljem iti in dati si postreči. 044 ACT 027 004 In ko smo odtod odrinili, peljali smo se za Ciprom, ker so nam bili vetrovi nasproti. 044 ACT 027 005 In ko smo morje, ktero je med Cilicijo in Pamfilijo, prepluli, prišli smo v Miro Licijsko. 044 ACT 027 006 In tu je našel stotnik ladjo Aleksandrijsko, ktera je jadrala v Italijo, in del nas je va-njo. 044 ACT 027 007 Ko smo se bili pa mnogo dnî počasi vozili, in komaj proti Gnidu prišli, ker nam veter ni dal, dopluli smo pod Kret pri Salmonu. 044 ACT 027 008 In komaj se vozeč mimo njega, prišli smo v neki kraj, kteri se imenuje Dobro Pristanišče, poleg kterega je bilo blizu mesto Laseja. 044 ACT 027 009 Ko je bilo pa veliko časa prešlo, in je bila vožnja že nevarna, ker je uže tudi post minul, opominjal je Pavel, 044 ACT 027 010 Govoreč jim: Možjé! vidim, da hoče vožnja z nevoljo in veliko izgubo biti, ne le za blago in ladjo, nego tudi za življenje naše. 044 ACT 027 011 Ali stotnik je krmarju in gospodarju ladje bolj verjel, nego temu, kar je Pavel pravil. 044 ACT 027 012 In ker pristanišče ni bilo pripravno za zimovanje, sklenili so skoro vsi, odpeljati se odtod, ne bi li kako mogli priti do Fenike, da bi prezimili v pristanišči Kretskem, ktero gleda proti jugu in zahodnjemu severju. 044 ACT 027 013 Ko je pa jug potegnil, misleč, da bodo namen dosegli, odrinili so, in peljali so se blizu ob Kretu. 044 ACT 027 014 Ali ne dolgo po tem se vzdigne njemu nasproti vihar vrtinec, kteri se imenuje Vzhodnji sever. 044 ACT 027 015 Ko je pa ladjo zaneslo, in se ni mogla vetru upirati, izročili smo jo valovom, in nosili so nas. 044 ACT 027 016 Ko nas je pa pod neki otočič, kteri se imenuje Klavda, zaneslo, komaj smo mogli zadržati čolnič; 044 ACT 027 017 In ko so ga vzdignili, poslužili so se pripomočkov, in ovili so ladjo; in boječ se, da ne bi na kleče zadeli, spustili so jadra, in tako so se peljali. 044 ACT 027 018 Ko nas je pa vihar hudo metal, izmetavali so drugi dan. 044 ACT 027 019 In tretji dan smo s svojimi rokami ladijno orodje izmetali. 044 ACT 027 020 Ko se pa ne solnce ne zvezde niso pokazale več dnî, in ni majhena burja pritiskala, izginilo je uže vsako upanje, da bi se oteli. 044 ACT 027 021 In ko se uže dolgo časa ni jedlo, tedaj Pavel, stoječ sredi njih, reče: Imeli bi bili, o možjé! poslušati me in ne odriniti od Kreta, in obvarovati se te nevolje in izgube; 044 ACT 027 022 A sedaj vas opominjam, da bodite srčni: kajti nobeno življenje od vas se ne bo izgubilo, razen ladja. 044 ACT 027 023 Prikazal mi se je namreč to noč angelj Božji, kogar sem, in komur služim, 044 ACT 027 024 Govoreč: Ne boj se, Pavel! pred cesarjem imaš stati; in glej, podaril ti je Bog vse, kteri se peljejo s teboj. 044 ACT 027 025 Za to bodite srčni, možjé! ker verujem Bogu, da se bo tako zgodilo, kakor mi je bilo rečeno. 044 ACT 027 026 Imamo pa na neki otok naleteti. 044 ACT 027 027 Ko je pa štirinajsta noč prišla, in smo se vozili po Jadranskem morji, okoli polnočí zdelo se je mornajem, da jim se bliža neki kraj. 044 ACT 027 028 In izmerivši globočino, najdejo dvajset sežnjev; a ko so malo dalje prišli, in so zopet izmerili globočino, našli so petnajst sežnjev. 044 ACT 027 029 In boječ se, da ne bi na skalnata mesta naleteli, vrgli so s krma štiri mačke, in želeli so, da bi se dan naredil. 044 ACT 027 030 Ko so pa mornarji gledali pobegniti iz ladje, in so spustili čolnič v morje, z izgovorom, kakor da hočejo s prednjega konca mačke spustiti, 044 ACT 027 031 Reče Pavel stotniku in vojakom: Če ti ne ostanejo v ladji, to se vi oteti ne morete. 044 ACT 027 032 Tedaj so vojaki odsekali vrvi čolniču, in pustili so, da je izpadel. 044 ACT 027 033 A ko se je uže danilo, prosil je Pavel vse, da naj vzemó jedi, govoreč: Štirinajsti dan je danes, kar čakate in živite brez jedi, ne vzemši ničesar. 044 ACT 027 034 Za to vas prosim, da vzemite jedí; kajti to je za vaše zdravje: ker nikomur od vas ne bo las z glave spadel. 044 ACT 027 035 In ko je to rekel, vzel je kruh, in zahvalil je Boga pred vsemi; in prelomivši, jel je jesti. 044 ACT 027 036 Tedaj so vsi srčneji postali, in vzeli so tudi oni jedí. 044 ACT 027 037 Bilo nas je pa vseh duš na ladji dve sto šest in sedemdeset. 044 ACT 027 038 In ko so se nasitili jedí, olajšali so ladjo, izmetavši žito v morje. 044 ACT 027 039 Ko se je pa zdanilo, niso poznali dežele; ugledajo pa neki zaliv, ki je imel breg, na kterega so mislili, ko bi mogli, izvleči ladjo. 044 ACT 027 040 In ko so bili mačke vzdignili, prepustili so ladjo morju, odvezavši obenem vrví krmil; in razpeli so prednje jadro po vetru, in vozili so se proti bregu. 044 ACT 027 041 Ko so pa naleteli na kraj, kteri je imel po obéh stranéh morje, zaudarili so z ladjo ob peč; in prednji konec se je nasadil in je ostal trd, a krm se je razbijal od sile valovja. 044 ACT 027 042 Vojaki pa so se dogovorili, da bodo jetnike pomorili, da ne bi kdo izplaval in pobegnil. 044 ACT 027 043 Stotnik pa, hoteč Pavla ohraniti, prepové njih naklep, in ukaže, naj tisti, kteri znajo plavati, najprej izkočijo in izidejo na zemljo; 044 ACT 027 044 Drugi pa nekteri na deskah, nekteri pa na kosovih od ladje: in tako se je zgodilo, da so vsi živi izšli na zemljo. 044 ACT 028 001 In ko so se bili oteli, tedaj so spoznali, da se otok imenuje Melita. 044 ACT 028 002 Divjaki pa so nam izkazovali ne majheno ljudmilost; kajti naložili so grmado, in sprejeli so nas vse, za dež, ki je šel, in za mraz. 044 ACT 028 003 Ko je pa zgrabil Pavel kup hoste, in je del na ogenj, izide gad od vročine, in obesi mu se za roko. 044 ACT 028 004 Ko so pa videli divjaki, da mu visi zver na roki, govorili so med seboj: Gotovo je ta človek ubijalec, kterega, otetega iz morja, pravica maščevalka ne pustí živeti. 044 ACT 028 005 On pa otrese zver na ogenj, in nič hudega mu se ni zgodilo. 044 ACT 028 006 Oni so pa čakali, da bo otekel ali h krati padel in umrl. Ko so pa dolgo čakali, in so videli, da mu se nič hudega ne zgodí, premenili so so, in pravili so, da je bog. 044 ACT 028 007 Okoli tega kraja pa so bile pristave poglavarja otoka, po imenu Publija, kteri nas je sprejel in tri dní prijazno gostil. 044 ACT 028 008 Zgodí se pa, da je oče Publijev od mrzlice in griže bolan ležal: k temu Pavel vnide, In molivši, položi na-nj roke, in uzdravil ga je. 044 ACT 028 009 In ko se je to zgodilo, dohajali so tudi drugi, kteri so imeli bolezni na otoku, in ozdravljali so se; 044 ACT 028 010 Kteri so nas tudi z velikimi častmi častili, in ko smo odšli, naložili so, kar je bilo potreba. 044 ACT 028 011 A po treh mesecih smo se odpeljali na ladji Aleksandrijskej, ktera je bila prezimila na otoku, in je imela znamenje Dvojčkov. 044 ACT 028 012 In pripeljavši se v Sirakuze, ostali smo tu tri dni. 044 ACT 028 013 Odtod smo se okoli peljali, in prišli smo v Regijo, in ko je en dan potem potegnil jug, prišli smo drugi dan v Puteole. 044 ACT 028 014 Tu smo našli bratov, in prosili so nas, naj bi pri njih prebili sedem dni; in tako smo prišli v Rim. 044 ACT 028 015 In odtod, ko so bratje slišali za nas, izšli so nam naproti noter do Agapijevega Trga in Treh Krčem; in ko jih je videl Pavel, zahvalil je Boga, in napolnil se je zaupanja. 044 ACT 028 016 Ko smo pa prišli v Rim, izročil je stotnik jetnike vojvodu; a Pavlu se je dovolilo prebivati, kjer sam hoče, z vojakom, kteri ga je varoval. 044 ACT 028 017 Zgodí pa se po treh dnéh, da skliče Pavel prvake Judovske; in ko so se sešli, govoril jim je: Možjé bratje! da si ravno jaz ničesar nisem storil zoper narod ali šege očetovske, vendar so me zvezanega iz Jeruzalema izročili v roke Rimljanom; 044 ACT 028 018 Kteri so me, zaslišavši me, hoteli izpustiti, za to, ker ni bilo nobene smrtne krivice na meni. 044 ACT 028 019 Ko so se pa Judje ustavljali, prisiljen sem bil sklicati se na cesarja, ne kakor da bi narod svoj imel za kaj tožiti. 044 ACT 028 020 Za voljo tega torej vzroka sem vas poklical, da bi vas videl in ogovoril; kajti za voljo upanja Izraelovega sem okovan v to verigo. 044 ACT 028 021 Oni mu pa rekó: Mi nismo ne pisem za-te prejeli iz Judeje, in tudi nobeden izmed bratov ni prišel, da bi sporočil ali govoril kaj o tebi hudega. 044 ACT 028 022 Prosimo pa slišati od tebe, kaj da misliš; kajti za to ločinko nam je znano, da jej se povsodi zoper govorí. 044 ACT 028 023 In ko so mu odločili dan, prišlo jih je k njemu v stanovanje veliko; kterim je razlagal, pričevaje, kraljestvo Božje, in izkazujoč jim to, kar se dotiče Jezusa, iz postave Mojzesove in prerokov, od zore do mraka. 044 ACT 028 024 In nekteri so verovali temu, kar jim je pravil, a nekteri niso verovali. 044 ACT 028 025 In ker niso bili ene misli med seboj, odhajali so, ko je rekel Pavel eno besedo: Dobro je povedal sveti Duh po Izaiji preroku očetom našim, 044 ACT 028 026 Govoreč: "Pojdi k temu ljudstvu in reci: S sluhom boste slišali, in ne boste umeli; in z očmí boste gledali, in ne boste videli. 044 ACT 028 027 Kajti okamenelo je srce temu ljudstvu, in z ušesi težko slišijo, in očí svoje so zatisnili: da ne bi kako z očmí videli, in z ušesi slišali, in s srcem umeli in izpreobrnili se, ter bi jih uzdravil." 044 ACT 028 028 Bodi vam torej znano, da se je poganom poslalo zveličanje Božje: oni bodo tudi poslušali. 044 ACT 028 029 In ko je to povedal, odšli so Judje, in imeli so mnogo prepira med seboj. 044 ACT 028 030 Ostal je pa Pavel celi dve leti v svojem najetem stanovanji, in sprejemal je vse, kteri so dohajali k njemu, 044 ACT 028 031 Oznanjujoč kraljestvo Božje in učeč to, kar je Gospoda Jezusa Kristusa, z vso srčnostjo, in nikdor mu ni branil. # # BOOK 045 ROM Romans Rimljanom 045 ROM 001 001 Pavel služabnik Jezusa Kristusa, poklican apostelj, odločen za evangelj Božji, 045 ROM 001 002 (Kterega je najprej obljubil po prerokih svojih v pismih svetih, ) 045 ROM 001 003 O svojem sinu, (rojenem iz semena Davidovega po mesu, 045 ROM 001 004 Potrjenem za sina Božjega v moči z duhom svetosti po vstajanji mrtvih, ) Jezusu Kristusu, Gospodu našem, 045 ROM 001 005 (Po kterem smo prejeli milost in aposteljstvo na poslušnost vere med vsemi pogani za ime njegovo, 045 ROM 001 006 Med kterimi ste tudi vi, poklicani Jezusa Kristusa, ) 045 ROM 001 007 Vsem, kteri so v Rimu, ljubljenim Božjim, poklicanim svetim, milost vam in mir od Boga očeta našega in Gospoda Jezusa Kristusa. 045 ROM 001 008 Najprej se pa zahvaljujem Bogu svojemu po Jezusu Kristusu za vse vas, da se vera vaša oznanja po vsem svetu; 045 ROM 001 009 Kajti priča mi je Bog, kteremu služim v duhu svojem v evangelji sina njegovega, da se vas neprenehoma spominjam, 045 ROM 001 010 Vsegdar v svojih molitvah proseč, da bi se mi kako uže posrečilo v volji Božjej priti k vam. 045 ROM 001 011 Kajti močno želim videti vas, da bi vam dal kakošen duhovni dar za potrjenje vaše; 045 ROM 001 012 A to je, da se skup porazveselimo z vami s skupno vero, vašo in mojo. 045 ROM 001 013 Ne čem pa, bratje, da bi ne vedeli, da sem mnogi krat namenil priti k vam, (pa sem bil zadržan noter do sedaj, ) da bi kakošen sad dobil tudi med vami, kakor tudi med drugimi pogani. 045 ROM 001 014 Grkom in pa divjakom, modrim in pa neumnim sem dolžnik. 045 ROM 001 015 Tako, kar se mene tiče, voljen sem tudi vam, kteri ste v Rimu, evangelj oznaniti. 045 ROM 001 016 Kajti ne sramujem se evangelja Kristusovega, ker je moč Božja na zveličanje vsakemu, kteri veruje, Judu pa najprej in Grku. 045 ROM 001 017 Ker se pravica Božja v njem razodeva iz vere v vero, kakor je pisano: "A pravični bo od vere živel." 045 ROM 001 018 Kajti razodeva se jeza Božja z neba na vsako nepobožnost in krivico ljudî, kteri resnico v krivici zadržujejo; 045 ROM 001 019 Kajti kar je znano za Boga, očitno je med njimi, ker jim je Bog razodel. 045 ROM 001 020 Ker kar se na njem ne more videti, to se od ustvarjenja sveta opaža in vidi na delih: njegova večna moč in božanstvo, da jih ni moči zagovarjati. 045 ROM 001 021 Kajti spoznavši Boga, niso ga kakor Boga postavili niti mu zahvalili, nego zmelo se jim je v njih mislih in potamnelo je njih nerazumno srce. 045 ROM 001 022 Izdajajoč se za modre, ponoreli so, 045 ROM 001 023 In premenili so slavo netrohljivega Boga s podobo obraza trohljivega človeka in ptic in četveronogih živali in lazečih zverin. 045 ROM 001 024 Za to jih je tudi izročil Bog v željah src v nečistost, da se skrunijo njih telesa med njimi samimi; 045 ROM 001 025 Kteri so premenili resnico Božjo v laž in so izkazali večo čast in službo stvoru nego stvarniku, kteri je blagoslovljen na veke. Amen. 045 ROM 001 026 Za to jih je izročil Bog v sramotne strasti, kajti njih ženske so premenile naravno upotrebljevanje v protinaravno; 045 ROM 001 027 A enako so tudi možki, zavrgši naravno upotrebljevanje ženske, unetili se v svojej želji eden za drugega, možki z možkimi sram počinjaje in zasluženo plačo svoje zmote na sebi samih prejemaje. 045 ROM 001 028 In kakor niso odobrili, Boga imeti v spoznanji, izročil jih je Bog popačenej pameti, da so delali, kar ni spodobno, 045 ROM 001 029 Ter so bili napolnjeni vsake krivice, kurbarstva, malopridnosti, lakomnosti, hudobnosti, polni zavisti, ubojstva, prepira, zvijače, zlobnosti; 045 ROM 001 030 Prišepetovalci, obrekovalci, zaničevalci Boga, grozovitniki, ošabniki, bahači, izmišljevalci hudega, roditeljem nepokorni; 045 ROM 001 031 Nerazumni, ne držeči zaveze, brez ljubezni, nespravljivi, nemilostni; 045 ROM 001 032 Kteri, če ravno so spoznali Božjo pravico, da so, kteri taka dela delajo, vredni smrti, ne samo to delajo, nego tudi privoljujejo na to s temi, kteri to delajo. 045 ROM 002 001 Za to se ne moreš zagovarjati, o človek vsak, kterikoli sodiš; kajti v čemer sodiš drugega, sebe samega obsojaš, ker ravno tisto delaš, kteri sodiš. 045 ROM 002 002 Vemo pa, da sodba Božja prihaja po resnici na té, kteri taka dela delajo. 045 ROM 002 003 Jeli pač misliš to, o človek, kteri sodiš tiste, kteri taka dela delajo, a to delaš, da boš ti ubežal sodbi Božjej? 045 ROM 002 004 Jeli bogastvo njegove dobrote in prizanesljivosti in potrpljivosti zaničuješ, ne vedoč, da te dobrota Božja na spokornost vodi? 045 ROM 002 005 S svojo trdovratnostjo pa in z nepokornim srcem spravljaš sebi samemu jezo za dan jeze in razodetja pravične sodbe Boga, 045 ROM 002 006 Kteri bo dal vsakemu po njegovih delih: 045 ROM 002 007 Tistim namreč, kteri s stanovitnostjo v dobrem delu slavo in čast in netrohljivost iščejo, večno življenje; 045 ROM 002 008 A prepirljivim in resnici nepokornim, krivici pa pokornim, srd in jezo. 045 ROM 002 009 Stiska in zadrega na vsako dušo človeka, kteri hudo dela, najprej pa na Juda in Grka; 045 ROM 002 010 A slava in čast in mir vsakemu, kteri dobro dela, najprej pa Judu in Grku: 045 ROM 002 011 Ker Bog ne gleda, kdo je kdo. 045 ROM 002 012 Kajti kterikoli so brez postave pregrešili, brez postave bodo tudi poginili, in kterikoli so v postavi pregrešili, po postavi se bodo sodili, 045 ROM 002 013 (Kajti kteri poslušajo postavo, niso pravični pred Bogom, nego kteri po postavi delajo, opravičili se bodo. 045 ROM 002 014 Ker kedar pogani, kteri nimajo postave, po naravi, kar je postavno delajo, ti so, ne imajoč postave, sami sebi postava; 045 ROM 002 015 Kteri kažejo, da je delo po postavi zapisano v njih srcih, ker jim je vest za pričo in se misli med seboj tožijo ali tudi zagovarjajo), 045 ROM 002 016 Na dan, kedar bo sodil Bog skrivnosti ljudske, poleg mojega evangelja po Jezusu Kristusu. 045 ROM 002 017 Glej, ti imaš ime Jud in naslanjaš se na postavo in hvališ se z Bogom, 045 ROM 002 018 In poznaš voljo in izbiraš, kar je bolje, ker si naučen od postave, 045 ROM 002 019 In si sam prepričan, da si vodnik slepih, svetlost tistih, kteri so v mraku, 045 ROM 002 020 Podučevalec nerazumnih, učitelj neučenih, imajoč obrazec znanja in resnice v postavi. 045 ROM 002 021 Kteri torej učiš drugega, sebe li ne učiš? kteri oznanjaš, naj se ne krade, kradeš? 045 ROM 002 022 Kteri govoriš, naj se ne prešestvuje, prešestvuješ? kteri odurjaš malike, svetišče okradaš? 045 ROM 002 023 Kteri se hvališ s postavo, s prestopom postave Bogu nečast delaš? 045 ROM 002 024 "Ker se ime Božje po vas preklinja med pogani," kakor je pisano. 045 ROM 002 025 Obreza je res da hasnovita, če po postavi delaš; če si pa prestopnik postave, postala je tvoja obreza neobreza. 045 ROM 002 026 Če torej obreza pravice postave varuje, ne bo li se njegova neobreza za obrezo vzela? 045 ROM 002 027 In sodila bo neobreza od narave, ktera postavo izpolnjuje, tebe s črko in obrezo prestopnika postave. 045 ROM 002 028 Kajti ni Jud, kteri je po zvunanjem Jud, tudi ni obreza, ktera je zvunaj na mesu, 045 ROM 002 029 Nego ta je Jud, kteri je znotraj in obreza srca v duhu, ne v črki, to je obreza; komur hvala ne od ljudî, nego od Boga, 045 ROM 003 001 Kaj ima torej Jud obilneje? ali kaj hasni obreza? 045 ROM 003 002 Mnogo, vsakakor: kajti prvič zaupali mu so se izreki Božji. 045 ROM 003 003 Pa kaj, če niso verovali nekteri? bo li njih nevera vero Božjo odpravila? 045 ROM 003 004 Bog ne daj! nego Bog naj bo resničen, a vsak človek lažnjivec, kakor je pisano: "Da se opravičiš v svojih besedah in zmagaš, kedar te bodo sodili.", 045 ROM 003 005 Če pa naša krivica Božjo pravico potrjuje, kaj porečemo? da je nepravičen Bog, kedar se jezi? Po človeku govorim. 045 ROM 003 006 Bog ne daj! ker kako bo sodil Bog svet? 045 ROM 003 007 Kajti če se resnica Božja v mojej laži poobilša na njegovo slavo, za kaj bi bil še tudi jaz kakor grešnik sojen? 045 ROM 003 008 In ne smemo li, (kakor kričé na nas in pravijo nekteri da mi govorimo), storiti hudo, da pride dobro? Teh le čaka pravična sodba. 045 ROM 003 009 Kaj torej? jeli smo bolji? nikakor: kajti prej smo dokazali, da so Judje in pa Grki vsi pod grehom. 045 ROM 003 010 Kakor je pisano: "Da ni pravičnega ne enega: 045 ROM 003 011 Ni ga, kteri bi bil razumen, ni ga, kteri bi iskal Boga. 045 ROM 003 012 Vsi so se uganili, ob enem so se izpridili; ni ga, kteri bi delal dobro, ni ga le enega ne." 045 ROM 003 013 "Grob odprt je njih grlo, s svojimi jeziki goljufno govoré: "kačji strup je pod njih ustnicami." 045 ROM 003 014 "Njih usta so polna kletve in grenkobe." 045 ROM 003 015 "Hitre so njih noge, da kri prelijó." 045 ROM 003 016 "Potrtje in nadloga je na njih potih." 045 ROM 003 017 "In poti mira niso spoznali." 045 ROM 003 018 "Ni straha Božjega pred njih očmi." 045 ROM 003 019 Vemo pa, da vse, kar postava govori, govori tem, kteri so v postavi, da se vsaka usta zamašé in kriv postane ves svet Bogu; 045 ROM 003 020 Kajti iz del postave se ne bo opravičilo nobeno meso pred njim, ker skozi postavo prihaja spoznanje greha. 045 ROM 003 021 Sedaj pa se je brez postave pravica Božja pokazala, spričevana od postave in prerokov. 045 ROM 003 022 A pravica Božja z vero Jezusa Kristusa v vse in na vse, kteri verujejo, ker ga ni razločka; 045 ROM 003 023 Kajti vsi so pregrešili ter jim manjka slave Božje, 045 ROM 003 024 In opravičujejo se daroma z njegovo milostjo po odkupljenji v Jezusu Kristusu, 045 ROM 003 025 Kterega si je najprej odménil Bog za pomirjenje po veri v njegovej krvi, da pokaže svojo pravico z odpuščenjem prejšnjih grehov; 045 ROM 003 026 V potrpljenji Božjem, da pokaže svojo pravico v sedanjem času, da je on pravičen in da opravičuje tega, kteri je iz vere Kristusove. 045 ROM 003 027 Kje je torej hvala? Zavrgla se je. Po kakošnej postavi? jeli dél? ne, nego po postavi vere. 045 ROM 003 028 Mislimo torej, da se z vero opravičuje človek, brez del postave. 045 ROM 003 029 Jeli je Bog samo Judovski? jeli ni tudi poganski? Dà, tudi poganski. 045 ROM 003 030 Kajti eden je Bog, kteri bo opravičil obrezo iz vere in neobrezo po veri. 045 ROM 003 031 Postavo torej odpravljamo z vero? Bog ne daj! nego postavo stavimo. 045 ROM 004 001 Kaj torej porečemo, da je Abraham naš oče našel po mesu? 045 ROM 004 002 Kajti če se je Abraham iz del opravičil, ima hvalo, ali ne pri Bogu. 045 ROM 004 003 Ker kaj pravi pismo? "Veroval pa je Abraham in zaračunilo se mu je za pravico." 045 ROM 004 004 A tistemu, kteri dela, ne računi se plača po milosti, nego po dolgu; 045 ROM 004 005 Tistemu pa, kteri ne dela, a veruje v tistega, kteri opravičuje nepobožnega, računi se njegova vera za pravico. 045 ROM 004 006 Kakor tudi David pravi, da je blago človeku, komur Bog računi pravico brez del. 045 ROM 004 007 "Blagor jim, kterim so se odpustile nepostavnosti, in kterih grehi so se pokrili." 045 ROM 004 008 "Blagor možu, kteremu ni zaračunil Gospod greha." 045 ROM 004 009 Blago torej to le je v obrezi ali v neobrezi? Kajti pravimo, da se je zaračunila Abrahamu vera za pravico. 045 ROM 004 010 Kako torej se mu je zaračunila? kedar je bil v obrezi ali v neobrezi? Ne v obrezi, nego v neobrezi. 045 ROM 004 011 In prejel je znamenje obreze, pečat pravice vere, ktera je v neobrezi, da bi bil oče vseh, kteri verujejo v neobrezi, da bi se zaračunilo tudi njim za pravico; 045 ROM 004 012 In da bi bil oče obreze ne samo tistim, kteri so iz obreze, nego tudi tistim, kteri hodijo po stopinjah vere v neobrezi očeta našega Abrahama; 045 ROM 004 013 Kajti ni se dala s postavo obljuba Abrahamu ali njegovemu semenu, da bo dedič sveta, nego s pravico vere. 045 ROM 004 014 Ker če so dediči ti, kteri so iz postave, prazna je vera in brez veljave obljuba. 045 ROM 004 015 Kajti postava jezo napravlja, ker kjer ni postave, tudi ni prestopa. 045 ROM 004 016 Za to iz vere, da po milosti, da bi bila trdna obljuba vsakemu semenu, ne samo tistemu, ktero je iz postave, nego tudi tistemu, ktero je iz vere Abrahama, kteri je oče vseh nas, 045 ROM 004 017 (Kakor je pisano: "Za očeta mnogih narodov sem te postavil.") pred Bogom, kteremu je veroval, kteri oživlja mrtve in kliče to, kar ni, kakor da je. 045 ROM 004 018 Kteri je veroval na up proti upu, da postane oče mnogih narodov poleg rečenega: "Tako bo seme tvoje." 045 ROM 004 019 In ne oslabevši v veri ni premislil svojega telesa uže umrtvljenega, ker je imel blizu sto let, in mrtvosti maternice Sarine. 045 ROM 004 020 A na obljubo Božjo ni posumnjil z nevero, nego ojačil se je v veri davši čast Bogu. 045 ROM 004 021 In popolnoma prepričavši se, da je, kar je obljubil, mogoč tudi storiti. 045 ROM 004 022 Za to se mu je tudi zaračunilo za pravico. 045 ROM 004 023 Ali ni napisano samo za njega, da se mu je zaračunilo; 045 ROM 004 024 Nego tudi za nas, kterim ima biti zaračunjeno, kteri verujemo v tistega, kteri je obudil Jezusa Gospoda našega iz mrtvih, 045 ROM 004 025 Kteri je bil dan za grehe naše in je vstal za opravičenje naše. 045 ROM 005 001 Opravičivši se torej z vero, imamo mir z Bogom po Gospodu našem Jezusu Kristusu, 045 ROM 005 002 Po kterem smo tudi pristop dobili z vero v to milost, v kterej stojimo in hvalimo se z upom slave Božje. 045 ROM 005 003 Pa ne samo to, nego se tudi hvalimo v stiskah vedoč, da stiska potrpljivost dela, 045 ROM 005 004 A potrpljivost izkušenost, izkušenost pa up, 045 ROM 005 005 A up ne osramočuje, ker je ljubezen Božja izlita v srcih naših po Duhu svetem danem nam. 045 ROM 005 006 Kajti Kristus je, ko smo mi še slabi bili, svoj čas za nepobožne umrl, 045 ROM 005 007 Ker bo težko kdo za pravičnega umiral, za dobrega lahko da se kdo drzne umreti. 045 ROM 005 008 Pokazuje pa Bog svojo ljubezen do nas, da je, ko smo mi še grešniki bili, Kristus za nas umrl. 045 ROM 005 009 Mnogo bolje se bomo torej, opravičivši se sedaj v krvi njegovej, po njem jeze rešili. 045 ROM 005 010 Kajti če smo se spravili z Bogom s smrtjo njegovega sina, dokler smo sovražniki bili, s tem bolje se bomo zveličali spravivši se v njegovem življenji. 045 ROM 005 011 Pa ne samo to, nego se tudi hvalimo z Bogom po Gospodu svojem Jezusu Kristusu, po kterem smo sedaj spravo dobili. 045 ROM 005 012 Za to kakor je po enem človeku greh na svet prišel in po grehu smrt, in tako je na vse ljudî smrt prišla, v komer so vsi pregrešili. 045 ROM 005 013 Kajti greh je bil noter do postave na svetu, ali se greh ne računi, dokler ni postave. 045 ROM 005 014 Nego zakraljevala je smrt od Adama do Mojzesa tudi nad temi, kteri niso pregrešili na spodobo Adamovega prestopa, kteri je podoba tega, kteri je imel priti. 045 ROM 005 015 Ali ni kakor pregreha tako tudi dar, kajti če so po pregrehi enega mnogi pomrli, za mnogo boljo se jo milost Božja in dar v milosti enega človeka Jezusa Kristusa na mnoge poobilšal. 045 ROM 005 016 In dar ni kakor greh enega, ker obsojenje je bilo iz ene pregrehe na pogubo, a dar iz mnogih pregreh na opravičenje. 045 ROM 005 017 Kajti če je za pregreho enega smrt zakraljevala po tem enem, za mnogo bolje bodo tisti, kteri prejemajo obilnost milosti in darú pravice, v življenji kraljevali po enem Jezusu Kristusu. 045 ROM 005 018 Kakor je torej po pregrehi enega prišlo obsojenje na vse ljudi, tako je tudi po pravičnosti enega prišlo na vse ljudi opravičenje življenja. 045 ROM 005 019 Kajti kakor so po neposlušnosti enega človeka grešni postali mnogi, tako bodo tudi po poslušnosti enega pravični postali mnogi. 045 ROM 005 020 A postava je zravni tega prišla, da se pomnoži pregreha, a kjer se pregreha pomnoži, tam se še bolje poobilša milost, 045 ROM 005 021 Da bi, kakor je zakraljeval greh za smrt, tako tudi zakraljevala milost s pravico na večno življenje po Jezusu Kristusu Gospodu našem. 045 ROM 006 001 Kaj torej porečemo? bomo li ostali v grehu, da se milost pomnoži? 045 ROM 006 002 Bog ne daj! Kteri smo umrli grehu, kako bomo še živeli v njem? 045 ROM 006 003 Ne veste li, kterikoli smo se pokrstili v Kristusa Jezusa, da smo se v njegovo smrt pokrstili? 045 ROM 006 004 Torej smo se vkup ž njim pokopali po krstu v smrt, da bi, kakor je vstal Kristus iz mrtvih po očetovej slavi, tako tudi mi hodili v novem življenji. 045 ROM 006 005 Kajti če smo ž njim enaki po podobnosti njegove smrti, tudi bomo po podobnosti vstajenja, 045 ROM 006 006 Vedoč to, da je bil stari naš človek ž njim na križ razpet, da se grešno telo zatare, da bi več ne služili grehu. 045 ROM 006 007 Kajti kteri je umrl, opravičen je od greha. 045 ROM 006 008 Če smo pa umrli s Kristusom, verujemo, da bomo tudi živeli ž njim, 045 ROM 006 009 Vedoč, da Kristus, vstavši iz mrtvih, več ne umira; smrt nad njim več ne gospoduje. 045 ROM 006 010 Ker da je umrl, grehu je umrl na enkrat, a da živi, živi Bogu. 045 ROM 006 011 Tako tudi vi za se mislite, da ste mrtvi grehu, a živi Bogu v Kristusu Jezusu Gospodu našem. 045 ROM 006 012 Ne kraljuje naj torej greh v vašem smrtnem telesu, da ga poslušate v poželenjih njegovih. 045 ROM 006 013 Tudi ne dajte svojih udov grehu za orožje krivice, nego dajte sebe Bogu kakor kteri ste živi iz mrtvih, in ude svoje Bogu za orožje pravice. 045 ROM 006 014 Kajti greh ne bo nad vami gospodoval, ker niste pod postavo, nego pod milostjo. 045 ROM 006 015 Kaj torej? bomo li grešili, ker nismo pod postavo, nego pod milostjo? Bog ne daj! 045 ROM 006 016 Ne veste li, komur dajete sebe za sluge v poslušnost, da ste tistega sluge, kogar poslušate; ali greha za smrt, ali pa poslušnosti za pravico? 045 ROM 006 017 A hvala Bogu, da ste bili sužnji grehu, pa ste iz srca posluhnili podobo nauka, v ktero ste se izročili. 045 ROM 006 018 Osvobodivši se pa greha postali ste služabniki pravice. 045 ROM 006 019 Po človeški govorim za voljo slabosti vašega mesa. Kajti kakor ste dali svoje ude za sužnje nečistosti in nepostavnosti na nepostavnost, tako dajte sedaj svoje ude za sluge pravici na posvečenje. 045 ROM 006 020 Kajti kedar ste bili sužnji greha, svobodni ste bili pravice. 045 ROM 006 021 Kakošen sad ste torej imeli ta krat od tega, za kar se sedaj sramujete? Kajti konec onega je smrt. 045 ROM 006 022 Sedaj pa, osvobodivši se greha, a postavši Božji služabniki, imate sad svoj posvečenje, a konec večno življenje. 045 ROM 006 023 Kajti plača za greh je smrt, a dar Božji večno življenje v Kristusu Jezusu Gospodu našem. 045 ROM 007 001 Ne veste li, bratje, (tistim namreč, kteri postavo poznajo, govorim, ) da postava gospoduje nad človekom, kolikor časa živi? 045 ROM 007 002 Kajti omožena žena je s postavo privezana na moža, dokler on živi; če jej pa umre, odvezana je od moža. 045 ROM 007 003 Za to se bo torej prešestnica imenovala, če, dokler nje mož živi, postane žena drugega moža; če pa mož umre, prosta je od postave, da ne bo prešestnica, če postane žena drugega moža. 045 ROM 007 004 Tako, bratje moji, ste tudi vi umrli postavi po telesu Kristusovem, da postanete drugega, tistega, kteri je iz mrtvih vstal, da sad obrodimo Bogu. 045 ROM 007 005 Kajti ko smo bili v mesu, delale so v naših udih grešne strasti zbujene po postavi, da smrti sad obrodé. 045 ROM 007 006 Sedaj smo se pa rešili postave, ko je odmrlo to, v čemer smo bili držani tako, da služimo v novosti duha in ne v starini črke. 045 ROM 007 007 Kaj torej porečemo? postava je greh? Bog ne daj! Ali greha nisem spoznal razen s postavo, kajti za poželenje bi ne bil vedel, ko bi postava ne govorila; "Ne poželi." 045 ROM 007 008 Ko je pa priložnost dobil greh po zapovedi, napravil je v meni vsako poželenje; kajti greh brez postave je bil mrtev. 045 ROM 007 009 A jaz sem živel brez postave nekdaj, ko je pa zapoved prišla, oživel je greh, 045 ROM 007 010 A jaz sem umrl in našlo se je, da mi je ta zapoved, ktera je bila za življenje, za smrt. 045 ROM 007 011 Kajti greh, dobivši priložnost z zapovedjo, ukanil me je in ž njo umoril. 045 ROM 007 012 Tako je postava sveta in zapoved sveta in pravična in dobra. 045 ROM 007 013 Dobro je torej meni postalo smrt? Bog ne daj! Nego greh, da se pokaže greh, pripravljajoč mi z dobrim smrt, da postane črez mero grešen greh po zapovedi. 045 ROM 007 014 Kajti vemo, da je postava duhovna, a jaz sem mesen, suženj pod oblastjo greha. 045 ROM 007 015 Ker kar delam, ne umejem, kajti kar hočem, tega ne delam, nego kar sovražim, to delam. 045 ROM 007 016 Če pa to delam, kar ne čem, pritrjam postavi, da je dobra. 045 ROM 007 017 Sedaj pa uže nič več jaz ne delam tega, nego v meni prebivajoči greh. 045 ROM 007 018 Kajti vem, da ne prebiva v meni, (to je v mojem mesu, ) dobro, ker hoteti, to je pri meni, ali do konca doganjati dobro, tega ne nahajam. 045 ROM 007 019 Kajti dobro, kar hočem, ne delam, nego hudo, kar ne čem, delam. 045 ROM 007 020 Če pa to delam, kar ne čem jaz, nič več jaz tega ne delam, nego v meni prebivajoči greh. 045 ROM 007 021 Nahajam torej postavo, kedar hočem dobro delati, da se me hudo drži. 045 ROM 007 022 Kajti veselim se postavi Božjej po notranjem človeku; 045 ROM 007 023 Ali vidim drugo postavo v svojih udih, ktera se ustavlja postavi uma mojega in me zavjema z grešno postavo, ktera je v mojih udih. 045 ROM 007 024 Jaz nesrečni človek! kdo me bo otel iz telesa te smrti? 045 ROM 007 025 Zahvaljujem se Bogu po Jezusu Kristusu Gospodu našem. Tako torej sam jaz z duhom služim postavi Božjej, a z mesom postavi greha. 045 ROM 008 001 Nobenega torej obsojenja ni za té, kteri so v Kristusu Jezusu in ne živé po mesu, nego po duhu. 045 ROM 008 002 Kajti postava duha življenja v Kristusu Jezusu me je osvobodila od postave greha in smrti; 045 ROM 008 003 Ko je bilo to postavi nemogoče, ker je bila oslabljena po mesu, poslal je Bog svojega sina v podobi grešnega mesa in je za greh obsodil greh v mesu, 045 ROM 008 004 Da se pravičenje postave izpolni v nas, kteri živimo ne po mesu, nego po duhu. 045 ROM 008 005 Kajti, kteri so po mesu, mislijo na to, kar je meseno, a kteri so po duhu, na to, kar je duhovno. 045 ROM 008 006 Kajti meseno mišljenje je smrt, a duhovno mišljenje je življenje in mir. 045 ROM 008 007 Za to ker je meseno mišljenje sovraštvo do Boga, ker se Božjej postavi ne podlaga, ker se tudi ne more. 045 ROM 008 008 Kteri so pa v mesu, Bogu ugodni biti ne morejo. 045 ROM 008 009 A vi niste v mesu, nego v duhu, če Božji duh prebiva v vas; če pa kdo duha Kristusovega nima, ta ni njegov. 045 ROM 008 010 Če je pa Kristus v vas, telo je mrtvo za voljo greha, duh pa življenje za voljo pravice. 045 ROM 008 011 Če pa duh tistega, kteri je obudil Jezusa iz mrtvih, prebiva v vas, oživil bo tisti, kteri je obudil Kristusa iz mrtvih, tudi smrtna telesa vaša po duhu svojem prebivajočem v vas. 045 ROM 008 012 Tako smo torej, bratje, dolžniki ne mesu, da živimo po mesu; 045 ROM 008 013 Kajti če po mesu živite, imate umreti, če pa z duhom mesena dela morite, živeli boste. 045 ROM 008 014 Ker so vsi, kterekoli duh vodi, sinovi Božji. 045 ROM 008 015 Kajti niste zopet prejeli duha sužnjosti za strah, nego prejeli ste duha posinstva, v kterem kličemo; aba, oče! 045 ROM 008 016 Sam ta duh spričuje našemu duhu, da smo otroci Božji. 045 ROM 008 017 Če smo pa otroci, tudi smo dediči, in sicer dediči Božji in sodediči Kristusovi, če ž njim trpimo, da se tudi ž njim oslavimo. 045 ROM 008 018 Kajti mislim, da trpljenja sedanjega časa nimajo vrednosti proti slavi, ktera se ima razodeti nad nami. 045 ROM 008 019 Kajti željno čakanje stvora čaka razodetja sinov Božjih; 045 ROM 008 020 Ker je stvor podložen ničemurnosti, ne iz dobre volje, nego za voljo tistega, kteri ga je podložil, na upanje, 045 ROM 008 021 Da se bo tudi sam stvor osvobodil sužnjosti skaze na svobodo slave otrôk Božjih. 045 ROM 008 022 Kajti vemo, da vsak stvor zdihuje in čuti hude bolečine noter do sedaj. 045 ROM 008 023 Pa ne samo on, nego tudi sami imajoči prvino duha, tudi mi sami v sebi zdihujemo čakajoč posinstva, odkupljenja svojega telesa. 045 ROM 008 024 Kajti z upanjem smo se zveličali. Upanje pa, ktero se vidi, ni upanje, ker kar kdo vidi, kaj tudi upa? 045 ROM 008 025 Če pa upamo, česar ne vidimo, s potrpljivostjo čakamo. 045 ROM 008 026 Tako pa tudi duh pomaga našim slabostim; ker kaj bomo prosili kakor treba ne vemo; nego duh sam prosi za nas z neizrečenimi zdihi. 045 ROM 008 027 Kteri pa srca izkuša, vé, kaj je misel duha, ker poleg Boga prosi za svetnike. 045 ROM 008 028 Vemo pa, da tem, kteri Boga ljubijo, vse zdaja k dobremu, tem, kteri so poklicani po sklepu; 045 ROM 008 029 Ker ktere je naprej spoznal, té je tudi odločil, da bodo enaki obličju njegovega sina, da bi on prvorojeni bil med mnogimi brati. 045 ROM 008 030 In ktere je odločil, té je tudi poklical; in ktere je poklical, té je tudi opravičil; in ktere je opravičil, té je tudi oslavil. 045 ROM 008 031 Kaj tedaj porečemo na to? Če je Bog z nami, kdo je proti nam? 045 ROM 008 032 Kteri lastnemu sinu ni zanesel, nego ga je za vse nas dal, kako ne bo tudi ž njim nam vsega podaril? 045 ROM 008 033 Kdo bo tožil proti izbranim Božjim? Bog, kteri opravičuje. 045 ROM 008 034 Kdo je, kteri bo obsodil? Kristus, kteri je umrl, pa je še tudi vstal, kteri je tudi na desnici Boga, kteri tudi prosi za nas. 045 ROM 008 035 Kdo nas bo razločil od ljubezni Kristusove? stiska ali nadloga, ali preganjanje, ali lakota, ali nagota, ali nevarnost, ali meč? 045 ROM 008 036 (Kakor je pisano: "Za voljo tebe nas moré celi dan, imajo nas kakor ovce za klanje.") 045 ROM 008 037 Ali v vsem tem premagujemo po tistem, kteri nas jo ljubil. 045 ROM 008 038 Kajti prepričan sem, da ne smrt, ne življenje, ne angelji, ne poglavarstva, ne moči, ne sedanjost, ne prihodnjost, 045 ROM 008 039 Ne višina, ne globočina, ne druga ktera stvar nas ne bo mogla ločiti od ljubezni Božje, ktera je v Kristusu Jezusu Gospodu našem. 045 ROM 009 001 Resnico govorim v Kristusu, ne lažem, to mi spričuje moja vest v duhu svetem, 045 ROM 009 002 Da imam veliko žalost in neprenehano bolečino v svojem srcu. 045 ROM 009 003 Kajti želel bi, da bi bil sam jaz preklet od Kristusa za svoje brate, kteri so mi v rodu po mesu; 045 ROM 009 004 Kteri so Izraelci, kterih je posinstvo, in slava, in zaveze, in postavodajstvo, in služba, in obljube, 045 ROM 009 005 Kteri so očetje, in od kterih je Kristus po mesu, kteri je Bog nad vsemi blagoslovljen na veke. Amen. 045 ROM 009 006 Ni pa tako, da je beseda Božja izgubljena, ker niso vsi ti Izraelci, kteri so od Izraela. 045 ROM 009 007 Tudi kteri so seme Abrahamovo, niso vsi otroci, nego: "Izaku se ti bo imenovalo seme." 045 ROM 009 008 To je, niso ti, kteri so otroci mesa, otroci Božji, nego otroci obljube računijo se za seme. 045 ROM 009 009 Kajti beseda obljube je ta: "Ta čas bom prišel in Sara bo imela sina." 045 ROM 009 010 Pa ne samo ona, nego tudi Rebeka, z enim imajoč otroke, z Izakom očetom našim; 045 ROM 009 011 Kajti ko se še nista narodila, tudi ne storila kaj dobrega ali hudega, da bi ostal sklep Božji poleg izbire, 045 ROM 009 012 Ne za voljo del, nego za voljo tistega, kteri kliče, reklo se jej je: "Veči bo služil manjšemu." 045 ROM 009 013 Kakor je pisano: "Jakoba sem ljubil, a Ezava sovražil." 045 ROM 009 014 Kaj torej porečemo? krivica je pri Bogu? Bog ne daj! 045 ROM 009 015 Kajti Mojzesu govori: "Pomiloval bom, kogar pomilujem, in usmilil se ga bom, kogar se usmiljujem." 045 ROM 009 016 To torej ni v moči ne tega, kteri hoče, ne tega, kteri ne če, nego Boga, kteri pomiluje. 045 ROM 009 017 Kajti pismo govori Faraonu: "Za to sem te obudil, da pokažem na tebi svojo moč, in da se oznani moje ime po vsej zemlji." 045 ROM 009 018 Tako torej, kogar hoče, pomiluje, a kogar hoče, trdi. 045 ROM 009 019 Porečeš mi torej; kaj se še toži? kdo njegovej volji nasprotuje? 045 ROM 009 020 Ali kdo si ti, o človek, kteri se z Bogom pregovarjaš? poreče li izdelek izdelovalcu: za kaj si me naredil tako? 045 ROM 009 021 Nima li oblasti lončar nad glino, da iz ravno tiste grude naredi eno posodo za čast, a drugo za nečast? 045 ROM 009 022 Če je Bog hotel pokazati jezo in razglasiti svojo moč, prenesel je v velikej potrpljivosti posode jeze pripravljene za pogubo. 045 ROM 009 023 In da bi razglasil bogastvo slave svoje na posodah usmiljenja, ktere je naprej pripravil za zlavo, 045 ROM 009 024 Ktere nas je tudi poklical ne samo izmed Judov, nego tudi izmed poganov; 045 ROM 009 025 (Kakor tudi pri Oseji pravi: "Imenoval bom ne moje ljudstvo svoje ljudstvo, in ne ljubico ljubico." 045 ROM 009 026 In bode, na mestu, kjer se jim je reklo: "Niste moj narod vi, tam se bodo imenovali sinovi Boga živega." 045 ROM 009 027 Izaija pa vpije nad Izraelom: "Ko bi bilo število sinov Izraelovih kolikor morskega peska, ostanek se bo zveličal." 045 ROM 009 028 Kajti besedo je dokončeval in skrajševal v pravici, da bo besedo skrajšano storil Gospod na zemlji." 045 ROM 009 029 In kakor je najprej povedal Izaija: "Ko bi Gospod: Sabaot, ne bil pustil nam semena, kakor Sodoma bili bi postali in Gomori podobni.") 045 ROM 009 030 Kaj torej porečemo? da so pogani, kteri niso iskali pravice, dobili pravico, ali pravico, ktera je iz vere; 045 ROM 009 031 A Izrael iskajoč postavo pravice na postavo pravice ni zadel? 045 ROM 009 032 Za voljo česa? ker ni iz vere, nego kakor iz del pravice; kajti spotaknili so se ob kamen spotike, 045 ROM 009 033 Kakor je pisano: Glej, polagam v Sionu kamen spotike in skalo pohujšanja; in kdorkoli veruje v njega, osramotil se ne bo. 045 ROM 010 001 Bratje, dobra želja mojega srca in molitev k Bogu je za zveličanje Izraela. 045 ROM 010 002 Kajti spričujem jim, da imajo vnetost za Boga, ali ne po spoznanji. 045 ROM 010 003 Kajti ne poznavajoč Božje pravice in iščoč svojo lastno pravico utrditi, niso se pravici Božjej podložili. 045 ROM 010 004 Ker je konec postave Kristus na pravico vsakemu, kteri veruje. 045 ROM 010 005 Kajti Mojzes piše za pravico, ktera je od postave: "Človek, kteri je to storil, živel bo v tem." 045 ROM 010 006 A pravica, ktera je iz vere, tako govori: "Ne reci v srcu svojem: Kdo pojde gor na nebo? to je, da Kristusa dol popelje; 045 ROM 010 007 Ali: "Kdo pojde dol v brezno? to je, da Kristusa iz mrtvih gor popelje." 045 ROM 010 008 Ali kaj pravi: "Blizu tebe je beseda, v ustih tvojih in v srcu tvojem;" to je beseda vere, ktero oznanjujemo. 045 ROM 010 009 Ker če spoznavaš z usti svojimi Gospoda Jezusa in veruješ v svojem srcu, da ga je Bog obudil iz mrtvih, zveličal se boš. 045 ROM 010 010 Kajti s srcem se veruje v pravico, a z usti se spoznava za zveličanje. 045 ROM 010 011 Kajti pismo pravi: "Kdorkoli veruje v njega, osramotil se ne bo." 045 ROM 010 012 Ker ni razločka med Judom in pa Grkom, ker je ravno tisti gospod vseh, bogat za vse; kteri kličejo njega. 045 ROM 010 013 Kajti vsak, kteri bo klical ime Gospodovo, zveličal se bo. 045 ROM 010 014 Kako torej bodo klicali tistega, v kterega niso verovali? kako bodo verovali, kterega niso slišali? kako bodo slišali brez oznanjevalca? 045 ROM 010 015 A kako bodo oznanjevali, če niso poslani? kakor je pisano: "Kako lepe so noge teh, kteri oznanjujejo mír, kteri oznanjujejo dobro!" 045 ROM 010 016 Ali vsi niso bili poslušni evangelju, kajti Izaija pravi: "Gospod, kdo je verjel temu, kar je slišal od nas?" 045 ROM 010 017 Tako je vera od slišanja, a slišanje po besedi Božjej. 045 ROM 010 018 Ali pravim: Niso li slišali? Se vé da: "Po vsej zemlji je izšel njih glas in na kraje naseljenega sveta njih besede." 045 ROM 010 019 Ali pravim: Ni li spoznal Izrael? Prvi Mojzes govori: "Jaz vas bom razdražil po ne ljudstvu, po ljudstvu nerazumnem razjezil vas bom." 045 ROM 010 020 A Izaija se drzne in pravi: "Našli so me ti, kteri me niso iskali, razodet sem bil tem, kteri za me niso prašali." 045 ROM 010 021 K Izraelu pa govori: "Ves dan sem molil roke svoje k ljudstvu neverujočemu in se pregovarjajočemu." 045 ROM 011 001 Pravim torej: Jeli Bog zavrgel, ljudstvo svoje? Bog ne daj! kajti tudi jaz sem Izraelec, iz semena Abrahamovega, iz rodu Benjaminovega. 045 ROM 011 002 Ni zavrgel Bog ljudstva svojega, kterega je najprej spoznal. Jeli ne veste, kaj pravi za Elija pismo? kakor se toži Bogu na Izraela govoreč: 045 ROM 011 003 "Gospod, preroke tvoje so poubili in oltare tvoje so razkopali, in jaz sem ostal sam in iščejo dušo mojo." 045 ROM 011 004 Ali kaj pravi njemu Božji odgovor? "Pustil sem sebi sedem tisoč mož, kteri niso pripognili kolena pred Baalom." 045 ROM 011 005 Tako je torej tudi v sedanjem času ostanek po izbiri milosti. 045 ROM 011 006 Če pa iz milosti, ni več iz del, kajti bi milost več ne bila milost; a če iz del, več ni milost, kajti bi delo več ne bilo delo. 045 ROM 011 007 Kaj torej? Česar je iskal Izrael, tega ni dobil, a izbira je dobila, drugi pa so bili zaslepljeni, 045 ROM 011 008 (Kakor je pisano: "Dal jim je Bog duha brljavega, oči, da ne vidijo, in ušesa, da ne slišijo, ) noter do današnjega dné. 045 ROM 011 009 In David pravi: "Postane naj jim njih miza za zanjko in za lov, in za pohujšanje in za povračilo; 045 ROM 011 010 Potamné naj njih oči, da ne vidijo, in njih hrbet čisto upogni." 045 ROM 011 011 Pravim torej: Jeli so se spotaknili, da padejo? Bog ne daj! nego od njih pregrehe je zveličanje za pogane, da bi jih na posnemanje razdražili. 045 ROM 011 012 Če je pa njih pregreha bogastvo za svet in njih izguba bogastvo za pogane, koliko bolje njih polnost! 045 ROM 011 013 Kajti vam poganom govorim, in dokler sem jaz apostelj poganov, hvalim svojo službo, 045 ROM 011 014 Ne bi li kako na posnemanje razdražil svoje meso in zveličal ktere izmed njih; 045 ROM 011 015 Ker če je njih zavrženje sprava sveta, kaj bi bilo sprejetje, če ne življenje iz mrtvih? 045 ROM 011 016 Če je pa prvina sveta, tudi je testo, in če je korenina sveta, tudi so veje. 045 ROM 011 017 Če so se pa nektere veje odlomile, a ti, ker si bil divja olika, vcepil si se na nje in postal sodeležnik olikove korenine in tolšče, 045 ROM 011 018 Ne hvali se z vejami; če pa hvališ, ne nosiš ti korenine, nego korenina tebe. 045 ROM 011 019 Porečeš torej: Odlomile so se veje, da bi se jaz vcepil. 045 ROM 011 020 Dobro, za voljo nevere so se odlomile, ti pa z vero stojiš. Ne prevzetuj, nego boj se. 045 ROM 011 021 Ker če Bog naravnim vejam ni prizanesel, da tudi tebi kako ne prizanese. 045 ROM 011 022 Glej torej dobroto in ostrost Božjo: nad temi, kteri so padli, ostrost, a nad teboj dobroto, če ostaneš v dobroti; če ne, tudi ti boš posekan. 045 ROM 011 023 A oni, če ne ostanejo v neveri, vcepili se bodo, kajti Bog je mogoč zopet jih vcepiti. 045 ROM 011 024 Kajti če si ti odsekan od olike po naravi divje in si se vcepil proti naravi na pravo oliko, koliko bolje ti le, kteri se bodo vcepili na lastno oliko? 045 ROM 011 025 Kajti ne čem, da bi vi, bratje, ne vedeli skrivnosti, (da bi ne bili sami v sebi razumni, ) da je trdokornost Izraela deloma zadela, dokler ne vnide polnost poganov. 045 ROM 011 026 In tako se bo zveličal ves Izrael, kakor je pisano: "Prišel bo iz Siona rešitelj in odvrnil nepobožnost od Jakoba; 045 ROM 011 027 In to jim je od mene zaveza, kedar odvzamem njih grehe." 045 ROM 011 028 Poleg evangelja so sicer sovražniki za voljo vas, a poleg izbire so ljubljenci za voljo očetov. 045 ROM 011 029 Kajti brez kesanja so darovi in klicanje Božje, 045 ROM 011 030 Ker kakor tudi vi nekdaj niste verjeli Bogu, a sedaj ste usmiljenje dobili po njih neveri; 045 ROM 011 031 Tako tudi ti sedaj niso verjeli, po vašem usmiljenji da bi tudi oni usmiljenje dobili. 045 ROM 011 032 Kajti zaprl je Bog vse v neverstvo, da bi se vseh usmilil. 045 ROM 011 033 O globočina bogastva in modrosti in znanja Božjega! kako neizvedljive so njegove sodbe in kako nezasledljive njegove poti! 045 ROM 011 034 Kajti: "kdo je spoznal misel Gospodovo?" 045 ROM 011 035 Ali: "kdo je bil njemu svetovalec?" Ali: "kdo je njemu naprej dal, ter mu se bo nazaj dajalo?" 045 ROM 011 036 Kajti od njega in po njem in v njem je vse, njemu slava na veke! Amen. 045 ROM 012 001 Opominjam vas torej, bratje, po usmiljenji Božjem, da podaste telesa svoja za žrtvo živo, sveto, prijetno Bogu, pametno službo svojo. 045 ROM 012 002 In ne ravnajte se poleg veka tega, nego premenjujte se z obnavljanjem uma svojega, da izkusite ktera je volja Božja dobra in prijetna in popolna. 045 ROM 012 003 Kajti pravim po milosti, ktera mi je dana, vsakemu, kdor je med vami, naj ne misli o sebi bolje, nego je treba misliti, nego naj misli pametno, kakor je Bog vsakemu podelil mero vere. 045 ROM 012 004 Kajti kakor imamo v enem telesu mnoge ude, a vsi udje nimajo ravno tistega opravka, 045 ROM 012 005 Tako smo mnogi eno telo v Kristusu, a po eden smo eden drugega udje. 045 ROM 012 006 Imamo pa darove po milosti, ktera nam je dana, razne: bodi si preroštvo, poleg razmere vere; 045 ROM 012 007 Bodi si službo, v službi; bodi si kdor uči, v učenji, 045 ROM 012 008 Bodi si kdor opominja, v opominjanji; kdor podeljuje, v priprostosti; kdor je nad kaj postavljen, v skrbljivosti; kdor se usmiljuje, v veselji. 045 ROM 012 009 Ljubezen bodi nehinavska, odurjajte hudo, držite se dobrega. 045 ROM 012 010 Z bratovsko ljubeznijo eden drugega srčno ljubite, s častjo eden drugega premagujte; 045 ROM 012 011 V opravku ne bodite leni, v duhu bodite vroči, Gospodu služite; 045 ROM 012 012 V upanji se veselite, v stiski bodite strpljivi, v molitvi stanovitni; 045 ROM 012 013 Potreb svetih se udeležujte, gostoljubnost iščite; 045 ROM 012 014 Blagoslavljajte tiste, kteri vas preganjajo, blagoslavljajte, a ne preklinjajte; 045 ROM 012 015 Veselite se z veselimi, in jokajte z jokajočimi; 045 ROM 012 016 Bodite ene misli med seboj, ne mislite na visoke stvari, nego z nizkimi se zlagajte; ne bodite razumni sami v sebi. 045 ROM 012 017 Nikomur hudega za hudo ne vračajte. Premišljujte to, kar bi bilo dobro pričo vseh ljudî. 045 ROM 012 018 Če je mogoče, kolikor je v vašej moči, imejte mir z vsemi ljudmi. 045 ROM 012 019 Ne maščujte se sami, ljubljeni, nego dajte mesto jezi, kajti pisano je: "Moje je maščevanje, jaz bom povračal, govori Gospod." 045 ROM 012 020 Če je torej lačen tvoj sovražnik, siti ga, če je žejen! poji ga, kajti to delajoč kopičil mu boš žarjavo oglje na glavo. 045 ROM 012 021 Ne daj se hudemu premagati, nego premagaj v dobrem hudo. 045 ROM 013 001 Vsaka duša naj se višim oblastim podlaga, kajti ni oblasti razen od Boga, in te oblasti, ktere so, postavljene so od Boga. 045 ROM 013 002 In tako, kdor se ustavlja oblasti, ustavlja se naredbi Božjej, a kteri se ustavljajo, sebi bodo obsojenje prejeli. 045 ROM 013 003 Kajti poglavarji niso strah dobrih del, nego hudih. Hočeš pa ne bati se oblasti? Dobro delaj, imel boš hvalo od nje; 045 ROM 013 004 Kajti Božji služabnik je tebi na dobro. Če pa hudo delaš, boj se; kajti zastonj meča ne nosi, ker je Božji služabnik, kaznovalec na jezo tega, kteri hudo dela. 045 ROM 013 005 Za kaj treba je podlagati se, ne samo za voljo jeze, nego tudi za voljo svesti. 045 ROM 013 006 Kajti za to tudi davke plačujete, za kaj služabniki so Božji pa se ravno s tem stanovitno pečajo. 045 ROM 013 007 Dajte torej vsem, kar ste dolžni: komur davek, davek; komur mito, mito; komur strah, strah; komur čast, čast. 045 ROM 013 008 Nikomur ničesar dolžni ne bodite, razen da ljubite eden drugega, kajti kdor ljubi drugega, postavo je izpolnil: 045 ROM 013 009 Ker: "Ne prešestvuj, ne ubijaj, ne kradi, ne prisegaj po krivem, ne želi," in če je ktera druga zapoved, ta le beseda jo obsega: "Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe." 045 ROM 013 010 Ljubezen bližnjemu hudega ne napravlja. Izpolnjenje torej postave je ljubezen. 045 ROM 013 011 In to delajmo vedoč za čas, da je ura, da se že iz spanja zbudimo; kajti sedaj nam je bliže zveličanje, nego kedar smo vero sprejeli. 045 ROM 013 012 Noč je minula, a dan se je približal; odvrzimo torej dela tmine in oblecimo se v orožje svetlosti. 045 ROM 013 013 Kakor po dnevi, spodobno hodimo, ne v pojedinjah in pijanščinjah, ne v kurbarstvih in hotljivostih, ne v prepiru in zavisti; 045 ROM 013 014 Nego oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne delajte si skrbi za meso na poželenja. 045 ROM 014 001 A slabega v veri sprejemljite ne na razločevanje misli, 045 ROM 014 002 Kajti eden veruje, da sme vse jesti, a kdor je slab, sočivo jé. 045 ROM 014 003 Kdor jé, naj ne zaničuje tistega, kteri ne jé, in kdor ne jé, naj ne sodi tistega, kteri jé, kajti Bog ga je sprejel. 045 ROM 014 004 Ti kdo si, kteri sodiš tujega hlapca? Lastnemu gospodarju stoji ali pada, ali vstal bo, kajti mogoč je Bog postaviti ga. 045 ROM 014 005 Eden razloča dan od dneva, a drugi sodi, da so vsi dnevi enaki. Vsak naj se v lastnem razumu popolno prepriča. 045 ROM 014 006 Kdor razloča dan, Gospodu razloča, in kdor ne razloča dneva, Gospodu ne razloča; kdor jé, Gospodu jé, ker se Bogu zahvaljuje, in kdor ne jé, Gospodu ne jé in se zahvaljuje Bogu. 045 ROM 014 007 Kajti nikdor nas sebi ne živi in nikdor sebi ne umira. 045 ROM 014 008 Kajti če živimo, Gospodu živimo, in če mrjemo, Gospodu mrjemo; če torej živimo, če mrjemo, Gospodovi smo. 045 ROM 014 009 Kajti za to je Kristus umrl in vstal in zopet oživel, da gospoduje nad mrtvimi in živimi. 045 ROM 014 010 Ti pa za kaj sodiš brata svojega? ali tudi ti, za kaj zaničuješ brata svojega? ker vsi se bomo postavili pred sodišče Kristusovo. 045 ROM 014 011 Kajti pisano je: "Živim jaz, govori Gospod, da se bo meni pripognilo vsako koleno, in vsak jezik bo Boga spoznaval." 045 ROM 014 012 Tako bo torej vsak nas za se odgovor dajal Bogu. 045 ROM 014 013 Nič več torej eden drugega ne sodimo, nego presodite bolje, da ne stavite spotike bratu ali pohujšanja. 045 ROM 014 014 Vem in prepričan sem v Gospodu Jezusu, da nič ni nečisto po sebi, razen kdor misli, da je kaj nečisto, za njega je nečisto. 045 ROM 014 015 Če se pa za voljo jedi tvoj brat žalosti, nič več ne hodiš po ljubezni. Ne pogubljaj s svojo jedjo tistega, za kterega je Kristus umrl. 045 ROM 014 016 Ne dajte torej, da se preklinja vaše dobro. 045 ROM 014 017 Kajti Božje kraljestvo ni jed ne pijača, nego pravica in mir in radost v Duhu svetem. 045 ROM 014 018 Ker kdor v tem služi Kristusu, ugoden je Bogu in izkušen ljudem. 045 ROM 014 019 Za to se torej poganjajmo za mir in za zbujanje eden drugega na pobožnost. 045 ROM 014 020 Za voljo jedi ne razdiraj dela Božjega; vse je sicer čisto, ali hudo za človeka, kteri jé na spotiko. 045 ROM 014 021 Dobro je, ne jesti mesa in ne piti vina ne ničesar, nad čimer bi se brat tvoj spotikal ali pohujševal ali slabil. 045 ROM 014 022 Ti imaš vero? sam za se jo imej pred Bogom; blagor mu, kdor ne sodi samega sebe v tem, kar ima za dobro. 045 ROM 014 023 Kdor pa razloča, obsojen je, če je, kajti ni po veri; a vse, kar ni po veri, greh je. 045 ROM 015 001 Dolžni pa smo mi, kteri smo močni, slabosti slabih nositi in ne samim sebi po godu delati. 045 ROM 015 002 Kajti vsak vas naj dela bližnjemu po godu na dobro za zbujanje pobožnosti. 045 ROM 015 003 Kajti tudi Kristus ni sebi po godu storil, nego kakor je pisano: "Ogovori tistih, kteri so tebe ogovarjali, padli so na me." 045 ROM 015 004 Ker karkoli se je poprej napisalo, napisalo se je za naš nauk, da s potrpljivostjo in s tolažbo pisem up imamo. 045 ROM 015 005 A Bog potrpljivosti in tolažbe naj vam da ene misli biti med seboj po Kristusu Jezusu, 045 ROM 015 006 Da enodušno z enimi usti slavite Boga in očeta Gospoda našega Jezusa Kristusa. 045 ROM 015 007 Za to sprejemljite eden drugega, kakor je tudi Kristus sprejel nas na slavo Božjo. 045 ROM 015 008 Pravim namreč, da je Jezus Kristus sluga postal obreze za voljo resnice Božje, da bi potrdil obljube očetov. 045 ROM 015 009 Pogani naj pa za voljo usmiljenja Boga poslavé, kakor je pisano: "Za to te bom spoznaval med pogani, in imenu tvojemu prepeval." 045 ROM 015 010 In zopet pravi: "Oveselite se, pogani, z njegovim ljudstvom." 045 ROM 015 011 In zopet: "Hvalite Gospoda vsi pogani in pohvalite ga vsa ljudstva." 045 ROM 015 012 In zopet Izaija pravi: "Bode korenina Jesejeva in kteri bo vstal gospodovat nad pogani; v njega bodo upali pogani." 045 ROM 015 013 Bog upanja pa naj vas napolni vsake radosti in mira v verovanji, da bi imeli obilnost v upanji, v moči duha svetega. 045 ROM 015 014 A prepričan sem, bratje moji, tudi sam jaz za vas, da ste tudi vi sami polni dobrote, napolnjeni vsakega znanja, mogoči tudi eden drugega svariti. 045 ROM 015 015 Pa sem vam drzneje napisal, bratje, deloma, da vas zopet opomenem, po milosti, ktero mi je Bog dal. 045 ROM 015 016 Da bom služabnik Jezusa Kristusa med pogani, opravljajoč sveto službo evangelja Božjega, da postane prinesek poganov prijeten, posvečen v duhu svetem. 045 ROM 015 017 Imam torej hvalo v Kristusu Jezusu gledé Boga. 045 ROM 015 018 Kajti ne bom se predrznil govoriti kaj, kar ni napravil Kristus po meni, za poslušnost poganov, z besedo in dejanjem, 045 ROM 015 019 V moči znamenj in čudežev, v moči duha Božjega tako, da sem od Jeruzalema in po okolici tja do Ilirika izpolnil evangelj Kristusov, 045 ROM 015 020 Tako namreč prizadevajoč si, da se oznanja evangelj ne, kjer se je imenoval Kristus, da bi na tujej podlagi ne zidal, 045 ROM 015 021 Nego kakor je pisano: "Kterim se ni oznanilo za njega, videli bodo, in kteri niso slišali, razumeli bodo." 045 ROM 015 022 To me je tudi naj bolje oviralo, da nisem prišel k vam. 045 ROM 015 023 Sedaj pa nič več mesta ne imajoč v teh zemljah, a imajoč željo priti k vam od več let, 045 ROM 015 024 Kedar pojdem na Španjsko, pridem k vam, ker upam tam tudi potujoč videti vas in da me boste vsi spremili tja, ko se vas poprej nekoliko navoljim. 045 ROM 015 025 Sedaj pa potujem v Jeruzalem služit svetim. 045 ROM 015 026 Kajti Macedonija in Ahaja sta sklenili nekakošen sklad storiti za uboge onih svetih, kteri so v Jeruzalemu. 045 ROM 015 027 Sklenili sta, tudi dolžni sta jim; kajti če so deležniki postali njih duhovnih stvari pogani, dolžni so tudi v telesnih stvareh postreči jim. 045 ROM 015 028 To torej končavši in zapečativši jim ta sad, odpotoval bom preko vas na Španjsko. 045 ROM 015 029 A vem, kedar pridem k vam, da bom prišel v polnem blagoslovu evangelja Kristusovega. 045 ROM 015 030 Prosim pa vas, bratje, po Gospodu našem Jezusu Kristusu in po ljubezni duha, da mi pomorete v molitvah za me k Bogu; 045 ROM 015 031 Da se rešim tistih, kteri ne verujejo v Judeji, in da moja služba za Jeruzalem prijetna postane svetim; 045 ROM 015 032 Da v radosti pridem k vam po volji Božjej in si skupej z vami odpočijem. 045 ROM 015 033 A Bog mira bodi z vsemi vami! Amen. 045 ROM 016 001 Priporočam vam pa Febo sestro našo, ktera je služabnica cerkve Kenhrejske, 045 ROM 016 002 Da bi jo sprejeli v Gospodu spodobno za svete in jej pomogli, v kterejkoli stvari bi vas potrebovala, ker je tudi ona mnogim pomogla in tudi samemu meni. 045 ROM 016 003 Pozdravite Priscilo in Akvila pomagalca moja v Kristusu Jezusu, 045 ROM 016 004 (Ktera sta za dušo mojo svoj vrat podvrgla; kterima se ne samo jaz zahvaljujem, nego tudi vse cerkve poganske), 045 ROM 016 005 In njih domačo cerkev. Pozdravite Epeneta, ljubljenega mojega, kteri je prvina iz Ahaje v Kristusu. 045 ROM 016 006 Pozdravite Marijo, ktera se je mnogo potrudila za nas; 045 ROM 016 007 Pozdravite Andronika in Junija, moja sorodnika in moja sojetnika, ktera sta znamenita med aposteljni, ktera sta tudi bila pred menoj v Kristusu. 045 ROM 016 008 Pozdravite Amplija, ljubljenega mojega v Gospodu; 045 ROM 016 009 Pozdravite Urbana, pomagalca našega v Kristusu, in Stahija, ljubljenega mojega, 045 ROM 016 010 Pozdravite Apela, izkušenega v Kristusu, pozdravite domače Aristobulove; 045 ROM 016 011 Pozdravite Herodijona, sorodnika mojega. Pozdravite domače Narcisove, kteri so v Gospodu. 045 ROM 016 012 Pozdravite Trifeno in Trifoso, kteri sta se potrudili v Gospodu. Pozdravite Persido ljubljeno, ktera se je mnogo potrudila v Gospodu. 045 ROM 016 013 Pozdravite Rufa, izbranega v Gospodu, in mater njegovo in mojo. 045 ROM 016 014 Pozdravite Asinkrita, Flegonta, Herma, Patroba, Hermeja in brate, kteri so ž njimi. 045 ROM 016 015 Pozdravite Filologa in Julijo, Nereja in sestro njegovo in Olimpana in vse svete, kteri so ž njimi. 045 ROM 016 016 Pozdravite eden drugega v poljubku svetem. Pozdravljajo vas cerkve Kristusove. 045 ROM 016 017 Prosim vas pa, bratje, da gledate na tiste, kteri delajo razpore in pohujšanja proti nauku, kterega ste se vi naučili in izognite se jim. 045 ROM 016 018 Kajti taki Gospodu našemu Jezusu Kristusu ne služijo, nego svojemu trebuhu, in z dobrikavim govorom in lepo besedo prekanjujejo srca nehudobnih, 045 ROM 016 019 Ker se je vaša poslušnost razšla med vse. Radujem se torej nad vami, pa hočem, da ste modri za dobro, a priprosti za hudo. 045 ROM 016 020 Bog mira pak bo potrl satana pod vašimi nogami v hitrem. Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa z vami! Amen. 045 ROM 016 021 Pozdravljajo vas Timotej, moj pomagalec, in Lucij in Jason in Sosipater, sorodniki moji. 045 ROM 016 022 Pozdravljam vas jaz Tercij, kteri sem napisal ta list, v Gospodu. 045 ROM 016 023 Pozdravlja vas Gaj, gostilnik moj in vse cerkve. Pozdravlja vas Erast, mestni ključar, in Kvart brat. 045 ROM 016 024 Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa z vsemi vami! Amen. 045 ROM 016 025 Tistemu pa, kteri je mogoč vas utrditi po evangelji mojem in oznanjevanji Jezusa Kristusa, po odkritji skrivnosti od večnih časov zamolčane, 045 ROM 016 026 a razodete sedaj po preroških pismih, poleg zapovedi večnega Boga, za poslušnost vere med vse pogane oznanjene, 045 ROM 016 027 Samemu modremu Bogu po Jezusu Kristusu slava na veke! Amen. Rimljanom je napisan od Korinta po Febi služabnici cerkve Kenhrejske. # # BOOK 046 1CO 1 Corinthians 1 Korinčanom 046 1CO 001 001 Pavel poklican apostelj Jezusa Kristusa po volji Božjej in Sosten brat, 046 1CO 001 002 Cerkvi Božjej v Korintu, posvečenim v Kristusu Jezusu, poklicanim svetim z vsemi, kteri kličejo ime Gospoda našega Jezusa Kristusa na vsakem mestu, svojem in našem. 046 1CO 001 003 Milost vam in mir od Boga očeta našega in Gospoda Jezusa Kristusa. 046 1CO 001 004 Zahvaljujem se pa Bogu svojemu vsegdar za vas, za milost Božjo dano vam v Kristusu Jezusu, 046 1CO 001 005 Da ste v vsem obogateli v njem, v vsakej besedi in v vsakem umenji, 046 1CO 001 006 Kakor se je pričevanje Kristusovo utrdilo med vami, 046 1CO 001 007 Tako da ne zmanjkuje nobenega dara vam čakajočim odkritja Gospoda našega Jezusa Kristusa, 046 1CO 001 008 Kteri vas bo tudi utrdil do kraja, da boste nekrivični na dan Gospoda našega Jezusa Kristusa. 046 1CO 001 009 Zvest je Bog, po kterem ste poklicani na občinstvo sina njegovega Jezusa Kristusa Gospoda našega. 046 1CO 001 010 Opominjam vas pa, bratje, v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa, da vsi eno govorite in da ne bodo med vami razdori, nego da boste utrjeni v enem umu in enej misli. 046 1CO 001 011 Kajti izvedel sem za vas, bratje moji, od Hlojinih domačih, da so prepiri med vami. 046 1CO 001 012 Pravim pa to, da vsak vas govori: Jaz sem Pavlov, jaz pa Apolov, jaz pa Kefov, a jaz Kristusov. 046 1CO 001 013 Jeli je Kristus razdeljen? jeli je bil Pavel na križ razpet za vas, ali ste se v ime Pavlovo pokrstili? 046 1CO 001 014 Hvalim Boga, da nisem nikogar vas krstil razen Krispa in Gaja, 046 1CO 001 015 Da kdo ne poreče, da sem v svoje ime krstil. 046 1CO 001 016 Krstil sem pa tudi Stefanov dom, več pa ne vem, če sem koga krstil. 046 1CO 001 017 Kajti Kristus me ni poslal krščevat, nego oznanjevat evangelj, ne v modrosti besede, da se ne izprazni križ Kristusov. 046 1CO 001 018 Kajti beseda križa je tistim, kteri se pogubljajo, neumnost, nam pa, kteri se zveličujemo, je moč Božja. 046 1CO 001 019 Kajti pisano je: "Pogubil bom modrost modrih in razumnost razumnih bom zavrgel." 046 1CO 001 020 Kje je modri? Kje pismar? Kje preiskovalec tega veka? Jeli ni v neumnost preobrnil Bog modrosti tega sveta? 046 1CO 001 021 Ker kedar v modrosti Božjej ni spoznal svet po modrosti Boga, sklenil je Bog po neumnosti oznanjevanja zveličati té, kteri verujejo. 046 1CO 001 022 Kajti tudi Judje znamenja prosijo, in Grki modrosti iščejo. 046 1CO 001 023 A mi oznanjujemo Kristusa na križ razpetega, Judom torej pohujšanje a Grkom neumnost. 046 1CO 001 024 Samim pa, kteri so poklicani, Judom in pa Grkom Kristusa, Božjo moč in Božjo modrost, 046 1CO 001 025 Ker je neumnost Božja modrejša od ljudî in slabost Božja je močnejša od ljudî. 046 1CO 001 026 Kajti glejte poklic svoj, bratje, da niste mnogi modri po mesu, ne mnogi močni, ne mnogi imenitni. 046 1CO 001 027 Ali kar je neumno tega sveta, to si je Bog izbral, da modre osramoti, in kar je slabo tega sveta, to si je Bog izbral, da osramoti, kar je močno. 046 1CO 001 028 In kar je neimenitno tega sveta in zaničevano, izbral si je Bog, in to kar ni, da uniči to kar je, 046 1CO 001 029 Da se ne pohvali nobeno meso pričo njega. 046 1CO 001 030 A vi ste iz njega v Kristusu Jezusu, kteri nam je postal modrost od Boga, pravica in pa posvečenje in odrešenje, 046 1CO 001 031 Dà, kakor je pisano: "Kdor se hvali, v Gospodu naj se hvali." 046 1CO 002 001 In jaz, ko sem prišel k vam, bratje, nisem prišel z visokostjo besede ali modrosti oznanjevat vam pričevanja Božjega, 046 1CO 002 002 Kajti nisem sodil, da vem kaj med vami razen Jezusa Kristusa in tega na križ razpetega. 046 1CO 002 003 In jaz sem v slabosti in v strahu in mnogem trepetu prišel med vas. 046 1CO 002 004 In govor moj in oznanjevanje moje ni bilo v pregovorljivih besedah človeške modrosti, nego v dokazovanji duha in moči, 046 1CO 002 005 Da bi vera vaša ne bila v modrosti človeškej, nego v moči Božjej. 046 1CO 002 006 Ali modrost govorimo, ktera je med popolnimi, a ne modrosti tega veka, niti poglavarjev tega veka, kteri se uničujejo. 046 1CO 002 007 Nego govorimo modrost Božjo v skrivnosti, tisto skrito, ktero je odločil Bog pred vekovi za našo slavo, 046 1CO 002 008 Ktere nikdor izmed poglavarjev tega veka ni spoznal; ker ko bi jo bili spoznali, ne bi bili Gospoda slave na križ razpeli. 046 1CO 002 009 Nego kakor je pisano: "Kar oko ni videlo in uho ni slišalo in v srce človeku ni prišlo, to je pripravil Bog tem, kteri ga ljubijo." 046 1CO 002 010 Nam pa je Bog razodel po duhu svojem, kajti duh vse preiskuje, tudi globočine Božje. 046 1CO 002 011 Ker kdo vé izmed ljudi, kaj je v človeku, razen človečji duh, kteri je v njem? Tako tudi nikdor ne ve, kaj je v Bogu, razen Božji duh. 046 1CO 002 012 Mi pa nismo duha tega sveta prejeli, nego duha, kteri je iz Boga, da vemo, kaj nam je darovano od Boga. 046 1CO 002 013 Kar tudi govorimo, ne v učenih besedah človečje modrosti, nego v učenih duha svetega, duhovne stvari z duhovnimi primerjaje, 046 1CO 002 014 Telesni človek pa ne sprejema, kar je od duha Božjega, ker mu je neumnost in ne more umeti, ker se duhovno razsoja, 046 1CO 002 015 Duhovni pa vse razsoja; a njega samega nikdor ne razsoja. 046 1CO 002 016 "Ker kdo je spoznal um Gospodov, kteri ga bo podučil?" A mi um Kristusov imamo. 046 1CO 003 001 Tudi jaz, bratje, nisem mogel govoriti vam kakor duhovnim, nego kakor mesenim, kakor neučenim v Kristusu. 046 1CO 003 002 Z mlekom sem vas napojil in ne z jedjo, kajti še niste mogli in tudi še sedaj ne morete, 046 1CO 003 003 Ker ste še meseni: kajti kjer so med vami zavist in prepir in nezložnosti, niste li meseni, in postopate po človeku? 046 1CO 003 004 Ker kedar kdo pravi: "Jaz sem Pavlov", a drugi: "Jaz sem Apolov," niste li meseni? 046 1CO 003 005 Kdo je torej Pavel, a kdo Apolo, nego služabnika, po kterih ste vero prejeli in kakor je vsakemu Gospod dal? 046 1CO 003 006 Jaz sem posadil, Apolo je polil, ali Bog je dal, da je zraslo. 046 1CO 003 007 Tako ni ne tisti kaj, kteri sadi, ne kteri poliva, nego kteri daje rasti, Bog. 046 1CO 003 008 A ta, kteri sadi in kteri poliva, sta eno; vsak pa bo lastno plačo prejel po lastnem trudu; 046 1CO 003 009 Kajti Božji sodelalci smo; Božja njiva, Božje poslopje ste. 046 1CO 003 010 Po milosti Božjej, ktera mi je dana, položil sem, kakor moder zidar podstavo, a drugi na njo zida; ali vsak naj gleda, kako na njo zida. 046 1CO 003 011 Kajti druge podstave nikdor ne more položiti razen položene, ktera je Jezus Kristus. 046 1CO 003 012 Če pa kdo zida na tej podstavi zlato, srebro, drago kamenje, drva, seno, strn; 046 1CO 003 013 Vsakega delo bo očito poslalo; kajti dan bo razodel, ker se bo v ognji odkrilo, in delo vsakega, kakošno je, ogenj bo izkusil. 046 1CO 003 014 Če ostane koga delo, ktero je nazidal, prejel bo plačo. 046 1CO 003 015 Če koga delo izgori, kvaren bo; sam pa se bo zveličal, ali tako, kakor po ognji. 046 1CO 003 016 Ne veste, da ste tempelj Božji, in duh Božji prebiva v vas? 046 1CO 003 017 Če kdo pokvari tempelj Božji, pokvaril bo tega Bog, kajti je tempelj Božji svet, kteri ste vi. 046 1CO 003 018 Nikdor naj sebe ne ukanjuje; če kdo misli, da je moder med vami v tem veku, naj neumen postane, da postane moder. 046 1CO 003 019 Kajti modrost tega sveta je neumnost pri Bogu, ker je pisano: "Kteri grabi modre v njih lastnej zvijači." 046 1CO 003 020 In zopet: "Gospod pozna misli modrih, da so prazne." 046 1CO 003 021 Tako naj se nikdor ne hvali z ljudmi, kajti vse je vaše, 046 1CO 003 022 Bodi si Pavel, bodi Apolo, bodi Kefa, bodi svet, bodi življenje, bodi smrt, bodi sedanje ali bodoče; vse je vaše, 046 1CO 003 023 Vi pa Kristusovi, a Kristus Božji. 046 1CO 004 001 Tako naj za nas misli človek, kakor da smo hlapci Kristusovi in oskrbniki skrivnosti Božjih. 046 1CO 004 002 Kar se pa v ostalem išče od oskrbnikov, to je, da se vsak zvest najde. 046 1CO 004 003 Meni je pa to najmanje, da me sodite vi ali človečji dan; ali tudi sam sebe ne sodim. 046 1CO 004 004 Kajti ničesar sam sebi nimam očitati, ali to me ne opravičuje; a sodnik mi je Gospod. 046 1CO 004 005 Tako pred časom nič ne sodíte, dokler ne pride Gospod, kteri bo razsvetil, kar je skrito tme in odkril misli srčne, in tedaj se bo hvala zgodila vsakemu od Boga. 046 1CO 004 006 To sem pa, bratje, obrnil na se in na Apola za voljo vas; da se od naju naučite ne više o sebi misliti, nego je pisano, da se nikdor nad nikogar ne napihujete za drugega. 046 1CO 004 007 Ker kdo te razloča? kaj pa imaš, česar nisi prejel? če si pa tudi prejel, kaj se hvališ, kakor da nisi prejel? 046 1CO 004 008 Uže ste nasičeni, uže ste obogateli, brez nas ste zakraljevali, in Bog daj, da bi bili zakraljevali, da bi tudi mi z vami zakraljevali. 046 1CO 004 009 Ker mislim, da je Bog nas aposteljne poslednje postavil kakor te, kteri so za smrt odločeni, ker smo postali pogled svetu in angeljem in ljudém. 046 1CO 004 010 Mi smo neumni za voljo Kristusa, a vi razumni v Kristusu; mi slabi, a vi močni; vi slavni, a mi brez časti. 046 1CO 004 011 Noter do te ure tudi trpimo lakoto in žejo in goli smo in bijejo nas za ušesa in nimamo stalnega mesta, 046 1CO 004 012 In trudimo se delajoč z lastnimi rokami; ko nas izmerjajo, blagoslavljamo; ko nas preganjajo, trpimo; 046 1CO 004 013 Ko nas preklinjajo, molimo; kakor smeti sveta smo postali, vseh opláčina noter do sedaj. 046 1CO 004 014 Ne pišem tega, da bi vas sramotil, nego vas kakor svoje ljubljene otroke svarim. 046 1CO 004 015 Kajti če imate deset tisoči učiteljev v Kristusu, ali nimate mnogo očetov, ker v Kristusu Jezusu po evangelji sem vas jaz rodil. 046 1CO 004 016 Prosim vas torej, bodite moji posnemalci. 046 1CO 004 017 Za to sem vam poslal Timoteja, kteri je dete moje ljubljeno in verno v Gospodu, kteri vas bo opomenil mojih poti, ktere so v Kristusu, kakor povsodi v vsakej cerkvi učim. 046 1CO 004 018 Kakor da ne bi k vam prišel, napihnili so se nekteri. 046 1CO 004 019 Ali prišel bom kmalu k vam, če Gospod hoče, in bom spoznal ne besedo napihnenih, nego moč. 046 1CO 004 020 Kajti ni v besedi kraljestvo Božje, nego v moči. 046 1CO 004 021 Kaj hočete? da pridem k vam s šibo ali z ljubeznijo in v duhu krotkosti? 046 1CO 005 001 Celo se sliši, da je kurbarstvo med vami, in to tako kurbarstvo, kakoršno se tudi med pogani ne imenuje, da ima nekdo ženo svojega očeta. 046 1CO 005 002 In vi ste napihneni in niste rajši žalovali, da bi se odpravil iz sredi vas tisti, kteri je tako delo storil? 046 1CO 005 003 Ker jaz kakor nenazoči s telesom ali nazoči z duhom odsodil sem uže kakor nazoči, da se tisti, kteri je tako napravil, 046 1CO 005 004 V imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa, kedar se zberete vi in moj duh, z močjo: Gospoda našega Jezusa Kristusa, 046 1CO 005 005 Izročí satanu na pogubo mesa, da se duh zveliča na dan Gospoda Jezusa. 046 1CO 005 006 Ni dobra hvala vaša. Jeli ne veste, da malo kvasa vse testo skisa? 046 1CO 005 007 Izčistite torej stari kvas, da boste novo testo, kakor ste presni; kajti tudi naša pasha se je za nas zaklala, Kristus. 046 1CO 005 008 Za to praznujmo ne v starem kvasu hudobe in napačnosti, nego v presnini čistote in resnice. 046 1CO 005 009 Pisal sem vam v listu, da se ne mešate s kurbarji. 046 1CO 005 010 In ne sploh s kurbarji tega sveta, ali lakomci, ali roparji, ali malikovalci; kajti drugače bi vam bilo iz tega sveta iti. 046 1CO 005 011 Sedaj sem vam pa pisal, da se ne mešate, če je ta, kteri se brat imenuje, kurbar, ali lakomec, ali malikovalec, ali psovač, ali pijanec, ali ropar. S takim tudi da ne jeste. 046 1CO 005 012 Kajti kaj je meni mari, da tudi sodim tiste, kteri so zunej? Ne sodite li vi tistih, kteri so notri? 046 1CO 005 013 Kteri so pa zunej, tiste sodi Bog. Odpravite hudobnika izmed sebe. 046 1CO 006 001 Drzne li se kdo vas imajoč tožbo na drugega pravdati se pred nepravičnimi in ne pred svetimi? 046 1CO 006 002 Ne veste li, da bodo sveti svet sodili? in če bo po vas sojen svet, kaj ste nevredni sodeb najmanjših stvari? 046 1CO 006 003 Ne veste, da bomo angelje sodili, nikar li stvari, ktere dotičejo življenje? 046 1CO 006 004 Kedar imate torej sodbe, ktere dotičejo življenje, postavljate za sodnike tiste, kteri niso nič cenjeni v cerkvi. 046 1CO 006 005 Na sramoto vam govorim. Tako ga ni modrega med vami ne enega, kteri bo mogel razsoditi med bratom svojim, 046 1CO 006 006 Nego se brat z bratom pravda, in to pred nevernimi? 046 1CO 006 007 Uže to je torej celo slabo pri vas, da sodbe imévate med seboj. Za kaj si ne dajete rajši krivice delati? za kaj se rajši ne dajete oškodovati? 046 1CO 006 008 Nego, vi krivico delate in oškodovávate, in to brate. 046 1CO 006 009 Ne veste li, da krivični kraljestva Božjega ne bodo podedovali? Ne ukanjujte se: ne kurbarji, ne malikovalci, ne prešestniki, ne mehkuži, ne moželežniki, 046 1CO 006 010 Ne tatje, ne lakomci, ne pijanci, ne obrekovalci, ne roparji kraljestva Božjega podedovali ne bodo. 046 1CO 006 011 In to ste bili nekteri, ali ste se umili, ali ste se posvetili, ali ste se opravičili v imenu Gospoda Jezusa in v duhu Boga našega. 046 1CO 006 012 Vse mi je dopuščeno, ali ni vse koristno; vse mi je dopuščeno, ali jaz se ne bom dal čemu premagati. 046 1CO 006 013 Jedi so za trebuh, a trebuh za jedi, ali Bog bo onega in te pokončal. Telo pa ni za kurbarstvo, nego za Gospoda in Gospod za telo. 046 1CO 006 014 Bog je pa tudi Gospoda obudil, in vas bo obudil s svojo močjo. 046 1CO 006 015 Ne veste, da so vaša telesa udje Kristusovi? Vzemši torej ude Kristusove storil bom kurbine ude? Bog ne daj! 046 1CO 006 016 Jeli ne veste, kdor se s kurbo druži, da je eno telo? "Kajti, dejal je, ta dva bosta eno meso." 046 1CO 006 017 A kdor se z Gospodom druži, eden je duh. 046 1CO 006 018 Bežite od kurbarstva. Vsak drugi greh, kterega če človek storí, je zunej telesa; kdor se pa kurbá, greši proti lastnemu telesu. 046 1CO 006 019 Jeli ne veste, da je vašo telo tempelj duha svetega, kteri je v vas, kterega imate od Boga, in niste sami svoji? 046 1CO 006 020 Kajti kupljeni ste za drago ceno. Postavite torej Boga v telesu svojem in v duhu svojem, kar je Božje. 046 1CO 007 001 Za to pa, kar ste mi pisali: dobro je človeku žene ne dotikati se. 046 1CO 007 002 A da ne bo kurbarstva, za to imej vsak svojo ženo in vsaka imej svojega moža. 046 1CO 007 003 Ženi mož dolžno dobrovoljnost dajaj, tako isto tudi žena možu. 046 1CO 007 004 Žena nad svojim telesom nima oblasti, nego mož; tako isto tudi nad svojim telesom nima oblasti mož, nego žena. 046 1CO 007 005 Ne utezajte se eden drugemu razen z dogovorom za čas, da utegnete postiti se in moliti; in zopet se na to snidite, da vas ne izkuša satan za voljo nezdržljivosti vaše. 046 1CO 007 006 To pa govorim iz prizanesljivosti, ne po zapovedi. 046 1CO 007 007 Kajti hočem, da bi bili vsi ljudje, kakor sem jaz: ali vsak ima lasten dar od Boga, ta tako, a ta tako. 046 1CO 007 008 Pravim pa neoženjenim in vdovcem: dobro jim je, če ostanejo, kakor jaz. 046 1CO 007 009 Če se pa ne zdržujejo, naj v zakon stopijo, ker je bolje v zakon stopiti, nego pa goreti. 046 1CO 007 010 Zakonskim pa naročam ne jaz, nego Gospod, naj se žena od moža ne razloča. 046 1CO 007 011 Če se pa tudi razloči, naj ostane brez moža ali pa naj se z možem spravi, in mož naj žene ne odpušča. 046 1CO 007 012 Drugim pa jaz pravim, ne Gospod: če ima kteri brat ženo nevernico in ona privoljuje prebivati ž njim, naj je ne odpušča, 046 1CO 007 013 In žena, če ima moža nevernika in on privoljuje prebivati ž njo, naj ga ne odpušča. 046 1CO 007 014 Kajti posvečen je mož nevernik po ženi in posvečena žena nevernica po moži, ker če ne, nečisti so vaši otroci, sedaj so pa sveti. 046 1CO 007 015 Če se pa nevernik razloča, naj se razloča; ni vezan brat ali sestra v takih stvareh; na mir pa nas je poklical Bog. 046 1CO 007 016 Ker kaj veš, žena, če moža zveličaš? ali kaj veš, mož, če ženo zveličaš? 046 1CO 007 017 Le kakor je vsakemu podelil Bog, kakor je vsakega poklical Gospod, tako naj ravna; in tako po vseh cerkvah velevam. 046 1CO 007 018 Obrezan li je kdo poklican? naj si kožice ne navlači; v neobrezi je kdo poklican? naj se ne obrezuje. 046 1CO 007 019 Obreza ni nič in neobreza ni nič, nego izpolnjevanje Božjih zapovedi. 046 1CO 007 020 Vsak naj v tem poklicu, v kterem je bil poklican, ostane. 046 1CO 007 021 Suženj si bil poklican? ne maraj; ali če tudi moreš postati svoboden, udeleži se rajši svobode. 046 1CO 007 022 Kajti kdor je v Gospodu poklican suženj, svobodnik je Gospodov, tako tudi, kdor je svobodnik poklican, suženj je Kristusov. 046 1CO 007 023 Za drago ceno ste kupljeni, ne postanite sužnji ljudem. 046 1CO 007 024 Vsakdo, bratje, naj ostane pred Bogom v tem, v čemer je poklican. 046 1CO 007 025 Za device pa Gospodove zapovedi nimam, ali dajem svèt, kakor kteri sem milost prejel od Gospoda, da bi bil veren. 046 1CO 007 026 Menim torej, da bo to dobro za sedanjo potrebo, da je dobro človeku tako biti. 046 1CO 007 027 Privezan si na ženo? ne išči razveze. Razvezan si od žene? ne išči žene. 046 1CO 007 028 A če se tudi oženiš, ne pregrešiš; tudi devica, če se omoži, ne pregreší; stisko pa po mesu bodo taki imeli; a jaz vam prizanašam. 046 1CO 007 029 To pa pravim, bratje, ker je čas, kteri preostaja, prikrajšan, da bodo tudi tisti, kteri imajo žene, kakor bi jih ne imeli; 046 1CO 007 030 In kteri jokajo, kakor bi ne jokali; in kteri se veselé, kakor bi se ne veselili; in kteri kupujejo, kakor bi ne imeli; 046 1CO 007 031 In kteri vživajo ta svet, kakor bi ga ne vživali; kajti prehaja obraz tega sveta. 046 1CO 007 032 Hočem pa, da ste brez skrbi. Kdor je neoženjen, skrbi za Gospodovo, kako bo Gospodu ugodil; 046 1CO 007 033 Kdor se je pa oženil, skrbi za posvetno, kako bo ženi ugodil. 046 1CO 007 034 Drugo je žena in drugo devica. Ktera je brez moža, skrbi za to, kar je Gospodovo, da je sveta s telesom in z duhom. Ktera je pa omožena, skrbi za to, kar je posvetno, kako bo ugodila možu. 046 1CO 007 035 To pa vam samim na korist govorim, ne da vržem zanjko na vas, nego za spodobno in stanovitno službo Gospodovo brez ovire. 046 1CO 007 036 A če kdo méni, da je sramota za devico njegovo, ko bi bila v zrelej dobi in bi tako imela biti, kar hoče naj dela, ne greši; možé naj jih. 046 1CO 007 037 Kdor pa stoji trden v srcu svojem in nima potrebe, a ima oblast nad lastno voljo, in je tako odločil v svojem srcu, da obvaruje svojo devico, dobro dela. 046 1CO 007 038 Tako tudi, kdor jo moží, dobro dela; a kdor je ne moží, bolje dela. 046 1CO 007 039 Žena je vezana s postavo, dokler živi njen mož; če jej pa mož umre, svobodna je, da se omoží s komer hoče, samo v Gospodu. 046 1CO 007 040 Ali srečnejša je, če tako ostane, po mojej misli, kajti mislim, da imam tudi jaz duha Božjega. 046 1CO 008 001 Za mališke žrtve pa vemo, ker imamo vsi znanje. Znanje napihuje, a ljubezen zbuja pobožnost. 046 1CO 008 002 Če kdo misli, da kaj ve, nikakor ni spoznal, kako je treba spoznati. 046 1CO 008 003 Če pa kdo ljubi Boga, ta je spoznan od njega. 046 1CO 008 004 Za jedenje maliških žrtev torej vemo, da malik ni nič na svetu, in da ni drugega boga razen enega. 046 1CO 008 005 Kajti če tudi so, kteri se imenujejo bogovi, bodi si na nebu, bodi si na zemlji, (kakor je bogov mnogo in gospodov mnogo, ) 046 1CO 008 006 Ali za nas je eden Bog oče, od kterega je vse in mi v njem; in eden Gospod Jezus Kristus, po kterem je vse in mi po njem. 046 1CO 008 007 Ali ni v vseh znanja, kajti nekteri v svesti si, da je malik kaj, noter od seh dob, kakor mališke žrtve jedó in njih vest, ker je slaba, skruni se. 046 1CO 008 008 Jed pa nas ne dela prijetnih pred Bogom; kajti če jemo, nismo nič veči, niti manjši, če ne jemo. 046 1CO 008 009 Gletje pa, da kako ta vaša oblast ne postane spotika slabim. 046 1CO 008 010 Kajti če kdo ugleda tebe, kteri imaš znanje, v mališkej cerkvi ležati za mizo, jeli se ne bo njegova vest, ker je slab, zbujala na jedenje maliških žrtev? 046 1CO 008 011 In pogubil se bo po tvojem znanji ta slabi brat za kterega je Kristus umrl? 046 1CO 008 012 Tako grešeč zoper brate in bijoč njih slabo vest grešite, zoper Kristusa. 046 1CO 008 013 Za to če jed pohujšuje brata mojega, ne bom jedel mesa na veke, da si brata ne pohujšam. 046 1CO 009 001 Nisem apostelj? nisem svoboden? nisem li Jezusa Kristusa Gospoda našega videl? niste li vi moje delo v Gospodu? 046 1CO 009 002 Če drugim nisem apostelj, ali vam sem, kajti pečat mojega aposteljstva ste vi v Gospodu. 046 1CO 009 003 Moje zagovarjanje tem, kteri me sodijo, je to: 046 1CO 009 004 Jeli nimamo oblasti jesti in piti? 046 1CO 009 005 Jeli nimamo oblasti sestro ženo s seboj voditi, kakor tudi drugi aposteljni in bratje Gospodovi in Kefa? 046 1CO 009 006 Ali sam jaz in Barnaba nimava oblasti to delati? 046 1CO 009 007 Kdo služi za vojnika na lastne stroške kdaj? kdo sadi vinograd in od njegovega sada ne jé? ali kdo pase čredo in od mleka črede ne jé? 046 1CO 009 008 Jeli po človeku to govorim? ne govori li to tudi postava? 046 1CO 009 009 Kajti v Mojzesovej postavi je pisano: "Ne zaveži gobca mlatečemu volu." Jeli Bog skrbi za vole? 046 1CO 009 010 Govori li vsakakor za nas? Dà, za voljo nas je pisano: "Z upanjem mora orati, kdor orje, in kdor mlati, od upanja svojega del imeti z upanjem." 046 1CO 009 011 Če smo vam mi duhovno posejali, veliko li je, če bomo mi vaše meseno želi? 046 1CO 009 012 Če imajo drugi del te vaše oblasti, čemu ne s tem bolje mi? Ali nismo se poslužili te oblasti, nego vse prenašamo, da kakošne ovire ne damo evangelju Kristusovemu. 046 1CO 009 013 Ne veste, da ti, kteri opravljajo sveto službo, od svetinje jedó, kteri služijo oltarju, da se z oltarjem delé? 046 1CO 009 014 Tako je tudi Gospod naredil, da ti, kteri oznanjujejo evangelj, od evangelja žive. 046 1CO 009 015 Jaz pa ničesar tega nisem upotrebil in nisem napisal tega, da bi se tako zgodilo z menoj, kajti rajši umrem, nego da mi kdo mojo slavo uniči. 046 1CO 009 016 Ker če oznanjam evangelj, ni mi se hvaliti, ker mi je to treba, a gorjé mi, če evangelja ne oznanjam. 046 1CO 009 017 Kajti če iz dobre volje to delam, plačo imam; če pa po sili, oskrbništvo mi je zaupano. 046 1CO 009 018 Kaj je torej moja plača? da oznanjujoč evangelj zastonj dam evangelj Kristusov, da bi hudo ne upotrebil svoje oblasti v evangelji. 046 1CO 009 019 Kajti ko sem bil svoboden od vseh, storil sem se suženj vseh, da bi jih več pridobil. 046 1CO 009 020 In bil sem Judom kakor Jud, da bi Jude pridobil; a tem, kteri so bili pod postavo, kakor pod postavo, da bi pridobil te, kteri so bili pod postavo. 046 1CO 009 021 Tistim pa, kteri so bili brez postave, kakor da bi bil brez postave, (dasi ravno ne brez postave Bogu, nego v postavi Kristusu, ) da bi pridobil tiste, kteri so bili brez postave. 046 1CO 009 022 Bil sem slabim kakor slab, da bi pridobil slabe. Vsem sem bil vse, da bi vsakakor neke zveličal. 046 1CO 009 023 To pa delam za voljo evangelja, da bi del od njega prejel. 046 1CO 009 024 Ne veste, da tisti, kteri na tekališči tekó, vsi tekó, a eden prejema darilo? Tako tecite, da bi prejeli. 046 1CO 009 025 Vsak pa, kteri se bori, zdržuje se od vsega: oni torej, da dobé strohljiv venec, a mi nestrohljiv. 046 1CO 009 026 Jaz torej tako tečem, ne kakor na negotovo; tako se borim, ne kakor bi po zraku mahal. 046 1CO 009 027 Nego tarem svoje telo in usužnjujem, da ne bi kako drugim oznanjevavši sam zavržljiv bil. 046 1CO 010 001 Ne čem pa, bratje, da bi ne vedeli, da so naši očetje vsi pod oblakom bili in so vsi skozi morje prešli, 046 1CO 010 002 In so se vsi v Mojzesa krstili v oblaku in v morji, 046 1CO 010 003 In so vsi ravno tisto duhovno jed jedli, 046 1CO 010 004 In so vsi ravno tisto duhovno pijačo pili; kajti pili so iz duhovne spremljajoče skale, a ta skala je bila Kristus. 046 1CO 010 005 Ali veči del njih ni bil po godu Bogu, kajti so bili pobiti v puščavi. 046 1CO 010 006 To pa so izgledi za nas postali, da bi ne želeli hudega, kakor so tudi oni poželeli. 046 1CO 010 007 Tudi ne bodite malikovalci, kakor nekteri njih, kakor je pisano: "Sedlo je ljudstvo jest in pit in vstalo igrat." 046 1CO 010 008 Tudi ne kurbajmo se, kakor so se nekteri izmed njih kurbali in padlo jih je v enem dnevi tri in dvajset tisoč. 046 1CO 010 009 Tudi ne izkušajmo Kristusa, kakor so tudi nekteri izmed njih izkušali in so poginili od kač. 046 1CO 010 010 Tudi ne mrmrajte, kakor so nekteri izmed njih mrmrali in so poginili od pogubnika. 046 1CO 010 011 To se je pa vse godilo njim za izglede, a napisalo se je za svarilo nam, na ktere so prišli konci vekov. 046 1CO 010 012 Tako kdor misli, da stoji, naj gleda, da ne pade. 046 1CO 010 013 Ni vas nobeno izkušanjé prijelo, razen človeško: veren je Bog, kteri vam ne bo dal izkušanim biti nad vašo moč nego bo storil z izkušanjem tudi izhod, da boste mogli prenesti. 046 1CO 010 014 Za to, ljubljeni moji, bežite od malikovalstva. 046 1CO 010 015 Kakor pametnim govorim; razsodite vi, kar pravim. 046 1CO 010 016 Kelih blagoslova, kterega blagoslavljamo, ni li podeljevanje krvi Kristusove! Kruh, kterega lomimo, ni li podeljevanje telesa Kristusovega? 046 1CO 010 017 Kajti smo en kruh, eno telo mnogi, ker vsi imamo del od tega enega kruha. 046 1CO 010 018 Glejte Izraela po mesu: niso li, kteri žrtve jedó, deležniki oltarja? 046 1CO 010 019 Kaj torej pravim? da je malik kaj? ali da je mališka žrtva kaj? 046 1CO 010 020 Nego kar žrtvujejo pogani, da žrtvujejo vragom in ne Bogu. Ne čem pa, da boste vi deležniki vragov. 046 1CO 010 021 Ne morete keliha Gospodovega piti in keliha vražjega, ne morete imeti dela od mize Gospodove in mize vražje. 046 1CO 010 022 Dražimo li naj Gospoda? jeli smo močnejši od njega? 046 1CO 010 023 Vse mi je dopuščeno, ali ni vse koristno; vse mi je dopuščeno, ali vse ne zbuja na pobožnost. 046 1CO 010 024 Nikdor naj svojega ne išče, nego vsak to, kar je drugega. 046 1CO 010 025 Vse, kar se prodaja v mesnici, jejte nič ne popraševaje voljo vesti. 046 1CO 010 026 Kajti Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje. 046 1CO 010 027 Če vas pa kliče kdo nevernikov in hočete iti, jejte vse, kar se pred vas stavi, nič ne popraševaje za voljo vesti. 046 1CO 010 028 Če vam pa kdo poreče: "To je mališka žrtva", ne jejte za voljo tistega, kteri je to obznanil in za voljo vesti; kajti Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje. 046 1CO 010 029 Ali ne pravim za tvojo vest, nego za onega drugega; ker čemu bi mojo svobodo sodila tuja vest? 046 1CO 010 030 Če imam jaz del hvale, za kaj bi se preklinjal za to, za kar se zahvaljujem? 046 1CO 010 031 Če torej jeste ali pijete ali kaj delate, vse delajte Bogu na slavo. 046 1CO 010 032 Bodi brez spotike Judom in Grkom in cerkvi Božjej. 046 1CO 010 033 Kakor tudi jaz vsem o vsakem po godu delam ne iščoč, kar je koristno samemu, nego to, kar mnogim, da se zveličajo. 046 1CO 011 001 Posnemalci moji bodite, kakor sem tudi jaz Kristusov. 046 1CO 011 002 Hvalim vas pa, bratje, da se v vsem mene spominjate in držite zapovedi, kakor sem vam jih dal. 046 1CO 011 003 Hočem pa, da veste, da je vsakemu možu glava Kristus, a glava ženi mož, glava pa Kristusu Bog. 046 1CO 011 004 Vsak mož, kteri moli ali prerokuje s pokrito glavo, sramoti svojo glavo. 046 1CO 011 005 A vsaka žena, ktera moli ali prerokuje razoglava, sramoti svojo glavo, kajti je to toliko, kakor bi bila ostrižena. 046 1CO 011 006 Ker če se ne pokriva žena, naj se tudi striže; če je pa sramota za ženo striči se ali briti, naj se pokriva. 046 1CO 011 007 Mož ne sme glave pokrivati, kajti je podoba in slava Božja, a žena je slava moževa. 046 1CO 011 008 Kajti ni mož od žene, nego žena od moža. 046 1CO 011 009 Kajti ni ustvarjen mož za voljo žene, nego žena za voljo moža. 046 1CO 011 010 Za to mora imeti žena oblast na glavi za voljo angeljev. 046 1CO 011 011 Sicer ni ne mož brez žene, ne žena brez moža, v Gospodu. 046 1CO 011 012 Kajti kakor je žena od moža, tako je tudi mož po ženi, a vse je od Boga. 046 1CO 011 013 Sami med seboj presodite, je li spodobno za ženo, da razoglava Boga moli. 046 1CO 011 014 Ali ne uči li vas sama natura, da je možu, če pušča dolge lase rasti, sramota? 046 1CO 011 015 A ženi, če si pušča dolge lase, slava? kajti dani so jej lasje na mesto pokrivala. 046 1CO 011 016 Če se pa zdí, da je kdo prepirljiv, mi te navade nimamo, tudi cerkve Božje ne. 046 1CO 011 017 To naročaje ne hvalim, da se ne na bolje, nego na huje zbirate. 046 1CO 011 018 Kajti prvič, kedar se zbirate v cerkvi, slišim, da so razpori med vami, in deloma to verjamem; 046 1CO 011 019 Ker je potrebno, da so ločinke med vami, da se pokažejo med vami, kteri so izkušeni. 046 1CO 011 020 Ko se torej zbirate na eno mesto, to ni Gospodovo večerjo jesti. 046 1CO 011 021 Kajti vsak svojo večerjo pred sebe jemlje ter jé, in tako jo eden lačen, a drugi se opija. 046 1CO 011 022 Jeli nimate hiš, da jeste in pijete? Ali zamečete li cerkev Božjo in sramotite tiste, kteri nimajo? Kaj naj vam rečem? hvalil vas bom v tem? Ne hvalim. 046 1CO 011 023 Kajti jaz sem prejel od Gospoda, kar sem tudi vam izročil, da je Gospod Jezus tisto noč, v kterej je bil izdajan, vzel kruh, 046 1CO 011 024 In zahvalivši se prelomil in rekel: "Vzemite, jejte: to je moje telo, ktero se za vas lomi, to delajte na moj spomin;" 046 1CO 011 025 Tako tudi kelih po večerji govoreč: "Ta kelih je novi zakon v mojej krvi; to delajte, kolikorkoli krat pijete, na moj spomin." 046 1CO 011 026 Kajti kolikorkoli krat jeste ta kruh in ta kelih pijete, smrt Gospodovo oznanjujete, dokler ne pride. 046 1CO 011 027 Tako kdor jé ta kruh in pije ta kelih nevredno, kriv bo telesa in krvi Gospodove. 046 1CO 011 028 Ali človek naj izkuša sam sebe in tako jé od kruha in od keliha pije; 046 1CO 011 029 Kajti kdor jé in pije nevredno, obsojenje sebi jé in pije ne razsojajoč telesa Gospodovega. 046 1CO 011 030 Za to so med vami mnogi slabi in bolni in spí jih veliko. 046 1CO 011 031 Kajti ko bi mi sebe razsojali, ne bili bi sojeni. 046 1CO 011 032 Ko smo pa sojeni, strahuje nas Gospod, da ne bi bili s svetom obsojeni. 046 1CO 011 033 Tako, bratje moji, ko se zbirate k jedi, eden drugega čakajte. 046 1CO 011 034 Če je pa kdo lačen, doma naj jé, da bi se na obsojenje ne shajali. Drugo bom uredil, kedar pridem. 046 1CO 012 001 A za duhovne stvari ne čem, bratje, da bi ničesar ne znali. 046 1CO 012 002 Veste, da ste pogani bili in hodili k nemim malikom, kakor so vas vodili; 046 1CO 012 003 Za to vam dajem na znanje, da nikdor v duhu Božjem govoreč ne govori prekletstva Jezusu, in nikdor ne more reči Gospoda Jezusa razen v Duhu svetem. 046 1CO 012 004 So pa razločki darov, ali eden je Duh, 046 1CO 012 005 In so razločki službe, ali eden je Gospod. 046 1CO 012 006 In so razločki del, ali eden je Bog, kteri dela vse v vsem. 046 1CO 012 007 A vsakemu se daje razodetje Duha na korist. 046 1CO 012 008 Kajti enemu se po Duhu daje beseda modrosti, a drugemu beseda znanja po ravno tistem Duhu, 046 1CO 012 009 Drugemu pa vera v ravno tistem Duhu, a drugemu dar ozdravljanja v ravno tistem Duhu; 046 1CO 012 010 A drugemu dela moči, drugemu pa preroštvo, a drugemu razločevanje duhov, drugemu pa raznovrstnost jezikov, a drugemu razkladanje jezikov. 046 1CO 012 011 A vse to dela ravno tisti Duh, razdeljujoč po svojej volji vsakemu kakor hoče. 046 1CO 012 012 Kajti kakor je telo eno in ude ima mnogo, a vsi udje enega telesa, če tudi jih je mnogo, eno so telo; tako tudi Kristus. 046 1CO 012 013 Ker smo se v enem Duhu mi vsi v eno telo krstili, bodi si Judje, bodi si Grki, bodi si sužnji, bodi si svobodni, in vsi smo se v enega Duha napojili. 046 1CO 012 014 Kajti telo ni eden ud, nego mnogi. 046 1CO 012 015 Če reče noga: "nisem roka, nisem od telesa," je li za to ni od telesa? 046 1CO 012 016 In če reče uho: "nisem oko, nisem od telesa," jeli za to ni od telesa? 046 1CO 012 017 Ko bi bilo celo telo oko, kje bi bil sluh? ko bi bilo celo sluh, kje bi bil voh? 046 1CO 012 018 Sedaj je pa Bog postavil ude enega vsakega izmed njih po telesu, kakor je hotel. 046 1CO 012 019 Ko bi bili pa vsi eden ud, kje bi bilo telo? 046 1CO 012 020 Sedaj so pa mnogi udje, a telo eno. 046 1CO 012 021 Pa oko ne more reči roki: "ni mi to treba," ali zopet glava nogama: "ni mi vaju treba." 046 1CO 012 022 Nego s tem bolje so potrebnejši udje telesa, kteri se slabejši zdé; 046 1CO 012 023 In kteri nam se zdé manje častni na telesu, okoli teh stavimo obilnejšo čast, in naši nespodobni imajo obilnejšo spodobnost. 046 1CO 012 024 A našim spodobnim pa tega ni treba. Ali Bog je zložil telo, davši pomanjkljivemu večo čast, 046 1CO 012 025 Da bi ne bilo razpora v telesu, nego da bi udje enako skrbeli eden za drugega. 046 1CO 012 026 In če trpi eden ud, ž njim trpé vsi udje, a če se slavi eden ud, ž njim se veselé vsi udje. 046 1CO 012 027 Vi pa ste telo Kristusovo in udje med seboj; 046 1CO 012 028 In nektere si je postavil Bog v cerkvi prvič za aposteljne, drugič za preroke, tretjič za učitelje; po tem moči, za tem dari ozdravljanja, pomaganja, vladanja, raznovrstnost jezikov. 046 1CO 012 029 Jeli so vsi aposteljni? jeli vsi preroki? jeli vsi učitelji? jeli vsi moči? 046 1CO 012 030 Jeli imajo vsi darove ozdravljanja? jeli vsi jezike govoré? jeli vsi razkladajo? 046 1CO 012 031 Hrepenite pa za boljšimi darovi, in še boljšo pot vam kažem. 046 1CO 013 001 Ko bi človeške jezike govoril in angeljske, a ljubezni ne bi imel, bil bi brneča med zvenčeče cimbale. 046 1CO 013 002 In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti in vse znanje, in ko bi imel vso vero tako, da bi gore prestavljal, a ljubezni ne bi imel, nič nisem. 046 1CO 013 003 In ko bi na koščke porazdajal vse, kar imam, in ko bi dal svoje telo, da se sežgem, a ljubezni ne bi imel, nič mi ne koristi. 046 1CO 013 004 Ljubezen je potrpljiva, dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, ljubezen se ne hvali, ne napihuje se; 046 1CO 013 005 Ne vede se nespodobno, ne išče svojega, ne togoti se, ne misli hudega; 046 1CO 013 006 Ne raduje se krivici, a raduje se resnici; 046 1CO 013 007 Vse pokriva, vse veruje, vse upa, vse prenaša. 046 1CO 013 008 Ljubezen nikoli ne prestaja, a bodi si preroštva, nehala bodo; bodisi jeziki, umolknili bodo; bodi si znanje, nehalo bo. 046 1CO 013 009 Kajti nekoliko poznamo in nekoliko prerokujemo. 046 1CO 013 010 Kedar pa pride, kar je popolno, tedaj bo to nekoliko nehalo. 046 1CO 013 011 Ko sem bil otrok, kakor otrok sem govoril, kakor otrok sem mislil, kakor otrok sem razsojal, ko sem pa mož postal, opustil sem stvari otročje. 046 1CO 013 012 Kajti sedaj vidimo še skozi zrcalo v uganjki, ta krat pa bomo z licem v lice; sedaj še poznam nekoliko, ta krat pa bom spoznal, kakor sem bil tudi jaz spoznan. 046 1CO 013 013 Sedaj pa ostaja vera, upanje, ljubezen, to troje; naj veča od njih pa je ljubezen. 046 1CO 014 001 Hrepenite za ljubeznijo, a trudite se za duhovne stvari, bolje pa, da prerokujete. 046 1CO 014 002 Kajti kdor govori v jeziku, ne govori ljudém, nego Bogu, ker nikdor ne sluša; z duhom pa govori skrivnosti; 046 1CO 014 003 A kdor prerokuje ljudém, govori na zbujanje pobožnosti in na opominjanje in na tolažbo. 046 1CO 014 004 Kajti kdor v jeziku govori, sam sebe zbuja na pobožnost, kdor pa prerokuje, cerkev zbuja na pobožnost. 046 1CO 014 005 Hočem pa, da vsi govorite jezike, bolje pa, da prerokujete, kajti veči je, kdor prerokuje, nego kdor govori jezike, razen če razklada, da bi se cerkev zbudila na pobožnost. 046 1CO 014 006 Sedaj pa, bratje, če pridem k vam jezike govoreč, kaj vam bom koristil, če vam ne bom govoril ali v razodetji, ali v znanji, ali v preroštvu, ali v nauku? 046 1CO 014 007 Kakor brezdušne stvari, ktere glas dajo, bodi si piščal, ali gosli, če razločka v glasovih ne dajo, kako se bo umelo, kaj se piska ali gode? 046 1CO 014 008 Ker če nerazločen glas trobenta dá, kdo se bo pripravil za boj? 046 1CO 014 009 Tako tudi vi, če z jezikom razumljive besede ne daste, kako se bo umelo, kaj pravite? kajti v zrak boste govorili. 046 1CO 014 010 Toliko vrst glasov, postavim, je na svetu, in nobeden izmed njih ni brez znamenovanja. 046 1CO 014 011 Če torej ne vem moči glasa, mutec bom govorečemu in govoreči bo meni mutec. 046 1CO 014 012 Tako tudi vi, ko se trudite za duhovne darí, glejte, da boste za pobožno zbujevanje cerkve bogati. 046 1CO 014 013 Za to, kdor govori v jeziku, naj moli, da bi razkladal. 046 1CO 014 014 Kajti če molim v jeziku, duh moj moli, a um moj je brez sada. 046 1CO 014 015 Kaj torej? molil bom z duhom, a molil bom tudi z umom; prepeval bom z duhom, a prepeval bom tudi z umom. 046 1CO 014 016 Ker če blagosloviš z duhom, ta, kteri je nepodučen, kako poreče amen na tvoj blagoslov, ko ne ve, kaj govoriš? 046 1CO 014 017 Ti se, res da, dobro zahvaljuješ, ali drugi se ne zbuja na pobožnost. 046 1CO 014 018 Zahvaljujem se svojemu Bogu, da bolje od vseh vas jezike govorim. 046 1CO 014 019 Toda v cerkvi rajši pet besed s svojim umom rečem, da tudi druge podučim, nego pa tisoč besed v jeziku. 046 1CO 014 020 Bratje, ne bodite deca, nego v zlobi bodite deca, a v umu bodite popolni. 046 1CO 014 021 V postavi je pisano: "Z drugimi jeziki in z drugimi ustnicami bom govoril temu ljudstvu, in tudi tako me ne bodo poslušali, govori Gospod." 046 1CO 014 022 Tako so jeziki za znamenje ne tem, kteri verujejo, nego nevernim, in preroštvo ne nevernim, nego tem, kteri verujejo. 046 1CO 014 023 Ko bi se torej sešla cerkev vsa na eno mesto, in bi vsi jezike govorili in vnišli bi tudi nepodučeni ali neverniki, je li ne porekó, da norite? 046 1CO 014 024 Ko bi pa vsi prerokovali a vnišel bi kak nevernik ali nepodučen, ozmerjajo ga vsi, sodijo ga vsi. 046 1CO 014 025 In tako se skrivnosti njegovega srca razodevajo, in tako padši na obraz molil bo Boga oznanjujoč, da je Bog za res v vas. 046 1CO 014 026 Kaj je torej, bratje? Kedar se shajate, vsak vas ima psalm, ima nauk, jezik ima, razodetje ima, razkladanje ima: vse naj se zgodi na zbujevanje pobožnosti. 046 1CO 014 027 Če v jeziku kdo govori, naj govorita po dva ali k večemu po trije in eden za drugim, in eden naj razklada. 046 1CO 014 028 Ko bi pa ne bilo razkladalca, molči naj v cerkvi, a sebi naj govori in Bogu. 046 1CO 014 029 Preroka naj pa govorita dva ali trije, drugi naj pa razsojajo. 046 1CO 014 030 Če se pa drugemu, kteri sedí, kaj razodene, prvi naj molči. 046 1CO 014 031 Kajti morete eden po eden vsi prerokovati, da se vsi učé in vsi opominjajo. 046 1CO 014 032 In duhovi preroški podlagajo se prerokom. 046 1CO 014 033 Ker Bog ni Bog punta, nego in mira, kakor po vseh cerkvah svetniških. 046 1CO 014 034 Žene vaše naj v cerkvah molčé, kajti ni jim dopuščeno govoriti, nego podlagati se, kakor tudi postava pravi. 046 1CO 014 035 A če se hočejo česa naučiti, doma naj svoje može prašajo; kajti grdo je ženam v cerkvi govoriti. 046 1CO 014 036 Je li od vas beseda Božja izšla? je li k vam samim prišla? 046 1CO 014 037 Če kdo misli, da je prerok ali duhoven, spozna naj, kar vam pišem, da so Gospodove zapovedi. 046 1CO 014 038 Če pa kdo ne vé, naj ne vé. 046 1CO 014 039 Tako, bratje, trudite se, da prerokujete in govoriti v jezikih nikar ne branite. 046 1CO 014 040 Vse naj se spodobno in po redu godi. 046 1CO 015 001 Napominjam vam pa, bratje, evangelj, kterega sem vam oznanil, kterega ste tudi sprejeli, v kterem tudi stojite, 046 1CO 015 002 Po kterem se tudi zveličujete, če držite, kakor sem vam oznanil, če le niste zastonj verovali. 046 1CO 015 003 Kajti izročil sem vam najprej to, kar sem prejel, da je Kristus umrl za naše grehe, poleg pisem, 046 1CO 015 004 In da je bil pokopan in da je vstal tretji dan poleg pisem, 046 1CO 015 005 In da se je prikazal Kefu, po tem dvanajsterim; 046 1CO 015 006 Po tem se je prikazal črez pet sto bratom na en krat, kterih največ noter do sedaj živi, nekaj jih je pa tudi pozaspalo. 046 1CO 015 007 Za tem se je prikazal Jakobu, po tem aposteljnom vsem; 046 1CO 015 008 In izmed vseh naj na zadnje, kakor kakemu prezgodaj rojenemu, prikazal se je tudi meni. 046 1CO 015 009 Kajti jaz sem najmanjši izmed aposteljnov, kteri nisem vreden imenovati se apostelj, ker sem preganjal cerkev Božjo. 046 1CO 015 010 Ali po milosti Božjej sem kar sem, in njegova milost proti meni se ni izpraznila in natrudil sem se bolje od vseh njih, ali ne jaz, nego milost Božja, ktera je z menoj. 046 1CO 015 011 Bodi si torej jaz ali oni, tako oznanjujemo in tako ste verovali. 046 1CO 015 012 Če se oznanjuje, da je Kristus iz mrtvih vstal, kako pravijo nekteri med vami, da ni vstajanja mrtvih? 046 1CO 015 013 Če pa ni vstajanja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. 046 1CO 015 014 A če Kristus ni vstal, prazno je po tem naše oznanjevanje, prazna pa tudi vera vaša. 046 1CO 015 015 Nahajamo se pa tudi lažnjive priče Božje, kajti smo popričali zoper Boga, da je obudil Kristusa, kterega ni obudil, če mrtvi ne vstajajo. 046 1CO 015 016 Kajti če mrtvi ne vstajajo, tudi Kristus ni vstal. 046 1CO 015 017 A če Kristus ni vstal, zastonj je vera vaša, še ste v grehih svojih. 046 1CO 015 018 Po tem so se tudi, kteri so v Kristusu zaspali, pogubili. 046 1CO 015 019 Če samo v tem življenji v Kristusa upamo, vredni smo obžalovanja najbolje od vseh ljudî. 046 1CO 015 020 Sedaj pa je Kristus vstal iz mrtvih, postal je prvina tistih, kteri so pozaspali. 046 1CO 015 021 Zakaj, ko je bila po človeku smrt, tudi je po človeku vstajanje mrtvih. 046 1CO 015 022 Kajti kakor v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli. 046 1CO 015 023 Ali vsak v lastnem redu: prvina Kristus, za tem ti, kteri so Kristusovi v prihodu njegovem; 046 1CO 015 024 Po tem konec, kedar izročí kraljestvo Bogu in očetu, kedar odpravi vsako poglavarstvo in vsako oblast in moč. 046 1CO 015 025 Kajti mora kraljevati noter dotle, dokler ne dene vseh sovražnikov pod svoje noge. 046 1CO 015 026 A najzadnji sovražnik se bo odpravila smrt. 046 1CO 015 027 Kajti: "Vse je podložil pod njegove noge," ali ko je rekel: "Vse je podloženo," očitno je, da razen tega, kteri mu je vse podložil. 046 1CO 015 028 Kedar se pa vse njemu podloži, tedaj se bo tudi sam sin podložil temu, kteri je vse njemu podložil, da bi Bog bil vse v vsem. 046 1CO 015 029 Sicer kaj počnó, kteri se krščujejo za mrtve, če sploh mrtvi ne vstajajo? kaj se tudi krščujejo za mrtve? 046 1CO 015 030 Za kaj se tudi mi nevarnostim nastavljamo vsako uro? 046 1CO 015 031 Vsak dan umiram, pri vašej hvali, bratje, ktero imam v Kristusu Jezusu Gospodu našem. 046 1CO 015 032 Kajti če sem se po človeku boril z zvermi v Efezu, kakošno imam korist, če mrtvi ne vstajajo? Jejmo in pijmo, kajti jutri bomo umrli! 046 1CO 015 033 Ne dajte se zavesti! Pačijo dobre navade slabi pogovori. 046 1CO 015 034 Predramite se pravično in ne grešite; kajti poznanja Božjega nekteri nimajo, na sramoto vam pravim. 046 1CO 015 035 Ali poreče kdo: Kako vstajajo mrtvi? in v kakošnem telesu prihajajo? 046 1CO 015 036 Nespametni! ti kar seješ, oživelo ne bo, če ni umrlo; 046 1CO 015 037 In kar seješ, ne seješ telesa, ktero ima biti, nego golo zrno, postavimo, pšenično ali ktero drugo; 046 1CO 015 038 A Bog mu daje telo, kakor hoče, in vsakemu semenu svoje telo. 046 1CO 015 039 Ni vse meso enako meso, nego je drugo meso človečje, drugo meso živinsko, drugo ribje, in drugo ptičje. 046 1CO 015 040 So tudi telesa nebeška in telesa zemeljska, ali je druga slava nebeških, a druga zemeljskih; 046 1CO 015 041 Druga je slava solnca in druga slava meseca, in druga slava zvezd, kajti zvezda se od zvezde loči v slavi. 046 1CO 015 042 Tako tudi vstajanje mrtvih: seje se v trohljivosti, vstaja pa v netrohljivosti; 046 1CO 015 043 Seje se v nečasti, vstaja v slavi; seje se v slabosti, vstaja v moči; 046 1CO 015 044 Seje se telo telesno, vstaja telo duhovno; je telo telesno, in je telo duhovno. 046 1CO 015 045 Tako je tudi pisano: "Postal je prvi človek Adam v dušo živo;" zadnji Adam v duh oživljajoč. 046 1CO 015 046 Ali ni prvo duhovno, nego telesno, po tem duhovno. 046 1CO 015 047 Prvi človek je iz zemlje, prstén; drugi človek, gospod je z neba. 046 1CO 015 048 Kakoršen je bil prsteni, taki so prsteni, in karkoršen nebeški, taki so nebeški. 046 1CO 015 049 In kakor smo nosili podobo prstenega, nosili bomo tudi podobo nebeškega. 046 1CO 015 050 To pa pravim, bratje, da meso in kri Božjega kraljestva podedovati ne moreta, tudi trohljivost netrohljivosti ne deduje. 046 1CO 015 051 Lej, skrivnost vam govorim: "Vsi ne bomo zaspali, a vsi se bomo spremenili. 046 1CO 015 052 V hipu, v trenotku z očmi, v poslednjem glasu trobente, kajti trobentalo se bo, in mrtvi bodo vstajali netrohljivi, in mi se bomo izpremenili. 046 1CO 015 053 Ker to trohljivo mora obleči netrohljivost, in to smrtno obleči brezsmrtnost. 046 1CO 015 054 Kedar pa to trohljivo obleče netrohljivost, in to smrtno obleče brezsmrtnost, tedaj se bo zgodila tista beseda napisana: "Požrla se je smrt v zmagi." 046 1CO 015 055 "Kje je, smrt, tvoje želo? kje je, pekel, tvoja zmaga?" 046 1CO 015 056 Želo smrti pa je greh, a moč greha postava. 046 1CO 015 057 Ali hvala Bogu, kteri nam daje zmago po Gospodu našem Jezusu Kristusu. 046 1CO 015 058 Za to, bratje moji ljubljeni, bodite stanovitni, nepremakljivi, obilni vsegdar v delu Gospodovem, vedoč, da vaš trud ni prazen v Gospodu. 046 1CO 016 001 A gledé zbire za svete storite tudi vi tako, kakor sem naredil za Galatijske cerkve. 046 1CO 016 002 Prvi dan po sobotah naj vsak vas pri sebi deva na stran in spravlja, kolikor mu se dobro zdí, da ne bodo zbire ta krat, kedar pridem. 046 1CO 016 003 Kedar pa pridem, pošljem tiste, ktere za dobre za to spoznate po listih, da odnesó vaš blagoslov v Jeruzalem; 046 1CO 016 004 Ko bi pa vredno bilo, da tudi jaz grem, pojdejo z menoj. 046 1CO 016 005 Prišel bom pa k vam, kedar Macedonijo prejdem, (kajti šel bom skozi Macedonijo). 046 1CO 016 006 A pri vas se more biti pomudim, ali pa tudi črez zimo ostanem, da me vi spremite, kedar bom hodil. 046 1CO 016 007 Kajti ne čem vas le mimo gredé videti, a upam nekoliko časa pri vas ostati, če Gospod ukrene, 046 1CO 016 008 Ostal pa bom v Efezu noter do binkošti. 046 1CO 016 009 Kajti vrata so mi odprta velika in široka in nasprotnikov je mnogo. 046 1CO 016 010 Če pa pride Timotej, glejte, da bo brez straha pri vas; kajti opravlja Gospodovo delo kakor jaz. 046 1CO 016 011 Nikdor naj ga torej ne zaničuje, a odpošljite ga v miru, da pride k meni, ker ga pričakujem z brati. 046 1CO 016 012 Gledé brata Apola pa: mnogo sem ga prosil, da bi prišel k vam z brati, in nikakor ga ni bila volja sedaj priti, a prišel bo, kedar utegne. 046 1CO 016 013 Čujte, stojte v veri, možki se držite, trdni bodite. 046 1CO 016 014 Vse vaše naj se v ljubezni godi. 046 1CO 016 015 Prosim vas pa, bratje: veste za Štefanov dom, da je prvina v Ahaji, in da so se na služenje svetim odločili; 046 1CO 016 016 Da se tudi vi podlagate takim in vsakemu, kteri ž njimi dela in se trudi. 046 1CO 016 017 Veselim se pa prihoda Stefanovega in Fortunatovega in Ahajikovega, ker so mi nadomestili, da nisem vas pogrešal; 046 1CO 016 018 Zakaj spokojili so mojega duha in vašega. Spoštujte torej take. 046 1CO 016 019 Pozdravljajo vas cerkve Azijske; pozdravljata vas v Gospodu mnogo Akvila in Priscila s cerkvijo v njunem domu. 046 1CO 016 020 Pozdravljajo vas bratje vsi; pozdravite eden drugega v svetem poljubku. 046 1CO 016 021 Pozdrav z mojo, Pavlovo roko. 046 1CO 016 022 Če kdo ne ljubi Gospoda Jezusa Kristusa, preklet bodi, maràn athà! 046 1CO 016 023 Milost Gospoda Jezusa Kristusa z vami! 046 1CO 016 024 Moja ljubezen z vami vsemi v Kristusu Jezusu! Amen. Korinčanom prvi list pisan iz mesta Filipov a poslan po Štefanu in Fortunatu in Ahajiku in Timoteji. # # BOOK 047 2CO 2 Corinthians 2 Korinčanom 047 2CO 001 001 Pavel apostelj Jezusa Kristusa po volji Božjej in Timotej brat, cerkvi Božjej v Korintu s svetimi vsemi, kteri so po vsej Ahaji. 047 2CO 001 002 Milost vam in mir od Boga očeta našega in Gospoda Jezusa Kristusa. 047 2CO 001 003 Blagoslovljen Bog in oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, oče usmiljenosti in Bog vsake tolažbe, 047 2CO 001 004 Kteri nas tolaži v vsakej stiski s tolažbo, s ktero tolaži nas same Bog; 047 2CO 001 005 Kajti kakor so obilna trpljenja Kristusova za nas, tako je po Kristusu obilna tudi tolažba naša. 047 2CO 001 006 Če smo pa stiskani, za vašo tolažbo in zveličanje je, ktero se dela v prenašanji istih trpljenj, ktera tudi mi trpimo; če se pa tolažimo, za vašo tolažbo in zveličanje je, in upanje naše je trdno za vas; 047 2CO 001 007 Vedoč, da kakor ste deležniki trpljenj, tako ste tudi tolažbe. 047 2CO 001 008 Kajti ne čemo, da bi ne vedeli, bratje, za stisko našo, ktera se je dogodila nam v Aziji, da nas je preobtežila črez moč, tako da smo obupali tudi živeti. 047 2CO 001 009 Ali sami v sebi smo smrtno obsodo imeli, naj bi ne upali v sebi, nego v Bogu, kteri obuja mrtve; 047 2CO 001 010 Kteri nas je iz tolike smrti otel in otima, v kterega upamo, da bo še otimal, 047 2CO 001 011 Če pripomagate tudi vi za nas z molitvijo, da bi se za dar, kterega imamo po mnogih ljudéh, mnogi zahvalili za voljo nas. 047 2CO 001 012 Kajti hvala naša je to, priča vesti naše, da smo se v prostosti in čistosti Božjej, ne v mesenej modrosti, nego v milosti Božjej vedli na svetu, posebno pa med vami. 047 2CO 001 013 Ker vam drugega ne pišemo, nego kar berete ali kar spoznavate, a upam, da boste tudi do konca spoznavali. 047 2CO 001 014 Kakor ste deloma tudi spoznali nas, da smo hvala vaša, kakor tudi vi naša, na dan Gospoda Jezusa. 047 2CO 001 015 In s tem zaupanjem sem hotel k vam priti poprej, da bi drugo milost imeli, 047 2CO 001 016 In po vas preko priti v Macedonijo in zopet iz Macedonije priti k vam in od vas spremljen biti v Judejo. 047 2CO 001 017 Ko sem torej to hotel, je li sem lahkomišljeno ravnal? ali kar sklepam, po mesu sklepam, da bi bilo pri meni, "da, da" in "ne, ne?" 047 2CO 001 018 Ali zvest je Bog, da beseda naša k vam ni bila "da" in, "ne" 047 2CO 001 019 Kajti Božji sin Jezus Kristus, kterega smo med vami oznanili jaz in Silvan in Timotej, ni bil "da" in "ne", nego "da" je v njem bilo. 047 2CO 001 020 Ker kolikor je obetov Božjih, v njem so "da" in v njem amen Bogu na slavo po nas. 047 2CO 001 021 Ta pa, kteri potrjuje nas z vami v Kristusa in nas jo pomazilil, Bog je, 047 2CO 001 022 Kteri nas je tudi zapečatil in dal zalog duha v srcih naših. 047 2CO 001 023 A jaz za pričo Boga k sebi kličem na svojo dušo, da iz prizanašanja do vas še nisem prišel v Korint; 047 2CO 001 024 Ne da gospodujemo z vašo vero, nego sodelalci smo radosti vaše, kajti z vero stojite. 047 2CO 002 001 Odsodil sem pa v sebi to, da zopet ne pridem v žalosti k vam. 047 2CO 002 002 Kajti če jaz žalostim vas, kdo je, kteri bi me razveselil, če ne ta, kteri se žalostí po meni? 047 2CO 002 003 In napisal sem vam to isto, da ne bi žalosti imel, ko pridem, od teh, za ktere bi se imel radovati, nadejajoč se za vas vse, da je moja radost vseh vas radost. 047 2CO 002 004 Kajti z veliko stisko in s srčno težavo sem vam pisal z mnogimi solzami, ne da se žalostite, nego da ljubezen spoznate, ktero imam obilno do vas. 047 2CO 002 005 Če je pa kdo vžalostil, ni mene vžalostil, le nekoliko, da ne obtežujem vseh vas. 047 2CO 002 006 Dosti je takemu ta kazen od več njih; 047 2CO 002 007 Tako da nasproti rajši vi odpustite in potolažite, da bi kako preobilna žalost ne utopila takega. 047 2CO 002 008 Za to vas opominjam, da potrdite do njega ljubezen. 047 2CO 002 009 Kajti za to sem tudi pisal, da spoznam izkušenost vašo; je li ste v vsem poslušni. 047 2CO 002 010 Komur pa kaj odpustite, njemu tudi jaz; kajti jaz, če sem kaj odpustil, komur sem odpustil, za voljo vas sem pred obličjem Kristusovim, 047 2CO 002 011 Da bi nas ne ukanil satan, kajti niso nam njegove misli neznane. 047 2CO 002 012 A ko sem prišel v Troado za voljo evangelja Kristusovega, in so mi bila vrata odprta v Gospodu, 047 2CO 002 013 Nisem imel mira v duhu svojem, ker nisem našel Tita brata; nego vzemši slovo od njih, šel sem ven v Macedonijo. 047 2CO 002 014 Ali Bogu hvala, kteri nam vsegdar zmago daje v Kristusu, in dišavo znanosti, svoje razodeva po nas na vsakem mestu. 047 2CO 002 015 Ker smo Kristusova prijetna dišava Bogu v teh, kteri se zveličujejo in v tistih, kteri se pogubljajo. 047 2CO 002 016 Enim je dihet smrti za smrt, a drugim dihet življenja za življenje, in za to kdo je zmožen? 047 2CO 002 017 Kajti nismo kakor mnogi, kteri preobračajo besedo Božjo, nego kakor iz čistote, nego kakor iz Boga, pričo Boga v Kristusu govorimo; 047 2CO 003 001 Začinjamo li zopet sami sebe hvaliti? ali potrebujemo, kakor nekteri, priporočilih listov na vas ali od vas? 047 2CO 003 002 List naš ste vi, vpisan v naših srcih, poznan in bran od vseh ljudî; 047 2CO 003 003 Kteri se pokazujete, da ste list Kristusov izdan od nas, pisan ne s črnilom, nego z duhom Boga živega, ne na kamenenih pločah, nego na mesenih pločah srca. 047 2CO 003 004 A zaupanje tako imamo po Kristusu v Boga; 047 2CO 003 005 Ne da bi bili zmožni sami po sebi izmisliti kaj kakor sami iz sebe, nego je naša zmožnost od Boga; 047 2CO 003 006 Kteri nas je tudi zmožne storil, da smo služabniki novega zakona, ne črke, nego duha, kajti črka ubija, a duh oživlja, 047 2CO 003 007 Če je pa služba smrti v črkah vrezana v kamene bila v slavi tako, da niso mogli pogledati sinovi Izraelovi v obličje Mojzesovo za voljo slave obličja njegovega, ktera je minljiva, 047 2CO 003 008 Kako ne bo mnogo bolje služba duha v slavi? 047 2CO 003 009 Kajti če je služba obsojenja v slavi, za mnogo bolje je obilna služba pravice v slavi. 047 2CO 003 010 Ker tudi ni bilo oslavljeno, kar se je oslavilo v tem delu, za voljo prevelike slave. 047 2CO 003 011 Kajti če je v slavi, kar prestaja, za mnogo bolje je v slavi, kar ostaja. 047 2CO 003 012 Imajoč torej toliko upanje, veliko zaupnost upotrebljujemo. 047 2CO 003 013 In ne kakor je Mojzes deval zagrinjalo na svoje obličje, da ne bi videli sinovi Izraelovi konca tega, kar prestaja; 047 2CO 003 014 Ali obtrdele so njih misli, kajti noter do današnjega dné isto zagrinjalo pri branji starega zakona ostaja neodgrnjeno, ker se v Kristusu odpravlja; 047 2CO 003 015 Nego do danes, kedar se bere Mojzes, zagrinjalo na njih srcih leži. 047 2CO 003 016 Kedar se bo pa zgodilo spreobrnjenje k Gospodu, sname se zagrinjalo. 047 2CO 003 017 A Gospod je duh; kjer je pa duh Gospodov, tam je svoboda. 047 2CO 003 018 A mi vsi, kteri z odkritim obličjem slavo Gospodovo jasno gledamo, premenjujemo se v ravno tisto podobo iz slave v slavo, kakor od Gospodovega duha. 047 2CO 004 001 Za to imajoč to službo, kakor smo usmiljenje dobili, ne oslabevamo. 047 2CO 004 002 Nego odrekli smo se skrivnih del sramote ter ne hodimo v zvijačah: tudi ne preobračamo besede Božje, nego z razodevanjem resnice stavimo sami sebe pred vsako vest človečjo pričo Boga. 047 2CO 004 003 Če je pa tudi zakrit evangelj naš, v tistih je zakrit, kteri se pogubljajo; 047 2CO 004 004 V kterih je Bog tega veka oslepil pameti nevernih, da jim ne zasveti svetlost evangelja slave Kristusa, kteri je podoba Božja. 047 2CO 004 005 Kajti sami sebe ne oznanjujemo, nego Kristusa Jezusa Gospoda; a sami sebe kakor služabnike vaše za voljo Jezusa. 047 2CO 004 006 Ker Bog, kteri je rekel iz tme luči zasvetiti, sam je, kteri je zasvetil v srcih naših na svetlost poznanja slave Božje v obličji Jezusa Kristusa. 047 2CO 004 007 Imamo pa ta zaklad v lončenih posodah, da bi bila preobilnost moči Božja in ne iz nas. 047 2CO 004 008 V vsem nas stiskajo, ali nismo na tesnem; v zadregah smo, ali ne omagujemo. 047 2CO 004 009 Preganjajo nas, ali nismo zapuščeni; pobijajo nas, ali ne ginemo. 047 2CO 004 010 Vsegdar umiranje Gospoda Jezusa na telesu s seboj nosimo, da bi se tudi življenje Jezusovo na našem telesu pokazalo. 047 2CO 004 011 Kajti vedno se mi živi na smrt izdajemo za voljo Jezusa, da bi se tudi življenje Jezusovo pokazalo na smrtnem mesu našem. 047 2CO 004 012 Tako smrt v nas dela, a življenje v vas. 047 2CO 004 013 A imajoč istega duha vere poleg pisanega; "Veroval sem, za to sem govoril", tudi mi verujemo, za to tudi govorimo; 047 2CO 004 014 Vedoč, da kteri je obudil Gospoda Jezusa, obudil bo tudi nas po Jezusu in postavil z vami. 047 2CO 004 015 Kajti vse je za voljo vas, da bi milost pomnožena po mnogih zahvalo poobilšala na slavo Božjo. 047 2CO 004 016 Za to ne pešamo; ali če se tudi zunanji naš človek pokončuje, pa se notranji obnavlja od dne do dne. 047 2CO 004 017 Kajti sedanja lahka stiska naša spravlja nam obilno, preobilno večno vse pretežno slavo, 047 2CO 004 018 Ker ne gledamo nato, kar se vidi, nego na to, kar se ne vidi; kajti to, kar se vidi, začasno je, ali kar se ne vidi, večno je. 047 2CO 005 001 Ker vemo, če zemeljska naša hiša prebivanja razpade, da imamo prebivališče od Boga, hišo ne z rokami napravljeno, večno v nebesih. 047 2CO 005 002 Kajti tudi v tem zdihujemo, želeč obleči se v prebivališče svoje, ktero je iz nebes, 047 2CO 005 003 Če se bomo le tudi oblečeni, ne goli našli. 047 2CO 005 004 Kajti kteri smo v tem prebivanji, zdihujemo obteženi; ker se ne čemo sleči, nego na to obleči, da življenje pogoltne to, kar je smrtno. 047 2CO 005 005 Kteri nas je pa ravno za to ustvaril, Bog je, kteri nam je tudi dal zalog duha. 047 2CO 005 006 Dobre volje smo torej vsegdar in vemo, dokler smo v telesu doma, da potujemo na tujem, od Gospoda. 047 2CO 005 007 (Ker po veri hodimo, ne po gledanji.) 047 2CO 005 008 Ali smo dobre volje in hočemo rajši izseliti se iz telesa in naseliti se k Gospodu. 047 2CO 005 009 Za to tudi hrepenimo biti mu ugodni, bodi si da smo doma, bodi si da smo se izselili. 047 2CO 005 010 Kajti vsi se moramo pokazati pred sodišče Kristusovo, da prejme vsak po tem, kar je v telesu storil, bodi si dobro, bodi si hudo. 047 2CO 005 011 Vedoč torej za strah Gospodov ljudem svetujemo, a Bogu smo razodeti. Upam pa, da smo tudi v vaših vestih razodeti. 047 2CO 005 012 Ker vam zopet sami sebe ne hvalimo, nego vam priložnost dajemo hvaliti se z nami, da imate kaj proti tem, kteri se na lice hvalijo in ne v srcu. 047 2CO 005 013 Ker če smo predaleč stopili, Bogu smo, če smo pa zmerni, vam smo. 047 2CO 005 014 Kajti ljubezen Kristusova nas priganja, kteri smo to sodili da, če je eden za vse umrl, po tem so vsi umrli; 047 2CO 005 015 In za vse je umrl, da bi ti, kteri živé, nič več za se ne živeli, nego za tega, kteri je za nje umrl in vstal. 047 2CO 005 016 Tako mi od sedaj nikogar ne poznamo po mesu; če smo pa tudi poznali po mesu Kristusa, ali sedaj nič več ne poznamo. 047 2CO 005 017 Tako če je kdo v Kristusu, novo stvarjenje je; staro je prešlo, lej, postalo je novo vse. 047 2CO 005 018 A vse to je od Boga, kteri nas je spravil s seboj po Jezusu Kristusu in nam je dal službo sprave. 047 2CO 005 019 Kajti Bog je bil v Kristusu in je svet spravil s seboj in ni mu zaračunil njegovih pregreh in položil je v nas besedo sprave. 047 2CO 005 020 Na mesto Kristusa smo torej poslani, kakor da bi Bog opominjal po nas. Prosimo na mesto Kristusa: spravite se z Bogom. 047 2CO 005 021 Kajti tega, kteri ni vedel za greh, storil je za voljo nas greh, da bi bili mi pravica Božja v njem. 047 2CO 006 001 A kakor pomagalci opominjamo vas, da bi ne bili zastonj milosti Božje prejeli; 047 2CO 006 002 (Kajti pravi: "Prigoden čas sem te uslišal in na dan zveličanja pomogel sem ti". Lej, sedaj je čas dobro prigoden, lej, sedaj je dan zveličanja.) 047 2CO 006 003 Nikomur v ničemer ne dajemo spotike, da se ne pograja služba; 047 2CO 006 004 Nego v vsem izkazujemo se kakor Božje služabnike v potrpljenji mnogem, v stiskah, v potrebah, v težavah; 047 2CO 006 005 V udarcih, v ječah, v puntih, v trudih, v nespavanji, v postu; 047 2CO 006 006 V čistoti, v znanji, v prizanesljivosti, v dobrotljivosti, v duhu svetem, v nehinavskej ljubezni; 047 2CO 006 007 V besedi resnice, v moči Božjej, z orožjem pravice na desno in levo; 047 2CO 006 008 S slavo in nečastjo, s slabimi in dobrimi glasi, kakor potepuhi in resnični; 047 2CO 006 009 Kakor neznani in znani; kakor umirajoči in lej, živimo; kakor kaznjeni in ne umorjeni; 047 2CO 006 010 Kakor žalosteči se, a vedno se veseleči; kakor siromaki, a mnoge bogateči; kakor ničesar ne imajoči in vse imajoči. 047 2CO 006 011 Naša usta so odprta k vam, Korinčani, srce naše je razširjeno. 047 2CO 006 012 Vam ni tesno mesto v nas, ali vam je tesno v srcih vaših. 047 2CO 006 013 A da nam isto to povrnete, (kakor otrokom govorim), razširite se tudi vi. 047 2CO 006 014 Ne vprezajte se vkup z neverniki; kajti kakošno vdeležbo ima pravica z nepostavnostjo? a kakošno občinstvo svetlost s tmo? 047 2CO 006 015 Pa kakošno je vjemanje Kristusa z Belijalom? ali kakošen del ima vernik z nevernikom? 047 2CO 006 016 A kakošna je zložnost tempeljna Božjega z maliki? kajti vi ste tempelj Boga živega, kakor je rekel Bog: "Prebival bom v njih in med njimi bom hodil, in bom njih Bog, in oni bodo moje ljudstvo." 047 2CO 006 017 Za to: "Izidite iz sredi njih in odločite se, govori Gospod," "in nečistega se ne dotikujte; in jaz vas bom sprejel, 047 2CO 006 018 In bom vam oče in vi boste meni sinovi in hčere," pravi Gospod vsemogoči. 047 2CO 007 001 Imajoč torej te obljube, ljubljeni, očistimo se vsakega madeža mesa in duha dogotavljaje svetost v strahu Božjem. 047 2CO 007 002 Primite nas. Nikomur nismo krivice storili, nikogar nismo popačili, nikogar nismo ukanili. 047 2CO 007 003 Ne govorim na obsodbo, kajti poprej sem rekel, da ste tako v srcih naših, da bi mi radi z vami vkup umrli in vkup živeli. 047 2CO 007 004 Velika je moja zaupnost v govoru k vam, velika moja hvala za voljo vas; napolnjen sem tolažbe, preobilno imam radosti poleg vse stiske naše. 047 2CO 007 005 Kajti kedar smo prišli v Macedonijo, nobenega počitka ni imelo meso naše, nego v vsem smo bili stiskani: zvunaj boji, znotraj strahi. 047 2CO 007 006 Ali Bog, kteri tolaži ponižne, potolažil nas je s prihodom Titovim. 047 2CO 007 007 Toda ne samo s prihodom, nego tudi s tolažbo, s ktero se je on potolažil za vas, pripovedujoč nam vaše želenje, vaš jok, vašo vnetost za mene, tako da sem se bolje obveselil. 047 2CO 007 008 Ker če tudi sem vas razžalostil z listom, ni mi žal, če tudi mi je žal bilo, kajti vidim, da vas je oni list, če tudi za čas, razžalostil. 047 2CO 007 009 Sedaj se radujem ne da ste se razžalostili, nego da ste se razžalostili na pokoro; kajti razžalostili ste se po Bogu, da bi v ničemer kvara ne imeli od nas. 047 2CO 007 010 Ker žalost po Bogu napravlja pokoro na zveličanje, za ktero se ni kesati, a žalost sveta napravlja smrt. 047 2CO 007 011 Kajti lej, to samo, da ste se po Bogu razžalostili, kakošno vam je napravilo marljivost, pa zagovarjanje, pa nevoljo, pa strah, pa želenje, pa vnetost, pa maščevanje! V vsem ste se pokazali, da ste čisti v delu. 047 2CO 007 012 Za kaj če tudi sem vam pisal, pisal sem ne za voljo tistega, kteri je krivico storil, tudi ne za voljo tistega, kteremu se je krivica storila, nego da se pokaže marljivost naša za vas med vami pričo Boga. 047 2CO 007 013 Za to smo potolaženi s tolažbo vašo; še obilneje pa smo se obradovali nad radostjo Titovo, ker ste spokojili duh njegov vsi vi. 047 2CO 007 014 Kajti če sem se v čem njemu pohvalil z vami, nisem se osramotil; nego kakor smo vam vse v resnici govorili, tako je tudi pohvala naša k Titu resnična postala. 047 2CO 007 015 In srce njegovo vam je bolje vdano, kedar se spominja poslušnosti vseh vas, kako ste ga s strahom in trepetom sprejeli. 047 2CO 007 016 Radujem se torej, da se v vsem smem oslanjati na vas. 047 2CO 008 001 A na znanje vam, bratje, dajemo milost Božjo, ktera je dana v cerkvah Macedonskih; 047 2CO 008 002 Da se je v mnogej izkušnji stiske obilnost njih radosti in njih preveliko siromaštvo poobilšalo na bogastvo njih prostosti. 047 2CO 008 003 Kajti bili so po moči, pričam, in črez moč dobrovoljni, 047 2CO 008 004 Z mnogo prošnjo proseči nas, da blagodar in občinstvo službe k svetim prejmemo, 047 2CO 008 005 In ne, kakor smo upali, nego sebe so dali najprej Gospodu in nam po volji Božjej, 047 2CO 008 006 Da zaprosimo Tita, naj bi, kakor je započel, tako tudi dokončal med vami tudi ta blagodar. 047 2CO 008 007 Ali kakor ste v vsem obilni v veri in besedi in znanji in vsakej marljivosti in v svojej ljubezni do nas, obilni bodite tudi v tem blagodaru. 047 2CO 008 008 Ne govorim po zapovedi, nego da po marljivosti drugih resničnost vaše ljubezni izkusim. 047 2CO 008 009 Kajti poznate milost Gospoda našega Jezusa Kristusa, da je, če tudi bogat, za voljo vas ubožal, da se vi z njegovim uboštvom obogatite. 047 2CO 008 010 In svet v tem dajem, kajti to je vam na prid, kteri so ne samo to storiti, nego tudi hoteti započeli od lani. 047 2CO 008 011 Sedaj pa dokončajte to tudi storiti, da bo, kakor je bila dobra volja hoteti, tako tudi dokončati od tega, kar imate. 047 2CO 008 012 Kajti če je dobra volja, prijeten je vsak po tem, kar ima, ne po tem, kar nima. 047 2CO 008 013 Ker ni, da imajo drugi očitek, a vi stisko, nego enako, da bi bila v sedanjem času vaša obilnost za njih pomanjkanje, 047 2CO 008 014 Da bi tudi onih obilnost bila za vaše pomanjkanje, da bode enakost, 047 2CO 008 015 Kakor je pisano: "Kdor je mnogo nabral, in imel preobilo, in kdor je malo, ni mu zmanjkalo." 047 2CO 008 016 Hvala pa Bogu, kteri je dal ravno tisto skrbljivost za vas v srce Titovo, 047 2CO 008 017 Ker je prošnjo sprejel, a bil je marljivejši pa je svojevoljno šel ven k vam. 047 2CO 008 018 Poslali smo pa ž njim vred brata, kterega hvala v evangelji je po vseh cerkvah. 047 2CO 008 019 Ali ne samo to, nego je tudi izvoljen od cérkev za sopotnika našega s tem milodarom, kterega oskrbljujemo za samega Gospoda slavo in vašo dobro voljo; 047 2CO 008 020 Ogibajoč se tega, da nas kdo ne pograja za to obilnost, ktero oskrbljujemo, 047 2CO 008 021 Skrbeči za dobro ne samo pričo Gospoda, nego tudi pričo ljudî. 047 2CO 008 022 Poslali smo pa ž njim vred brata svojega, kterega smo izkusili v mnogih stvareh mnogi krat, da je marljiv, sedaj pa, da je mnogo marljivejši po mnogem zaupanji na vas. 047 2CO 008 023 Kar pa Tita dotiče, on je moj drug in pomagalec med vami, kar pa dotiče naše brate, oni so aposteljni cerkveni, slava Kristusova. 047 2CO 008 024 Dokaz torej svoje ljubezni in naše hvale z vami na njih pokažite in pričo cerkev. 047 2CO 009 001 Ker za službo, ktera je za svete, ni mi treba pisati vam; 047 2CO 009 002 Kajti znana mi je vaša dobra volja, s ktero se za vas Macedoncem hvalim, da je Ahaja pripravljena od lani, in vaša vnetost jih je več pobudila. 047 2CO 009 003 A brate sem poslal, da se hvala naša z vami ne izprazni v tem delu, da boste, kakor sem govoril, gotovi; 047 2CO 009 004 Da se kako, ko pridejo z menoj Macedonci in najdejo vas negotove, ne osramotimo mi, da ne rečemo vi, v tej stanovitnosti hvale. 047 2CO 009 005 Potrebno se mi je torej zazdelo propositi brate, da bi najprej šli k vam in prej pripravili ta naprej obljubljeni blagoslov tako kakor blagoslov in ne kakor skopost. 047 2CO 009 006 To pa velim, kdor seje skopo, skopo bo tudi žel, in kdor seje v blagoslovih, v blagoslovih bo tudi žel; 047 2CO 009 007 Vsak, kakor v srcu odločuje, ne iz žalosti ali po sili; kajti veselega dajalca ljubi Bog. 047 2CO 009 008 A mogoč je Bog dati vam obilnost vsakega blagodara, da v vsem vsegdar vsako dovoljnost imajoč imate obilnost za vsako delo dobro. 047 2CO 009 009 (Kakor je pisano: "Razsul je, dal je ubogim, njegova pravica ostaje na vek." 047 2CO 009 010 A kdor daje seme sejaču, dal bo tudi kruh za jed in napolnil bo setev vašo in pomnožil sadove pravice vaše; ) 047 2CO 009 011 Da se v vsem obogatite za vsako priprostost, ktera dela po nas zahvalo Bogu. 047 2CO 009 012 Ker služba tega opravila ne dopolnjuje samo pomanjkanja svetih, nego je tudi obilna po zahvalah Bogu od mnogih, 047 2CO 009 013 Kedar po tej izkušenej službi hvalijo Boga za vaše podložno pripoznanje evangelja Kristusovega in za prosto podeljevanje njim in vsem, 047 2CO 009 014 In po njih molitvi za vas, kteri hrepené za vami za voljo premnoge milosti Božje nad vami. 047 2CO 009 015 A hvala Bogu za njegov neizrečeni dar. 047 2CO 010 001 Sam pa jaz Pavel opominjam vas po krotkosti in tihosti Kristusovej, kteri sem pričo vas res da ponižen med vami, a kedar me ni pri vas, pa drzen proti vam. 047 2CO 010 002 Prosim pa, da mi ne bo treba, kedar bom pri vas zdrzniti se s to zaupnostjo, s ktero mislim zdrzniti se na nektere, kteri mislijo, kakor da po mesu hodimo. 047 2CO 010 003 Kajti če tudi po mesu hodimo, ne vojskujemo se po mesu, 047 2CO 010 004 (Ker orožje našega vojskovanja ni meseno nego močno po Bogu za razdevanje trdnih mest), 047 2CO 010 005 Naklepe razdevajoč in vsako visokost, ktera se vzdiguje proti poznanju Božjemu; in zavjemajoč vsako pamet na poslušnost Kristusu, 047 2CO 010 006 In v pripravi imajoč maščevanje za vsako neposlušnost, kedar se izpolni vaša poslušnost. 047 2CO 010 007 Gledate li na to, kar vam je pred očmi? Če kdo upa v sebi, da je Kristusov, misli naj zopet v sebi, da, kakor je on Kristusov, tako smo tudi mi Kristusovi. 047 2CO 010 008 Kajti če se tudi kaj obilneje pohvalim z oblastjo našo, ktero nam je dal Gospod za zidanje in ne za razdevanje vaše, ne bom se osramotil. 047 2CO 010 009 Da se ne bo videlo, kakor da vas strašim z listovi, 047 2CO 010 010 Ker so listovi, velí, težki in jaki, ali ko je s telesom nazoči, slab je in beseda mu nič ne velja. 047 2CO 010 011 To naj misli, kdor je tak, da, kakoršni smo v besedi po listih nenazoči, takošni smo tudi nazoči v dejanji. 047 2CO 010 012 Kajti ne drznemo se pridejati se k nekterim ali primeriti se ž njimi, kteri sami sebe povzdigujejo; nego kteri sami po sebi sami sebe merijo in primerjajo sami sebe s seboj, ne umejo. 047 2CO 010 013 A mi se ne bomo črez nemero hvalili, nego po meri vodila, kterega nam je podelil Bog mero, da dosežemo tudi noter do vas. 047 2CO 010 014 Kajti mi se ne stezamo predaleč, kakor da ne dosezamo do vas; za kaj tudi noter do vas smo prišli v evangelji Kristusovem; 047 2CO 010 015 Ne hvaleč se črez nemero s tujimi trudi, ali up imajoč, kedar se pomnoži vera vaša, da se v vas poveličamo po vodilu svojem na obilnost, 047 2CO 010 016 Da se onkraj vas evangelj oznani, ter se ne pohvalimo s tem, kar je po tujem vodilu narejeno. 047 2CO 010 017 "Kdor se pa hvali, v Gospodu naj se hvali." 047 2CO 010 018 Kajti ni ta, kteri sam sebe povzdiguje, izkušen, nego ta, kogar Gospod povzdiguje. 047 2CO 011 001 O da bi me trpeli malo v mojej nespameti, pa saj me tudi trpite! 047 2CO 011 002 Kajti vnet sem za vas z Božjo vnetostjo, ker sem vas zagovoril enemu možu, da devico čisto privedem Kristusu; 047 2CO 011 003 Ali se bojim, da se ne bi kako, kakor je kača Evo ukanila z zvijačo svojo, tako tudi pokvarile misli vaše od priprostosti, ktera je v Kristusu. 047 2CO 011 004 Kajti ko bi ta, kteri prihaja, drugega Jezusa oznanjeval, kterega nismo oznanili, ali bi drugega duha prejemali, kterega niste prejeli, lepo bi trpeli. 047 2CO 011 005 Ker mislim, da v ničemer nisem manjši od prevelikih aposteljnov. 047 2CO 011 006 Kajti če tudi sem neuk v govoru, vendar nisem v znanji: ali v vsem smo znani pri vseh med vami. 047 2CO 011 007 Jeli sem greh storil sam sebe ponižujoč, da se vi povišate, da sem vam zastonj Božji evangelj oznanil? 047 2CO 011 008 Druge cerkve sem slekel vzemši plačo na službo vam, in ko sem prišel k vam in bil ubog, nisem bil nikomur nadležen; 047 2CO 011 009 Kajti moje uboštvo so nadopolnili bratje, kteri so prišli od Macedonije, in v vsem brez teže vam sem se zdržal in bom se držal. 047 2CO 011 010 Je resnica Kristusova v meni, da mi se ta hvala ne bo zadelala v krajih Ahajskih. 047 2CO 011 011 Za kaj? ker vas ne ljubim? Bog ve. 047 2CO 011 012 Kar pa delam, to bom tudi delal, da odsečem priložnost tistim, kteri priložnost hočejo, da bi se, v čemer se hvalijo, našli taki, kakor tudi mi. 047 2CO 011 013 Kajti taki so krivi aposteljni, ukanljivi delalci, premenjajoči se v aposteljne Kristusove, 047 2CO 011 014 In ni čuda, kajti sam satan se premenja v angelje svetlobe. 047 2CO 011 015 Ni torej nič velikega, če se tudi služabniki njegovi premenjajo v služabnike pravice, kterih konec bo poleg njih del. 047 2CO 011 016 Zopet pravim: Nikdor naj ne misli, da sem nespameten; če pa ne, pa me sprejemite kakor nespametnega, da se nemalo tudi jaz pohvalim. 047 2CO 011 017 Kar govorim, ne govorim po Gospodu, nego kakor v nespameti, v tej stanovitnosti hvale. 047 2CO 011 018 Ko se mnogi hvalijo po mesu, hvalil se bom tudi jaz. 047 2CO 011 019 Kajti radi trpite nespametne, ko ste sami pametni; 047 2CO 011 020 Ker trpite, če vas kdo usužnjuje, če kdo pojeda, če kdo jemlje, če se kdo povzdiguje, če vas kdo v lice bije. 047 2CO 011 021 Po nečasti pravim, ker kakor da smo mi oslabeli. V čemer je pa kdo drzen, (po nespameti govorim), drzen sem tudi jaz. 047 2CO 011 022 Hebrejci so? tudi jaz sem; Izraelci so? tudi jaz sem; seme Abrahamovo so? tudi jaz sem; 047 2CO 011 023 Služabniki Kristusovi so? (ne govorim po pameti), še bolje sem jaz: v trudih obilneje, v udarcih neizmerneje, v ječah obilneje, v smrti mnogi krat. 047 2CO 011 024 Od Judov sem jih dobil pet krat štirideset brez ene, 047 2CO 011 025 Tri krat sem bil izšiban, en krat kamenovan, trikrat se je z menoj ladja razbila, noč in dan sem v globočini prebil. 047 2CO 011 026 Potoval sem mnogi krat, bil sem v nevarnostih od vod, v nevarnostih od razbojnikov, v nevarnostih od rodovine, v nevarnostih od poganov, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v puščavi, v nevarnostih na morji, v nevarnostih med krivimi brati; 047 2CO 011 027 V trudu in težavi, dosti krat v nespavanji, v lakoti in žeji, velikokrat v postu, v mrazu in goloti, 047 2CO 011 028 Brez tega, kar je zvun tega: prihajanje ljudi k meni vsak dan, skrb za vse cerkve. 047 2CO 011 029 Kdo oslabi, da bi tudi jaz ne oslabel? Kdo se pohujšuje, da bi tudi mene ne skelelo? 047 2CO 011 030 Če se je treba hvaliti, s svojo slabostjo se bom hvalil. 047 2CO 011 031 Bog in oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, kteri je blagoslovljen na veke, ve, da ne lažem. 047 2CO 011 032 V Damasku je dal namestnik kralja Areta stražiti Damaščansko mesto ter me je hotel vjeti, 047 2CO 011 033 In skozi okno v košari so me po zidu spustili in izbegnil sem iz njegovih rok. 047 2CO 012 001 Ali hvaliti se mi ne pomaga, kajti prišel bom na prikazni in razodetja Gospodova. 047 2CO 012 002 Poznam človeka v Gospodu, kteri je bil pred štirinajstimi leti, (ali v telesu, ne vem, ali v duhu zvun telesa, ne vem, Bog ve, ) vzet noter v tretja nebesa; 047 2CO 012 003 In vem takega človeka, (ali v telesu, ali zvun telesa, ne vem, Bog ve), 047 2CO 012 004 Da je bil vzet v raj in je slišal neizrekljive besede, kterih ni smeti človeku pripovedati. 047 2CO 012 005 S takim se bom hvalil, sam s seboj se pa ne bom hvalil, razen s slabostmi svojimi. 047 2CO 012 006 Kajti ko bi se hotel pohvaliti, ne bil bi nespameten, ker bi resnico govoril; ali se varujem, da ne bi kdo pomislil za me več, kar vidi v meni, ali kar sliši za me. 047 2CO 012 007 In da bi se v obilnosti razodetij ne prevzdigoval, dal se mi je trn v meso, angelj satan, da me za uho bije, da se ne povzdigujem. 047 2CO 012 008 Zanj sem trikrat Gospoda molil, naj odstopi od mene, 047 2CO 012 009 In dejal mi je: "Dosti ti je moja milost, kajti moč moja se v slabosti popolnoma pokazuje." Torej se bom rajši hvalil s svojimi slabostmi, da se ušatori v mé moč Kristusova. 047 2CO 012 010 Za to sem dobre volje v slabostih, v zasrambah, v potrebah, v pregonih, v težavah za Kristusa; Kajti kedar sem slab, tedaj sem močen. 047 2CO 012 011 Postal sem nespameten hvaleč se, vi ste me prisilili. Kajti mene bi morali vi hvaliti, ker nisem bil nič manjši od prevelikih aposteljnov, če ravno sem nič. 047 2CO 012 012 Kajti znamenja aposteljna so se storila med vami v vsakem potrpljenji, v znamenjih in čudežih in močeh. 047 2CO 012 013 Ker kaj je, v čemer ste bili manjši od drugih cérkev? Le da vas jaz sam nisem nadlegoval. Odpustite mi to krivico. 047 2CO 012 014 Lej, tretjič sem pripravljen priti k vam in ne bom vas nadlegoval, kajti ne iščem, kar je vaše, nego vas, ker niso dolžni otroci roditeljem blago spravljati, nego roditelji otrokom. 047 2CO 012 015 A jaz bom prav rad trosil ter se iztrošil za duše vaše, če me tudi, s čim obilneje vas ljubim, s tem manje ljubite. 047 2CO 012 016 Ali naj bo, jaz vam nisem nadlege delal, nego zvit človek pridobil sem vas z zvijačo. 047 2CO 012 017 Jeli sem vas po kterem teh, ktere sem k vam poslal, za kaj opravil? 047 2CO 012 018 Naprosil sem Tita in ž njim poslal brata; jeli vas je Tit za kaj opravil? nismo li v enem duhu hodili? ne po enih stopinjah? 047 2CO 012 019 Zopet mislite, da vam se zagovarjamo? pričo Boga v Kristusu govorimo; a vse to je, ljubljeni, za vaše zbujevanje v pobožnosti. 047 2CO 012 020 Kajti bojim se, da vas kako, kedar k vam pridem, ne najdem kakoršne hočem, in da mene najdete, kakoršnega ne čete; da kako ne bo prepirov, zavisti, srdov, svaj, ogovarjanja, prišepetovanja, napihovanja, puntov; 047 2CO 012 021 Da me, kedar zopet pridem, ne poniža Bog moj pri vas, in da ne bom žalostil mnogih, kteri so poprej grešili in se niso pokesali za nečistost in kurbirstvo in hotljivost, ktero so počeli. 047 2CO 013 001 Lej, tretjič, grem k vam. Na to, kar povesta dve priči ali tri, stala bo vsaka beseda. 047 2CO 013 002 Naprej sem povedal in naprej pravim kakor nazoči drugič, in nenazoči sedaj pišem tem, kteri so prej grešili in drugim vsem, da, kedar pridem zopet, ne bom prizanašal, 047 2CO 013 003 Ko izkušnje iščete po meni govorečega Kristusa, kteri med vami ni slab, nego je močen med vami. 047 2CO 013 004 Kajti če je bil tudi na križ razpet po slabosti, vendar živi po moči Božjej. In tako smo tudi mi slabi v njem, ali živeli bomo ž njim po moči Božjej med vami. 047 2CO 013 005 Sami sebe izkušajte, če ste v veri, sami sebe ogledujte; ali ne poznate li sami sebe, da je Kristus v vas? razen če ste v čem neizkušeni. 047 2CO 013 006 A upam, da boste spoznali, da mi nismo neizkušeni. 047 2CO 013 007 Molim pa Boga, da ne storite nič hudega, da se mi izkušeni pokažemo, nego da vi dobro delate, a mi da bomo kakor neizkušeni. 047 2CO 013 008 Kajti ne morem kaj proti resnici, nego za resnico. 047 2CO 013 009 Ker se veselimo, kedar smo mi slabi a vi ste močni. Pa za to tudi molimo za vašo popolnost. 047 2CO 013 010 Za to pišem to nenazoči, da mi nazoči ne bo treba ostremu biti po oblasti, ktero mi je dal Gospod na zidanje in ne na razdevanje. 047 2CO 013 011 Sicer se pa, bratje, radujte, popolni bodite, tolažite se, ene misle bodite, mir imejte in Bog ljubezni in mira bo z vami. 047 2CO 013 012 Pozdravite eden drugega v svetem poljubku. 047 2CO 013 013 Pozdravljajo vas sveti vsi. 047 2CO 013 014 Milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Božja in občinstvo svetega Duha z vsemi vami. Amen. Druga poslanica Korinčanom je bila napisana iz Filipov, mesta v Makedoniji, po Titu in Luku. # # BOOK 048 GAL Galatians Galačanom 048 GAL 001 001 Pavel apostelj, ne od ljudî, tudi ne po človeku, nego po Jezusu Kristusu in Bogu očetu, kteri ga je obudil iz mrtvih, ) 048 GAL 001 002 In vsi bratje, kteri so z menoj, cerkvam Galaških, 048 GAL 001 003 Milost vam in mir od Boga očeta in Gospoda našega Jezusa Kristusa, 048 GAL 001 004 Kteri je dal sebe za grehe naše, da nas reši iz sedanjega hudega veka po volji Boga in očeta našega, 048 GAL 001 005 Kteremu slava na veke vekov. Amen. 048 GAL 001 006 Čudim se, da ste se tako hitro odvrnili od tega, kteri vas je poklical v milosti Kristusovej na drugi evangelj, 048 GAL 001 007 Kteri ni drugi, samo da so nekteri, kteri vas zmedajo in hočejo preobrniti evangelj Kristusov. 048 GAL 001 008 Ali tudi, ko bi vam mi ali angelj iz nebes oznanjeval evangelj drugač, nego smo vam mi oznanili, preklet bodi. 048 GAL 001 009 Kakor smo poprej rekli, tudi sedaj zopet pravim: če vam kdo oznanjuje evangelj drugač, nego ste ga prejeli, preklet bodi. 048 GAL 001 010 Jeli sedaj ljudî nagovarjam ali Boga? ali gledam ljudém po godu biti? Kajti ko bi še ljudém po godu bil, ne bil bi Kristusov služabnik. 048 GAL 001 011 Na znanje vam pa dajem, bratje, da evangelj, kterega sem jaz oznanil, ni po človeku; 048 GAL 001 012 Tudi ga nisem jaz po človeku prejel, niti ga se naučil, nego po razodetji Jezusa Kristusa. 048 GAL 001 013 Kajti slišali ste moje vedenje nekdaj v judovstvu, da sem črez mero preganjal cerkev Božjo in jo zatiral, 048 GAL 001 014 In sem napredoval v judovstvu bolje od mnogih vrstnikov v rodu svojem in bil sem preobilo vnet za očetovska svoja sporočila. 048 GAL 001 015 A kedar se je zvidelo Bogu, kteri me je izbral iz telesa matere moje in poklical po milosti svojej, 048 GAL 001 016 Da razodene sina svojega v meni, da ga z evangeljem oznanim med pogani, precej nisem za svet poprašal mesa in krvi, 048 GAL 001 017 Tudi nisem šel gor v Jeruzalem k tistim, kteri so bili pred menoj aposteljni, nego odšel sem v Arabijo in zopet sem se povrnil v Damask. 048 GAL 001 018 Po tem črez tri leta sem prišel gor v Jeruzalem, da vidim Petra, in ostal sem pri njem petnajst dnî. 048 GAL 001 019 Ali drugega izmed aposteljnov nisem videl, razen Jakoba, brata Gospodovega. 048 GAL 001 020 A kar vam pišem, lej pričo Boga, da ne lažem. 048 GAL 001 021 Po tem sem prišel v kraje Sirske in Cilicijske. 048 GAL 001 022 A bil sem neznan po licu cerkvam Judejskim, ktere so v Kristusu bile; 048 GAL 001 023 Samo slišali so, da tisti, kteri nas je nekdaj preganjal, sedaj oznanjuje vero, ktero je nekdaj zatiral, 048 GAL 001 024 In slavili so v meni Boga. 048 GAL 002 001 Po tem črez štirinajst let sem zopet prišel gor v Jeruzalem z Barnabom, vzemši s seboj tudi Tita. 048 GAL 002 002 Prišel sem pa gor po razodetji in razložil jim evangelj, kterega oznanjam med pogani, a posebej tem, kteri so se za kaj šteli, da kako zastonj ne tečem ali sem tekel. 048 GAL 002 003 Ali tudi Tit, kteri je bil z menoj in je bil Grk, ni bil prisiljen, da se obreže, 048 GAL 002 004 In to za voljo lažnih bratov, kteri so se vmes vrinili in so zravni prišli izvedovat svobodo našo, ktero imamo v Kristusu Jezusu, da bi nas zasužnjili, 048 GAL 002 005 Kterim se le uro nismo dali v podložnost, da bi resnica evangelja ostala med vami. 048 GAL 002 006 A od tistih, kteri so se šteli, da so kaj, (kakošni so nekdaj bili, za to mi nič ni; Bog ne gleda, kdo je kdo, ), kajti li, kteri so se za kaj šteli, meni niso nič pridali; 048 GAL 002 007 Nego nasprot, videvši, da je meni zaupan evangelj neobreze kakor Petru obreze, 048 GAL 002 008 (Kajti kteri je v Petru delal za aposteljstvo obreze, delal je tudi v meni za pogane), 048 GAL 002 009 In spoznavši milost, ktera se je meni dala, podali so Jakob in Kefa in Joan, kteri so se šteli za stebre, desnico meni in Barnabu na občinstvo, naj greva midva med pogane, a oni med obrezo, 048 GAL 002 010 Samo da se spominjava ubogih, za kar sem se tudi potrudil, da se tako storí. 048 GAL 002 011 Kedar je pa prišel Peter v Antijohijo, v óči sem proti njemu stopil, ker je bil graje vreden. 048 GAL 002 012 Kajti predno so prišli neki od Jakoba, jedel je s pogani; a kedar so prišli, umikal se je in odločeval, boječ se tistih, kteri so iz obreze bili. 048 GAL 002 013 In ž njim so se pohlinili tudi drugi Judje, tako da je tudi Barnaba zavedlo njih hlinjenje. 048 GAL 002 014 Ali ko sem videl, da ne hodijo prav k evangeljskej resnici, rekel sem Petru pred vsemi: Če ti, kteri si Jud, poganski živiš in ne judovski, zakaj pogane siliš, da živé judovski? 048 GAL 002 015 Mi smo po po rodu Judje in ne iz poganov grešniki, 048 GAL 002 016 Pa vedoč, da se ne opravičuje človek z deli postave, nego z vero Jezusa Kristusa, verovali smo tudi mi v Jezusa Kristusa, da bi se opravičili z vero Kristusovo in ne z deli postave, ker se ne bo opravičilo z deli postave vsako meso. 048 GAL 002 017 Če smo se pa mi, kteri se iščemo opravičiti v Kristusu, našli tudi sami grešniki, jeli je torej Kristus grehu služabnik? Bog ne daj! 048 GAL 002 018 Ker če to, kar sem podrl, zopet zidam, pokazujem se sam, da sem prestopnik. 048 GAL 002 019 Kajti jaz sem po postavi umrl postavi, da Bogu živim. 048 GAL 002 020 S Kristusom sem na križ razpet. Živim pa ne več jaz, nego živi v meni Kristus; kar pa sedaj živim v mesu, v veri živim sina Božjega, kteri me je ljubil in je dal sam sebe za me. 048 GAL 002 021 Ne zamečem milosti Božje; ker če je po postavi pravica, tedaj je Kristus zastonj umrl. 048 GAL 003 001 O nespametni Galati! kdo vas je obajal, da resnici ne verujete, kterim se je pred očmi Jezus Kristus opisal, med vami na križ razpet? 048 GAL 003 002 To samo hočem izvedeti od vas, jeli ste z deli postave duha prejeli ali s poslušanjem vere? 048 GAL 003 003 Tako ste nespametni? počenši z duhom sedaj z mesom dokončujete? 048 GAL 003 004 Toliko ste zastonj pretrpeli? če bi bilo le tudi zastonj. 048 GAL 003 005 Kteri vam torej daje duha in dela moči v vas, jeli to dela z deli postave ali s poslušanjem vere? 048 GAL 003 006 Kakor se veli: "Abraham je veroval Bogu in zaračunilo se mu je za pravico." 048 GAL 003 007 Znajte tedaj, da so tisti, kteri so iz vere, sinovi Abrahamovi. 048 GAL 003 008 Pismo pa naprej videvši, da z vero opravičuje pogane Bog, oznanilo je naprej Abrahamu: "V tebi se bodo blagoslovili vsi pogani." 048 GAL 003 009 Tako se tisti, kteri so iz vere, blagoslavljajo z vernim Abrahamom. 048 GAL 003 010 Kajti kterikoli so iz del postave, pod kletvijo so; kajti pisano je: Preklet vsak, kdor ne ostane v vsem, kar je pisano v knjigi postave, da naj storí. 048 GAL 003 011 Da se pa v postavi nikdor ne opravičuje pred Bogom, očitno je, zakaj: "Pravični bo iz vere živel." 048 GAL 003 012 A postava ni iz vere, nego: "Človek, kteri je to storil, živel bo v tem." 048 GAL 003 013 Kristus nas je odkupil iz kletve postave postavši za nas kletev, (kajti pisano je: "Preklet vsak, kdor visi na drevesu.") 048 GAL 003 014 Da pride med pogane blagoslov Abrahamov v Kristusu Jezusu, da prejmemo obljubo duha po veri. 048 GAL 003 015 Bratje, po človeku govorim: Nikdor človečje potrjene zaveze ne zameče ali jej kaj pridaja. 048 GAL 003 016 Abrahamu pa so se dale obljube in semenu njegovemu. Ne pravi: "In semenom," kakor za več njih, nego kakor za enega: "In semenu tvojemu," kteri je Kristus. 048 GAL 003 017 To pa pravim: zaveze, ktero je najprej potrdil Bog na Kristusa, črez štiri sto in trideset let dana postava ne preklicuje, da se odpravi obljuba. 048 GAL 003 018 Kajti če je iz postave dedščina, ni več iz obljube. Abrahamu je pa po obljubi podaril Bog. 048 GAL 003 019 Čemu torej postava? Za voljo prestopov se je pridodala, dokler ne pride seme, komur je obljuba dana, in naredili so jo angelji v roki posrednika. 048 GAL 003 020 Ali posrednik ni enega, Bog pa je eden. 048 GAL 003 021 Jeli je torej postava proti obljubam Božjim? Bog ne daj! kajti ko bi se dala postava, ktera bi bila mogoča oživiti, zares bi bila iz vere pravica. 048 GAL 003 022 Ali zaprlo je pismo vse pod greh, da bi se obljuba iz vere Jezusa Kristusa dala tem, kteri verujejo. 048 GAL 003 023 Predno je pa vera prišla, varovali smo se pod postavo zaprti za vero, ktera se je imela razodeti. 048 GAL 003 024 Tako je bila postava voditeljica naša do Kristusa, da se z vero opravičimo. 048 GAL 003 025 A ko je vera prišla, več nismo pod voditeljico. 048 GAL 003 026 Kajti vsi ste sinovi Božji po veri v Kristusu Jezusu, 048 GAL 003 027 Kajti kterikoli ste se v Kristusa pokrstili, Kristusa ste oblekli. 048 GAL 003 028 Ni tu Juda ne Grka; ni tu sužnja ne svobodnega; ni tu možkega ne ženske; kajti vi vsi ste eden v Kristusu Jezusu. 048 GAL 003 029 Če ste pa vi Kristusovi, tedaj ste Abrahamovo seme in po obljubi dediči. 048 GAL 004 001 Pravim pa: Dokler je dedič nepolnoleten, nič se ne loči od sužnja, če je tudi gospodar vsega. 048 GAL 004 002 Nego je pod oskrbniki in opravniki noter do dne postavljenega po očetu. 048 GAL 004 003 Tako smo bili tudi mi, kedar smo bili nepolnoletni, pod počeli sveta zasužnjeni, 048 GAL 004 004 A kedar se je čas dopolnil, izposlal je Bog sina svojega rojenega iz žene, podloženega pod postavo, 048 GAL 004 005 Da tiste, kteri so bili pod postavo, izkupi, da posinstvo prejmemo. 048 GAL 004 006 Ker ste pa sinovi, izposlal je Bog duha sina svojega v srca vaša, kteri vpije: abá, oče! 048 GAL 004 007 Tako nič več nisi suženj, nego sin; če si pa sin, tudi si dedič Božji po Kristusu. 048 GAL 004 008 Ali tedaj ste, se ve da ne poznavajoč Boga, služili tistim, kteri po naravi niso bogovi, 048 GAL 004 009 A sedaj spoznavši Boga, a bolje spoznani od Boga, kako se obračate zopet k slabim in ubogim počelom, kterim zopet iznovič služiti hočete? 048 GAL 004 010 Dneve obhajate in mesece in čase in leta. 048 GAL 004 011 Bojim se za vas, da bi se ne bil kako zastonj trudil med vami. 048 GAL 004 012 Bodite kakor sem jaz, ker sem tudi jaz, kakor vi, bratje, prosim vas; nobene krvice mi niste storili. 048 GAL 004 013 A veste, da sem vam v slabosti mesa najprej evangelj oznanil. 048 GAL 004 014 In izkušnjave moje na mesu mojem niste zaničili ne popljuvali, nego kakor angelja Božjega ste me sprejeli, kakor Kristusa Jezusa. 048 GAL 004 015 Kakošno torej je bilo blaženstvo vaše? kajti pričam vam, da bi bili, ko bi mogoče bilo, oči svoje izkopali in dali meni. 048 GAL 004 016 Tako sem vaš sovražnik postal govoreč vam resnico? 048 GAL 004 017 Ne vnemajo se dobro za vas, nego hočejo vas izkleniti, da bi se vi za nje vnemali. 048 GAL 004 018 Dobro pa je vnemati se v dobrem vsegdar in ne samo, kedar sem jaz pri vas. 048 GAL 004 019 Otroci moji, ktere zopet z bolečinami porajam, dokler se ne vpodobi Kristus v vas; 048 GAL 004 020 Hotel bi sedaj pri vas biti in premeniti glas svoj, ker se ne izvedam v vas. 048 GAL 004 021 Recite mi, kteri pod postavo hočete biti, jeli postave ne poslušate? 048 GAL 004 022 Kajti pisano je, da je Abraham dva sina imel, enega z deklo in enega s svobodkinjo; 048 GAL 004 023 Ali kteri je bil od dekle, narodil se je po mesu, a kteri od svobodkinje, po obljubi. 048 GAL 004 024 To je v prispodobi govorjeno, kajti to sta dve zavezi: ena z gore Sinajske, ktera poraja za sužnjost, in ta je Agar. 048 GAL 004 025 Ker Agar pomenja Sinaj goro v Arabiji in stoji v enej vrsti s sedanjim Jeruzalemom in služi z otroki svojimi, 048 GAL 004 026 A gornji Jeruzalem je svobodkinja, ktera je mati vseh nas. 048 GAL 004 027 Kajti pisano je: "Razveseli se, nerodovitnica, ktera ne porajaš. Izpregovori in zavpij, ktera z bolečinami ne porajaš, ker je mnogo več otrok té, ktera je osamljena, nego ktera ima moža. 048 GAL 004 028 Mi pa smo, bratje, po Izaku otroci obljube. 048 GAL 004 029 Ali kakor je ta krat tisti, kteri se je po mesu narodil, preganjal tega, kteri je bil po duhu, tako tudi sedaj. 048 GAL 004 030 Ali kaj pravi pismo? "Izvrzi deklo in nje sina; kajti ne bo dedoval sin deklin s sinom svobodkinjinim." 048 GAL 004 031 Tedaj, bratje, nismo otroci deklini, nego svobodkinjini. 048 GAL 005 001 V svobodi torej, s ktero nas je Kristus osvobodil, stojte in ne vprezite se zopet v jarem sužnjosti. 048 GAL 005 002 Lej, jaz Pavel pravim vam, da vam, če se obrežete, Kristus ne bo nič pomagal, 048 GAL 005 003 A pričam zopet vsakemu človeku obrezanemu, da je dolžen celo postavo izpolniti. 048 GAL 005 004 Odpravljeni ste od Kristusa, kterikoli se s postavo opravičate, iz milosti ste izpadli. 048 GAL 005 005 Kajti mi z duhom iz vere čakamo upa pravice. 048 GAL 005 006 Kajti v Kristusu Jezusu nima kaj veljave ne obreza ni neobreza, nego vera po ljubezni delajoča. 048 GAL 005 007 Tekli ste dobro, kdo vas je ustavil, da resnici niste pokorni? 048 GAL 005 008 To pregovarjanje ni od tega, kteri vas kliče. 048 GAL 005 009 Malo kvasa vse testo skisa. 048 GAL 005 010 Jaz se upam za vas v Gospodu, da nič drugega ne boste mislili. Kdor vas pa moti, nosil bo obsojenje, bodi si kdorkoli. 048 GAL 005 011 Ali, bratje, če jaz obrezo še oznanjam, zakaj me še preganjajo? Tedaj je odpravljeno pohujšanje križa. 048 GAL 005 012 O da bi bili odsečeni tudi tisti, kteri vas zavajajo! 048 GAL 005 013 Kajti vi ste na svobodo poklicani, bratje, samo naj svoboda ne bo za priložnost mesu, nego iz ljubezni služite eden drugemu. 048 GAL 005 014 Kajti vsa postava se izpolnjuje v enej besedi, v temle: "Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe." 048 GAL 005 015 A če eden drugega grizete in ujedate, gledite, da eden drugega ne iztrebite. 048 GAL 005 016 Pravim pa: po duhu hodite in poželenja mesa ne boste izpolnjevali; 048 GAL 005 017 Kajti meso želi proti duhu, a duh proti mesu, to se pa upira eno drugemu, da ne delate, kar hočete. 048 GAL 005 018 A če se dajete duhu voditi, niste pod postavo. 048 GAL 005 019 Očitna so pa dela mesena, kakor je prešestvo, kurbarstvo, nečistost, hotljivost, 048 GAL 005 020 Malikovalstvo, zavdajalstvo, sovraštva, prepiri, zavisti, maščevanja, svaje, razprtja, razkolništva, 048 GAL 005 021 Nevoščljivosti, ubojstva, pijanstva, pojedinje in kar je temu podobnega; za kar vam naprej pravim, kakor sem tudi naprej povedal, da tisti, kteri to delajo, kraljestva Božjega ne bodo podedovali. 048 GAL 005 022 Sad duhovni je pa ljubezen, radost, mir, potrpljivost, dobrota, dobrotljivost, vera, krotkost, zdržljivost. 048 GAL 005 023 Proti takemu ni postave. 048 GAL 005 024 Kteri so pa Kristusovi, meso so na križ razpeli sè sljami in željami. 048 GAL 005 025 Če živimo po duhu, po duhu tudi hodimo. 048 GAL 005 026 Ne iščimo prazne slave, da eden drugega šuntamo, da smo eden drugemu nevoščljivi. 048 GAL 006 001 Bratje, če tudi vjame človeka kaka pregreha, vi, kteri ste duhovni, ravnajte takega v duhu krotkosti, gledeč na se, da tudi ti ne boš izkušan. 048 GAL 006 002 Eden drugega bremena nosite, in tako ste izpolnili postavo Kristusovo. 048 GAL 006 003 Kajti če kdo misli, da je kaj, a nič ni, nori sam sebe. 048 GAL 006 004 A svoje delo naj vsakdo izkuša, in tedaj bo v samem sebi imel hvalo in ne v drugem. 048 GAL 006 005 Kajti vsak bo svoje lastno breme nosil. 048 GAL 006 006 A kdor se uči besede, naj deli vsako dobro s tem, kteri uči. 048 GAL 006 007 Ne motite se, Bog se ne daje zasmehovati; kajti kar seje človek, to bo tudi žel. 048 GAL 006 008 Ker kdor seje v meso svoje, od mesa bo žel pogubo, a kdor seje v duha, od duha bo žel življenje večno. 048 GAL 006 009 A dobro delati ne opešajmo, kajti ob svojem času bomo želi, če ne obnemagamo. 048 GAL 006 010 Kakor imamo torej prigoden čas, delajmo dobro vsem a najbolje tem, kteri so naše vere. 048 GAL 006 011 Vidite, koliko sem vam napisal s svojo roko. 048 GAL 006 012 Kteri hočejo ugodni biti po mesu, silijo vas, da se obrezujete, samo da ne bodo za voljo križa Kristusovega preganjani. 048 GAL 006 013 Ker tudi, kteri se obrezujejo, sami postave ne držé, nego hočejo, da se vi obrezujete, da se z vašim mesom hvalijo. 048 GAL 006 014 A jaz Bog ne daj da bi se hvalil, razen s križem Gospoda našega Jezusa Kristusa, po kterem je meni svet na križ razpet in jaz svetu. 048 GAL 006 015 Kajti v Kristusu Jezusu nima kaj veljave ne obreza niti neobreza, nego novo stvarjenje. 048 GAL 006 016 In kolikor jih po tem vodilu hodi, mir na nje in usmiljenje in na Izrael Božji. 048 GAL 006 017 A na dalje; nadleg naj mi nikdor ne dela, kajti jaz rane Gospoda Jezusa na telesu svojem nosim. 048 GAL 006 018 Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa z duhom vašim, bratje! Amen. Galatom je napisan iz Rima. # # BOOK 049 EPH Ephesians Efežanom 049 EPH 001 001 Pavel, apostelj Jezusa Kristusa po volji Božji, svetim bivajočim v Efezu in vernim v Kristusu Jezusu. 049 EPH 001 002 Milost vam in mir od Boga očeta našega in Gospoda Jezusa Kristusa! 049 EPH 001 003 Blagoslovljen Bog in oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, kateri nas je blagoslovil z vsakim blagoslovom duhovnim v nebesih v Kristusu; 049 EPH 001 004 Kakor nas je izbral v njem pred ustanovljenjem svetá, da bodimo sveti in brezmadežni pred njim v ljubezni, 049 EPH 001 005 Odmenivši nas naprej v otroštvo po Jezusu Kristusu záse, po ugodnosti volje svoje, 049 EPH 001 006 V hvalo slavne milosti svoje, v kateri nas je pomilostil v ljubljencu; 049 EPH 001 007 V katerem imamo rešenje po krvi njegovi, odpuščenje grehov, po bogastvu milosti njegove; 049 EPH 001 008 Katere nam je preobilo podelil v vsej modrosti in razumnosti, 049 EPH 001 009 Razodevši nam skrivnost volje svoje po ugodnosti svoji, katero je sklenil v sebi, 049 EPH 001 010 V naredbo izpolnitve časov, da vse zedini v Kristusu, kar je v nebesih in kar je na zemlji, v njem, 049 EPH 001 011 V katerem smo bili tudi izvoljeni, naprej odmenjeni po sklepu njega, ki vse deluje po sovetu volje svoje. 049 EPH 001 012 Da bodimo v hvalo slave njegove, kateri smo naprej upali v Kristusu, 049 EPH 001 013 V katerem ste tudi vi, slišavši besedo resnice, evangelj blaginje vaše, v katerem ste tudi sprejemši véro, zapečateni bili sè svetim duhom obljube, 049 EPH 001 014 Kateri je zastava dedščine naše, v rešenje lastnine, v hvalo slave njegove. 049 EPH 001 015 Zatorej tudi jaz, ko sem zvedel za vero pri vas v Kristusu Jezusu, in ljubezen do vseh svetih, 049 EPH 001 016 Zahvaljujem se neprestano za vas, spominjajoč se vas v molitvah svojih, 049 EPH 001 017 Da vam Bog Gospoda našega Jezusa Kristusa, slave oče, dá duhá modrosti in razodenja v spoznanji njegovem, 049 EPH 001 018 Razsvetljene oči srca vašega, da veste, katero je upanje poklica njegovega, in katero bogastvo slave dedščine njegove med svetimi, 049 EPH 001 019 In katera presilna velikost moči njegove do nas verujočih po kreposti silne moči njegove, 049 EPH 001 020 Katero je pokazal v Kristusu, zbudivši ga izmed mrtvih in posadivši na desnico svojo v nebesih, 049 EPH 001 021 Nad vsako poglavarstvo in oblast in moč in gospostvo, in vsako ime, ki se imenuje ne samo na tem svetu, nego tudi na prihodnjem; 049 EPH 001 022 In vse je podredil pod noge njegove, in njega je dal za glavo nad vse občini, 049 EPH 001 023 Katera je telo njegovo, izpolnjenje njega, ki vse v vsem izpolnjuje. 049 EPH 002 001 In vas, ki ste bili mrtvi po prestopkih in grehih, 049 EPH 002 002 V katerih ste nekdaj hodili po duhu tega sveta, po knezu oblasti v zraku, duha delujočega zdaj v nevere sinovih, 049 EPH 002 003 Med katerimi smo tudi mi vsi nekdaj živeli v poželjivostih mesa svojega ter delali želje mesa in misli, in bili smo po naravi otroci jeze, kakor tudi drugi; 049 EPH 002 004 Bog pa, bogat v usmiljenjih, po veliki ljubezni svoji, s katero nas je ljubil, 049 EPH 002 005 In ko smo bili mrtvi po grehih, oživil nas je s Kristusom; po milosti ste rešeni; 049 EPH 002 006 In vred obudil in posadil med nebeščane v Kristusu Jezusu; 049 EPH 002 007 Da pokaže v vékih prihodnjih presilno bogastvo milosti svoje v blagodušnosti do nas v Kristusu Jezusu. 049 EPH 002 008 Kajti z milostjo ste rešeni po veri; in to ne iz vas, dar je Božji; 049 EPH 002 009 Ne iz dél, da se ne hvali kdo. 049 EPH 002 010 Kajti stvar smo njegova, stvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela, katera je Bog naprej pripravil, da hodimo v njih; 049 EPH 002 011 Zatorej pómnite, da ste vi, nekdaj pogani v mesu, katere imenujejo neobrezo oni, ki se imenujejo obrezo v mesu z roko storjeno. 049 EPH 002 012 Da ste bili v tistem času brez Kristusa odtujeni meščanstvu Izraelovemu, in tujci zavezam obljube, ne imajoč upanja in brezbožni v svetu; 049 EPH 002 013 Sedaj pa ste se v Jezusu Kristusu vi, ki ste bili nekdaj daleč, približali v krvi Kristusovi. 049 EPH 002 014 Kajti on je mir naš, kateri je naredil iz obojega eno in podrl medstenje ograje, 049 EPH 002 015 Sovraštvo v mesu svojem, postavo zapovedi v naukih odpravil, da bi ta dva v sebi vstvaril v enega novega človeka storivši mir, 049 EPH 002 016 In oba v enem telesu z Bogom spravil s križem, umorivši sovraštvo na njem. 049 EPH 002 017 In prišel je ter oznanjal mir vam dalnjim in bližnjim; 049 EPH 002 018 Ker po njem imamo oboji pristop v enem Duhu k očetu. 049 EPH 002 019 Zatorej niste več tujci in priseljenci, nego someščani svetih in domačini Božji, 049 EPH 002 020 Sezidani na podlogi aposteljnov in prerokov, vogelni kamen pa je Jezus Kristus sam, 049 EPH 002 021 V katerem vse poslopje zgrajeno raste v hram sveti v Gospodu, 049 EPH 002 022 V katerem se tudi vi vzidavate v stanovanje Božje v Duhu. 049 EPH 003 001 Zategavoljo jaz, Pavel, jetnik Kristusa Jezusa za vas pogane 049 EPH 003 002 Ako ste torej čuli naredbo milosti Božje, dane mi za vas, 049 EPH 003 003 Da je po razodetji naznanil mi skrivnost (kakor sem prej pisal o kratkem, 049 EPH 003 004 Iz česar morete beróč spoznati razumljenje moje v skrivnosti Kristusovi, ) 049 EPH 003 005 Katera se v druzih rodovih ni naznanila sinom človeškim, kakor se je zdaj razodela svetim aposteljnom njegovim in prerokom v Duhu; 049 EPH 003 006 Da so pogani sodedniki in sotelesniki in sodeležniki obljube njegove v Kristusu po evangelji, 049 EPH 003 007 Katerega služabnik sem postal po daru milosti Božje, podeljene mi po kreposti moči njegove; 049 EPH 003 008 Meni najmanjšemu izmed vseh svetih dana je milost tá, oznanjati med pogani neizsledno bogastvo Kristusovo, 049 EPH 003 009 In razsvetliti vse, katero je deleštvo skrivnosti od vekomaj skrite v Bogu, kateri je vse vstvaril po Jezusu Kristusu, 049 EPH 003 010 Da se naznani zdaj poglavarstvom in oblastim v nebesih po občini mnogotera modrost Božja, 049 EPH 003 011 Po sklepu od vekomaj, katerega je storil v Kristusu Jezusu, Gospodu našem, 049 EPH 003 012 V katerem imamo svobodnost in pristop v zaupanji po veri njegovi. 049 EPH 003 013 Zato prosim, da ne opešajte v stiskah mojih za vas, kar je slava vaša. 049 EPH 003 014 Zategadelj pripogibljem kolena svoja pred očetom Gospoda našega Jezusa Kristusa, 049 EPH 003 015 Po katerem se imenuje sleherna rodovina v nebesih in na zemlji, 049 EPH 003 016 Da vam dá po bogastvu slave svoje, okrepčati se v moči po Duhu svojem v notranjega človeka, 049 EPH 003 017 Da se Kristus po veri vseli v srca vaša, ki ste ukoreninjeni in utrjeni v ljubezni, 049 EPH 003 018 Da zmorete doumeti z vsemi svetimi, kaj je širjava in dolžava, in globočina in visočina, 049 EPH 003 019 In spoznate spoznanje presezajočo ljubezen Kristusovo, da se napolnite do vse polnosti Božje. 049 EPH 003 020 Njemu pa, ki more nad vse storiti preobilo več nego prosimo ali mislimo, po moči, ki deluje v nas, 049 EPH 003 021 Njemu slava v občini v Kristusu Jezusu na vse rodove, na vekov veke! Amen. 049 EPH 004 001 Opominjam vas torej jaz, jetnik v Gospodu, da se vedete spodobno poklicu, v katerega ste poklicani, 049 EPH 004 002 Z vso ponižnostjo in krotkostjo, s potrpežljivostjo prenašajoč se med seboj v ljubezni, 049 EPH 004 003 Skrbno prizadevajoč si ohraniti edinost Duha v vezí mirú. 049 EPH 004 004 Eno telo in en Duh, kakor ste tudi poklicani v enem upanji poklica svojega; 049 EPH 004 005 En Gospod, ena vera, en krst; 049 EPH 004 006 En Bog in oče vseh, ki je nad vsemi in po vseh in v vseh vas. 049 EPH 004 007 Vsakemu pa izmed nas dala se je milost po meri darú Kristusovega. 049 EPH 004 008 Zato pravi: "Šel je kvišku ter pripeljal vjetnike, in dal je dar ljudém." 049 EPH 004 009 (Tisto pa: "šel je kvišku", kaj je druzega, nego da je tudi šel prej dol v spodnje dele zemlje? 049 EPH 004 010 On, ki je šel dol, je tisti, ki je šel tudi gor nad vsa nebesa, da bi vse izpolnil.) 049 EPH 004 011 In on je dal ene za aposteljne, ene za preroke, ene za evangeliste, ene za pastirje in učenike, 049 EPH 004 012 V pripravo svetih, za delo službe, za zdelovanje telesa Kristusovega; 049 EPH 004 013 Dokler dospemo vsi do edinosti vere in spoznanja sinú Božjega, do moža doraslega, do mere starosti polnosti Kristusove; 049 EPH 004 014 Da ne bodemo več deca, in nas ne bode sem ter tja metala in gonila vsaka sapa nauka v zvijačnosti človeški, v prekanjenosti do zvitosti zmote; 049 EPH 004 015 Nego da po resničnosti v ljubezni rastemo v vsem do njega, ki je glava, Kristus, 049 EPH 004 016 Iz katerega vse telo združeno in zedinjeno po slehernem členovji podajanja, po kreposti v meri vsakega dela rast telesa vrši v izpodbujo svojo v ljubezni. 049 EPH 004 017 To torej pravim in pričam v Gospodu, da ne hodite dalje, kakor tudi drugi pogani hodijo v ničemurnosti srca svojega, 049 EPH 004 018 Otemnjeni v razumu, odtujeni življenju Božjemu, zaradi nevednosti bivajoče v njih, zaradi otrpnenosti srca svojega; 049 EPH 004 019 Kateri so otrpneni vdali se razuzdanosti v doprinašanje sleherne nečistosti v lakomnosti. 049 EPH 004 020 Vi pa se niste tako učil Kristusa, 049 EPH 004 021 Ako ste ga slišali in ste bili poučeni v njem, kakor je resnica v Jezusu; 049 EPH 004 022 Da slečete, po prejnšjem življenji, starega človeka, ki se kvari po sljah prevare; 049 EPH 004 023 In se ponovite po duhu srca svojega, 049 EPH 004 024 In oblečete novega človeka, vstvarjenega po Bogu, v pravičnosti in svetosti resnice. 049 EPH 004 025 Zato iznebivši se laži govorite resnico vsak z bližnjim svojim, ker smo udje med seboj; 049 EPH 004 026 "Jezite se, in ne grešite!" Solnce naj ne zaide nad jezo vašo, 049 EPH 004 027 In ne dajajte prostora hudiču. 049 EPH 004 028 Kdor krade, ne kradi več, temuč trúdi se, delajoč dobro z rokami, da ima kaj podeliti potrebnemu. 049 EPH 004 029 Nobena gnjila beseda ne izidi iz vaših ust, nego če je katera dobra za izpodbujo po potrebi, da dá milost poslušajočim. 049 EPH 004 030 In ne žalite svetega Duha Božjega, v katerem ste zapečateni za rešenja dan. 049 EPH 004 031 Vsaka bridkost in srd in jeza in vpitje in preklinjanje izgini od vas z vso hudobijo; 049 EPH 004 032 Bodite pa med seboj blagi, usmiljeni, odpuščajoč si, kakor je tudi Bog v Kristusu vam odpustil. 049 EPH 005 001 Bodite torej posnemalci Bogá, kakor otroci ljubljeni, 049 EPH 005 002 In živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus ljubil nas, in se je dal za nas kakor daritev in žrtev Bogu v prijetno dišavo. 049 EPH 005 003 Kurbarija pa in sleherna nečistost ali lakomnost naj se še imenuje ne med vami, kakor se spodobi svetim; 049 EPH 005 004 In nesramnost in blebetanje ali norčevanje, kar je nespodobno, temveč zahvaljevanje. 049 EPH 005 005 To namreč veste, da nobeden kurbir, ali nečistnik, ali lakomnik, kateri je malikovalec, nima dedščine v kraljestvu Kristusovem in Božjem; 049 EPH 005 006 Nihče vas ne varaj s praznimi besedami; kajti za to prihaja jeza Božja na nepokorščine sinove. 049 EPH 005 007 Ne bodite torej deležniki njih! 049 EPH 005 008 Bili ste namreč nekdaj temà, zdaj pa svetloba Gospodu: kakor svetlobe otroci živite; 049 EPH 005 009 (Kajti sad Duha je v sleherni dobroti in pravičnosti in resnici); 049 EPH 005 010 In presojajte, kaj je po volji Gospodu. 049 EPH 005 011 In ne udeležujte se nerodovitnih del temé; temveč še grajajte jih; 049 EPH 005 012 Kar namreč skrivàj počenjajo, grdó je praviti samo. 049 EPH 005 013 Vse to pa, kar graja svetloba, razodene se; kajti vse razodeto je svetloba; 049 EPH 005 014 Za to pravi: "Zbúdi se, ki spiš, in vstani izmed mrtvih, in prisvetil ti bode Kristus." 049 EPH 005 015 Glejte torej, da živite skrbno, ne kakor ne modri, nego kakor modri; 049 EPH 005 016 In skrbno rabite čas, ker dnevi so hudi. 049 EPH 005 017 Zatorej ne bodite nespametni, nego umeči, kaj je volja Gospodova. 049 EPH 005 018 In ne upijanjajte se z vinom, v katerem je zapravljivost, temuč napolnjujte se v Duhu, 049 EPH 005 019 Govoreč med seboj v psalmih, slavospevih in pesmah duhovnih, pojóč in prepevajoč v srcu svojem Gospodu, 049 EPH 005 020 Zahvaljujoč se vedno za vse v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa Bogu in očetu, 049 EPH 005 021 Pokorni si med seboj v strahu Božjem. 049 EPH 005 022 Žene, svojim možém bodite pokorne, kakor Gospodu; 049 EPH 005 023 Kajti mož je glava ženi, kakor tudi Kristus glava občini, in on je rešenik telesa. 049 EPH 005 024 Ali kakor je občina pokorna Kristusu, tako tudi žene svojim možém v vsem. 049 EPH 005 025 Možje, ljubite žene svoje, kakor je tudi Kristus ljubil občino, in je sebe dal zanjo, 049 EPH 005 026 Da jo posveti, očistivši v kopelji vode v besedi, 049 EPH 005 027 Da si jo pripravi slavno občino, brez madeža ali gube ali kaj enakega, nego da bode sveta in brezmadežna. 049 EPH 005 028 Tako so možjé dolžni ljubiti žene, kakor telesa svoja. Kdor ljubi ženo svojo, ljubi sebe; 049 EPH 005 029 Kajti nihče ni nikoli sovražil svojega mesa, nego hrani in goji ga, kakor tudi Gospod občino; 049 EPH 005 030 Ker udje smo telesa njegovega, iz mesa njegovega in iz kosti njegovih. 049 EPH 005 031 "Za to bode človek zapustil očeta svojega in mater in držal se žene svoje, in oba bodeta v eno meso." 049 EPH 005 032 Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim za Kristusa in za občino. 049 EPH 005 033 Ali tudi vi posamezni, vsak naj ljubi ženo svojo tako kakor sebe; žena pa bój se moža. 049 EPH 006 001 Otroci, bodite poslušni roditeljem svojim v Gospodu, ker to je pravično. 049 EPH 006 002 "Spoštuj očeta svojega in mater," ta je zapoved prva z obljubo: 049 EPH 006 003 "Da se ti bode dobro godilo in bodeš dolgo živel na zemlji." 049 EPH 006 004 In očetje, ne dražite svojih otrók, nego vzrejajte jih v nauku in strahu Gospodovem. 049 EPH 006 005 Hlapci, bodite poslušni gospodom po mesu, sè strahom in trepetom, v preprostoti srca svojega, kakor Kristusu; 049 EPH 006 006 Ne po okoslužnosti kakor ljudém ugajajoč, nego kakor hlapci Kristusovi, delajoč voljo Božjo iz duše, 049 EPH 006 007 Z dobrovoljnostjo, služeč Gospodu, in ne ljudém, 049 EPH 006 008 Vedoč, da kar kdo storí dobrega, to bode dobil od Gospoda, bodi si hlapec, ali svobodnjak. 049 EPH 006 009 In gospodje, delajte isto z njimi, odjenjajoč s pretenjem, vedóč, da tudi vaš gospod je v nebesih, in da licegledja ni pri njem. 049 EPH 006 010 V ostalem, bratje moji, ojačite se v Gospodu, in v kreposti moči njegove. 049 EPH 006 011 Odenite se z orožjem Božjim, da bodete mogli stati zoper zvijače hudičeve. 049 EPH 006 012 Ker boj nam ni zoper kri in meso, nego zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svétovne mogočnike temé tega svetá, zoper duhove hudobe v nebesih. 049 EPH 006 013 Za to primite orožje Božje, da bodete mogli ustavljati se o hudem dnevi in stati vse premagavši. 049 EPH 006 014 Stojte torej, bedro svoje opasavši si z resnico, in oblečeni s pravice oklepom, 049 EPH 006 015 In noge obute s pripravljenostjo evangelja mirú; 049 EPH 006 016 Razen tega zgrabivši ščit vere, s katerim bodete mogli ugasiti vse goreče strele hudobnega. 049 EPH 006 017 In vzemite šlem blaginje, in meč Duhá, kateri je beseda Božja; 049 EPH 006 018 In sè sleherno molitvijo in prošnjo molite vsak čas v Duhu, in prav za to čujte v vsej stanovitnosti in prošnji za vse svete, 049 EPH 006 019 In zame, da se mi dá beseda v odpiranji ust mojih, da s prostodušnostjo oznanjam skrivnost evangelja, 049 EPH 006 020 Za katero sem poslanec v sponah, da v njem prostodušno govorim, kakor mi je besedovati. 049 EPH 006 021 Da pa veste tudi vi, kar mene zadeva, kako se mi zdi, naznanil vam bode vse Tihik, brat ljubljeni in zvesti služabnik v Gospodu, 049 EPH 006 022 Katerega sem poslal k vam prav za to, da veste, kako je z nami, in da potolaži srca vaša. 049 EPH 006 023 Mir bratom in ljubezen z vero od Boga očeta in Gospoda Jezusa Kristusa. 049 EPH 006 024 Milost z vsemi, ki ljubijo Gospoda našega Jezusa Kristusa v nepopačenosti. Amen. Efežanom pisal z Rima po Tihiku. # # BOOK 050 PHI Philippians Filipljanom 050 PHI 001 001 Pavel in Timotej, hlapca Jezusa Kristusa, vsem svetim v Kristusu Jezusu bivajočim v Filipih, z vladikami in pomočniki. 050 PHI 001 002 Milost vam in mir od Boga očeta našega in Gospoda Jezusa Kristusa! 050 PHI 001 003 Zahvaljujem se Bogu svojemu, kader se vas spominjam. 050 PHI 001 004 (Ko vedno v sleherni molitvi svoji molim za vas vse z veseljem), 050 PHI 001 005 Da ste se udeleževali evangelja od prvega do današnjega dne; 050 PHI 001 006 Prepričan prav tega, da bode on, ki je začel v vas dobro delo, dokončal ga do dné Jezusa Kristusa; 050 PHI 001 007 Kakor je meni spodobno misliti za vas vse, ker vas imam v srci, v sponah svojih in zagovarjanji in utrjevanji evangelja, ki ste vsi sodeležniki mi milosti. 050 PHI 001 008 Kajti priča mi je Bog, kako hrepenim po vas vseh z osrčjem Jezusa Kristusa. 050 PHI 001 009 In tudi to molim, da naj ljubezen vaša še bolj in bolj raste v spoznanji in slehernem razumu; 050 PHI 001 010 Da presojate, kar je imenitno, da bodete čisti in neizpotakljivi za dan Kristusov, 050 PHI 001 011 Napolnjeni sè sadom pravice po Jezusu Kristusu v slavo in hvalo Božjo. 050 PHI 001 012 Želim pa, da spoznate, bratje, da je stanje moje postalo bolj v uspeh evangelju, 050 PHI 001 013 Tako da so spone moje očitne postale, da so v Kristusu v vsem šatorišči telesne straže in vsem drugim, 050 PHI 001 014 In da večina bratov v Gospodu zaupajoč mojim sponam upa se bolj brez strahu govoriti besedo. 050 PHI 001 015 Nekateri tudi iz nevoščljivosti in prepirljivosti, nekateri pa tudi iz dobre volje oznanjajo Kristusa. 050 PHI 001 016 Oni, ki iz prepirljivosti, ne oznanjajo Kristusa iz čistega namena, češ da prinesó stisko sponam mojim; 050 PHI 001 017 Kateri pa iz ljubezni, vedóč, da sem pripravljen v zagovarjanje evangelja. 050 PHI 001 018 Kaj pač? Vendar tako ali tako, bodi si s pretvezo, bodi si v resnici, oznanja se Kristus; in tega se veselim, dà, bodem se tudi veselil. 050 PHI 001 019 Vem namreč, da mi bode to v blaginjo po prošnji vaši in pomoči duha Jezusa Kristusa, 050 PHI 001 020 Po pričakovanji in upanji mojem, da se v ničemur ne osramotim, temuč v vsej prostodušnosti, kakor vedno, bode se tudi sedaj Kristus poveličeval v mojem telesu, bodi si z življenjem, bodi si sè smrtjo. 050 PHI 001 021 Kajti meni je življenje Kristus, in smrt dobiček. 050 PHI 001 022 Ako pa življenje v mesu, to mi je dela sad, in kaj bodem izvolil, ne vem; 050 PHI 001 023 Kajti pritiska me oboje, želja me je ločiti se in biti s Kristusom, mnogo je namreč bolje; 050 PHI 001 024 Ostati pa v mesu potrebnejše za voljo vas. 050 PHI 001 025 In v tem zaupanji vem, da bodem ostal in z vami vsemi skupaj ostal v pospeh vaš in veselje v veri, 050 PHI 001 026 Da bode slava vaša preobila v Kristusu Jezusu v meni, zaradi povrnitve moje k vam. 050 PHI 001 027 Samo védite se spodobno evangelju Kristusovemu, da bodem, bodi si, da pridem in vidim, bodi si v daljavi, slišal, kako je pri vas, da stojite trdno v enem duhu, eni duši, vkup boreč se za vero evangelja, 050 PHI 001 028 In da vas nikakor ne strašijo nasprotniki; kar je njim znamenje pogube, vam pa blaginje, in to od Boga; 050 PHI 001 029 Ker vam je bilo podeljeno za Kristusa, ne samo verovati vanj, nego tudi zanj trpeti; 050 PHI 001 030 Ko imate isti boj, katerega ste videli v meni, in zdaj slišite v meni. 050 PHI 002 001 A ko je torej kako opominjanje v Kristusu, ako kaka tolažba ljubezni, ako kaka sodeležnost Duha, ako kako usmiljenje in milovanje; 050 PHI 002 002 Napolnite mi veselje, da ste zložni, imajoč isto ljubezen, ene duše, enih misli; 050 PHI 002 003 Nič iz prepirljivosti ali ničemurnosti, nego po ponižnosti drug druzega više stavite od sebe. 050 PHI 002 004 Ne glejte vsak na svoje, nego vsak tudi na to, kar je druzega. 050 PHI 002 005 To mišljenje namreč bodi v vas, katero tudi v Kristusu Jezusu, 050 PHI 002 006 Kateri, dasì v podobi Božji, vendar ni smatral za rop biti Bogu enak; 050 PHI 002 007 Nego samega sebe je izpraznil, vzel je nase podobo hlapčevo, postal človeku enak; in po obličji je bil najden za človeka; 050 PHI 002 008 Ponižal se je postavši pokoren do smrti, smrti pa na križi. 050 PHI 002 009 Za to je tudi Bog povišal ga in podelil mu ime nad vsa imena; 050 PHI 002 010 Da se naj v imenu Jezusovem pripogiblje vsako koleno nebeščanov in Zemljanov in podzemljanov, 050 PHI 002 011 In vsak jezik spoznava, da je Jezus Kristus Gospod v slavo Boga očeta. 050 PHI 002 012 Za to, ljubljeni moji, kakor ste bili vsegdar poslušni, ne samo v pričujočnosti moji, nego sedaj mnogo bolj v nepričujočnosti moji, v strahu in trepetu vršite zveličanje svoje. 050 PHI 002 013 Kajti Bog je, ki deluje v vas voljo in delovanje, kakor ga volja. 050 PHI 002 014 Vse delajte brez godrnjanja in pomišljanja, 050 PHI 002 015 Da bodete brez pogreška in čisti, otroci Božji brez madeža, sredi rodú sključenega in spačenega, med katerimi se svetite kakor nebeške luči na svetu, 050 PHI 002 016 Držeč se besede življenja, na slavo meni za dan Kristusov, da nisem zastonj tekal in trudil se zastonj. 050 PHI 002 017 Ali če se tudi darujem nad daritvijo in službo vere vaše, veselim se in vkup veselim z vami vsemi; 050 PHI 002 018 Enako pa veselite se tudi vi in vkup veselite z menoj. 050 PHI 002 019 Upam pa v Gospodu Jezusu, da vam skoraj pošljem Timoteja, da bodem tudi jaz mirnega srca, ko zvem, kako je pri vas. 050 PHI 002 020 Nikogar namreč nimam enakodušnega, kateri bode pošteno skrbel, kako je pri vas; 050 PHI 002 021 Kajti vsi iščejo svojega, ne kar je Kristusa Jezusa; 050 PHI 002 022 Preskušenost pa poznate njegovo, da je, kakor otrok z očetom, z menoj služil za evangelj. 050 PHI 002 023 Tega torej upam poslati, ko izprevidim, kako je z menoj, precej. 050 PHI 002 024 Upam pa v Gospodu, da tudi sam skoraj pridem. 050 PHI 002 025 Potrebno se mi je pa zdelo poslati k vam Epafrodita, brata in sodelalca in sovojaka mojega, ter poslanca vašega in služabnika potrebe moje; 050 PHI 002 026 Kajti hrepenel je po vas vseh in trepetal, ker ste slišali, da je zbolel. 050 PHI 002 027 Kajti zbolel je bil blizu smrti; ali Bog se ga je usmilil, a ne njega samo, nego tudi mene, da bi ne imel težave čez težavo. 050 PHI 002 028 Hitreje torej sem ga poslal, da ga vidite zopet ter se veselite, in jaz bodem menj žalosten. 050 PHI 002 029 Sprejmite ga torej v Gospodu z vsem veseljem, in take imejte v čisli; 050 PHI 002 030 Kajti zaradi dela Kristusovega se je bil približal smrti, v nemar pustivši življenje, da bi dopolnil pogrešek službovanja vašega proti meni. 050 PHI 003 001 V ostalem, bratje moji, veselite se v Gospodu. Isto pisati vam ni sitno meni, vam pa v potrjenje. 050 PHI 003 002 Pazite se psov, pazite se slabih delalcev, pazite se razkolja! 050 PHI 003 003 Kajti mi smo obreza, ki v duhu služimo Bogu in se hvalimo v Kristusu Jezusu, in ne zaupamo v meso; 050 PHI 003 004 Dasì bi imel jaz tudi v meso zaupanje. Če méni kdo drug zaupati v meso, jaz bolj; 050 PHI 003 005 Obrezan osmi dan, iz rodú Izraelovega, rodovine Benjaminove, Hebrejec iz Hebrejcev, po postavi Farizej, 050 PHI 003 006 Po gorečnosti preganjalec občine, po pravičnosti v postavi bréz pogreška. 050 PHI 003 007 Ali kar mi je bilo dobiček, to sem imel zaradi Kristusa za izgubo; 050 PHI 003 008 Ali zares tudi zdaj imam vse za izgubo zavoljo preobilosti spoznanja Kristusa Jezusa, Gospoda svojega, za katerega voljo sem vse izgubil, in za smeti imam, da pridobim Kristusa, 050 PHI 003 009 In se najdem v njem, ne da imam svojo pravico iz postave, nego po veri Kristusovi, iz Boga pravico v veri; 050 PHI 003 010 Da spoznam njega in vstajenja njegovega moč, in sodeleštvo njegovega trpljenja, storivši se podobnega smrti njegovi, 050 PHI 003 011 Če pač pridem do vstajenja mrtvih; 050 PHI 003 012 Ne da sem že dosegel ali sem že popoln; a lovim, če pač dosežem, za kar sem tudi vjet bil od Kristusa Jezusa. 050 PHI 003 013 Bratje, jaz ne sodim, da sem dosegel; 050 PHI 003 014 Eno pa: pozabivši kar je zadaj, a spenjajoč se po tém, kar je spredaj, proti smotru hitim za darilom nebeškega poklica Božjega v Kristusu Jezusu. 050 PHI 003 015 Kolikor nas je torej popolnih, bodimo teh misli; in če ste v čem drugih misli, bode vam tudi to Bog razodel. 050 PHI 003 016 Todà do česar smo dospeli, isto bodi nam pravilo v dejanji, isto v mišljenji. 050 PHI 003 017 Posnemalci moji bodite vsi, bratje, in glejte one, kateri tako živé, kakor imate nas za zgled. 050 PHI 003 018 Kajti mnogo jih živi, katere sem vam mnogokrat imenoval, zdaj pa jih tudi jokajoč imenujem, sovražnike križa Kristusovega, 050 PHI 003 019 Katerih konec poguba, katerih Bog trebuh, in slava v njih sramoti, ki jim je zemeljsko v mislih. 050 PHI 003 020 Kajti naše dejanje je v nebesih, od koder tudi zveličarja pričakujemo Gospoda Jezusa Kristusa, 050 PHI 003 021 Kateri bode telo ponižanja našega preizobrazil, da bode podobno telesu slave njegove, po kreposti, s katero si more tudi vse podvreči. 050 PHI 004 001 Torej, bratje moji ljubljeni in zaželeni, veselje in venec moj, tako stójte trdno v Gospodu, ljubljeni! 050 PHI 004 002 Evodijo opominjam in Sintiho opominjam, da hoditi enih misli v Gospodu; 050 PHI 004 003 In prosim tudi tebe, tovariš blagi, pomozi jima, ki ste z menoj se borili v evangelji, in s Klementom in druzimi sodelalci mojimi, katerih imena so v knjigi življenja. 050 PHI 004 004 Veselite se vedno v Gospodu, še enkrat pravim: Veselite se! 050 PHI 004 005 Miloba vaša bodi znana vsem ljudém. Gospod je blizu. 050 PHI 004 006 Nič ne skrbite, nego v vsem naj se Bogu naznanjajo v molitvi in prošnji sè zahvaljevanjem želje vaše. 050 PHI 004 007 In mir Božji, ki preseza vse razumljenje, bode hranil srca vaša, in misli vaše v Kristusu Jezusu. 050 PHI 004 008 V ostalem, bratje, kar je resnično, kar čestito, kar pravično, kar čisto, kar ljubeznjivo, kar sloveče, če kaka čednost in če kaka hvala, to premišljajte. 050 PHI 004 009 Kar ste se tudi učili in prejeli in slišali in videli na meni, to delajte, in Bog mirú bode z vami. 050 PHI 004 010 Veselil sem se pa v Gospodu močno, da ste že kdaj krepko ponovili zame skrb; na kar ste tudi mislili, a prilike niste imeli. 050 PHI 004 011 Ne da bi dejal to zaradi pomanjkljivosti; jaz sem se namreč učil, v čemer sem, zadovoljen biti z malim. 050 PHI 004 012 Znam pa ponižati se, znam tudi živeti v obilosti; sleherne in vsake stvari sem vajen, sit biti in lačen, v obilosti živeti in v pomanjkanji; 050 PHI 004 013 Vse morem v njem, ki me krepčá, Kristusu. 050 PHI 004 014 Vendar ste prav storili, da ste imeli sočutje z mojo stisko. 050 PHI 004 015 Veste pa tudi vi, Filipljani, da v začetku evangelja, ko sem odšel iz Macedonije, nobena občina ni udeležila se z menoj za račun dajanja in prejemanja, razen vi sami; 050 PHI 004 016 Ker tudi v Solunu ste mi poslali enkrat in dvakrat za potrebo. 050 PHI 004 017 Ne da bi iskal darú, ali sadú iščem, rastočega vam na korist. 050 PHI 004 018 Imam pa vsega dovolj in preobilo; napolnjen sem dobivši od Epafrodita vaše darí, sladko dišavo, prijetno daritev, Bogu po volji. 050 PHI 004 019 Bog moj pa bode izpolnil vsako potrebo vašo po bogastvu svojem v slavi, v Kristusu Jezusu. 050 PHI 004 020 Bogu pa in očetu našemu slava na vekov veke! Amen. 050 PHI 004 021 Pozdravite vsakega svetega v Kristusu Jezusu. Pozdravljajo vas bratje z menoj. 050 PHI 004 022 Pozdravljajo vas vsi sveti, posebno pa oni iz Cesarjeve hiše. 050 PHI 004 023 Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa z vami vsemi! Amen. Filipljanom pisal z Rima po Epafroditu. # # BOOK 051 COL Colossians Kološanom 051 COL 001 001 Pavel apostelj Jezusa Kristusa po volji Božji, in Timotej brat, 051 COL 001 002 Svetim v Kolosah in vernim bratom v Kristusu. Milost vam in mir od Boga očeta našega in Gospoda Jezusa Kristusa! 051 COL 001 003 Zahvaljujemo se Bogu in očetu Gospoda našega Jezusa Kristusa, in molimo vedno za vas, ker smo slišali za vero vašo v Kristusu Jezusu; 051 COL 001 004 In za ljubezen do vseh svetih, 051 COL 001 005 Po upanji hranjenem vam v nebesih, za katero ste že slišali v besedi resnice evangela, 051 COL 001 006 Ki biva med vami, kakor tudi po vsem svetu, in je sadonosen, kakor tudi med vami, od dné, ko ste čuli in spoznali milost Božjo v resnici: 051 COL 001 007 Kakor ste se tudi učili od Epafra, ljubljenega sohlapca našega, ki je zvest služabnik Kristusov za vas; 051 COL 001 008 On ki nam je tudi naznanil ljubezen vašo v Duhu. 051 COL 001 009 Zato tudi mi, od dné, ko smo slišali, neprestano molimo za vas in prosimo, da se napolnite sè spoznanjem volje njegove v vsej modrosti in razumnosti duhovni, 051 COL 001 010 Da živite pristojno Gospodu v vsem njemu po volji; in sad rodite v vsakem dobrem delu ter se množite v spoznanji Božjem; 051 COL 001 011 V vsej moči krepčani po kreposti slave njegove v vsej stanovitnosti in potrpežljivosti z radostjo; 051 COL 001 012 Zahvaljujoč se očetu, ki nas je storil sposobne za delež dedščine svetih v luči, 051 COL 001 013 Kateri nas je rešil iz temé oblasti, in prestavil v kraljestvo sina ljubezni svoje, 051 COL 001 014 V katerem imamo rešenje po krvi njegovi, odpuščenje grehov; 051 COL 001 015 Kateri je podoba Boga nevidnega, prvorojenec vse stvaritve; 051 COL 001 016 Ker v njem je bilo vstvarjeno vse, kar je v nebesih in na zemlji, vidno in nevidno, ali prestoli, ali gospostva, ali poglavarstva, ali oblasti: vse je vstvarjeno po njem in zanj; 051 COL 001 017 In on je pred vsem, in vse biva v njem; 051 COL 001 018 In on je glava telesa, občine; kateri je začetek, prvorojenec izmed mrtvih, da bode on med vsemi prvak. 051 COL 001 019 Ker vzvidelo se mu je, vanj vseliti vso polnost, 051 COL 001 020 In po njem spraviti vse zanj, pomirivši po krvi križa njegovega, po njem, bodi si kar je na zemlji, bodi si kar je v nebesih. 051 COL 001 021 Tudi vas, ki ste bili nekdaj otujeni in sovražni po mišljenji v delih hudobnih, spravil je sedaj; 051 COL 001 022 V telesu mesa svojega sè smrtjo, da vas naredi svete in brezmadežne in brezgrajne pred seboj; 051 COL 001 023 Ako samo ostanete v veri utrjeni in stanovitni, in se ne ganete od upanja evangelja, katerega ste slišali, oznanovanega po vsej stvaritvi pod nebom, katerega sem jaz Pavel postal služabnik. 051 COL 001 024 Sedaj se veselim v trpljenji svojem za vas, in napolnjujem pogreške stisek Kristusovih v mesu svojem za telo njegovo, katero je občina; 051 COL 001 025 Katere sem jaz postal služabnik po naredbi Božji, dani mi čez vas, da izpolnim besedo Božjo, 051 COL 001 026 Skrivnost skrito od vekov in od rodov; zdaj pa se je razodela svetim njegovim; 051 COL 001 027 Katerim je hotel Bog naznaniti, katero je bogastvo slave té skrivnosti med pogani, ki je Kristus v vas, upanje slave, 051 COL 001 028 Katerega mi oznanjamo, opominjajoč vsakega človeka, in učeč vsakega človeka v vsej modrosti, da napravimo vsakega človeka popolnega v Kristusu Jezusu; 051 COL 001 029 Za kar se tudi trudim boreč so po kreposti njegovi, delujoči z močjo v meni. 051 COL 002 001 Hočem namreč, da veste, kako hud boj imam zaradi vas, in njih, ki so v Laodiceji, in vse, kateri niso videli obličja mojegu v mesu, 051 COL 002 002 Da se potolažijo njih srca, združenih v ljubezni, in za vso bogastvo polnosti razuma, za spoznanje skrivnosti Boga in očeta in Kristusa, 051 COL 002 003 V katerem so vsi zakladi modrosti in spoznanja skriti. 051 COL 002 004 To pa pravim, da vas kdo ne prevara sè sladko besedo; 051 COL 002 005 Kajti če sem tudi po mesu daleč, v duhu sem vendar z vami, radujoč se in gledajoč vašo rednost in trdnost vere vaše v Kristusa. 051 COL 002 006 Kakor ste torej prejeli Kristusa Jezusa Gospoda, živite v njem; 051 COL 002 007 Ukoreninjeni in sezidani v njem in utrjeni v veri, kakor ste se učili, rastoč v njej v zahvaljevanji. 051 COL 002 008 Glejte, da vas kdo ne zapleni z modrijanstvom in prazno prevaro, po izročilu človeškem, po prvinah sveta in ne po Kristusu; 051 COL 002 009 Ker v njem biva vsa polnost božanstva telesno, 051 COL 002 010 In v njem ste napolnjeni, kateri je glava vsakega gospostva in oblasti; 051 COL 002 011 V katerem ste bili tudi obrezani z obrezo ne storjeno z rokami, ko ste slekli telo mesnih grehov v obrezi Kristusovi; 051 COL 002 012 Vred pokopani z njim v krstu, v katerem ste bili tudi vred zbujeni po veri kreposti Boga, kateri ga je zbudil izmed mrtvih. 051 COL 002 013 In vas, ki ste bili mrtvi v grehih in neobrezi mesa svojega, oživil je z njim vred, odpustivši vam vse grehe; 051 COL 002 014 Izbrisavši rokopis, zoper nas, po postavah, ki je bil nam nasproten, in tega je odpravil, pribivši ga sè žeblji na križ; 051 COL 002 015 Ter slekel je poglavarstva in oblasti, in postavil očitno na ogled slavno zmagavši jih v njem. 051 COL 002 016 Naj vas torej ne sodi kdo v jedi ali pijači, ali gledé praznika ali mlaja ali sobote, 051 COL 002 017 Kar je prihodnjega senca, telo pa Kristusovo. 051 COL 002 018 Nihče naj vas ne prekani hoteč v ponižnosti in čaščenji angelov, ko se peča s tem, česar ni videl, ker ga za nič napihuje mesno čustvo njegovo, 051 COL 002 019 In ker se ne drži glave, iz česar vse telo po členovji in vezéh podpirano in zvezano raste v rasti Božji. 051 COL 002 020 Če ste torej umrli s Kristusom prvinam sveta, kaj se vam, kakor da bi v svetu živeli, dajó postave: 051 COL 002 021 ("Ne dotakni se, in ne pokusi, in ne potipaj!" 051 COL 002 022 Kar je vse v pogubo po zlorabi), poleg zapovedi in ukov človeških, 051 COL 002 023 Kar je sicer na videz modrost v samovoljni službi Božji in ponižnosti in neprizanesljivosti proti telesu, v nobenem čislu za napolnjenje mesa." 051 COL 003 001 Če ste bili torej vred zbujeni s Kristusom, iščite, kar je gori, kjer sedí Kristus na desnici Božji. 051 COL 003 002 V mislih imejte, kar je gori, ne kar je na zemlji; 051 COL 003 003 Kajti umrli ste, in življenje vaše je skrito s Kristusom v Bogu; 051 COL 003 004 Kader se prikaže Kristus, življenje naše, tedaj se prikažete tudi vi v slavi z njim. 051 COL 003 005 Morite torej ude svoje zemeljske, kurbarijo, nečistost, strast, hudo poželenje in lakomnost, katera je malikovanje; 051 COL 003 006 Po čemer prihaja jeza Božja nad nepokorščine sinove, 051 COL 003 007 Med katerimi ste tudi vi živeli nekdaj, ko ste bivali med njimi; 051 COL 003 008 Sedaj pa odložite tudi vi vse, jezo, srd, hudobnost, obrekovanje, nesramno besedovanje iz svojih ust. 051 COL 003 009 Ne lagajte med seboj, slecite starega človeka z dejanji njegovimi, 051 COL 003 010 In oblecite novega, ponovljenega v spoznanje po podobi njega, ki ga je vstvaril; 051 COL 003 011 Kjer ni Grka in Juda, obreze in neobreze, tujca, Scita, hlapca, svobodnjaka; nego vse in v vseh Kristus. 051 COL 003 012 Oblecite torej, ker ste izvoljeni in ljubljeni sveti Božji, milosrčnost, blagovoljnost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost; 051 COL 003 013 Da se prenašate med seboj, in si odpuščate, če ima kdo tožbo do koga, kakor je tudi Kristus odpustil vam, tako tudi vi; 051 COL 003 014 Poleg vsega tega pa ljubezen, katera je popolnosti vez. 051 COL 003 015 In mir Božji naj vlada v srcih vaših, v katerega ste bili tudi poklicani v enem telesu; in hvaležni bodite! 051 COL 003 016 Beseda Kristusova prebivaj v vas obilo, v vsej modrosti; učite in opominjajte se med seboj s psalmi in hvalospevi in pesmami duhovnimi, v milosti pójte v srci svojem Gospodu. 051 COL 003 017 In vse, kar počenjate v besedi in dejanji, vse v imenu Gospoda Jezusa, zahvaljujoč se Bogu in očetu po njem. 051 COL 003 018 Žene, bodite pokorne svojim možem, kakor se spobodi v Gospodu. 051 COL 003 019 Možje, ljubite žene svoje in ne hudujte se nad njimi. 051 COL 003 020 Otroci, bodite poslušni roditeljem v vsem, kajti to je po volji Gospodu. 051 COL 003 021 Očetje, ne dražite otrók svojih, da ne bodo malosrčni. 051 COL 003 022 Hlapci, bodite poslušni v vsem gospodom po mesu, ne po okoslužnosti kakor ljudem ugajajoč, nego v preprostosti srca, boječ se Boga. 051 COL 003 023 In vse kar storite, delajte iz duše, kakor Gospodu, in ne ljudém; 051 COL 003 024 Vedóč, da od Kristusa dobóte zato povračilo dedščine; kajti Gospodu Kristusu hlapčujete; 051 COL 003 025 Krivični pa bode prejel, kar je krivičnega storil; in ni ga licegledja. 051 COL 004 001 Gospodje, pravičnost in blagodušnost izkazujte hlapcem, vedóč, da tudi vi imate gospoda v nebesih. 051 COL 004 002 V molitvi bodite stanovitni in čujte v njej v zahvaljevanji; 051 COL 004 003 Molite zraven tudi za nas, da nam Bog odpre vrata besede, da govorimo skrivnost Kristusovo, za katero sem tudi zvezan, 051 COL 004 004 Da jo razodevam, kakor mi je treba govoriti. 051 COL 004 005 V modrosti živite z njimi, ki so zunaj, in na pravo priliko pazite. 051 COL 004 006 Beseda vaša bodi vedno v milosti, sè soljo zabeljena, da veste, kako vam je vsakemu odgovarjati. 051 COL 004 007 Kako je pri meni, naznanil vam bode vse Tihik, ljubljeni brat in zvesti služabnik in sohlapec v Gospodu, 051 COL 004 008 Katerega sem prav za to k vam poslal, da zvé, kako pri vas, in izpodbudi srca vaša, 051 COL 004 009 Z Onezimom, zvestim in ljubljenim bratom, kateri je izmed vas; vse vam naznanita, kako je tukaj. 051 COL 004 010 Pozdravlja vas Aristarh, sojetnik moj in Marko, nečak Barnabov, (za katerega ste dobili ukaze; če pride k vam, sprejmite ga); 051 COL 004 011 In Jezus, imenovan Just, ki sta iz obreze; ta dva sama sodelalca za kraljestvo Božje, ki sta mi postala tolažba. 051 COL 004 012 Pozdravlja vas Epafra, ki je od vas, hlapec Kristusov, ki se vedno za vas bojuje v molitvah, da stojite dovršeni in dopolnjeni v vsej volji Božji. 051 COL 004 013 Pričam mu namreč, da ima mnogo gorečnosti za vas in za nje, ki so v Laodiceji, in za nje, ki so v Hierapolji. 051 COL 004 014 Pozdravlja vas Luka, zdravnik ljubljeni, in Dema. 051 COL 004 015 Pozdravite brate v Laodiceji, in Nimfa in občino v hiši njegovi. 051 COL 004 016 In ko se pri vas list prebere, dejte, da se bere tudi v občini Laodicejski, in list iz Laodiceje, da tudi vi berete. 051 COL 004 017 In recite Arhipu: Glej na službo, katero si prejel v Gospodu, da jo izpolnjuješ. 051 COL 004 018 Pozdrav z roko mojo Pavlovo. Spominjajte se vezí mojih! Milost z vami! Amen. Kološanom pisano z Rima po Tihiku in Onezimu. # # BOOK 052 1TH 1 Thessalonians 1 Tesaloničanom 052 1TH 001 001 Pavel in Silvan in Timotej občini Tesaloničanov v Bogu očetu in Gospodu Jezusu Kristusu; milost vam in mir od Boga očeta našega in Gospoda Jezusa Kristusa! 052 1TH 001 002 Zahvaljujemo se Bogu vedno za vas vse, spominjajoč se vas v molitvah svojih, 052 1TH 001 003 Neprestano spominjajoč se dela vašega v veri in truda v ljubezni, in stanovitnosti v tipanji Gospoda našega Jezusa Kristusa, pred Bogom in očetom našim; 052 1TH 001 004 Vedóč, bratje ljubljeni od Boga, za izvoljenje vaše; 052 1TH 001 005 Da evangelj naš ni prišel samo v besedi do vas, nego tudi v moči in v Duhu svetem, in v mnogem prepričanji, kakor veste, kakošni smo med vami postali za vas. 052 1TH 001 006 In vi ste postali posnemalci naši in Gospodovi, sprejemši besedo, v mnogi stiski z veseljem Duha svetega, 052 1TH 001 007 Tako da ste postali zgled vsem verujočim v Macedoniji in Ahaji. 052 1TH 001 008 Kajti od vas je zadonela beseda Gospodova ne samo po Macedoniji in Ahaji, nego tudi v vsakem kraji razširila se je vaša vera v Boga, tako da nam ni treba kaj govoriti. 052 1TH 001 009 Kajti sami oznanjajo za nas, kak smo imeli prihod k vam, in kako ste se obrnili k Bogu od malikov, služit Bogu živemu in resničnemu, 052 1TH 001 010 In čakat sina njegovega iz nebés, katerega je zbudil izmed mrtvih, Jezusa, ki nas rešuje jeze prihodnje. 052 1TH 002 001 Kajti sami veste, bratje, naš prihod k vam, da ni bil prazen; 052 1TH 002 002 Nego, dasì smo trpeli prej in zasramovani bili, kakor veste v Filipih, govorili smo prostodušno v Bogu našem proti vam evangelj Božji v mnogem boji. 052 1TH 002 003 Kajti opomin naš ni iz zmotnjave, ne iz nečistosti, ne v zvijači; 052 1TH 002 004 Nego kakor nas je Bog za vredne spoznal izročiti nam evangelj, tako govorimo, ne da bi bili ljudém po volji, nego Bogu, ki presoja srca naša. 052 1TH 002 005 Kajti ne s prilizovanja besedo nismo se pečali nikdar, kakor veste, ne s pretvezo lakomnosti; Bog priča! 052 1TH 002 006 In od ljudî nismo slave iskali, ne od vas, ne od drugih, ko smo bili lahko imenitni, kakor aposteljni Kristusovi; 052 1TH 002 007 Nego bili smo rahli sredi vas, kakor pač dójka goji otroke svoje. 052 1TH 002 008 Tako hrepeneč po vas, bila nas je volja ne samo podati vam evangelj Božji, nego tudi duše svoje, ker ste nam postali ljubljeni. 052 1TH 002 009 Kajti spominjate se, bratje, truda našega in težave; ker noč in dan smo delali, da bi ne bili nadležni komu izmed vas, in oznanjali vam evangelj Božji; 052 1TH 002 010 Vi priče in Gospod Bog, kako sveti in pravični in brez krivice smo bili z vami verujočimi; 052 1TH 002 011 Kakor veste, kako smo slehernega izmed vas kakor oče otroke svoje opominjali, izpodbujali, 052 1TH 002 012 In rotili, da živite pristojno Bogu, ki vas kliče v svoje kraljestvo in slavo. 052 1TH 002 013 Zato se tudi mi zahvaljujemo Bogu neprestano, da ste prejemši od nas besedo Božjo oznanovano, sprejeli ne besede človeške, nego (kakor je resnično) besedo Božjo, katera tudi deluje v vas verujočih. 052 1TH 002 014 Kajti vi ste postali posnemalci, bratje, občin Božjih v Judeji v Kristusu Jezusu, ker ste tudi vi isto trpeli od lastnih rojakov, kakor tudi oni od Judov, 052 1TH 002 015 Kateri so tudi Gospoda Jezusa umorili, in lastne preroke, in nas pregnali, in kateri niso Bogu po volji in so vsem ljudém zoprni; 052 1TH 002 016 Kateri nam branijo govoriti poganom, da se rešijo, da vedno napolnijo grehe svoje. Prišla pa je nad nje jeza v njih konec. 052 1TH 002 017 Mi pa, bratje, osiroteni za vami za nekaj časa, po obličji ne po srci, prizadevali smo si tolikanj bolj videti obličje vaše v mnogem poželenji. 052 1TH 002 018 Zato smo hoteli priti k vam, jaz Pavel, enkrat in dvakrat, a branil nam je satan. 052 1TH 002 019 Kajti kdo je upanje naše, ali veselje, ali slave venec? Ali ne tudi vi, pred Gospodom našim Jezusom Kristusom o prihodu njegovem? 052 1TH 002 020 Kajti vi ste slava naša in veselje. 052 1TH 003 001 Zato, ker več ne strpimo, sklenili smo raji sami ostati v Atenah, 052 1TH 003 002 In poslali smo Timoteja, brata našega in služabnika Božjega in sodelalca našega v evangelji Kristusovem, utrdit vas in opominjat vas o veri vaši; 052 1TH 003 003 Da nihče ne omahuje v teh stiskah; sami namreč veste, da smo namenjeni za to. 052 1TH 003 004 Saj smo tudi, ko smo bili pri vas, naprej povedali vam, da pridemo v stiske, kakor se je tudi zgodilo in veste. 052 1TH 003 005 Zato sem tudi jaz, ker nisem mogel več strpeti, poslal pozvedet za vero vašo, da bi vas ne bil morda izkušal izkušnjavec, in bi bil zastonj naš trud. 052 1TH 003 006 Ko je pa ravnokar Timotej k nam prišel od vas, in prinesel nam blago vest o veri in ljubezni vaši, in da nas imate vedno v dobrem spominu, hrepeneč videti nas, kakor tudi mi vas; 052 1TH 003 007 Zato smo bili, bratje, za vas potolaženi v vsej stiski in sili svoji po veri vaši; 052 1TH 003 008 Ker zdaj živimo, če vi stojite trdno v Gospodu. 052 1TH 003 009 Kajti káko zahvalo moremo Bogu vrniti za vas, za vse veselje, s katerim se radujemo za vas pred Bogom svojim, 052 1TH 003 010 Noč in dan presilno proseč, da bi videli obličje vaše in dopolnili pogreške vere vaše. 052 1TH 003 011 On pa Bog in oče naš, in Gospod naš Jezus Kristus naj vodi pot našo k vam; 052 1TH 003 012 Vas pa naj Gospod napolni in obogati z ljubeznijo med seboj in do vseh, kakor smo tudi mi do vas; 052 1TH 003 013 Da utrdi srca vaša brez madeža v svetosti pred Bogom in očetom našim, o prihodu Gospoda našega Jezusa Kristusa z vsemi njegovimi svetimi. 052 1TH 004 001 V ostalem pa, bratje, prosimo vas in opominjamo v Gospodu Jezusu, da, kakor ste prejeli od nas, kako vam je živeti in Bogu ugajati, če dalje bolj rastete v tem; 052 1TH 004 002 Kajti veste, kake nauke smo vam dali po Gospodu Jezusu. 052 1TH 004 003 To namreč je volja Božja, posvečenje vaše, da se zdržujete kurbarije; 052 1TH 004 004 Da vé vsak izmed vas posodo svojo pridobiti si v posvečenji in časti; 052 1TH 004 005 Ne v poželenja strasti, kakor tudi pogani ne poznajoči Boga; 052 1TH 004 006 Da ne prestopate in ne prekanjate brata svojega v stvari; ker Gospod je kaznovatelj vsega tega, kakor smo vam tudi naprej povedali in pričali. 052 1TH 004 007 Kajti Bog nas ni poklical za nečistost, nego v posvečenje. 052 1TH 004 008 Zatorej kdor zameta, ne zameta človeka, nego Boga, njega, ki je tudi dal Duha svojega svetega med nas. 052 1TH 004 009 Za bratoljubje pa ni treba vam pisati; kajti sami ste od Boga učeni, ljubiti se med seboj; 052 1TH 004 010 Saj tudi ravnate tako z vsemi brati po vsej Macedoniji. Opominjamo pa vas, bratje, da vedno bolj rastete, 052 1TH 004 011 In da si prizadevate mirno živeti, in opravljate svoje, in delate sè svojimi rokami, kakor smo vam naročili; 052 1TH 004 012 Da živite spodobno pred njimi, ki so zunaj, in ne potrebujete nikogar. 052 1TH 004 013 Nočem pa, da bi ne vedeli, bratje, za pokojne, da se ne žalite, kakor tudi drugi, ki nimajo upanja. 052 1TH 004 014 Kajti če verujemo, da je Jezus umrl in vstal, tako bode tudi Bog pokojne po Kristusu peljal z njim. 052 1TH 004 015 To namreč vam pravimo v besedi Gospodovi, da mi živeči, ostali za prihod Gospodov, ne bodemo prehiteli pokojnih; 052 1TH 004 016 Ker Gospod sam bode v zapovedi, v glasu nadangelovem in v trombi Božji stopil dol z nebes, in mrtvi v Kristusu bodo vstali najprej. 052 1TH 004 017 Potem bodemo mi živeči, ostali, z njimi vred zgrabljeni v oblakih Gospodu naproti kvišku, in tako bodemo vedno z Gospodom. 052 1TH 004 018 Zato se opominjajte s temi besedami med seboj. 052 1TH 005 001 O časih pa in prilikah, bratje, ni treba da se vam piše; 052 1TH 005 002 Kajti sami veste na tanko, da dan Gospodov, kakor tat ponoči, tako pride; 052 1TH 005 003 Ko namreč pravijo: Mir in varnost, tedaj jih mahoma doleti poguba, kakor porodne bolečine nosečo, in ušli ne bodo. 052 1TH 005 004 Vi pa, bratje, niste v temi, da vas dan zagrabi kakor tat; 052 1TH 005 005 Vi vsi ste luči sinovi in sinovi dneva; nismo od noči ali temé. 052 1TH 005 006 Torej ne spimo kakor tudi drugi, nego čujmo in trezni bodimo. 052 1TH 005 007 Kajti speči spé ponoči, in upijanjajoči se upijanjajo se ponoči; 052 1TH 005 008 Mi pa, ki smo od dneva, bodimo trezni, ter oblecimo oklep vere in ljubezni, in za šlem upanje blaginje; 052 1TH 005 009 Kajti ni nas Bog pripravil za jezo, nego za zadobljenje blaginje po Gospodu našem Jezusu Kristusu, 052 1TH 005 010 Kateri je umrl za nas, da, naj čujemo ali spimo, z njem vred živimo. 052 1TH 005 011 Zato opominjajte se med seboj in izpodbujajte drug druzega, kakor tudi delate. 052 1TH 005 012 Prosimo pa vas, bratje, da znate nje, ki se trudijo med vami, in so vam predpostavljeni v Gospodu in vas svaré, 052 1TH 005 013 In da jih visoko čislate v ljubezni za njih delo. Mirujte med seboj. 052 1TH 005 014 Opominjamo pa vas, bratje, svarite neredne, prigovarjajte malodušnim, skrbite za slabotne, potrpežljivi boditi z vsemi. 052 1TH 005 015 Glejte, da ne vrne kdo komu hudega za hudo, nego vedno za dobrim hodite med seboj in proti vsem. 052 1TH 005 016 Radujte se vedno! 052 1TH 005 017 Molite neprestano! 052 1TH 005 018 Hvaležni bodite v vsem; kajti to je volja Božja v Kristusu Jezusu za vas. 052 1TH 005 019 Duha ne gasite. 052 1TH 005 020 Prerokovanj ne zaničujte. 052 1TH 005 021 Poskusite vse, dobro ohranite. 052 1TH 005 022 Vsakoršnega hudega se zdržujte. 052 1TH 005 023 On pa, Bog mirú, posvéti vas cele, in duh vaš popoln, in duša in telo naj se ohrani brez krivice o prihodu Gospoda našega Jezusa Kristusa. 052 1TH 005 024 Zvest je, ki vaš kliče, kateri bode tudi storil. 052 1TH 005 025 Bratje, molite za nas. 052 1TH 005 026 Pozdravite brate vse v svetem poljubu. 052 1TH 005 027 Rotim vas pri Gospodu, da se naj list bere vsem svetim bratom. 052 1TH 005 028 Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa z vami! Amen. Tesaloničanom list prvi pisan iz Atén. # # BOOK 053 2TH 2 Thessalonians 2 Tesaloničanom 053 2TH 001 001 Pavel in Silvan in Timotej občini Tesaloničanov v Bogu očetu našem in Gospodu Jezusu Kristusu: 053 2TH 001 002 Milost vam in mir od Boga očeta našega in Gospoda Jezusa Kristusa. 053 2TH 001 003 Zahvaljevati se dolžni smo Bogu vedno za vas, bratje, kakor je spodobno, ker se močno množi vera vaša, in raste ljubezen vsakega izmed vas vseh med seboj; 053 2TH 001 004 Tako da se mi sami hvalimo za vas v občinah Božjih, zaradi stanovitnosti vaše in vere v vseh preganjanjih vaših in stiskah, katere prebivate; 053 2TH 001 005 Znamenje pravične sodbe Božje, da se za vredne spoznate kraljestva Božjega, za katero tudi trpite: 053 2TH 001 006 Če je res pravično pri Bogu vračati stisko njim, ki vas stiskajo, 053 2TH 001 007 In vam stiskanim počitek z nami, v razodenji Gospoda Jezusa z neba z angeli moči njegove, 053 2TH 001 008 V ognji plamena, kaznujočega njé, ki ne poznajo Boga, in ne slušajo evangelja Gospoda našega Jezusa Kristusa, 053 2TH 001 009 Kateri bodo za kazen trpeli večno pogubo izpred obličja Gospodovega in izpred slave moči negove, 053 2TH 001 010 Kader bode prišel, da se oslavi v svetih svojih, in da se mu čudijo vsi verujoči (ker se je verovalo pričanje naše pri vas) tisti dan. 053 2TH 001 011 Za kar tudi vedno molimo za vas, da vas vredne spozna poklica naš Bog, in napolni vse dopadajenje dobrote in delo vere v moči, 053 2TH 001 012 Da se oslavi ime Gospoda našega Jezusa Kristusa v vas, in vi v njem, po milosti Boga našega in Gospoda Jezusa Kristusa. 053 2TH 002 001 Prosimo pa vas, bratje, za prihod Gospoda našega Jezusa Kristusa in shod naš z njim, 053 2TH 002 002 Da se ne daste hitro oplašiti umu, in se ne ustrašite, ne po duhu ne po besedi, ne po pismu, kakor da je od nas, da je blizu dan Kristusov. 053 2TH 002 003 Naj vas nihče ne preslepi nikakor; ker če ne pride prej odpad, in se razodene človek greha, pogube sin, 053 2TH 002 004 Kateri se upira in spenja zoper vse, kar se kliče Bog ali čestitost, tako da se samega posadi v svetišče Božje kakor Boga in se kaže da je Bog. 053 2TH 002 005 Ali se ne spominjate, da sem, bivajoč še pri vas, rekel vam to? 053 2TH 002 006 In sedaj, kaj zadržuje, veste, da se ne razodene o svojem času. 053 2TH 002 007 Kajti že deluje skrivnost krivice, samo da se on, ki zadržuje, odpravi skoraj; 053 2TH 002 008 In tedaj se bode razodel krivični, katerega bode Gospod uničil z dihom svojih ust in pokončal s prikaznijo svojega prihoda: 053 2TH 002 009 Katerega prihod je po kreposti satanovi v vsej moči in znamenjih in čudežih laži, 053 2TH 002 010 In v sleherni prevari krivice v pogubljenih, za to ker niso sprejeli ljubezni resnice, da bi se rešili; 053 2TH 002 011 In zato jim bode Bog poslal krepost zmotnjave, da verujejo láži: 053 2TH 002 012 Da bodejo sojeni vsi, kateri niso verovali resnici, nego jim je ugajala krivica. 053 2TH 002 013 Mi pa smo dolžni zahvaljevati se Bogu vedno za vas, bratje ljubljeni od Gospoda, ker vas je Bog izvolil od začetka v blaginjo v posvečevanji Duha in veri resnice, 053 2TH 002 014 Za kar vas je poklical po evangelji našem, v zadobljenje slave Gospoda našega Jezusa Kristusa. 053 2TH 002 015 Zatorej stójte trdno, bratje, in hranite izročila, katerih ste se učili, bodi si po besedi, bodi si po listu našem. 053 2TH 002 016 Sam pa Gospod naš Jezus Kristus in Bog in oče naš, ki nas je ljubil in dal nam večno tolažbo in dobro upanje v milosti, 053 2TH 002 017 Potolaži naj srca vaša in potrdi vas v sleherni dobri besedi in delu. 053 2TH 003 001 V ostalem, molite, bratje, za nas, da se širi beseda Gospodova in slaví, kakor tudi pri vas, 053 2TH 003 002 In da se rešimo nespametnih in hudobnih ljudî; kajti vera ni vseh. 053 2TH 003 003 Zvest pa je Gospod, kateri vas bode utrdil in branil zlega, 053 2TH 003 004 Zaupamo pa v Gospodu vam, da kar vam naročamo, tudi delate in bodete delali. 053 2TH 003 005 Gospod pa naj vodi srca vaša v ljubezen Božjo, in v stanovitnost Kristusovo. 053 2TH 003 006 Naročamo pa vam, bratje, v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa, da se ogibljete vsakega brata, kateri živi neredno in ne po sporočilu, katero je prejel od nas. 053 2TH 003 007 Kajti sami veste, kako je nas posnemati treba; 053 2TH 003 008 Ker nismo bili neredni med vami, in ne zastonj kruha jedli od koga, nego s trudom in težavo smo delali noč in dan, da bi ne nadlegovali koga izmed vas; 053 2TH 003 009 Ne da bi ne imeli oblasti, nego da se vam damo v zgled, da nas posnemate. 053 2TH 003 010 Saj smo tudi, ko smo bili pri vas, to naročali vam, da če kdo noče delati, naj tudi ne jé. 053 2TH 003 011 Čujemo namreč, da nekateri med vami neredno živé, in ne delajo nič, nego pečajo se z nepotrebnim. 053 2TH 003 012 Takim pa naročamo in jih opominjamo po Gospodu našem Jezusu Kristusu, da naj v miru delajoč svoj kruh jedó. 053 2TH 003 013 Vi pa, bratje, ne opešajte v dobrem dejanji. 053 2TH 003 014 Če pa kdo ne sluša besede naše po listu, njega zaznamovajte, in ne pečajte se z njim, da ga bode sram; 053 2TH 003 015 In ne imejte ga za sovražnika, nego svarite kakor brata. 053 2TH 003 016 On pa, Gospod mirú, daj vam mir vedno, vsakoršen. Gospod z vami vsemi! 053 2TH 003 017 Pozdrav z mojo roko Pavlovo, kar je znamenje v vsakem listu; tako pišem. 053 2TH 003 018 Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa z vsemi vami! Amen. Tesaloničanom list drugi pisan iz Atén. # # BOOK 054 1TI 1 Timothy 1 Timoteju 054 1TI 001 001 Pavel apostelj Jezusa Kristusa, po povelji Boga rešitelja in Gospoda Jezusa Kristusa, upanja našega, 054 1TI 001 002 Timoteju, pravemu otroku v veri: milost, usmiljenje, mir od Boga očeta našega in Kristusa Jezusa, našega Gospoda! 054 1TI 001 003 Kakor sem te prosil, da ostani v Efezu, potujoč v Macedonijo, da zapoveš nekim, naj ne učé drugače, 054 1TI 001 004 In naj se ne ubijajo z basnimi in rodopisi brez konca, kateri napravljajo bolj prepire nego izpodbujevanje Božje v veri. 054 1TI 001 005 Namen pa zapovedi je ljubezen iz srca čistega in dobre vesti in vere nehinavske; 054 1TI 001 006 Kar so nekateri izgrešivši obrnili se v prazno besedovanje, 054 1TI 001 007 Hoteč biti postavouki, dasi ne umejo, ne kaj govoré, ne kaj trdijo. 054 1TI 001 008 Vemo pa, da je postava dobra, če jo kdo postavno rabi, 054 1TI 001 009 Vedóč to, da za pravičnega ni postavljena postava, nego za nepostavne in uporne, brezbožne in grešnike, nesvete in posvetne, očeta in matere ubijalce, ljudomorce, 054 1TI 001 010 Kurbirje, moželežnike, ljudokradeže, lažnike, krivoprisežnike, in kar druzega nasprotuje zdravemu uku, 054 1TI 001 011 Po evangelji slave Boga blaženega, kateri se je meni izročil. 054 1TI 001 012 In hvaležen sem njemu, ki me krepčá, Kristusu Jezusu Gospodu našemu, da me je za zvestega imel in postavil me v službo, 054 1TI 001 013 Ki sem bil prej preklinjalec in preganjalec in silovitnik; ali usmiljenje sem zadobil, ker sem neveden delal v neveri; 054 1TI 001 014 Preobila pa je bila milost Gospoda našega z vero in ljubeznijo v Kristusu Jezusu. 054 1TI 001 015 Resnična beseda in vsega sprejema vredna, da je Kristus Jezus prišel na svet, grešnike rešit, katerih prvi sem jaz. 054 1TI 001 016 Ali za to sem usmiljenje zadobil, da bi v meni prvem Kristus pokazal vso svojo potrpežljivost za zgled njim, ki bodo verovali vanj za večno življenje. 054 1TI 001 017 Kralju pa svetov, neminljivemu, nevidnemu, samemu modremu Bogu, čast in slava na vekov veke! Amen. 054 1TI 001 018 To zapoved ti naročam, Timotej otrok, po predhodnjih prerokovanjih o tebi, da biješ v njih lepi boj, 054 1TI 001 019 Imajoč vero in dobro vest, katero so nekateri od sebe pahnili ter ponesrečili se v veri; 054 1TI 001 020 Med katerimi je Himenej in Aleksander, katera sem izročil satanu, da se učita ne preklinjati. 054 1TI 002 001 Opominjam torej pred vsem, naj se napravljajo prošnje, molitve, klicanja, zahvaljevanja za vse ljudî, 054 1TI 002 002 Za kralje in vse prvake, da živimo mirno in tiho življenje v vsej pobožnosti in poštenosti. 054 1TI 002 003 Kajti to je dobro in prijetno pred Bogom rešiteljem našim, 054 1TI 002 004 Kateri hoče, da se rešijo vsi ljudje in pridejo do spoznanja resnice. 054 1TI 002 005 Kajti eden je Bog, eden tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, 054 1TI 002 006 Kateri se je dal v odkupnino za vse, pričanje o svojem času, 054 1TI 002 007 Za kar sem bil jaz postavljen glasnik in apostelj (resnico govorim v Kristusu, ne lažem), učenik poganov v veri in resnici. 054 1TI 002 008 Hočem torej, da možjé molijo v vsakem kraji, roke svete dvigajoč brez jeze in pregovarjanja. 054 1TI 002 009 Isto tako tudi žene v spodobni opravi, da se naj dičijo sè sramežljivostjo in poštenostjo, ne v kitah ali zlatu ali biserih, ali dragi obleki, 054 1TI 002 010 Nego (kar se spodobi ženskim, katere so bogoslužnost obljubile, ) z dobrimi deli. 054 1TI 002 011 Ženska naj se mirno uči v vsej podložnosti. 054 1TI 002 012 Ženski pa učiti ne dovolim, ne gospodovati možu, nego v miru biti; 054 1TI 002 013 Kajti Adam je bil prvi vstvarjen, potem Eva; 054 1TI 002 014 In Adam ni bil prevaran, žena pa je prevarana prišla v pregreho; 054 1TI 002 015 Rešila pa se bode z detorodstvom, ako ostanejo v veri in ljubezni in posvečevanji s poštenostjo. 054 1TI 003 001 Resnična beseda: Če kdo išče predstojništva, želi lepega dela. 054 1TI 003 002 Predstojnik torej treba da je brez napake, ene žene mož, trezen, zméren, spodoben, gostoljuben, dober učitelj; 054 1TI 003 003 Ne pijanec, ne pretepalec, ne grdega zaslužka; nego odjenljiv, ne prepirčen, ne denarja lakomen; 054 1TI 003 004 Svoji hiši dober gospodar, otroke strahujoč z vso spodobnostjo; 054 1TI 003 005 (Če pa kdo svoji hiši gospodariti ne zná, kako bode skrbel za občino Božjo?) 054 1TI 003 006 Ne novinec, da napihnen ne pade v sodbo hudičevo. 054 1TI 003 007 Treba pa tudi, da ima dobro pričanje od vnanjih, da ne pade v očitanje in past hudičevo. 054 1TI 003 008 Pomočniki isto tako spodobni, ne dvojezični, ne mnogemu vinu vdani, ne grdega zaslužka; 054 1TI 003 009 Imajoč vere skrivnost v čisti vesti. 054 1TI 003 010 A tudi ti naj se najprej presodijo, potem naj bodejo pomočniki, ko so neoponosni. 054 1TI 003 011 Ženske isto tako spodobne, ne obrekljive; trezne, zveste v vsem. 054 1TI 003 012 Pomočniki naj bodejo ene žene možjé, otrokom dobri gospodarji in svojim hišam. 054 1TI 003 013 Kateri so bili namreč dobri pomočniki, pridobé si lepo stópinjo, in veliko zaupanje v veri, ki je v Kristusu Jezusu. 054 1TI 003 014 To ti pišem, upajoč, da pridem prej k tebi; 054 1TI 003 015 Če se pa mudim, da veš, kako se je treba vesti v hiši Gospodovi, ki je občina Boga živega, stolp in podzidje resnice. 054 1TI 003 016 In po vseh mnenji velika je pobožnosti skrivnost; Bog se je razodel v mesu, opravičil v Duhu, prikazal se angelom, oznanjal poganom, verovan bil na svetu, kvišku vzet v slavi. 054 1TI 004 001 Duh pa izrečno govori, da bodejo v poslednjih časih nekateri odpadli od vere, držeč se lažnjivih klatiduhov in naukov hudičevih, 054 1TI 004 002 V licemérstvu lažigovórnikov, zaznamovanih v lastni vesti, 054 1TI 004 003 Ki branijo ženiti se in možiti, in zapovedujejo zdrževati se jedil, katera je Bog vstvaril za uživanje sè zahvaljevanjem vernim in njim, ki so spoznali resnico. 054 1TI 004 004 Kajti vsaka stvar Božja je dobra in nič ni da bi se zamotalo, ako se prejemlje sè zahvaljevanjem; 054 1TI 004 005 Kajti posvečuje se po besedi Božji in molitvi. 054 1TI 004 006 To naročajoč bratom, bodeš dober pomočnik Jezusa Kristusa, vzrejen v besedah vere, in dobrega nauka, po katerem hodiš. 054 1TI 004 007 Posvetne pa in starobabje basni zavračaj; vadi se pa v pobožnosti. 054 1TI 004 008 Kajti telesna vaja je za malo koristna; pobožnost pa je za vse koristna, ker ima obljubo življenja sedanjega in prihodnjega. 054 1TI 004 009 Resnična beseda in vsega sprejema vredna; 054 1TI 004 010 Kajti za to se tudi trudimo in sramotimo, ker smo upanje svoje postavili v Boga živega, kateri je rešitelj vseh ljudî, sosebno vérnih. 054 1TI 004 011 Zapovedúj to in úči! 054 1TI 004 012 Nihče naj ne zaničuje mladosti tvoje, nego zgled bodi vérnim v besedi, v vedenji, v ljubezni, v duhu, v veri, v čistosti. 054 1TI 004 013 Dokler pridem, skrbi za branje, opominjanje, podučevanje. 054 1TI 004 014 Ne zanemarjaj darú v sebi, kateri ti je bil dan po preroštvu s pokladanjem rok starejšinstva. 054 1TI 004 015 To premišljaj, v tem bivaj, da bode napredek tvoj očiten v vsem. 054 1TI 004 016 Pazi nase in na úk; stanoviten bodi v tem; kajti to delajoč rešil bodeš sebe in njé, ki te poslušajo. 054 1TI 005 001 Nad starejšim se ne hudúj, nego opominjaj ga kakor očeta; mlajše, kakor brate; 054 1TI 005 002 Žene starejše, kakor matere; mlajše, kakor sestre, v vsej čistosti. 054 1TI 005 003 Vdove spoštuj, prave vdove. 054 1TI 005 004 Ako pa ima kaka vdova otroke ali vnuke, učé se naj najprej pobožnosti do svoje hiše in povračevati roditeljem. Kajti to je dobro in prijetno pred Bogom. 054 1TI 005 005 Prava vdova pa in samica ima upanje v Boga in je stanovitna v prošnjah in molitvah noč in dan; 054 1TI 005 006 Razuzdana pa je živa mrtva. 054 1TI 005 007 In to zapoveduj, da bodejo brez napake. 054 1TI 005 008 Ako pa kdo ne skrbi za svoje, zlasti pa za domače, zatajil je véro, in hujši je od nevernega. 054 1TI 005 009 Vdova naj se izvoli ne pod šestdesétimi leti, bivša enega moža žena; 054 1TI 005 010 V dobrih delih izpričana, če je otroke izredila, če je tujce sprejemala, če je svetim noge umivala, če je stiskanim pomagala, če je za slehernim dobrim delom hodila. 054 1TI 005 011 Mlajše vdove pa zavračaj; ko so namreč pohotne postale po Kristusu, hočejo se možiti; 054 1TI 005 012 Imajoč očitanje, da so se izneverile prvi veri. 054 1TI 005 013 Zraven pa se tudi učé brez dela pohajkovati po hišah; in ne samo brez dela, nego tudi jezične in védečne, govoreč česar ni potreba. 054 1TI 005 014 Hočem torej, da naj se mlajše možé, otroke rodévajo, gospodinjijo, nobenega povoda ne dajó nasprotniku za obrekovanje. 054 1TI 005 015 Kajti že se jih je nekaj nazaj obrnilo za satanom. 054 1TI 005 016 Če ima kak veren, ali verna vdove, pomaga jim naj, in občina ne imej težave, da pomaga pravim vdovam. 054 1TI 005 017 Starejšine, kateri so dobri glavarji, naj se imajo za dvojne česti vredne, zlasti kateri se trudijo v besedi in uku. 054 1TI 005 018 Govori namreč pismo: "Volu mlatečemu ne zavezuj gobca;" in pa: "Vreden je delalec svojega plačila." 054 1TI 005 019 Zoper starejšino ne sprejemaj tožbe, razen na dve priči ali tri. 054 1TI 005 020 Grešeče svári vpričo vseh, da bodejo imeli tudi drugi strah. 054 1TI 005 021 Rotim pred Bogom in Gospodom Jezusom Kristusom in angeli izvoljenimi, da hraniš to brez predsodka in ne storiš ničesar po posebnem nagnenji. 054 1TI 005 022 Rók nikomur prenaglo ne pokladaj in ne udeležuj se tujih gréhov. Ohrani samega sebe čistega. 054 1TI 005 023 Ne bodi več vodopivec, nego uživaj po malo vina, zaradi želodca svojega in pogostih slabosti svojih. 054 1TI 005 024 Nekaterih ljudî grehi so očitni, gredó naprej v obsojo; nekaterim pa tudi za njimi gredó. 054 1TI 005 025 Tako so tudi dobra dela očitna, in ona, ki niso tako, ne dado se skriti. 054 1TI 006 001 Kateri so hlapci pod jarmom, naj imajo svoje gospode za vse česti vredne, da se ne govori pregrešno o Bogu in nauku. 054 1TI 006 002 Kateri pa imajo verne gospode, naj jih ne zaničujejo, ker so bratje; nego tem bolj naj služijo, ker so verni in ljubljeni, kateri sprejemajo dobroto. Tako úči in opominjaj. 054 1TI 006 003 Ako kdo drugače uči in ne pristopi zdravim besedam Gospoda našega Jezusa Kristusa in nauku k pobožnosti, 054 1TI 006 004 Oslepljen je in nič ne umé, nego boleha za pregovarjanji in besednimi prepiri, iz česar postane zavist, prepir, preklinjanje, natolcevanje; 054 1TI 006 005 Nepotrebni opravki ljudî popačenih v duhu in brez resnice, ki mislijo, da je pobožnost pridobivanje. Ogiblji se takih. 054 1TI 006 006 Je pa pridobivanje veliko pobožnost sè zadovoljnostjo. 054 1TI 006 007 Kajti ničesar nismo prinesli na svet, jasno, da tudi odnesti ne moremo ničesar; 054 1TI 006 008 Če pa imamo hrane in odeje, bodimo s tem zadovoljni. 054 1TI 006 009 Kateri pa hočejo biti bogati, padejo v izkušnjavo in past in mnoga poželenja nespametna in škodljiva, katera pogrezajo ljudî v pogubljenje in pogin. 054 1TI 006 010 Kajti vsega zlega korenina je lakomnost; njej vdani so nekateri zabredli od vere in prebodli se z mnogimi bolečinami. 054 1TI 006 011 Ti pa, o človek Božji, ogiblji se tega; hodi pa za pravico, pobožnostjo, vero, ljubeznijo, stanovitnostjo, krotkostjo. 054 1TI 006 012 Bij lepi boj vere; poprimi se večnega življenja, za katero si bil tudi poklican in si spoznal lepo spoznanje pred mnogimi pričami. 054 1TI 006 013 Naročam ti pred Bogom, ki vse oživlja, in Kristusom Jezusom, kateri je pričal pred Poncijem Pilatom lepo spoznanje, 054 1TI 006 014 Da hraniš zapoved brez madeža, brez napake, do prihoda Gospoda našega Jezusa Kristusa. 054 1TI 006 015 Katerega bode o svojem času prikazal blaženi in edini vladar, kralj kraljujočih in gospodujočih gospod, 054 1TI 006 016 Kateri ima sam neumrjočnost, v svetlobi bivajoč ne dohodni; katerega ni videl ljudî nobeden, in tudi videti ne more; njemu čast in moč večna! Amen. 054 1TI 006 017 Bogatinom na tem svetu naročaj, naj se ne prevzemajo; in naj ne zaupajo v bogastva negotovost, nego v Boga živega, kateri nam delí vsega obilo v uživanje; 054 1TI 006 018 Naj dobro delajo, bogati v dobrih delih, radodarni, podeljivi: 054 1TI 006 019 Naj si nabirajo zaklade v dobro podstavo za prihodnjost, da se poprimejo večnega življenja. 054 1TI 006 020 O Timotej, brani zalogo ogibajoč se posvetnega govoričenja in nasprotij krivo imenovane znanosti, 054 1TI 006 021 Katero spoznavajoč so nekateri izgrešili vero. Milost s teboj! Amen. Timoteju list prvi pisan iz Laodiceje, katera jo glavno mesto Frigije Pakacijane. # # BOOK 055 2TI 2 Timothy 2 Timoteju 055 2TI 001 001 Pavel apostelj Jezusa Kristusa po volji Božji za obljubo življenja v Kristusu Jezusu, 055 2TI 001 002 Timoteju otroku ljubljenemu: milost, usmiljenje, mir od Boga očeta in Kristusa Jezusa Gospoda našega. 055 2TI 001 003 Hvaležen sem Bogu, kateremu služim od pradedov v čisti vesti, ker te imam neprestano v spominu v molitvah svojih ponoči in podnevi, 055 2TI 001 004 Hrepeneč videti te, spominjajoč se solz tvojih, da se napolnim veselja; 055 2TI 001 005 Ker imam v mislih nelicemersko vero tvojo, katera je bivala najprej v babici tvoji Lojidi in materi tvoji Evniki, preverjen sem pa, da tudi v tebi. 055 2TI 001 006 Zaradi tega opominjam te, da upihaš blagodar Božji, kateri je v tebi po rók mojih pokladanji. 055 2TI 001 007 Kajti Bog nam ni dal duha boječnosti, nego moči in ljubezni in strahovanja. 055 2TI 001 008 Ne sramuj se torej pričanja Gospoda našega, ne mene, jetnika njegovega; nego z evangeljem vred trpi po moči Boga, 055 2TI 001 009 Kateri je nas rešil in poklical sè svetim poklicem: ne po delih naših, nego po svojem sklepu in milosti, dani nam v Kristusu Jezusu pred večnimi časi; 055 2TI 001 010 A razodeti sedaj po prihodu rešitelja našega Jezusa Kristusa, kateri je uničil smrt in obelodanil življenje in neminljivost po evangelji, 055 2TI 001 011 Za katerega sem bil jaz postavljen za glásnika in aposteljna in učitelja poganov; 055 2TI 001 012 Za tega delj tudi to trpim; toda ni me sram; vem namreč, v koga imam zaupanje, in preverjen sem, da je zmožen hraniti zalogo mojo za tisti dan. 055 2TI 001 013 Zgled imej zdravih beséd, katere si slišal od mene, v veri in ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu. 055 2TI 001 014 Dobro zalogo hrani po Duhu svetem, bivajočem v nas. 055 2TI 001 015 To veš, da so se odvrnili od mene vsi v Aziji, med katerimi je Figél in Hermogén. 055 2TI 001 016 Usmiljenje daj Gospod hiši Oneziforovi, ker me je mnogokrat oživil in se ni sramoval spon mojih, 055 2TI 001 017 Nego, ko je bil v Rimu, iskal me je z večjo gorečnostjo in našel. 055 2TI 001 018 Gospod mu daj usmiljenje najti od Gospoda tisti dan. In koliko je služboval v Efezu, sam bolje veš. 055 2TI 002 001 Ti torej, dete moje, ojači se v milosti, ki je v Kristusu Jezusu; 055 2TI 002 002 In kar si slišal od mene pred mnogimi pričami, tisto izročí vernim ljudém, kateri bodo zmožni tudi druge učiti. 055 2TI 002 003 Ti torej trpi, kakor dober vojak Jezusa Kristusa. 055 2TI 002 004 Nobeden vojskovalec se ne zapleta v opravila življenja, da je po volji vojskovodji. 055 2TI 002 005 Ako se pa kdo tudi bojuje, ne venča se, ako se ne bojuje postavno. 055 2TI 002 006 Ratár, ki se trudi, treba da najprej dobi od pridelkov. 055 2TI 002 007 Umej, kar pravim; Gospod ti namreč daj razum v vsem. 055 2TI 002 008 Spominjaj se, da je Jezus Kristus zbudil se od mrtvih, iz semena Davidovega, po evangelji mojem, 055 2TI 002 009 V katerem trpim do spón, kakor hudodelnik; ali beseda Božja ni vezana. 055 2TI 002 010 Zato vse pretrpim zaradi izvoljenih, da tudi oni zveličanje zadobé v Kristusu Jezusu z večno slavo. 055 2TI 002 011 Resnična je beseda, če smo namreč vred umrli, bodemo tudi vred živeli; 055 2TI 002 012 Če pretrpimo, bodemo tudi vred kraljevali; če ga zatajimo, bode tudi on nas zatajil; 055 2TI 002 013 Če smo nezvesti, on ostane zvest; zatajiti se ne more. 055 2TI 002 014 Tako opominjaj, roteč pred Gospodom, ne boriti se z besedami za nič prida, v pogubo poslušajočim. 055 2TI 002 015 Prizadevaj si izkušenega se storiti Bogu, delalca, ki ga ne bodi sram, ki prav ravná z besedo resnice. 055 2TI 002 016 Posvetnega pa govoričenja ogiblji se; kajti vedno bolj bodo napredovali v brezbožnosti, 055 2TI 002 017 In beseda njih bode razjedala kakor rak, 055 2TI 002 018 Izmed katerih je Himenej in Filet, katera sta izgrešila resnico, rekóč, da je že bilo vstajenje, in nekim vero motijo. 055 2TI 002 019 Trdna tla pa Božja stojé, imajoč ta pečat: "Gospod pozna svoje," in "Odstopi naj od krivice vsak, kdor imenuje ime Kristusovo." 055 2TI 002 020 V veliki hiši pa niso samo zlate in srebrne posode, nego tudi lesene in lončene in ene v čast, ene v nečast. 055 2TI 002 021 Ako se torej kdo oznaži téh, bode posoda v čast, posvečena in koristna Gospodu, pripravljena za sleherno dobro delo. 055 2TI 002 022 Mladostnih pa poželénj ogiblji se, nego hodi za pravico, vero, ljubeznijo, mirom z njimi, kateri Gospoda kličejo iz čistega srca. 055 2TI 002 023 Abotnih pa in neslanih prepirov iznebi se, vedóč, da rodévajo boje; 055 2TI 002 024 Hlapec pa Gospodov naj se ne bojuje, nego kroták bodi proti vsem, dober učitelj, potrpežljiv, 055 2TI 002 025 V krotkosti naj zavrača nasprotnike, ali jim morebiti Bog ne dá kdaj kesanja v spoznanje resnice, 055 2TI 002 026 In se iztreznijo iz pasti hudičeve, ko jih je vjel v voljo svojo. 055 2TI 003 001 To pa védi, da v zadnjih dnevih nastanejo težki časi. 055 2TI 003 002 Kajti ljudje bodejo samoljubni, lakomni, širokoustni, prevzetni, opravljivi, roditeljem nepokorni, nehvaležni, brezbožni, 055 2TI 003 003 Brezsrčni, nespravljivi, obrekljivi, nezmerni, grozoviti, nedobroljubni, 055 2TI 003 004 Izdajalci, vrtoglavi, napihneni; veselje bolj ljubeči nego Boga, 055 2TI 003 005 Ki imajo podobo pobožnosti, moč pa njeno tajé; in teh se ogiblji! 055 2TI 003 006 Izmed teh namreč so oni, ki se plazijo v hiše in v pest dobivajo obložene z grehi ženščine, katere goni mnogotero poželenje, 055 2TI 003 007 Katere se vedno učé, in nikdar ne morejo priti do spoznanja resnice. 055 2TI 003 008 Enako pa, kakor sta Janez in Jambrez ustavljala se Mojzesu, tako se tudi tí ustavljajo resnici, ljudjé popačeni na umu, malopridni za vero. 055 2TI 003 009 Ali napredovali ne bodo; kajti nespamet njihova bode vsem očita, kakor je bila tudi onih. 055 2TI 003 010 Ti pa si hodil za menoj v uku, vedenji, nameri, veri, prizanesljivosti, ljubezni, stanovitnosti; 055 2TI 003 011 Preganjanjih, trpljenjih, kakošna so me zadela v Antijohiji, v Ikoniji, v Listrih; kakošna preganjanja sem prestal; in iz vsega me je otél Gospod. 055 2TI 003 012 Vsi pa tudi, kateri hoté pobožno živeti v Kristusu Jezusu, bodo preganjani. 055 2TI 003 013 Hudobni pa in sleparski ljudje bodo napredovali v slabem, varali bodo in varani. 055 2TI 003 014 Ti pa ostani v tem, česar si se učil in se preveril, vedóč, od koga si se učil; 055 2TI 003 015 In da od mladih nóg póznaš sveta pisma, zmožna modriti te v zveličanje po veri, ki je v Kristusu Jezusu. 055 2TI 003 016 Vsako pismo je od Boga navdihneno in koristno za uk, za svarjenje, za opominjanje, za vzrejo v pravici; 055 2TI 003 017 Da bode popoln človek Božji, pripraven za vsako dobro delo. 055 2TI 004 001 Rotim torej jaz pred Bogom in Gospodom Jezusom Kristusom, kateri bode kdaj sodil žive in mrtve po prihodu svojem in po kraljestvu svojem, 055 2TI 004 002 Razglašaj besedo, ne odjenjaj o priliki, nepriliki; svári, kaznuj, opominjaj v vsej potrpežljivosti in uku. 055 2TI 004 003 Kajti bode čas, ko ne bodo prenašali zdravega uka, nego po lastnem poželenji kopičili si učitelje, ker jih ušesa srbé. 055 2TI 004 004 In od resnice bodo odvračali ušesa in obračali se k basnim. 055 2TI 004 005 Ti pa bodi trezen v vsem, trpi, delo opravljaj evangelista, izpolnjuj službo svojo. 055 2TI 004 006 Kajti jaz bodem skoraj žrtvovan, in ločitve moje čas je blizu. 055 2TI 004 007 Bojeval sem lepi boj, dopolnil ték, ohranil vero; 055 2TI 004 008 Že mi je pripravljen venec pravice, katerega mi podelí Gospod tisti dan, pravični sodnik; ne pa meni samo, nego tudi vsem, kateri so ljubili prihod njegov. 055 2TI 004 009 Prizadeni si, da prideš skoraj k meni. 055 2TI 004 010 Kajti Dema me je zapustil iz ljubezni do tega sveta, in potoval je v Tesaloniko; Krescent v Galacijo, Tit v Dalmacijo; 055 2TI 004 011 Luka je sam pri meni. Marka vzemi in pripelji sè seboj, kajti koristen mi je za pomočnika. 055 2TI 004 012 Tihika pa sem poslal v Efez. 055 2TI 004 013 Plašč, ki sem ga pustil v Troadi pri Karpu, prinesi gredé, in knjige, zlasti pergamene. 055 2TI 004 014 Aleksander kovač mi je storil mnogo hudega; povrni mu Gospod po delih njegovih! 055 2TI 004 015 Njega se tudi tí pazi, ker silno nasprotuje besedam našim. 055 2TI 004 016 O prvem zagovarjanji mojem ni mi bilo nikogar na strani, nego vsi so me bili zapustili; naj se jim ne všteva! 055 2TI 004 017 Gospod pa mi je bil na pómoč in ojačil me, da se po meni zvrši oznanilo, in ga čujejo vsi pogani; in otét sem bil levu iz žrela. 055 2TI 004 018 In otél me bode Gospod vsakega hudega dela in rešil v kraljestvo svoje nebeško; njemu slava na vekov veke! Amen. 055 2TI 004 019 Pozdravi Prisko in Akvilo, in Onezifora hišo. 055 2TI 004 020 Erast je ostal v Korintu; Trofima pa sem pustil bolnega v Miletu. 055 2TI 004 021 Prizadeni si, da prideš pred zimo. Pozdravlja te Evbúl in Pudent in Lin in Klavdija in bratje vsi. 055 2TI 004 022 Gospod Jezus Kristus z duhom tvojim! Milost z vami! Amen. Timoteju list drugi, prvemu glavarju izvoljenemu občine Efežanske, pisan iz Rima, ko je bil Pavel v drugič pred cesarjem Neronom. # # BOOK 056 TIT Titus Titu 056 TIT 001 001 Pavel hlapec Božji in apostelj Jezusa Kristusa, po veri izvoljenih Božjih in spoznanji resnice po pobožnosti; 056 TIT 001 002 Na zaupanje večnega življenja, katero je obljubil Bog resnični pred večnimi časi; 056 TIT 001 003 A o svojem času je razodel besedo svojo v naznanilu, katero je bilo meni izročeno po povelji rešitelja našega, Boga: 056 TIT 001 004 Titu, pravemu detetu po družni veri, milost, usmiljenje, mir od Boga očeta in Gospoda Jezusa Kristusa rešitelja našega! 056 TIT 001 005 Za to sem te pustil v Kreti, da popraviš pomanjkljivo, in nastaviš po mestu starejšine, kakor sem ti jaz ukazal; 056 TIT 001 006 Če je kdo neoponosen, ene žene mož, otroke imajoč verne, ki niso na glasu razuzdanosti, ali nepokorni. 056 TIT 001 007 Vladika namreč bodi neoponosen, kakor oskrbnik Božji, ne samovšečen, ne nagle jeze, ne pijanec, ne pretepalec, ne grdega zaslužka; 056 TIT 001 008 Nego gostoljuben, dobrega prijatelj, zmeren, pravičen, svet, zdržen, 056 TIT 001 009 Držeč se verne besede po uku, da bode zmožen tudi opominjati v zdravem uku, in izpodbijati nasproti govoreče. 056 TIT 001 010 Kajii mnogo je trdovratnih blebetačev in sleparjev, zlasti iz obreze, 056 TIT 001 011 katerim je treba usta zamašiti; kateri cele hiše narobe obračajo, učeč, česar bi ne smeli, za grd dobiček. 056 TIT 001 012 Rekel je nekdo izmed njih, lasten njih prorok: "Kréčani vedno lažniki, grde zveri, leni trebuhi." 056 TIT 001 013 To pričalo je resnično; zatorej jih svári osorno, da bodejo zdravi v veri, 056 TIT 001 014 Ne poslušajoč basni judovskih in ukazov ljudî, ki se obračajo od resnice. 056 TIT 001 015 Vse je čisto čistim; oskrunjenim pa in nevernim ni nič čisto; nego oskrunila sta se jim um in vest. 056 TIT 001 016 Boga pravijo da poznajo, v delih pa ga zatajujejo, ker so ljudje ostudni in nepokorni in za vsako dobro delo malo pridni. 056 TIT 002 001 Ti pa govórí, kar se spodobi zdravemu uku: 056 TIT 002 002 Da starci bodijo trezni, spodobni, zmerni, zdravi v veri, ljubezni, stanovitnosti; 056 TIT 002 003 Starke enako v vedenji, kakor se svetim spodobi, ne obrekljive, ne mnogemu vinu vdane, dobrega učiteljice, 056 TIT 002 004 Da svaré mlajše ženske, naj ljubijo može in otroke, 056 TIT 002 005 Spodobne bodo, čiste, dobre gospodinje, blagovoljne, pokorne svojim možém, da se ne preklinja Božja beseda. 056 TIT 002 006 Mlajše moške isto tako opominjaj, da naj bodo zmerni; 056 TIT 002 007 Stavi se vsem za zgled dobrih dél, v uku nopopačenost, dostojnost, zdravo besedo, neoporečno, 056 TIT 002 008 Da se nasprotnik osramoti, ker nima kaj slabega reči o vas. 056 TIT 002 009 Hlapci naj bodo pokorni svojim gospodom, v vsem ugodni, naj ne odgovarjajo, 056 TIT 002 010 Ne izmikajo, nego kažejo sleherno dobro zvestobo, da uk rešitelja našega Boga lepšajo v vsem. 056 TIT 002 011 Kajti prikazala se je milost Božja rešilna vsem ljudém, 056 TIT 002 012 Opominjajoč nas, da zatajivši brezbožnost in posvetno poželenje zmerno in pravično in pobožno živimo na tem svetu, 056 TIT 002 013 Čakajoč blaženega upanja in prikazni slave velikega Boga in zveličarja našega Jezusa Kristusa, 056 TIT 002 014 Kateri se je dal za nas, da bi nas rešil sleherne nepostavnosti in posvétil sebi za izbrano ljudstvo, goreče za vsa dobra dela. 056 TIT 002 015 Tako govóri in opominjaj in svári z vsem poudarkom! Nihče naj te ne zaničuje! 056 TIT 003 001 Opominjaj jih, da hodijo pokorni poglavarstvom in oblastim, poslušni, pripravljeni na vsako dobro delo; 056 TIT 003 002 Nikogar naj ne preklinjajo, naj ne bodo prepirčni, nego odjenljivi, kažejo naj sleherno krotkost proti vsem ljudém. 056 TIT 003 003 Bili smo namreč tudi mi nekdaj nespametni, neposlušni, tavajoči, služeči mnogoteremu poželenju in razveseljevanju, živeči v hudobnosti in nevoščljivosti, sovraštva vredni, sovražeč se med seboj; 056 TIT 003 004 Ko se je pa prikazala dobrota in ljudoljubnost rešitelja našega, Boga, 056 TIT 003 005 Rešil je nas, ne iz del v pravičnosti, katera smo mi storili, nego po usmiljenji svojem, po kopelji prerodbe in ponovljenja Duha svetega, 056 TIT 003 006 Katerega je obilo razlil nad nas po Jezusu Kristusu, rešitelji našem, 056 TIT 003 007 Da bi, opravičeni po milosti njegovi, dediči postali poleg upanja večnega življenja. 056 TIT 003 008 Resnična je beseda, in to hočem da potrdiš, da bode verujočim v Boga skrb dobra dela doprinašati; to je dobro in koristno ljudém. 056 TIT 003 009 Abotnih pa pregovarjanj in rodopisov in prepirov in bojev o postavi ogiblji se; brez koristi so namreč in veljave. 056 TIT 003 010 Strankarskega človeka odvrni, posvarivši ga enkrat in dvakrat, 056 TIT 003 011 Vedóč, da je ták popačen, in greši, so kam sebe obsoja. 056 TIT 003 012 Kader pošljem Artema k tebi ali Tihika, prizadeni si, da prideš k meni v Nikopolj; tam namreč sem prezimiti sklenil. 056 TIT 003 013 Zena postavouka in Apola pridno spremi, da ničesar ne pogrešata. 056 TIT 003 014 Učé se naj pa tudi naši dobra dela doprinašati za silne potrebe, da ne bodo brez sadú. 056 TIT 003 015 Pozdravljajo te vsi pri meni. Pozdravi njé, ki nas ljubijo v veri. Milost z vami vsemi! Amen. Titu, občine krečanske prvemu izvoljenemu glavarju, pisano iz Nikopolja v Macedoniji. # # BOOK 057 PHM Philemon Filemonu 057 PHM 001 001 Pavel jetnik Kristusa Jezusa in Timotej brat, Filemonu ljubljenemu in sodelalcu našemu, 057 PHM 001 002 In Afiji ljubljeni in Arhipu sovojaku našemu in občini v hiši tvoji: 057 PHM 001 003 Milost vam in mir od Boga očeta našega in Gospoda Jezusa Kristusa! 057 PHM 001 004 Zahvaljujem se Bogu svojemu, vedno spominjajoč se tebe v molitvah svojih, 057 PHM 001 005 Ker slišim o ljubezni tvoji in veri, katero imaš do Gospoda Jezusa in do vseh svetih, 057 PHM 001 006 Da vkupnost vere tvoje krepka postane v spoznanji vsega dobrega, katero je v vas za Kristusa Jezusa. 057 PHM 001 007 Kajti veliko radost imamo in tolažbo zaradi ljubezni tvoje, ker so osrčja svetih poživila se po tebi, brat. 057 PHM 001 008 Zato, dasí imam veliko zaupanje v Kristusu ukazati ti, kar je spodobno, 057 PHM 001 009 Prosim te raji zaradi ljubezni, tak, kakoršen Pavel stari, sedaj pa tudi jetnik Jezusa Kristusa; 057 PHM 001 010 Prosim te za dete svoje, katéro sem rodil v sponah svojih, Onezima, 057 PHM 001 011 Tebi nekdaj nekoristnega, sedaj pa tebi in meni koristnega, katerega sem nazaj poslal; 057 PHM 001 012 Ti pa ga, to je osrčje moje, sprejmi! 057 PHM 001 013 Jaz bi ga bil rad ohranil pri sebi, da bi mi na mesti tebe služil v sponah evangelja; 057 PHM 001 014 A brez mnenja tvojega nisem hotel nič storiti, da dobrota tvoja ne bode kakor po sili, nego prostovoljna. 057 PHM 001 015 Kajti lahko da je bil zato nekaj časa ločen od tebe, da bi ga imel vekomaj; 057 PHM 001 016 Ne več za hlapca, nego nad hlapca, brata ljubljenega, sosebno meni, kolikanj bolj pa tebi, v mesu in v Gospodu. 057 PHM 001 017 Ako imaš torej mene za tovariša, sprejmi ga kakor mene. 057 PHM 001 018 Če ti je pa kaj žalega storil ali je dolžan, tisto meni vštej; 057 PHM 001 019 Jaz Pavel pišem sè svojo roko, jaz bodem plačal; da ti ne rečem, da si mi tudi še samega sebe dolžán. 057 PHM 001 020 Dà, brat, da bi jaz imel korist od tebe v Gospodu! Poživi osrčje moje v Gospodu! 057 PHM 001 021 Zaupajoč v pokorščino tvojo pišem ti, vedoč, da bodeš še več storil nego pravim. 057 PHM 001 022 Zraven pa pripravi mi tudi prenočišče. Kajti upam, da vam bodem podarjen po molitvah vaših. 057 PHM 001 023 Pozdravljajo vas Epafra, sojetnik moj v Kristusu Jezusu, 057 PHM 001 024 Mark, Aristarh, Dema, Luka, sodelalci moji. 057 PHM 001 025 Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa z duhom vašim! Amen. Filomenu pisano iz Rima po Onezimu hišniku. # # BOOK 058 HEB Hebrews Hebrejcem 058 HEB 001 001 Potem ko je Bog nekdaj mnogokratno in mnogolično očetom govoril v prerokih, 058 HEB 001 002 govoril nam je o teh zadnjih dnevih v sinu, Katerega je postavil za dediča vseh stvari, po katerem je tudi svetove naredil, 058 HEB 001 003 Kateri, odsvit slave in značaj bitja njegovega, in vse noseč z besedo moči svoje, po sebi storivši očiščenje grehov naših, sédel je na desnico veličastva v višavah, 058 HEB 001 004 In je tolikanj boljši postal od angelov, kolikor odličneje ime je dobil mimo njih. 058 HEB 001 005 Kajti kateremu je rekel izmed angelov: "Sin moj si ti, jaz sem te danes rodil?" In zopet: "Jaz mu bodem za očeta, in on mi bode za sina?" 058 HEB 001 006 In ko bode zopet prvorojenca vpeljal v svet, pravi: "In molijo ga naj vsi angeli Božji." 058 HEB 001 007 In angelom pravi: "On, ki dela angele svoje za vetrove in služabnike svoje za ognja plamen." 058 HEB 001 008 In sinu: "Prestol tvoj, o Bog, na veka vek. Pravičnosti žezlo je kraljestva tvojega žezlo. 058 HEB 001 009 Ljubil si pravico in sovražil nepostavnost. Zato te je pomazilil Bog, Bog tvoj, z radosti oljem pred tovariši tvojimi." 058 HEB 001 010 In: "Ti si s konca, Gospod, ustanovil zemljo, in rok tvojih dela so nebesa; 058 HEB 001 011 Njih bode konec, ti pa ostaneš; in vsa se bodo postarala kakor obleka, 058 HEB 001 012 In kakor plašč jih bodeš zvil, in izpremenila se bodo; ti pa si isti, in let tvojih ne bode konec." 058 HEB 001 013 Kateremu pa izmed angelov je rekel kdaj: "Sédi na desno meni, dokler ne položim sovražnikov tvojih za podnožje nogam tvojim?" 058 HEB 001 014 Niso li vsi služabni duhovi, v službo pošiljani za nje, ki imajo podedovati zveličanje? 058 HEB 002 001 Zato nam je treba tolikanj bolj paziti na to, kar smo slišali, da nam ne uide. 058 HEB 002 002 Če je namreč beseda po angelih govorjena postala gotova, in je vsak prestopek in neposluh dobil zasluženo plačilo, 058 HEB 002 003 Kako uidemo mi, v nemar pustivši toliko blaginjo, katero je s konca oznanil Gospod, a oni, ki so jo čuli, potrdili so jo do nas; 058 HEB 002 004 Zraven pa je Bog pričal sè znamenji in čudeži, in mnogoterimi močmi, in svetega Duha podeljevanjih, po volji svoji. 058 HEB 002 005 Kajti ni angelom podložil sveta prihodnjega, o katerem govorimo; 058 HEB 002 006 Pričal pa je nekdo nekjé, govoreč: "Kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da ga obiskuješ? 058 HEB 002 007 Za malo časa si ga ponižal pod angele: sè slavo in častjo si ga venčal, in postavil si ga nad dela rok svojih; 058 HEB 002 008 Vse si podložil pod noge njegove." Kajti podloživši mu vse, ni pustil ničesar ne podloženega mu; sedaj pa ne vidimo še, da bi mu bilo vse podloženo. 058 HEB 002 009 Njega pa, ki je za malo časa ponižan pod angele, gledamo Jezusa, po trpljenji smrtnem, sè slavo in častjo venčanega, da po milosti Božji okusi smrt za vse. 058 HEB 002 010 Kajti spodobilo se mu je, za katerega je vse in po katerem je vse, ko je mnogo sinov v slavo peljal, početnika njih zveličanja popolniti s trpljenjem. 058 HEB 002 011 Kajti posvečujoči in posvečeni so iz enega vsi; za to se ne sramuje imenovati jih brate, govoreč: 058 HEB 002 012 Oznanjal bodem ime tvoje bratom svojim, sredi občine bodem ti prepeval." 058 HEB 002 013 In zopet: "Jaz mu bodem zaupal." in zopet: "Glej, jaz in otročiči, katere mi je Bog dal." 058 HEB 002 014 Ker so torej otročiči udeležili se mesa in krvi, je tudi enako udeležil se njih, da bi sè smrtjo uničil njega, ki je imel smrti moč, to je: hudiča, 058 HEB 002 015 In rešil tiste, kateri so v strahu smrti v vsem življenji bili v sužnjosti sponah. 058 HEB 002 016 Saj se pač ne poteza za angele, nego za seme Abramovo se poteza. 058 HEB 002 017 Zato se je moral v vsem enacega storiti bratom, da postane usmiljen in zvest višji duhovnik pred Bogom, da poravná ljudstva grehe. 058 HEB 002 018 Kajti v kolikor je sam trpel in izkušen bil, more pomagati izkušanim. 058 HEB 003 001 Zatorej, bratje sveti, poklica nebeškega deležni, ozirajte se v poslanca in višjega duhovnika spoznanja našega, Kristusa Jezusa; 058 HEB 003 002 Kateri je zvest njemu, ki ga je naredil, kakor tudi Mojzes v vsej hiši njegovi. 058 HEB 003 003 Večje slave namreč je bil ta za vrednega spoznan mimo Mojzesa, potem kakor ima večjo čast od hiše on, ki jo je napravil; 058 HEB 003 004 Kajti vsako hišo napravi kdo; on pa, ki je vse naredil, je Bog. 058 HEB 003 005 In Mojzes je bil zvest v vsej hiši njegovi, kakor služabnik v pričanje tistega, kar se je imelo oznanjati; 058 HEB 003 006 Kristus pa, kakor sin čez hišo svojo; katerega hiša smo mi, ako zaupanje in slavo upanja ohranimo trdno do konca. 058 HEB 003 007 Zatorej (kakor govori Duh sveti: "Danes, ko začujete glas njegov, 058 HEB 003 008 Ne odrevenite src svojih, kakor o razdražbi, o dnevi izkušnjave v puščavi, 058 HEB 003 009 Kjer so me izkušali očetje vaši, presojali me in videli dela moja štirideset let; 058 HEB 003 010 Zato sem se razsrdil nad onim rodom in rekel: "Vedno tavajo v srci, oni pa niso spoznali potov mojih; 058 HEB 003 011 Tako da sem prisegel v jezi svoji: Ne vnidejo v pokoj moj.") 058 HEB 003 012 Glejte, bratje, da ne bode v kom izmed vas hudobnega srca nevere, da odpade od Boga živega; 058 HEB 003 013 Nego opominjajte se vsak dan, dokler se še kliče "danes", da se ne odreveni kdo izmed vas v zmoti greha; 058 HEB 003 014 Kajti deležni smo postali Kristusa, ako le začetek zaupanja trdno ohranimo do konca; 058 HEB 003 015 V tem, ko pravi: "Danes, ko začujete glas njegov, ne odrevenite src svojih, kakor o razdražbi." 058 HEB 003 016 Kajti nekateri so slišali in razdražili se, a ne vsi, kateri so bili izšli iz Egipta po Mojzesu. 058 HEB 003 017 Nad katerimi pa se je srdil štirideset let? Ne nad njimi, ki so bili grešili, katerim so udje pali v puščavi? 058 HEB 003 018 Katerim pa je prisegel, da ne vnidejo v pokoj njegov, če ne njim, kateri so bili nepokorni? 058 HEB 003 019 In vidimo, da niso mogli vniti zaradi nevere. 058 HEB 004 001 Bojmo se torej, da se, ko je še ostala obljuba vniti v pokoj njegov, ne vidi, da je kdo izmed vas zaostal. 058 HEB 004 002 Kajti obljubo smo prejeli, kakor tudi oni; ali onim ni pomagala slišana beseda, ker ni bila pridružena veri njim, ki so slišali. 058 HEB 004 003 Kajti v pokoj vnidemo kateri smo verovali, kakor je rekel: "Da sem prisegel v jezi svoji: Ne vnidejo v pokoj moj," dasì so dela zvršena bila od ustanove svetá. 058 HEB 004 004 Kajti rekel je nekje o sedmem dnevi tako: "In počival je Bog sedmi dan od vseh dél svojih." 058 HEB 004 005 In v tem zopet: "Ne vnidejo v pokoj moj." 058 HEB 004 006 Ker je torej še pričakovati, da vnidejo nekateri vanj, in oni, kateri so prej obljubo prejeli, niso prišli noter zaradi nepokorščine, 058 HEB 004 007 Stavi zopet, neki dan: "Danes" v Davidu govoreč, čez toliko časa, kakor jo rečeno: "Danes, ko začujete glas njegov, ne odrevenite src svojih." 058 HEB 004 008 Kajti ako bi jih bil Jezus upokojil, ne bi potem govoril o drugem dnevi; 058 HEB 004 009 Torej čaka sobotni počitek ljudstva Božjega. 058 HEB 004 010 Kajti on, ki je prišel v pokoj njegov, počiva tudi sam od svojih dél, kakor od lastnih Bog. 058 HEB 004 011 Glejmo torej, da vnidemo v ón pokoj, da ne pade kdo v enakem zgledu nepokorščine. 058 HEB 004 012 Živa je namreč beseda Božja, in krepka in ostrejša nego vsak dvorezen meč in pridere noter do ločitve duše in duha, členovja in mozga, in je sodnik naklepov in misli srčnih; 058 HEB 004 013 In stvari ni skrite pred njim; vse pa je golo in razodeto očem njega, s katerim imamo opravek. 058 HEB 004 014 Ker imamo torej višjega duhovnika velikega, ki je prehodil nebesa, Jezusa sina Božjega, držímo se spoznanja. 058 HEB 004 015 Kajti nimamo višjega duhovnika, kateri bi ne mogel z nami trpeti slabosti naših, nego izkušanega v vsem enako razen greha. 058 HEB 004 016 Bližajmo se torej zaupno prestolu milosti, da zadobimo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč. 058 HEB 005 001 Kajti vsak višji duhovnik, kateri se jemlje izmed ljudî, postavlja se za ljudî, kar se tiče Boga, da prinaša darila in žrtve za grehe; 058 HEB 005 002 Kateri more potrpljenje imeti z nevednimi in tavajočimi, ker tudi njega se drži slabost; 058 HEB 005 003 In zaradi té mora, kakor za ljudstvo, tako tudi zase darovati za grehe. 058 HEB 005 004 In zase ne jemlje nihče časti, nego kogar Bog pokliče, kakor tudi Aron. 058 HEB 005 005 Tako tudi Kristus ni sebe poslavil, da je postal višji duhovnik, nego on, ki mu je govoril: "Sin moj si ti, jaz sem te danes rodil." 058 HEB 005 006 Kakor tudi drugjé pravi: "Ti, si duhovnik na vek po redu Melhizedekovem." 058 HEB 005 007 On je o dnevih mesa svojega prošnje in molitve z vpitjem silnim in solzami prinašal do njega, ki ga je mogel oteti smrti, in je uslišan in rešen bil iz groze, 058 HEB 005 008 In je, dasì sin, učil se po trpljenji pokorščine; 058 HEB 005 009 In popolnjen je postal njim vsem, ki so mu poslušni, večnega zveličanja začetnik; 058 HEB 005 010 Katerega je Bog imenoval višjega duhovnika po redu Melhizedekovem. 058 HEB 005 011 O tem nam je mnogo govoriti in kar je težko pojasniti, ker ste počasni postali na sluhu. 058 HEB 005 012 Kajti ko bi morali učitelji biti s časom, vas je zopet treba učiti, katere so začetne prvine izrekov Božjih, in postali ste mleka potrebni, in ne trde hrane. 058 HEB 005 013 Kajti vsak, kdor mleka dobiva, nevešč je besede pravice; kajti dete je; 058 HEB 005 014 Popolnih pa je trda hrana, njih, ki imajo po izkušnji počutke vajene za razločitev dobrega in hudega. 058 HEB 006 001 Zato pustivši začetno besedo Kristusovo obrnimo se k popolnosti, da ne polagamo zopet podstave kesanja od mrtvih dél in vere v Boga, 058 HEB 006 002 Učnih krstov in pokladanj rók in vstajanja mrtvih in večne sodbe. 058 HEB 006 003 In to bodemo storili, ako le Bog privoli. 058 HEB 006 004 Kajti nemogoče je one, kateri so bili enkrat razsvetljeni in so okusili dar nebeški in deležni postali Duha svetega, 058 HEB 006 005 In okusili lepo besedo Božjo, in prihodnjega življenja moči, 058 HEB 006 006 In so odpadli, zopet ponoviti v kesanje, ker zase zopet križajo sina Božjega in zasramujejo. 058 HEB 006 007 Kajti zemlja, katera je pila dež, ki često nanjo pada, in rodeva koristno zélišče njim, za katere se tudi obdeljuje, dobiva blagoslov od Boga. 058 HEB 006 008 Ako pa rodeva trnje in osat, malopridna je in prokletju blizu, katere konec je sežganje. 058 HEB 006 009 Prepričani pa smo za vas, ljubljeni, boljšega in k zveličanju vodéčega, če tudi tako govorimo. 058 HEB 006 010 Kajti Bog ni krivičen, da bi pozabil dela vašega, in truda ljubezni, katero ste izkazali v imé njegovo, ker ste stregli svetim in še strežete. 058 HEB 006 011 Želimo pa, da naj vsak izmed vas kaže isto gorečnost v izpolnitev upanja noter do konca, 058 HEB 006 012 Da ne postanete leni, nego posnemalci njih, ki z vero in stanovitnostjo zadobivajo obljube. 058 HEB 006 013 Kajti ko je bil Bog Abrahamu obljubil, prisegel je, ker ni imel pri kom večjem priseči, pri sebi samem, govoreč: 058 HEB 006 014 "Resnično, blagosloveč te bodem blagoslovil in množeč te bodem množil." 058 HEB 006 015 In tako je po stanovitnosti zadobil obljubo. 058 HEB 006 016 Ljudje namreč prisezajo pri večjem, in vse oporeke konec jim je v potrjenje prisega; 058 HEB 006 017 Zato je Bog, hoteč tolikanj bolj dedičem obljube pokazati neizpremenljivost sklepa svojega, posredoval s prisego, 058 HEB 006 018 Da bi po dveh nespremenljivih rečéh, v katerih ni mogoče, da bi bil Bog lagal, imeli krepko tolažilo kateri pribegamo poprijet se ponujanega tipanja, 058 HEB 006 019 Katero imamo kakor gotovo in trdno sidro duše, in katero prodira do znotraj pregrinjala, 058 HEB 006 020 Kamor je predhodnik za nas vstopil Jezus, postavši po redu Melhizedekovem višji duhovnik na vekomaj. 058 HEB 007 001 Kajti ta Melhizedek, kralj Salemski, duhovnik Boga najvišjega, kateri je bil naproti prišel Abrahamu vračajočemu se z boja kraljev, in blagoslovil ga, 058 HEB 007 002 Kateremu je tudi Abraham desetino podelil od vsega, (najprej tolmačen kralj pravice, potem pa tudi kralj Salemski, to je kralj mirú), 058 HEB 007 003 Brez očeta, brez matere, brez rodopisa, ne imajoč ne začetka življenja ne konca, nego prispodobljen sinu Božjemu ostane duhovnik za vedno. 058 HEB 007 004 Vidite pa, kolik je tá, kateremu je tudi desetíno dal od prvotnega plena Abraham očák. 058 HEB 007 005 In oni izmed sinov Levijevih, kateri prejemajo duhovništvo, imajo povelje odesetiniti ljudstvo po postavi; to je, brate svoje, dasì so izšli iz Abrahamovega ledja; 058 HEB 007 006 On pa, ki ne izhaja iz njih rodú, odesetinil je Abrahama, in blagoslovil je njega, ki je imel obljube; 058 HEB 007 007 A brez vsakega ugovora močnejše blagoslavlja slabše. 058 HEB 007 008 In tukaj jemljejo umrjoči ljudje desetine, tam pa on, za katerega se priča, da živi. 058 HEB 007 009 In, tako rekoč, po Abrahamu je bil tudi Levi, ki desetine prejema, odesetinjen; 058 HEB 007 010 Kajti še je bil v očetovih ledjah, ko mu je naproti prišel Melhizedek. 058 HEB 007 011 Če je bilo torej popolnjenje po Levijevem duhovništvu (ljudstvo namreč je na njegovi podlogi postavo prejelo), kaj še treba, da, "po redu Melhizedekovem" vstane drug duhovnik in se ne imenuje po redu Aronovem? 058 HEB 007 012 Kajti če se premení duhovništvo, treba da nastane tudi postave premena. 058 HEB 007 013 Za katerega se namreč to pravi, družnik je druzega rodú, iz katerega ni nobeden opravka imel z oltarjem. 058 HEB 007 014 Kajti znano je, da je iz Jude rodil se Gospod naš, za kateri rod ni Mojzes ničesar govoril o duhovništvu. 058 HEB 007 015 In še bolj znano je, če vstane po podobi Melhizedekovi drug duhovnik, 058 HEB 007 016 Kateri ni postal po postavi mesne zapovedi, nego po moči neminljivega življenja: 058 HEB 007 017 Priča namreč: "Ti si duhovnik na vek po redu Melhizedekovem. 058 HEB 007 018 Zgodí se namreč prejšnje zapovedi odprava, ker je bila nejaka in nekoristna; 058 HEB 007 019 Kajti ničesar ni popolnila postava, vpeljava pa boljšega upanja, po katerem se bližamo Bogu. 058 HEB 007 020 In v kolikor ne brez prisege, 058 HEB 007 021 (Oni namreč so duhovniki postali brez prisege; ta pa s prisego po njem, ki mu govori: "Prisegel je Gospod in ne bode se kesal, ti si duhovnik na vek po redu Melhizedekovem"), 058 HEB 007 022 Tolikanj boljše zaveze porok je postal Jezus. 058 HEB 007 023 In onih je več postalo duhovnikov, ker jim je smrt branila ostati; 058 HEB 007 024 Ta pa, ker ostane na vek, ima duhovništvo nepremenljivo; 058 HEB 007 025 Zato more tudi popolnem rešiti nje, kateri se po njem bližajo Bogu, ker vedno živi, da se potegne zanje. 058 HEB 007 026 Kajti tak višji duhovnik se nam je spodobil, svet, nedolžen, neoskrunjen, izločen od grešnikov in vzvišen nad nebesa, 058 HEB 007 027 Kateremu ni vsak dan potreba, kakor višjim duhovnikom, darí darovati najprej za svoje, potem za ljudstva grehe. Kajti to je storil enkrat za vselej, ko je sebe daroval. 058 HEB 007 028 Postava namreč stavi ljudî za višje duhovnike, imajoče slabost; beseda prisege pa poleg postave sina popolnjenega vekomaj. 058 HEB 008 001 Poglavitno pa pri tem, kar pravimo: višjega duhovnika imamo takega, kateri sedí na desnici prestola veličastva v nebesih; 058 HEB 008 002 Oskrbnik svetišča in šatora pravega, katerega je postavil Gospod in ne človek. 058 HEB 008 003 Kajti vsak višji duhovnik se postavlja, da prinaša darí in žrtve, zato je potreba, da ima tudi tá kaj, kar bi prinašal. 058 HEB 008 004 Ako bi namreč bil na zemlji, še duhovnik bi ne bil, ker so duhovniki, da dari darujejo po postavi, 058 HEB 008 005 Kateri služijo po podobi in senci stvarî nebeških, kakor je Mojzes ukaz prejel, ko je napravljal šator: "Glej", pravi namreč, "da narediš vse po zgledu pokazanem ti na gori. 058 HEB 008 006 Sedaj pa je dobil odličnejšo službo, za kolikor je tudi boljše zaveze srednik, katera je ustanovljena na boljših obljubah. 058 HEB 008 007 Ako bi bila namreč ona prva bila brez pogreška, ne bi se iskalo drugi mesto. 058 HEB 008 008 Kajti grajajoč jim pravi: "Glej, dnevi pridejo, govori Gospod, in s hišo Izraelovo in s hišo Judovo sklenem novo zavezo; 058 HEB 008 009 Ne po zavezi, katero sem storil z njih očeti, tisti dan, ko sem zgrabil njih roko, da bi jih izpeljal iz zemlje Egiptovske; ker oni niso ostali v zavezi moji, in jaz sem jih v nemar pustil, govori Gospod; 058 HEB 008 010 Ker to je zaveza, katero bodem sklenil s hišo Izraelovo, po tistih dnevih, govori Gospod: Postave svoje dam v njih misli, in v srca njih jih zapišem; in bodem jim za Boga, in oni mi bodejo za ljudstvo. 058 HEB 008 011 In ne učé naj vsak svojega bližnjega, in vsak svojega brata, rekoč: Spoznavaj Gospoda; ker poznali me bodo vsi, od njih malega do njih velikega; 058 HEB 008 012 Ker milosten bodem njih krivicam, in njih grehov in pregreškov njih ne bodem se več spominjal." 058 HEB 008 013 Ker pravi: "Novo," ostaral je prvo; kar pa je ostarano in se stara, je skoraj minilo. 058 HEB 009 001 Imel je pač tudi prvi šator pravice službe Božje in posvetno svetišče. 058 HEB 009 002 Šator namreč je bil napravljen prvi, v katerem je bil svečnik in miza in razpostava kruhov; kateri se imenuje Sveti. 058 HEB 009 003 Za drugim pa zagrinjalom šator imenovani: Najsvetejši, 058 HEB 009 004 Imajoč zlato kadilnico in skrinjo zaveze, od vseh strani zlatom okovano, v kateri zlati vrč z mano, in palica Aronova zeleneča, in ploče zaveze; 058 HEB 009 005 Nad njo pa Kerubi slave, obsenčujoči pokrov sprave, o čemur ni sedaj govoriti na drobno. 058 HEB 009 006 Ker je torej to tako napravljeno, vhajajo v prvi šator vedno duhovniki službo opravljat; 058 HEB 009 007 V druzega pa enkrat na leto sam višji duhovnik, ne brez krvi, katero daruje záse in za ljudstva pregreške; 058 HEB 009 008 Ker Duh sveti kaže to, da pot do svetišča ni še razodeta, dokler ima še stanje prvi šator; 058 HEB 009 009 Kateri je prilika za čas sedanji, v katerem se darujejo darovi in žrtve, ki ne morejo po zavesti popolniti službujočega, 058 HEB 009 010 Ker so samo z jedili vred in pijačami in različnim omivanjem in mesnimi navedbami do časa poprave naložene. 058 HEB 009 011 Kristus pa je prišel, višji duhovnik prihodnjih dobrót, in je šel skozi večji in popolnejši šator, ne z roko narejen, to je, ne tega stvarjenja, 058 HEB 009 012 Tudi ne po krvi kozlov in telét, nego po svoji krvi, enkrat za vselej v svetišče in je našel večno rešitev. 058 HEB 009 013 Kajti če bikov in kozlov in junice pepel, ki pokropi onečiščene, osvečuje za mesno čistost, 058 HEB 009 014 Kolikanj bolj bode kri Kristusa, kateri se je po Duhu večnem daroval brez madeža Bogu, očistila vest vašo mrtvih dél, da služite Bogu živemu? 058 HEB 009 015 In zato je nove zaveze srednik, da, ko se je zgodila smrt za rešenje grehov po prvi zavezi, poklicani obljubo zadobé večne dedščine. 058 HEB 009 016 Kajti kjer je oporoka, treba da se naznani smrt oporočnika; 058 HEB 009 017 Kajti oporoka je pri mrtvih veljavna, ker nikdar nima moči, kader živi oporočnik. 058 HEB 009 018 Zato se tudi prva ni ponovila brez krvi. 058 HEB 009 019 Ko je bil namreč Mojzes vsako zapoved po postavi oznanil vsemu ljudstvu, vzel je kri telét in kozlov z vodo in volno škarlatno in isopom, ter pokropil knjigo sámo in vse ljudstvo, govoreč: 058 HEB 009 020 "To je kri zaveze, katero je Bog vam zapovedal." 058 HEB 009 021 In tudi šator in vse orodje službe Božje pokropil je enako s krvjo. 058 HEB 009 022 In skoraj se vse očisti v krvi po postavi, in brez prelivanja krvi ne zgodí se odpuščenje. 058 HEB 009 023 Potrebno je torej, da se podobe nebeških stvarî s tem očiščajo, nebeške stvari same pa z boljšimi žrtvami mimo téh. 058 HEB 009 024 Kajti Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, podobo pravega, nego v samo nebo, prikazat se sedaj obličju Božjemu za nas; 058 HEB 009 025 Tudi ne, samega sebe večkrat darovat, kakor višji duhovnik vhaja v svetišče vsako leto s tujo krvjo; 058 HEB 009 026 (Kajti večkrat bi bil moral trpeti od ustanove sveta), sedaj pa se je enkrat prikazal po žrtvi svoji na konci sveta v izbrisanje greha. 058 HEB 009 027 In v kolikor je človeku namenjeno enkrat umreti, po tem pa sodba, 058 HEB 009 028 Tako se bode tudi Kristus, ko se je enkrat daroval, da bi nosil mnogih grehe, vdrugič brez greha prikazal njim v zveličanje, kateri ga pričakujejo. 058 HEB 010 001 Kajti ker ima postava senco prihodnjih dobrot, ne prave podobe stvarî, ne more z vsako leto istimi žrtvami, katere vedno darujejo, nikdar popolniti prihajajočih. 058 HEB 010 002 Kajti konec bi bilo njih darovanja, ker bi službo opravljajoči, enkrat očiščeni, več ne imeli zavesti grehov; 058 HEB 010 003 Nego v njih je spomin grehov vsako leto; 058 HEB 010 004 Nemogoče je namreč, da bi kri bikov in kozlov odvzemala grehe. 058 HEB 010 005 Zato prihajajoč na svet govori: "Žrtve in darú nisi hotel, telo pa si mi pripravil; 058 HEB 010 006 Žgalne daritve in za grehe niso ti bile po volji. 058 HEB 010 007 Tedaj sem rekel: Glej, prišel sem (na čelu knjige je pisano zame), da storim, Bog, voljo tvojo. 058 HEB 010 008 Zgoraj govoreč: Žrtve in darú in žgalnih daritev in za grehe nisi hotel, in niso ti bile po volji", katere se darujejo po postavi, 058 HEB 010 009 Tedaj je rekel: Glej, prišel sem, da storim, o Bog, voljo tvojo." Prvo odpravlja, da postavi drugo, 058 HEB 010 010 V kateri volji smo osvečeni po daritvi telesa Jezusa Kristusa enkrat za vselej. 058 HEB 010 011 In vsak duhovnik stoji vsak dan službujóč in iste žrtve večkrat darujoč, katere nikdar ne morejo odvzeti grehov; 058 HEB 010 012 On pa, darovavši eno žrtev za grehe, sédel je za večno na desnico Božjo, 058 HEB 010 013 In čaka za naprej, da se položé sovražniki njegovi za podnožje nog njegovih. 058 HEB 010 014 Kajti z eno daritvijo je za vedno popolnil nje, ki se posvečujejo. 058 HEB 010 015 Priča nam pa tudi Duh sveti; ko je namreč prej rekel: 058 HEB 010 016 "To je zaveza, katero bodem sklenil z njimi po tistih dnevih," govori Gospod: "Postave svoje dam v njih srca, in v njih misli jih zapišem;" 058 HEB 010 017 "In njih grehov in pregreškov ne bodem se več spominjal." 058 HEB 010 018 Kjer je pa odpuščenje teh, ni več daritve za grehe. 058 HEB 010 019 Ker imamo torej, bratje, trdno zaupanje na vhod v svetišče v krvi Jezusovi, 058 HEB 010 020 Katerega nam je ponovil kakor novo in živo pot skozi zagrinjalo, to je: meso svoje, 058 HEB 010 021 In duhovnega velikega čez hišo Božjo: 058 HEB 010 022 Pristopimo z resničnim srcem v popolnosti vere, v srcih pokropljeni in očiščeni od slabe vesti; 058 HEB 010 023 In na telesu omiti s čisto vodo, hranimo stanovitno spoznanje upanja, (zvest namreč je on, ki je obljubil), 058 HEB 010 024 In opazujmo se med seboj v izpodbujo ljubezni in dobrih del, 058 HEB 010 025 Ne zapuščajoč zbora svojega, kakor je enim navada, nego opominjajoč; in tolikanj bolj, ker vidite, da se bliža dan. 058 HEB 010 026 Ako namreč prostovoljno grešimo, potem ko smo prejeli spoznanje resnice, ni več čakati žrtve za grehe; 058 HEB 010 027 Ampak neko strašno pričakovanje sodbe in gorečnost ognja, kateri bode razjedal nasprotujoče. 058 HEB 010 028 Kdor je prelomil postavo Mojzesovo, umre brez usmiljenja na dve ali tri priče: 058 HEB 010 029 Koliko hujšo, menite, kazen bode zaslužil, kdor je sina Božjega teptal in kri zaveze, v kateri je posvečen bil, za nesveto imel in grešil zoper Duha milosti? 058 HEB 010 030 Poznamo namreč njega, ki je rekel: "Meni maščevanje, jaz bodem povračeval, govori Gospod;" in zopet: "Gospod bode sodil ljudstvo svoje." 058 HEB 010 031 Strašno je pasti v roke Boga živega! 058 HEB 010 032 Spomnite se pa prejšnjih dnî, v katerih ste razsvetljeni mnogi boj trpljenj prebili; 058 HEB 010 033 Nekaj v sramoti in stiski na ogled postavljeni, nekaj ker ste tako živečim tovariši postali; 058 HEB 010 034 Kajti tudi sè sponami mojimi ste usmiljenje imeli in rop blaga svojega z veseljem trpeli, spoznajoč, da imate v sebi boljše blago v nebesih in stanovitno. 058 HEB 010 035 Ne metajte torej od sebe trdnega zaupanja svojega, katero ima plačilo veliko. 058 HEB 010 036 Kajti stanovitnosti vam je potreba, da storivši voljo Božjo zadobite obljubo. 058 HEB 010 037 "Kajti nekaj malege še, in pride on, ki ima priti, in ne bode se mudil." 058 HEB 010 038 "Pravični pa iz vere bode živel", in: "Ako odjenja, duši moji ne bode po volji." 058 HEB 010 039 Mi pa nismo izmed njih, ki se umikajo v pogubo, nego ki verujejo v zadobljenje življenja. 058 HEB 011 001 Vera pa je trdno pričakovanje tistega, kar se upa, dokaz stvarî, katere se ne vidijo. 058 HEB 011 002 V tej namreč so starejši pričanje prejeli. 058 HEB 011 003 Po veri umemo, da so svetovi osnovani bili po besedi Božji, tako da ni iz prikazujočega se postalo, kar je vidno. 058 HEB 011 004 Po veri je daroval Abelj Bogu boljšo žrtev mimo Kajna, po kateri je bil izpričan za pravičnega, ker je Bog sam pričal po darovih, in po njej se še o mrtvem govori. 058 HEB 011 005 Po veri je bil Enoh umaknen, da ni videl smrti "in ni ga bilo najti, ker ga je bil Bog umaknil." Kajti pred umaknenjem svojim dobil je pričanje, "da je Bogu po volji." 058 HEB 011 006 Brez vere pa je nemogoče biti po volji; kajti verovati je treba njemu, kateri se bliža Bogu, da je in da postane plačevalec njim, ki ga iščejo. 058 HEB 011 007 Po veri je napravil Noe, na povelje, za to, kar se ni še videlo, v strahu Božjem skrinjo v rešenje hiše svoje; po njej je obsodil svet, in je postal dedič pravice po veri. 058 HEB 011 008 Po veri je slušal Abraham poklican, naj izide v kraj, katerega je imel dobiti v dedščino, in izšel je ne vedoč, kam ide. 058 HEB 011 009 Po veri je bival v deželi obljube kakor tuji, stanujoč v šatorih z Izakom in Jakobom sodedičema iste obljube. 058 HEB 011 010 Kajti čakal je mesta imajočega podstave, katerega zidar in stvarnik je Bog. 058 HEB 011 011 Po veri je tudi sama Sara zadobila moč ustanoviti seme in rodila je, zunaj pravega časa starosti, ker je za zvestega imela njega, ki je bil obljubil. 058 HEB 011 012 Zato jih je tudi od enega, in to umrlega, rodilo se kakor zvezd na nebu po številu, in kakor peska ob bregu morja bez števila. 058 HEB 011 013 Poleg vere so umrli ti vsi, ko niso prejeli obljub; temuč videli so jih od daleč, in prepričani bili in pozdravili jih in spoznali, da so tujci in priseljenci na zemlji. 058 HEB 011 014 Kateri namreč tako govoré, naznanjajo, da iščejo domovine. 058 HEB 011 015 In ko bi se bili spominjali one, iz katere so bili izšli, imeli bi bili čas obrniti se; 058 HEB 011 016 Sedaj pa hrepené po boljši, to je, nebeški; zato se jih Bog ne sramuje imenovati se njih Boga; pripravil jim je namreč mesto. 058 HEB 011 017 Po veri je daroval Abraham Izaka izkušan, in edinorojenca je daroval on, ki je bil prejel obljube, kateremu se je govorilo: 058 HEB 011 018 "V Izaku se ti bode imenovalo seme;" 058 HEB 011 019 Ker je pomislil, da more Bog tudi od mrtvih zbujati, od koder ga je tudi po priliki odnesel. 058 HEB 011 020 Po veri o prihodnjosti je Izak blagoslovil Jakoba in Ezava. 058 HEB 011 021 Po veri je Jakob umirajoč blagoslovil slehernega izmed sinov Jožefovih in: "molil je na konci palice njegove." 058 HEB 011 022 Po veri je Jožef umirajoč spominjal se izhoda sinov Izraelovih in naročal za kosti svoje. 058 HEB 011 023 Po veri so Mojzesa rojenega roditelji skrivali tri mesece, ker so videli, da je dete zalo; in niso se bali ukaza kraljevega. 058 HEB 011 024 Po veri je Mojzes, ko je bil velik postal, branil se imenovan biti sin hčere Faraonove, 058 HEB 011 025 Ker je raji hotel zlo trpeti z ljudstvom Božjim, nego imeti začasen užitek od greha; 058 HEB 011 026 Ker je imel sramoto Kristusovo za večje bogastvo nad zaklade v Egiptu; kajti oziral se je v povračilo. 058 HEB 011 027 Po veri je zapustil Egipt, ne boječ se jeze kraljeve; stanoviten namreč je bil, kakor da bi videl nevidnega. 058 HEB 011 028 Po veri je napravil pasho in polivanje s krvjo, da bi moritelj ne dotaknil se njih prvorojencev. 058 HEB 011 029 Po veri so pregazili rudeče morje kakor po suhem; Egipčani pa poskusivši to bili so pogoltneni. 058 HEB 011 030 Po veri je palo zidovje Jerihovo, okroženo sedem dnî. 058 HEB 011 031 Po veri Rahab kurba ni poginila z nevernimi, sprejemši oglednike v miru. 058 HEB 011 032 In kaj še govorim? Časa namreč mi bode primanjkovalo, ko bi pripovedoval o Gedeonu, Baraku in Samsonu in Jeftaji, Davidu in Samuelu in prerokih; 058 HEB 011 033 Kateri so po veri zmagovali kraljestva, delali pravico, dobivali obljube, levom žrela našili; 058 HEB 011 034 Ognja moč gasili, meča osti ubežavali, od bolezni ozdravevali, junaki v vojski postajali, napade odbijali tujcev. 058 HEB 011 035 Žene so dobivale po vstajenji mrtve svoje; drugi pa so bili mučeni, in niso sprejemali oproščenja, da zadobé boljše vstajenje; 058 HEB 011 036 Drugi pa so poskusili zasramovanje in bičanje, in pa vezî in ječe; 058 HEB 011 037 Bili so kamenjani, razrezani, izkušani, umrli so v smrti z mečem; hodili so v ovčjih, v kozjih kožah, v potrebi, v stiskah in težavah; 058 HEB 011 038 (Njih ni bil vreden svet), po puščavah tavajoč in gorah in brlogih in podzemeljskih jamah. 058 HEB 011 039 In vsi ti, pričanje prejemši po veri, niso dobili obljube, 058 HEB 011 040 Ker je bil Bog nekaj boljšega pred videl za nas, da bi se ne popolnili brez nas. 058 HEB 012 001 Zato tudi mi torej, ker imamo tako silo prič okrog sebe, vrzimo raz sebe vsako breme in greh, ki nas lahko obdá, ter prebimo v stanovitnosti naloženi nam boj; 058 HEB 012 002 Ozirajoč se v začetnika in izpolnjevalca vere Jezusa, kateri je za namenjeno mu veselje križ pretrpel, ne meneč se za sramoto in sedel na desnico Božjega prestola. 058 HEB 012 003 Pomislite namreč njega, ki je toliko prestal od grešnikov nasprotovanja proti sebi, da ne omagata pešajoč v dušah svojih. 058 HEB 012 004 Še niste do krvi ustavljali se v boji z grehom, 058 HEB 012 005 In pozabili ste tolažbe, katera z vami kakor sè sinovi govori: "Sin moj, ne puščaj v nemar pokore Gospodove, in ne omaguj, ko te kara. 058 HEB 012 006 Kogar namreč ljubi, pokori Gospod, in šiba vsakega sina, kateri mu je po volji." 058 HEB 012 007 Ako trpite pokoro, kaže se vam Bog kakor otrokom; kajti kje je sin, katerega ne pokori oče? 058 HEB 012 008 Ako ste pa brez pokore, katere so deležni postali vsi, torej ste nezakonski otroci in ne sinovi. 058 HEB 012 009 Dalje: mesa svojega očete smo imeli za pokoritelje in bali smo se jih, ali ne bodemo mnogo bolj podložni očetu duhov ter živeli? 058 HEB 012 010 Kajti oni so nas pokorili za malo dnî, kakor se jim je ljubilo, tá pa v korist, da bodemo deležni svetosti njegove. 058 HEB 012 011 Vsaka pokora pa se za sedaj ne zdí prijetna, nego da boli, pozneje pa daje njim, ki jih je vadila, miropolni sad pravice. 058 HEB 012 012 Zato dvignite omahujoče roke in šibeča se kolena," 058 HEB 012 013 In "ravne tire delajte sè svojimi nogami," da se hromo ne izključi, nego ozdravi. 058 HEB 012 014 Iščite mirú z vsemi, in posvečevanja, brez katerega nihče ne bode videl Gospoda; 058 HEB 012 015 Pazite, da kdo ne zaostane za milostjo Božjo, da ne požene kaka bridkosti korenina in ne dela napotja, in jih mnogo ne oskruni; 058 HEB 012 016 Da ne bode kdo kurbir ali posvetnjak kakor Ezav, kateri je za eno jed prodal prvorojenstvo svoje; 058 HEB 012 017 Kajti veste, da je tudi, ko je pozneje hotel zadobiti blagoslov, zavržen bil; kajti kosanju ni našel mesta, da si ga je sè solzami iskal. 058 HEB 012 018 Kajti pristopili niste k dotakljivi gori in z ognjem goreči in oblačju in temi in nevihti, 058 HEB 012 019 In trombe donenju in glasu beséd, katerega poslušalci so se branili, da se jim pridene beseda; 058 HEB 012 020 (Niso namreč prenašali ukaza. "Če se tudi žival dotakne gore, bode kamenjena ali sè strelo pobita". 058 HEB 012 021 In, tako strašna je bila prikazen, Mojzes je rekel: V strahu sem in trepetu; ) 058 HEB 012 022 Temuč pristopili ste h gori Sijonski in mestu Boga živega, Jeruzalemu nebeškemu, in mirijadam angelov, 058 HEB 012 023 Zboru in občini prvorojencev v nebesih zapisanih, in Bogu vseh sodniku, in duhovom pravičnih zveličanih, 058 HEB 012 024 In nove zaveze sredniku Jezusu, in krvi pokropljenja, boljše govoreči mimo Abelna. 058 HEB 012 025 Glejte, da se ne branite govorečega; če namreč oni niso ubežali, kateri so branili se ukazujočega na zemlji, veliko menj mi, ki se obračamo od njega, kateri je z nebes. 058 HEB 012 026 Glas njegov je zemljo potresel tedaj, sedaj pa je obljubil govoreč: "Še enkrat stresam jaz ne samo zemlje, nego tudi nebo". 058 HEB 012 027 Tisto: "še enkrat" pomeni premembo tistega, kar je bilo potreseno, kakor kaj narejenega; da ostane kar je nepotreseno. 058 HEB 012 028 Zato, prejemši kraljestvo nepotresno, imejmo hvaležnost, po kateri služimo po volji Bogu sè svetim strahom in grozo; 058 HEB 012 029 Kajti tudi "Bog naš je ogenj, ki pali". 058 HEB 013 001 Bratoljubje ostani. 058 HEB 013 002 Gostoljubnosti ne zabite! Z njo so namreč nevedoma nekateri sprejeli angele. 058 HEB 013 003 Spominjajte se jetnikov, kakor sojetniki; mučenih, kakor ste sami tudi v telesu. 058 HEB 013 004 Čestit bodi zakon pri vseh, in postelja neoskrunjena; kurbirje pa in prešestnike bode sodil Bog. 058 HEB 013 005 Srce nelakomno; zadovoljni s tem, kar je; kajti sam je rekel: "Ne odtegnem se ti in ne zapustim te." 058 HEB 013 006 Tako da zaupno govorimo: "Gospod mi je pomočnik, in ne bodem se bal, kaj mi bode storil človek." 058 HEB 013 007 Spominjajte se vodnikov svojih, kateri so vam oznanjali besedo Božjo; ozirajoč se v izhod njih življenja posnemajte vero. 058 HEB 013 008 Jezus Kristus je včeraj in danes isti in na veke. 058 HEB 013 009 Naukom mnogoterim in tujim ne dajte se motiti; kajti dobro je, da se srce pokrepča z milostjo, ne z jedmi, od katerih niso imeli prida, kateri so se z njimi pečali. 058 HEB 013 010 Imamo oltar, s katerega jesti ne smejo, kateri služijo šatoru; 058 HEB 013 011 Kajti katerih živali kri nosi višji duhovnik za grehe v svetišče, tistih trupla se sežigajo zunaj šatorišča; 058 HEB 013 012 Zato je tudi Jezus, da bi z lastno krvjo osvetil ljudstvo, trpel zunaj vrât. 058 HEB 013 013 Zatorej izidimo k njemu zunaj Šatorišča, noseč sramoto njegovo! 058 HEB 013 014 Nimamo namreč mesta tu stalnega, nego iščemo prihodnjega. 058 HEB 013 015 Po njem torej prinašajmo vedno hvalno daritev Bogu, to je "sad ustnic" pričajočih imenu njegovemu. 058 HEB 013 016 Dobrodelnosti pa in podeljevanja ne zabite; take namreč daritve so Bogu po volji. 058 HEB 013 017 Slušajte vodnike svoje in hodite za njimi, oni namreč čujejo za duše vaše, ker bodo odgovor dajali, da to veseli storé in ne zdihujoč; kajti nekoristno vam je to. 058 HEB 013 018 Molite za nas; kajti prepričani smo, da imamo dobro vest, ker hočemo lepo živeti v vsem. 058 HEB 013 019 Tolikanj bolj pa vas prosim delati to, da vam bodem hitreje vrnen. 058 HEB 013 020 Bog pa mirú, on, ki je od mrtvih nazaj pripeljal ovác pastirja vélikega v krvi večne zaveze, 058 HEB 013 021 Gospoda našega Jezusa, pripravi vas v slehernem dobrem delu, da delate voljo njegovo, in delaj v vas, kar je njemu po volji, po Jezusu Kristusu, kateremu slava na vekov veke! Amen. 058 HEB 013 022 Prosim pa vas, bratje, poslušajte besedo tolažbe; kajti v kratkem sem vam pisal. 058 HEB 013 023 Vedite, da je Timotej brat oproščen, s katerim, ako skoraj pride, vas bodem videl. 058 HEB 013 024 Pozdravite vse vodnike svoje in vse svete. Pozdravljajo vas oni iz Italije. 058 HEB 013 025 Milost z vami vsemi! Amen. Hebrejcem pisano iz Italije po Timoteji. # # BOOK 059 JAM James Jakob 059 JAM 001 001 Jakob Boga in Gospoda Jezusa Kristusa hlapec, dvanajsterim rodom v raztrosu: zdravi! 059 JAM 001 002 Za vso radost vam bodi, bratje moji, ako ste padli v mnogotere izkušnjave, 059 JAM 001 003 Spoznavajoč, da izkušnja vere vaše nareja stanovitnost; 059 JAM 001 004 Stanovitnost pa imej delo popolno, da bodete popolni in dovršeni, v ničemur pogrešni. 059 JAM 001 005 Če pa ima kdo izmed vas premalo modrosti, prosi je naj od Boga, kateri vsem daje obilo, in nikomur ne oponaša; in dala se mu bode. 059 JAM 001 006 Prosi pa naj v veri, brez dvomljenja; kdor namreč dvomi, podoben je valu morskemu, ki ga veter goni in premetava. 059 JAM 001 007 Naj namreč ne misli tisti človek, da bode kaj dobil od Gospoda; 059 JAM 001 008 Mož omahljiv je nestanoviten na vseh potih svojih. 059 JAM 001 009 Ponaša pa naj se brat nizki v visokosti svoji; 059 JAM 001 010 Bogati pa v ponižnosti svoji, kajti minil bode kakor trave cvet. 059 JAM 001 011 Kajti vzšlo je solnce z vročino in posušilo je travo, in cvet njen je odpadel, in lepota lica njenega je izginila. Tako bode tudi bogatin zvenil na potih svojih. 059 JAM 001 012 Blagor možu, kateri prebije izkušnjavo; ker izkušen zadobode venec življenja, katerega je obljubil Gospod njim, ki ga ljubijo. 059 JAM 001 013 Nihče naj, izkušan, ne reče: Od Boga sem izkušan; kajti Bog je neizkušljiv v hudo, in sam ne izkuša nikogar. 059 JAM 001 014 Sleherni pa je izkušan, kogar lastna sla vleče in vabi; 059 JAM 001 015 Potem ko je sla izpočela, rodi pregreho, pregreha pa, ko je dovršena, rodí smrt. 059 JAM 001 016 Ne tavajte, bratje moji ljubljeni; 059 JAM 001 017 Vsak dober dar in vsako darilo popolno prihaja dol od očeta luči, pri katerem ni izpremembe ali osenčanja obrnitve. 059 JAM 001 018 Po volji svoji nas je rodil po besedi resnice, da bodimo neka prvina stvarî njegovih. 059 JAM 001 019 Zatorej, bratje moji ljubljeni, bodi vsak človek nagel v poslušanje, počasen v govorjenje, počasen v jezo; 059 JAM 001 020 Kajti jeza človekova ne dela pravice Božje. 059 JAM 001 021 Zato odloživši sleherno nesnago in obilost hudobije sprejmite v krotkosti vsajeno besedo, ki more rešiti duše vaše. 059 JAM 001 022 Bodite pa delalci besede in ne samo poslušalci, ki se sami slepé. 059 JAM 001 023 Ker če je kdo poslušalec besede, ne pa delalec, on je podoben možu, ki ogleduje v ogledalu rojstva svojega obličje; 059 JAM 001 024 Pogledal se je namreč in odšel, in hitro je pozabil, kakošen je bil. 059 JAM 001 025 Kdor pa je pogledal v popolno postavo svobode in v njej ostal on, ki ni postal pozabljiv poslušalec nego delalec dela, on bode srečen v dejanji svojem. 059 JAM 001 026 Če meni kdo med vami, da je bogaboječ, pa ne brzda jezika svojega, nego vara svoje srce, njegova bogaboječnost je ničeva. 059 JAM 001 027 Bogaboječnost čista in neoskrunjena pred Bogom in očetom je ta, skrbeti za sirote in vdove v njih stiski, neomadeževanega se braniti od sveta. 059 JAM 002 001 Bratje moji, ne imejte v licegledji vere našega Gospoda slave, Jezusa Kristusa. 059 JAM 002 002 Če namreč v zbor vaš vnide mož sè zlatimi prstani, v sijajni obleki, vnide pa tudi berač v umazani obleki, 059 JAM 002 003 In pogledate njega, ki ima sijajno obleko, in mu rečete: Ti sédí sem lepo, in beraču rečete: Ti stoj tam, ali pa sedí sem pod podnožje moje; 059 JAM 002 004 Ali niste dvomili v sebi in ste postali sodniki slabih misli? 059 JAM 002 005 Čujte, bratje moji ljubljeni: ni li Bog izbral beračev tega sveta bogatih v veri in dedičev kraljestva, katerega je obljubil njim, ki ga ljubijo. 059 JAM 002 006 Vi pa ste zaničevali berača. Ali vas ne zatirajo bogatini, in oni vas vlačijo pred sodbe? 059 JAM 002 007 Ali ne preklinjajo oni lepega imena, katero se vam prideva? 059 JAM 002 008 Če pa izpolnjujete kraljevo postavo, po pismu: "Ljubi bližnjega svojega kakor sebe," prav delate; 059 JAM 002 009 Če pa gledate na lice, greh delate, in postava vas dopričuje za prestopnike. 059 JAM 002 010 Kajti kdor bi izpolnjeval celo postavo, pregrešil pa se zoper eno, postal je vseh dolžan. 059 JAM 002 011 Kajti on, ki je rekel: "Ne prešestvuj," rekel je tudi: "Ne ubijaj"; če pa ne bodeš prešestvoval, ubijal pa, postal si prestopnik postave. 059 JAM 002 012 Tako govorite in tako ravnajte, kakor kateri bodete sojeni po svobode postavi; 059 JAM 002 013 Kajti sodba je neusmiljena njemu, ki ni delal usmiljenja, in usmiljenje se ne méni za sodbo. 059 JAM 002 014 Kaj pomaga, bratje moji, če kdo pravi, da ima vero, dél pa nima? Vera ga vendar rešiti ne more! 059 JAM 002 015 Če pa je brat nag ali sestra, in pogrešata vsakdanje hrane, 059 JAM 002 016 Pa bi jima kdo izmed vas rekel: "Hodita v miru, grejta se in sitita", a jima ne bi dali, kar je telesu potrebno, kaj pomaga? 059 JAM 002 017 Tako tudi vera, ako nima dél, mrtva je ob sebi. 059 JAM 002 018 Ali poreče kdo: Ti imaš vero, in jaz imam dela; pokaži mi vero svojo iz svojih dél, in jaz ti pokažem iz svojih dél vero svojo. 059 JAM 002 019 Ti veruješ, da je Bog eden; prav delaš; tudi hudi duhovi verujejo in groza jih je; 059 JAM 002 020 Hočeš pa vedeti, človek prazni, da je vera brez del mrtva? 059 JAM 002 021 Ali Abraham, oče naš, ni bil po delih opravičen, ko je nesel Izaka sina svojega na oltar? 059 JAM 002 022 Vidiš, da je vera sodelovala z deli njegovimi, in iz del se je vera popolnila? 059 JAM 002 023 In izpolnilo se je pismo, ki pravi: "Abraham pa je veroval Bogu, in vštevalo se mu je v pravico" in "prijatelj Božji" se je imenoval. 059 JAM 002 024 Vidite torej, da se iz dél opravičuje človek, in ne iz vere samo? 059 JAM 002 025 Enako pa se ni tudi Rahab kurba opravičila iz dél, ko je sprejela poslance in odpravila po drugi poti? 059 JAM 002 026 Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva. 059 JAM 003 001 Ne bodite mnogi učitelji, bratje moji, vedóč da dobimo večjo sodbo; 059 JAM 003 002 Kajti mnogo grešimo vsi. Če kdo v besedi ne greši, ta je popoln mož, zmožen brzdati tudi celo telo. 059 JAM 003 003 Glej, konjem devamo brzde v gobce, da so nam poslušni, in vladamo cel njih život. 059 JAM 003 004 Glej, tudi ladije, ki so tako velike, in ki jih silni vetrovi gonijo, vlada najmanjše krmilo, kamorkoli hoče vodnikov naklep. 059 JAM 003 005 Tako je tudi jezik majhen ud in se ponaša. Glej, majhen ogenj, kolikošen gozd zažge! 059 JAM 003 006 Tudi jezik je ogenj, svet krivice. Tako se kaže jezik med udi našimi, ki oskrunja cel život in zažiga rojstva kolo, njega pa zažiga pekel; 059 JAM 003 007 Kajti sleherno naravo zverî in tičev, laznine in morske živali kroti in je ukrotila narava človeška; 059 JAM 003 008 Jezika pa ne more krotiti nobeden človek; zlo neukrotno, poln smrtnega strupa! 059 JAM 003 009 Z njim blagoslavljamo Boga in očeta, in z njim preklinjamo ljudí, vstvarjene po podobi Božji; 059 JAM 003 010 Iz istih ust izhaja blagoslov in kletev. To, bratje, ne sme se tako goditi! 059 JAM 003 011 Saj pač studenec iz iste votline ne bruha sladko in grenko! 059 JAM 003 012 Saj, bratje moji, smokva ne more roditi oliv ali trta smokev; tako noben studenec delati vode solne in sladke. 059 JAM 003 013 Kdo je moder in razumen med vami? Kaže naj iz lepega vedenja dela svoja v krotkosti modri. 059 JAM 003 014 Če pa imate bridko gorečnost in prepirljivost v srci svojem, ne ponašajte se in lagajte zoper resnico. 059 JAM 003 015 To ni modrost, ki prihaja od zgoraj, nego zemeljska, počutna, vražja. 059 JAM 003 016 Kjer je namreč gorečnost in prepirljivost, tam nerednost in vse zlo delo. 059 JAM 003 017 Modrost pa od zgoraj je prvič čista, potem mirna, rahla, poslušna, polna usmiljenja in dobrega sadú, nedvomna in odkritosrčna. 059 JAM 003 018 Sad pa pravice se seje v miru njim, ki hranijo mir. 059 JAM 004 001 Odkod vojske in bitve med vami? Ne odtod, od želj vaših, vojskujočih se v vaših udih? 059 JAM 004 002 Poželite, a nimate; morite in želite iskreno, in ne morete doseči; borite se in vojskujete, a nimate, ker ne prosite; 059 JAM 004 003 Prósite, a ne dobite, ker slabo prosite, da zapravljate v slah svojih. 059 JAM 004 004 Prešestniki in prešestnice, ali ne veste, da je prijateljstvo sveta sovraštvo Božje? Kdor torej hoče biti svetu prijatelj, postane Bogu sovražnik. 059 JAM 004 005 Ali menite, da pismo prazno govori: Zavistno želi duh, ki se je vselil v nas? 059 JAM 004 006 Daje pa večjo milost; zato pravi: "Bog se upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost." 059 JAM 004 007 Podložni torej bodite Bogu. Ustavljajte se hudiču, in bežal bode od vas; 059 JAM 004 008 Bližajte se Bogu, in bližal se vam bode. Očedite roke, grešniki, in očistite srca, omahljivci! 059 JAM 004 009 Čutite svoje gorjé in žalujte in jokajte; smeh vaš naj se izpreobrne v žalovanje, in radost v pobitost. 059 JAM 004 010 Ponižajte se pred Gospodom in povišal vas bode. 059 JAM 004 011 Ne obrekujte se med seboj, bratje; kdor obrekuje brata, in sodi brata svojega, obrekuje postavo in sodi postavo; če pa sodiš postavo, nisi delalec postave, nego sodnik. 059 JAM 004 012 Eden je postavodaj, ki more rešiti in pogubiti; ti kdo si, ki sodiš druzega? 059 JAM 004 013 Dejte torej vi, ki pravite: Danes ali jutri bodemo potovali v to mesto, in bivali ondi eno leto in tržili in pridobivali; 059 JAM 004 014 Ki ne veste, kaj bode jutri; kakošno namreč je življenje vaše? Kajti hlap je, ki se malo časa prikaže, potem pa izgine; 059 JAM 004 015 Mesto da govorite: Ako Bog hoče in bodemo živeli, bodemo tudi storili to ali ono. 059 JAM 004 016 Sedaj pa se ponašate v širokoustji svojem; vsako ponašanje táko je hudobno. 059 JAM 004 017 Kdor torej zna dobro delati in ne dela, njemu je greh. 059 JAM 005 001 Dejte torej, bogatini, jokajte javkajoč o bedah, katere vam pridejo; 059 JAM 005 002 Bogastvo vaše je iztrohnelo, in oblačila vaša so moli snedli; 059 JAM 005 003 Zlato vaše in srebro je zrujavelo, in njih ruja bode v pričanje vam, in žrla meso vaše kakor ogenj; zaklade ste zbirali v zadnjih dnevih. 059 JAM 005 004 Glej, plačilo delalcev, kateri so kosili polja vaša, ki ste ga jim utrgali, kriči; in vpitje ženjic prišlo je do ušes Gospoda Sabaot. 059 JAM 005 005 V požréšnosti ste na zemlji živeli in razkošnosti; srca svoja ste redili kakor o dnevi klanja. 059 JAM 005 006 Obsodili, ubili ste pravičnega; ne ustavlja se vam! 059 JAM 005 007 Bodite torej potrpežljivi, bratje, do prihoda Gospodovega. Glej, ratar pričakuje drazega sadú zemljé, potrpežljiv zanj, da dobi dež zgodnji in kasni; 059 JAM 005 008 Bodite potrpežljivi tudi vi, pokrepčajte srca svoja, ker prihod Gospodov se je približal. 059 JAM 005 009 Ne zdihujte drug zoper druzega, bratje, da ne bodete obsojeni; glej, sodnik stoji pred vrati! 059 JAM 005 010 Za zgled vzemite trpljenja in potrpežljivosti, bratje, preroke, kateri so govorili v imenu Gospodovem. 059 JAM 005 011 Glej, blagrujemo stanovitne; o stanovitnosti Jobovi ste čuli, in konec Gospodov ste videli; ker usmiljen je Gospod in milosrčen. 059 JAM 005 012 Pred vsem pa, bratje moji, ne prisezajte; ne pri nebu, ne pri zemlji, ne kake druge prisege; bodi pa vaše; dá, dá, in ne, ne! da ne padete pod sodbo. 059 JAM 005 013 Trpi li kdo med vami? moli naj; je li kdo dobre volje? prepeva naj. 059 JAM 005 014 Je-li kdo bolan med vami? pokliče naj k sebi starejšine občine, in molijo naj nad njim, ter pomazilijo ga z oljem v imenu Gospodovem; 059 JAM 005 015 In molitev vere bode pomagala bolniku, in ozdravil ga bode Gospod; in ako je storil grehe, odpustilo se mu bode. 059 JAM 005 016 Izpovedujte si med seboj grehe, in molite zase med seboj, da bodete ozdravljeni! Mnogo more krepka molitev pravičnega. 059 JAM 005 017 Elija je bil človek enakočuten z nami in v molitvi je molil, naj ne dežuje, in deževalo ni na zemlji tri leta in mesece tri; 059 JAM 005 018 In zopet je molil, in nebo je dalo dežja, in zemlja je rodila sad svoj. 059 JAM 005 019 Bratje, ako kdo med vami zabrede od resnice in ga kdo nazaj pripelje, 059 JAM 005 020 Vedi, da kdor nazaj pripelje grešnika s krive poti, rešil bode dušo njegovo smrti, in pokril grehov obilost. # # BOOK 060 1PE 1 Peter 1 Peter 060 1PE 001 001 Peter apostelj Jezusa Kristusa izvoljenim tujcem raztrosa v Pontu, Galaciji, Kapadociji, Aziji in Bitiniji; 060 1PE 001 002 Po sklepu Boga očeta v posvečenji Duha, v pokorščino in pokropljenje s krvjo Jezusa Kristusa; milost in mir naj se vam napolni. 060 1PE 001 003 Hvaljen Bog in oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, kateri je po obilem usmiljenji svojem prerodil nas v živo upanje po vstajenji Jezusa Kristusa od mrtvih, 060 1PE 001 004 V dedščino neminljivo in neoskrunjeno in nevenljivo, hranjeno v nebesih za nas, 060 1PE 001 005 Kateri se v moči Božji po veri hranimo v zveličanje, pripravljeno, da se razodene v skrajnem času; 060 1PE 001 006 V katerem se radujete ravnokar nekaj časa, (ako treba), v žalosti, v mnogoterih izkušnjavah; 060 1PE 001 007 Da se izkušnja vere vaše najde za mnogo dražjo od minljivega, a v ognji izkušenega zlata, v hvalo in čast in slavo v razodetji Jezusa Kristusa, 060 1PE 001 008 Katerega ne poznajoč ljubite, v katerega sedaj ne gledajoč a verujoč radujete se v radosti neizrečni in oslavljeni; 060 1PE 001 009 Ko ste zadobili namen vere svoje, zveličanje duš. 060 1PE 001 010 O katerem zveličanji so preiskavali in izsledovali preroki, kateri so prerokovali o milosti proti vam, 060 1PE 001 011 Preiskujoč, na kateri ali kakošen čas meri Duh Kristusov, kateri je v njih naprej pričal za trpljenja Kristusova in slave po njih; 060 1PE 001 012 Katerim se je razodelo, da tistega niso podajali sebi, nego nam, kar se vam je sedaj oznanilo po njih, kateri so vam oznanjali evangelj v Duhu svetem poslanem z nebes, v kar angeli pogledati želé. 060 1PE 001 013 Zato opašite ledja razuma svojega, bodite trezni, in upajte popolnoma v milost, katera se vam prinaša v razodetji Jezusa Kristusa; 060 1PE 001 014 Kakor pokorščine otroci, ne ravnajoč se po prejšnjih željah v nevednosti svoji, 060 1PE 001 015 Nego po svetem, kateri vas je poklical, bodite tudi sami sveti v vsem vedenji. 060 1PE 001 016 Ker pisano je: "Sveti bodite, ker sem jaz svet." 060 1PE 001 017 In če očeta imenujete njega, ki sodi brez licegledja po vsakega delu, vedite se v strahu tujčevanja svojega čas; 060 1PE 001 018 Vedoč, da niste odkupljeni z minljivim, srebrom ali zlatom, iz praznega življenja svojega podedovanega od očetov, 060 1PE 001 019 Nego z drago krvjo kakor jagnjeta brez madeža in hibe, Kristusa; 060 1PE 001 020 Kateri je bil naprej namenjen pred ustanovitvijo sveta, prikazal pa se je v zadnjih časih za vas, 060 1PE 001 021 Kateri po njem verujete v Boga, ki ga je obudil iz mrtvih in dal mu slavo, da je vera vaša tudi upanje v Boga. 060 1PE 001 022 Posvetivši duše svoje v pokorščini resnice po Duhu v bratoljubje odkritosrčno, ljubite se iz čistega srca med seboj iskreno, 060 1PE 001 023 Prerojeni ne iz semena minljivega, nego neminljivega, po besedi Boga, ki živi in ostane vekomaj. 060 1PE 001 024 Kajti "Vse meso je kakor trava, in vsa slava človekova kakor trave cvet. Posušila se je trava, in cvet njen je odpadel; 060 1PE 001 025 Beseda pa Gospodova ostane vekomaj." Ta pa je beseda, katera se vam je oznanila. 060 1PE 002 001 Odloživši torej vso hudobijo in vso zvijačo in licemerstva in zavisti in vsa obrekovanja, 060 1PE 002 002 Kakor novorojena deteta hrepenite po pametnem, nepokvarjenem mleku, 060 1PE 002 003 Da v njem rastete, če ste res okusili, da je blag Gospod. 060 1PE 002 004 K njemu pristopivši, kamenu živemu, ki so ga zavrgli ljudje, izvoljen pa je pri Bogu in čislan, 060 1PE 002 005 Bodite tudi vi, kakor živo kamenje zidani, hiša duševna, duhovništvo sveto, da darujete duševne daritve po volji Bogu po Jezusu Kristusu. 060 1PE 002 006 Zato je tudi pisano v pismu: "Glej, na Sijon denem vogelni kamen, izvoljen, čislan, in kdor veruje vanj, ne bode se osramotil." 060 1PE 002 007 Vam torej čast, verujočim; nepokornim pa "kamen, katerega so zavrgli zidarji, ta je postal za vogelni kamen," in "kamen izpotike in pohujšanja skala;" 060 1PE 002 008 Kateri se izpotikajo, ker so nepokorni besedi, za kar so bili tudi postavljeni; 060 1PE 002 009 Vi pa "rod izvoljeni, duhovništvo kraljevo, ljudstvo sveto," ljudstvo za last, da oznanjajte kreposti njega, ki vas je poklical iz temé v čudovito svetlobo svojo; 060 1PE 002 010 Kateri nekdaj ne ljudstvo, sedaj pa ljudstvo Božje; ne pomiloščeni, sedaj pa pomiloščeni. 060 1PE 002 011 Ljubljeni, opominjam vas kakor tujce in popotnike, da se zdržujete mesnih poželenj, katera se vojskujejo zoper dušo; 060 1PE 002 012 Vedenje svoje med pogani imejte lepo, da, ker vas obrekujejo kakor hudodelnike, iz dobrih dél, ko jih vidijo, slavé Boga o dnevi obiskanja. 060 1PE 002 013 Bodite torej podložni vsaki stvari človeški zavoljo Gospoda; bodi si kralju, kakor najvišjemu; 060 1PE 002 014 Bodi si poglavarjem, kakor po njem poslanim v kazen hudodelnikov, a dobrodelnikov hvalo; 060 1PE 002 015 Ker tako je volja Božja, da z dobrimi deli zamašujete nespametnih ljudi nevednost; 060 1PE 002 016 Kakor svobodni in ne za pokrivalo hudobije imajoč svobodo, nego kakor hlapci Božji. 060 1PE 002 017 Vse spoštujte, bratovščino ljubite, Boga se bojte, kralja čestite! 060 1PE 002 018 Hlapci, podložni bodite v vsem strahu gospodom, ne samo dobrim in rahlim, nego tudi osornim. 060 1PE 002 019 Kajti to je milost, ako kdo iz vestnosti do Boga prenaša težave, po krivem trpeč. 060 1PE 002 020 Kaka namreč slava, če bodete trpeli grešeč in zato tepeni? Nego če ste dobro delajoč in trpeč stanovitni, to je milost pri Bogu. 060 1PE 002 021 Kajti v to ste bili poklicani, ker je tudi Kristus trpel za vas, zapustivši vam zgled, da hodite po sledovih njegovih; 060 1PE 002 022 "Kateri ni storil greha, in zvijača se ni našla v ustih njegovih," 060 1PE 002 023 Kateri psovan ni nazaj psoval, trpeč ni pretil, nego prepuščal sodečemu pravično; 060 1PE 002 024 Kateri je grehe naše sam na telesu svojem nesel na les, da bi grehom odumrli in živeli pravici; "po katerega progi ste bili ozdravljeni." 060 1PE 002 025 Bili ste namreč kakor ovce tavajoče, ali povrnili ste se zdaj k pastirju in čuvaju duš vaših. 060 1PE 003 001 Enako, žene, pokorne bodite svojim možem, da, če tudi kateri niso poslušni besedi, pridobé se po vedenji žen brez besede, 060 1PE 003 002 Ko so videli v strahu sveto vedenje vaše. 060 1PE 003 003 Dika vaša ne bodi vnanja, spletanje lâs, in navešanje zlatnine, ali oblačenje kril; 060 1PE 003 004 Nego skriti človek srca, v neminljivosti krotkega in mirnega duha, kateri je drag pred Bogom. 060 1PE 003 005 Tako namreč so se nekdaj dičile tudi svete žene, katere so upale v Boga, podložne svojim možem; 060 1PE 003 006 Kakor je bila Sara poslušna Abrahamu, imenujoč ga gospoda svojega. Katere otroci ste postale vé, če delate dobro in se ne bojite nobenega strahú. 060 1PE 003 007 Možjé, enako, živite z njimi po spoznanji, kakor slabšemu orodju ženskemu čast deleč, kakor tudi sodediči milosti življenja, da se ne ovirajo molitve vaše. 060 1PE 003 008 Slednjič pa, vsi bodite enodušni, sočutni, bratoljubni, milosrčni, blagovoljni, 060 1PE 003 009 Ne vračajoč hudega za hudo, ali psovanja za psovanje; a nasprotno "blagoslavljajoč, vedoč, da ste za to poklicani, da podedovate blagoslov. 060 1PE 003 010 "Kajti kdor hoče življenje ljubiti in videti dobre dni, brzdá naj jezik svoj pred hudim, in ustne svoje, da ne govoré zvijače. 060 1PE 003 011 Ogiblje se naj hudega, in dela naj dobro; išče naj mirú in hodi za njim. 060 1PE 003 012 Ker oči Gospodove so nad pravičnimi in ušesa njegova nad njih molitvami; obličje pa Gospodovo nad njimi, ki delajo hudo." 060 1PE 003 013 In kdo je, da bi vam kaj hudega storil, če postanete posnemalci dobrega? 060 1PE 003 014 Ali ko bi tudi trpeli za pravico, blagor vam! "Strahú pa njih ne bojte se, in ne begajte se; 060 1PE 003 015 Gospoda pa Boga posvečujte v srcih svojih." Pripravljeni pa bodite vedno na zagovor vsakemu, kateri zahteva od vas odgovora za upanje v vas, s krotkostjo in strahom; 060 1PE 003 016 In dobro vest imejte, da se v tem, za kar vas obrekujejo kakor hudodelnike, osramoté, kateri obrekujejo vaše lepo vedenje v Kristusu. 060 1PE 003 017 Kajti bolje, da dobro delajoč, če hoče volja Božja, trpite, nego hudo delajoč; 060 1PE 003 018 Ker tudi Kristus je enkrat za grehe trpel, pravični za krivične, da nas pripelje Bogu; usmrten v mesu, oživljen pa v duhu, 060 1PE 003 019 V katerem je tudi šel in oznanjal duhovom v ječi, 060 1PE 003 020 Kateri so bili nekdaj neposlušni, ko je enkrat potrpežljivost Božja čakala o dnevih Noeta, ko se je napravljala ladija, v katero se je rešilo malo, to je osem duš, po vodi; 060 1PE 003 021 Čemur podoben tudi zdaj nas rešuje krst (ne mesne nesnage odloga, nego dobre vesti obljuba do Boga), po vstajenji Jezusa Kristusa, 060 1PE 003 022 Kateri je na desnici Božji, po vnebohodu, in podredjeni so mu angeli in oblasti in moči. 060 1PE 004 001 Ker je torej Kristus za nas trpel v mesu, oborožite se tudi vi z istim mišljenjem; ker kdor je trpel v mesu, jenjal je grešiti; 060 1PE 004 002 Da ne živite več človeškim slam, nego volji Božji ostali čas v mesu. 060 1PE 004 003 Dovolj namreč nam bodi pretekli čas življenja, da smo delali poganov voljo, hodeč v nezmernosti, slah, pijanosti, požrešnosti, pijančevanji in nepostavnem malikovanji; 060 1PE 004 004 Zato se čudijo, da ne letate z njimi v isto razuzdanost nezmernosti, obrekujoč; 060 1PE 004 005 Kateri bodo odgovor dajali njemu, ki je pripravljen soditi žive in mrtve. 060 1PE 004 006 Zato se je namreč tudi mrtvim oznanjal evangelj, da se sodijo po človeško v mesu, živé pa po Božje v duhu. 060 1PE 004 007 Vsega konec pa se je približal; bodite torej pametni in trezni za molitve; 060 1PE 004 008 Pred vsem pa ljubezen med seboj iskreno imajoč, ker ljubezen bode pokrila grehov obilost;" 060 1PE 004 009 Gostoljubni med seboj, brez godrnjanja. 060 1PE 004 010 Kakor je kateri dar prejel, delite si ga med seboj, kakor dobri gospodarji mnogotere milosti Božje; 060 1PE 004 011 Če kdo govori, kakor izreke Božje; če kdo streže, kakor iz moči, katero deli Bog; da se v vsem oslavlja Bog po Jezusu Kristusu, kateremu je slava in moč na vekov veke. Amen. 060 1PE 004 012 Ljubljeni, ne čudite se ognjeni preskušnji v vas, ki vam prihaja za izkušnjo, kakor da se vam godi kaj tujega, 060 1PE 004 013 Temuč kakor ste deležni trpljenja Kristusovega, veselite se, da se bodete tudi v razodenji slave njegove hvalili in veselili. 060 1PE 004 014 Če vas psujejo v imenu Kristusovem, blagor vam; kajti slave in Božji Duh počiva nad vami: zanje se preklinja, za vas pa se oslavlja. 060 1PE 004 015 Kajti nihče iz med vas naj ne trpi kakor morilec, ali tat, ali hudodelnik, ali kakor lakomnik; 060 1PE 004 016 Če pa kakor kristijan, ne bodi ga sram, a slavi naj Boga zategadelj. 060 1PE 004 017 Kajti čas, da začne sodba od hiše Božje; če pa najprej od nas, kaj bo tistih konec, kateri so neposlušni evangelju Božjemu? 060 1PE 004 018 In, če se s težka reši pravični, kje ostane brezbožni in grešnik?" 060 1PE 004 019 Zato naj tudi, kateri trpé po volji Božji, kakor zvestemu stvarniku izročajo duše svoje v dobrodelstvu. 060 1PE 005 001 Starejšine med vami opominjam, sostarejšina in priča trpljenj Kristusovih, deležnik tudi slave, ki se ima razodeti: 060 1PE 005 002 Pasite čedo Božjo med vami, nadzorujoč ne po sili, nego prostovoljno; tudi ne za grd dobiček, nego radovoljno, 060 1PE 005 003 Tudi ne kakor gospodovalci dedščin, nego kakor zgledi postavši čede; 060 1PE 005 004 In ko se bode prikazal višji pastir, dobili bodete nevenljivi venec slave. 060 1PE 005 005 Enako, mlajši, pokorni bodite starejšim; vsi pa pokorni si med seboj, privežite si ponižnost; ker "Bog se ustavlja prevzetnim, ponižnim pa daje milost." 060 1PE 005 006 Ponižajte se tedaj pod mogočno roko Božjo, da vas poviša ob času; 060 1PE 005 007 Vso skrb svojo vrzite nanj, ker on skrbi za vas. 060 1PE 005 008 Trezni bodite, čujte, ker nasprotnik vaš, hudič, kakor lev rujoveč hodi okrog in išče koga bi pogoltnil. 060 1PE 005 009 Njemu se ustavljajte, trdni v veri, vedoč, da ista trpljenja prenaša bratovščina vaša na svetu. 060 1PE 005 010 Bog pa vse milosti, kateri nas je poklical v večno slavo svojo v Kristusu Jezusu, po kratkem trpljenji pripravi vas sam, utrdi, pokrepčaj, ustanóvi! 060 1PE 005 011 Njemu slava in moč na vekov veke! Amen. 060 1PE 005 012 Po Silvanu sem vam, zvestem bratu, kakor sodim, na kratko pisal, opominjajoč in pričajoč, da je tá prava milost Božja, v kateri stojite. 060 1PE 005 013 Pozdravlja vas izvoljena v Babilonu, in Marko sin moj. 060 1PE 005 014 Pozdravljajte se med seboj v poljubu ljubezni. Mir vam vsem v Kristusu Jezusu! Amen. # # BOOK 061 2PE 2 Peter 2 Peter 061 2PE 001 001 Simeon Peter hlapec in apostelj Jezusa Kristusa, njim, ki so zadobili z nami enakovredno vero v pravici Boga našega in zveličarja Jezusa Kristusa; 061 2PE 001 002 Milost vam in mir naj se napolni v spoznanji Boga in Jezusa Gospoda našega. 061 2PE 001 003 Ker nam je Božja moč njegova vse za življenje in pobožnost podarila, po spoznanji njega, ki nas je poklical po slavi in kreposti, 061 2PE 001 004 Po katerih so se nam podarile največje in dragocene obljube, da postanete po njih deležniki Božje narave, ter ubežite pogubi, ki je v poželenji na svetu; 061 2PE 001 005 Ravno za to, prinesite sleherno pridnost, in pridodelite v veri svoji krepost, v kreposti pa spoznanje, v spoznanji pa zmernost, 061 2PE 001 006 V zmernosti pa stanovitnost, v stanovitnosti pa pobožnost, 061 2PE 001 007 V pobožnosti pa bratoljubje, v bratoljubji pa ljubezen. 061 2PE 001 008 Kajti če je to pri vas in obilo, dela, da niste nedelavni in nerodovitni v spoznanje Gospoda našega Jezusa Kristusa; 061 2PE 001 009 Kdor namreč nima tega, on je slep, kratkoviden, in je pozabil očiščenja prejšnjih grehov svojih. 061 2PE 001 010 Zato se, bratje, bolj trúdite, da utrdite poklic svoj in izvoljenje; kajti če tako delate, ne izpotaknete se nikdar. 061 2PE 001 011 Kajti tako se vam bode obilo dovolil vhod v večno kraljestvo Gospoda našega in zveličarja Jezusa Kristusa. 061 2PE 001 012 Zato ne bodem v nemar pustil, vedno opominjati vas tega, dasì veste in ste utrjeni v dani vam resnici. 061 2PE 001 013 Pravično pa se mi zdí, dokler sem v tej koči, zbujati vas v opominjanji; 061 2PE 001 014 Vedoč, da skoraj pride odloga koče moje, kakor mi je tudi Gospod naš Jezus Kristus naznanil. 061 2PE 001 015 Potrudil se pa bodem, da bodete imeli po mojem odhodu vedno spominjati se tega. 061 2PE 001 016 Kajti ne držeč se izmišljenih basni, oznanili smo vam Gospoda našega Jezusa Kristusa moč in prihod, nego ker smo bili samovidne priče njegovega veličastva. 061 2PE 001 017 Kajti prejel je od Boga očeta čast in slavo, ko mu je prišel tak glas od veličastne slave: Ta je sin moj ljubljeni, kateri mi je po volji." 061 2PE 001 018 In ta glas smo mi slišali prihajoč z neba, ko smo bili z njim na sveti gori. 061 2PE 001 019 In trdnejšo imamo besedo preroško, na katero po pravici pazite, kakor na svetilnico, ki sveti na temnem kraji, dokler dan ne prisije, in danica vzide v srcih vaših; 061 2PE 001 020 To najprej spoznajoč, da nobeno prerokovanje pisma ni lastne razrešitve; 061 2PE 001 021 Kajti prerokovanje ni nikdar prišlo po volji človeški, nego od Duha svetega gnani so govorili sveti ljudje Božji. 061 2PE 002 001 Bili so pa tudi lažipreroki v ljudstvu, kakor bodo tudi med vami lažiučitelji, kateri bodo zraven vpeljavali pogubne razkole in zatajevali Gospoda, ki jih je odkupil, pripravljajoč si naglo pogubo; 061 2PE 002 002 In mnogo jih bode hodilo za njih pogubami, za katerih voljo se bode obrekovala pot resnice; 061 2PE 002 003 In v lakomnosti vas bodo z izmišljenimi besedami prekanjali, katerim sodba že zdavnaj ne odlaša, in poguba njih ne spí. 061 2PE 002 004 Kajti Bog ni prizanesel angelom, ki so grešili, temuč jih z verigami temé v pekel pahnil in hraniti jih dal v sodbo. 061 2PE 002 005 In staremu svetu ni prizanesel, nego Noeta osmega ohranil za glasnika pravice, 061 2PE 002 006 Ko je potop svetu brezbožnih poslal, in je mesti Sodom in Gomoro upepelivši v pogubljenje obsodil, zgled postavivši njim, ki bodo brezbožni, 061 2PE 002 007 In pravičnega Lota, trpečega od razuzdanega vedenja neukrotnih, je otél. 061 2PE 002 008 (Kajti s pogledom in sluhom je pravični dan na dan pravično dušo mučil z nepostavnimi deli, prebivajoč med njimi); 061 2PE 002 009 Gospod vé pobožne rešiti iz izkušnjave, krivične pa za dan sodbe hraniti v kaznovanje; 061 2PE 002 010 Najbolj pa nje, ki hodijo za mesom v poželenji oskrumbe, in zaničujejo gospostvo. Predrzniki samopašni, ne bojé se preklinjati slave; 061 2PE 002 011 Kjer angeli, po kreposti in moči večji, ne izrekajo proti njim pred Gospodom preklinjajoče sodbe. 061 2PE 002 012 Ti pa, kakor nespametne živali telesne stvarjene v lov in klanje, v tem, česar ne poznajo, preklinjajoč, bodo se pogubili v pogubi svoji, prejemši krivice plačilo. 061 2PE 002 013 Oni, katerim se veselje zdí požrešnost po dnevi, madeži in sramote, razuzdano živeč v zmotah svojih in gosteč se z vami, 061 2PE 002 014 Oči imajoč polne prešestnice in brez pokoja v grehu; vabeč duše neutrjene, imajoč srce vajeno lakomnosti, prekletstva otroci, 061 2PE 002 015 Ki so zapustivši ravno pot tavali, hodili po poti Balaama sina Bosorjevega, kateri je ljubil krivice plačilo, 061 2PE 002 016 A prejel lastne nepostavnosti posvarilo; brezglasno uprežno živinče, ki je izpregovorivši s človeškim glasom, zabranilo prerokovo nespamet. 061 2PE 002 017 Ti so studenci brez vode, megle, ki jih goni vihar, katerim je hranjen mrak teme vekomaj. 061 2PE 002 018 Kajti prazno zabuhlost govoreč vabijo v poželjivostih mesa, v razuzdanosti nje, kateri so v resnici ubežali njim, ki hodijo po zmotnjavi, 061 2PE 002 019 Obetajoč jim svobodo, ko so sami hlapci pogube; kajti od kogar je kdo premagan, njegov je tudi hlapec postal. 061 2PE 002 020 Kajti če se taki, ki so ubežali oskrumbam sveta v spoznanji Gospoda in zveličarja Jezusa Kristusa, zopet zapletó vanje in so premagani, zgodilo se jim je zadnje hujše od prvega. 061 2PE 002 021 Kajti bolje jim je bilo, da bi ne bili spoznali pota pravice, nego spoznavši obrniti se zopet od dane jim svete zapovedi. 061 2PE 002 022 Prigodilo se jim je pa po resničnem pregovoru: "Pes, ki se je obrnil k lastni izbluvi," in "Svinja omita v lužo blatno." 061 2PE 003 001 Tu vam, ljubljeni, pišem že drugi list, v obéh zbujam v opominu vaš čisti razum; 061 2PE 003 002 Da se spominjate prej govorjenih besed svetih prerokov, in nas aposteljnov zapovedi Gospoda in zveličarja; 061 2PE 003 003 To najprej vedóč, da pridejo v zadnjih dnevih posmehovalci, hodeči po lastnih svojih poželenjih, 061 2PE 003 004 In govoreči: Kje je obljuba prihoda njegovega? Kajti odkar so legli očetje, vse ostane tako od stvarjenja začetka. 061 2PE 003 005 Kajti hotoma ne vedó tega, da so bila od nekdaj nebesa in zemlja, ki je postala iz vode in z vodo, po besedi Božji; 061 2PE 003 006 Po katerih je tedanji svet poginil z vodo potopljen; 061 2PE 003 007 Sedanja nebesa pa in zemlja shranjena so z isto besedo, ognju hranjena za dan sodbe in pogube brezbožnih ljudî. 061 2PE 003 008 To eno pa vam ne bodi skrito, ljubljeni, da je en dan pred Gospodom kakor tisoč let, in tisoč let kakor en dan. 061 2PE 003 009 Gospod ne odlaša z obljubo, kar neki imajo za odlašanje; nego potrpežljiv je z nami, ker noče, da se pogubé neki, nego da vsi pridejo do pokore. 061 2PE 003 010 Prišel pa bode dan Gospodov kakor tat po noči, v katerem preidejo nebesa z ropotom, in prvine, razpadejo goreč, in zemlja in dela na nji zgoré. 061 2PE 003 011 Ko torej vse to razpada, koliki morate biti v svetem vedenji in pobožnosti, 061 2PE 003 012 Čakajoč in hrepeneč po prihodu dneva Gospodovega, po katerem nebesa razpadejo v ognji, in se prvine goreč raztopé? 061 2PE 003 013 Novih pa nebes in zemlje nove pričakujemo po obljubi njegovi, v katerih prebiva pravica. 061 2PE 003 014 Zato, ljubljeni, tega čakajoč, trudite se, da bodete brez madeža in brez hibe najdeni v miru pred njim; 061 2PE 003 015 In potrpežljivost Gospoda našega imejte za blaginjo; kakor vam je tudi ljubljeni brat naš Pavel pisal po dani mu modrosti; 061 2PE 003 016 Kakor tudi v vseh listih, govoreč v njih o tem; v katerih je nekaj težko razumljivega, kar nevedni in neutrjeni zavijajo, kakor tudi ostala pisma, v lastno pogubo svojo. 061 2PE 003 017 Vi torej, ljubljeni, ki to naprej veste, pazite, da vas pregrešnih zmota za seboj ne potegne in ne padete iz lastnega trdega stanja; 061 2PE 003 018 Temveč rastite v milosti in spoznanji Gospoda našega in zveličarja Jezusa Kristusa. Njemu slava sedaj in vekomaj! Amen. # # BOOK 062 1JO 1 John 1 Janez 062 1JO 001 001 Kar je bilo s konca, kar smo čuli, kar smo videli na svoje oči, kar smo gledali, in so tipale naše roke, o besedi življenja; 062 1JO 001 002 (In življenje se je prikazalo, in videli smo in pričamo, in oznanjamo vam večno življenje, katero je bilo pri očetu, in prikazalo se je nam: ) 062 1JO 001 003 Kar smo videli in čuli, oznanjamo vam, da imate tudi vi deleštvo z nami; in deleštvo naše je z očetom in sè sinom njegovim Jezusom Kristusom. 062 1JO 001 004 In to vam pišemo, da bode veselje vaše napolnjeno. 062 1JO 001 005 In to je oznanilo, katero smo slišali od njega in ga oznanjamo vam, da je Bog luč, in temé v njem ni nobene. 062 1JO 001 006 Ako pravimo, da imamo deleštvo z njim in hodimo po temi, lažemo in ne delamo resnice; 062 1JO 001 007 Če pa hodimo po luči, kakor je on v luči, imamo deleštvo med seboj, in kri Jezusa Kristusa sina njegovega nas očišča slehernega greha. 062 1JO 001 008 Ako pravimo, da nimamo greha, sami sebe slepimo, in resnice ni v nas. 062 1JO 001 009 Če spoznavamo grehe svoje, zvest je in pravičen, da nam odpustí grehe in očisti nas sleherne krivice. 062 1JO 001 010 Ako pravimo, da nismo grešili, delamo ga za lažnika, in besede njegove ni v nas. 062 1JO 002 001 Otročiči moji, to vam pišem, da ne grešite, in če kdo greši, imamo odvetnika pri očetu, Jezusa Kristusa pravičnega; 062 1JO 002 002 In on je sprava za grehe naše; ne pa samo za naše, nego tudi za ves svet. 062 1JO 002 003 In v tem spoznavamo, da smo ga spoznali, ako držimo zapovedi njegove. 062 1JO 002 004 Kdor pravi: "Spoznal sem ga, in ne drži zapovedi njegovih, lažnik je in v njem ni resnice; 062 1JO 002 005 Kdor pa drži besedo njegovo, v njem se je resnično popolnila ljubezen Božja. V tem spoznavamo, da smo v njem. 062 1JO 002 006 Kdor pravi, da v njem ostaja, mora, kakor je on živel, tudi tako živeti. 062 1JO 002 007 Bratje, ne pišem vam nove zapovedi, nego zapoved staro, katero ste imeli od začetka; zapoved stara je beseda, katero ste slišali od začetka. 062 1JO 002 008 Zopet vam pišem novo zapoved, kar je resnično v njem in v vas; ker tema izgine in luč resnična že sveti. 062 1JO 002 009 Kdor pravi, da je v luči, in sovraži brata svojega, v temi je do sedaj. 062 1JO 002 010 Kdor ljubi brata svojega, ostaja v luči in pohujšanja ni v njem. 062 1JO 002 011 Kdor pa sovraži brata svojega, v temi je, in po temi hodi in ne vé, kam gré, ker tema je oslepila oči njegove. 062 1JO 002 012 Pišem vam, otročiči, ker so vam grehi odpuščeni po imenu njegovem. 062 1JO 002 013 Pišem vam, očetje, ker ste spoznali njega, ki je od začetka. Pišem vam, mladeniči, ker ste premagali hudobnega. Pišem vam, otročiči, ker ste spoznali očeta. 062 1JO 002 014 Pisal sem vam, očetje, ker ste spoznali njega, ki je od začetka. Pisal sem vam, mladeniči, ker ste krepki, in beseda Božja ostaja v vas, in premagali ste hudobnega. 062 1JO 002 015 Ne ljubite sveta, ne kar je na svetu. Če kdo ljubi svet, ni ljubezni očetove v njem; 062 1JO 002 016 Ker vse, kar je na svetu, poželenje mesa, in poželenje očî, in življenja napuh, ni iz očeta, nego iz sveta je. 062 1JO 002 017 In svet izgine in poželenje njegovo; kdor pa dela voljo Božjo, ostane vekomaj. 062 1JO 002 018 Otročiči, skrajna ura je, in kakor ste slišali, da protikrist se bliža, vstali so sedaj mnogi protikristi; 062 1JO 002 019 Odtod spoznavamo, da je skrajna ura. Iz nas so izšli, ali niso bili iz nas; kajti ako bi bili iz nas, ostali bi bili z nami; ali izkazati se je moralo, da niso vsi iz nas. 062 1JO 002 020 In vi imate mazilo od svetega, in veste vse. 062 1JO 002 021 Nisem vam pisal, ker ne znate resnice, nego ker jo znate, in da ni nobena laž iz resnice. 062 1JO 002 022 Kdo je lažnik, če ne kdor tají, da Jezus je Kristus? Ta je protikrist, kateri tají očeta in sina. 062 1JO 002 023 Vsak, kateri tají sina, tudi očeta nima. 062 1JO 002 024 Vi torej, kar ste slišali od začetka, ostane naj v vas. Če ostane v vas, kar ste slišali od začetka, ostali bodete tudi vi v sinu in v očetu. 062 1JO 002 025 In ta je obljuba, katero nam je on obljubil, večno življenje. 062 1JO 002 026 To sem vam pisal za tiste, ki vas slepé. 062 1JO 002 027 In vi, mazilo, katero ste prejeli od njega, ostane v vas, in treba ni, da bi vas kdo učil; nego kakor vas isto mazilo uči vsega, in je resnično, in ni laž; in kakor vas je učilo, ostanete v njem. 062 1JO 002 028 In sedaj, otročiči, ostanite v njem, da, kader se prikaže, imamo zaupanje, in se ne osramotimo pred njim o prihodu njegovem. 062 1JO 002 029 Ako veste, da je pravičen, spoznajte, da je vsak, kateri dela pravico, iz njega rojen. 062 1JO 003 001 Glejte, koliko ljubezen nam je dal oče, da se imenujemo otroci Božji. Zato nas svet ne spoznava, ker ni njega spoznal. 062 1JO 003 002 Ljubljeni, sedaj smo otroci Božji; in ni se še pokazalo, kaj bodemo; vemo pa, da, kader se pokaže, bodemo njemu enaki, ker ga bodemo videli, kakor je. 062 1JO 003 003 In vsak, kdor ima upanje to v njega, posvečuje se, kakor je on svet. 062 1JO 003 004 Vsak, kdor dela greh, dela tudi krivico; in greh je krivica. 062 1JO 003 005 In veste, da se je on prikazal, da vzame grehe naše; in greha ni v njem. 062 1JO 003 006 Vsak, kdor v njem ostane, ne greši; vsak, kdor greši, ni ga videl, in ni ga spoznal. 062 1JO 003 007 Otročiči, nihče naj vas ne slepi; kdor dela pravico, je pravičen, kakor je on pravičen. 062 1JO 003 008 Kdor dela greh, je iz hudiča; ker hudič greši od začetka. Za to se je prikazal sin Božji, da razdene dela hudičeva. 062 1JO 003 009 Vsak, kdor je rojen iz Boga, ne dela greha, ker seme njegovo ostaja v njem; in grešiti ne more, ker je rojen iz Boga. 062 1JO 003 010 V tem so očitni otroci Božji in otroci hudičevi. Vsak, kdor ne dela pravice, ni iz Boga, in kdor ne ljubi brata svojega. 062 1JO 003 011 Kajti to je oznanilo, katero ste slišali od začetka, da se ljubímo med seboj; 062 1JO 003 012 Ne kakor je bil Kajn iz hudobnega in je ubil brata svojega; in za kaj ga je ubil? Ker so bila hudobna dela njegova, dela pa brata njegovega pravična. 062 1JO 003 013 Ne čudite se, bratje moji, če vas svet sovraži. 062 1JO 003 014 Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker ljubimo brate; kdor ne ljubi brata, ostaja v smrti. 062 1JO 003 015 Vsak, kdor sovraži brata svojega, je ljudomorec; in veste, da noben ljudomorec nima večnega življenja, ki bi ostalo v njem. 062 1JO 003 016 V tem smo spoznali ljubezen, da je on dal dušo svojo za nas; tudi mi moramo dati duše za brate. 062 1JO 003 017 Kdor pa ima živež sveta, in gleda brata svojega, ki ima potrebo, in zapre osrčje svoje pred njim, kako ostane ljubezen Božja v njem? 062 1JO 003 018 Otročiči moji, ne ljubimo z besedo, ne z jezikom, nego v dejanji in resnici. 062 1JO 003 019 In v tem spoznavamo, da smo iz resnice, in pred njim bodemo pregovorili srca svoja; 062 1JO 003 020 Kajti če nas srce obsoja, ker je Bog večji od srca našega, pozna tudi vse. 062 1JO 003 021 Ljubljeni, če nas srce naše ne obsoja, imamo zaupanje do Boga, 062 1JO 003 022 In karkoli prosimo, dobimo od njega, ker držimo zapovedi njegove, in delamo, kar mu je po volji. 062 1JO 003 023 In ta je zapoved njegova, da verujmo v ime sina njegovega, Jezusa Kristusa, in ljubimo se med seboj, kakor nam je dal zapoved. 062 1JO 003 024 In kdor drži zapovedi njegove, ostane v njem, in on v njem. In v tem spoznavamo, da ostaja v nas, iz Duha, katerega nam je dal. 062 1JO 004 001 Ljubljeni, ne verujte vsakemu duhu, nego presojajte duhove, ali so iz Boga; ker mnogo lažiprerokov je izšlo na svet. 062 1JO 004 002 V tem spoznate Duha Božjega: vsak duh, ki spoznava Jezusa Kristusa, da je prišel v mesu, je iz Boga. 062 1JO 004 003 In vsak duh, ki ne spoznava Jezusa Kristusa, da je prišel v mesu, ni iz Boga; in ta je protikristov, kateri ste slišali da pride, in sedaj je že na svetu. 062 1JO 004 004 Vi ste iz Boga, otročiči, in premagali ste jih; ker večji je on, ki je v vas, nego on, ki je v svetu. 062 1JO 004 005 Oni so iz sveta; za to govoré iz sveta, in svet jih posluša. 062 1JO 004 006 Mi smo iz Boga; kdor pozna Boga, pusluša nas; kdor ni iz Boga, nas ne posluša; iz tega spoznavamo duha resnice in duha zmote. 062 1JO 004 007 Ljubljeni, ljubimo se med seboj; ker ljubezen je iz Boga, in vsak, kdor ljubi, rojen je iz Boga in pozna Boga; 062 1JO 004 008 Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, da je Bog ljubezen. 062 1JO 004 009 V tem se je razodela ljubezen Božja v nas da je sina svojega edinorojenega Bog na svet poslal, da živimo po njem. 062 1JO 004 010 V tem je ljubezen, ne ker smo mi ljubili Boga, nego ker je on ljubil nas, in poslal sina svojega v spravo za grehe naše. 062 1JO 004 011 Ljubljeni, če nas je Bog tako jubil, dolžni smo tudi mi ljubiti se med seboj. 062 1JO 004 012 Boga ni nihče nikdar videl; če se ljubimo med seboj, ostaja Bog v nas, in ljubezen njegova je popolnjena v nas. 062 1JO 004 013 V tem spoznavamo, da ostajamo v njem, in on v nas, ker nam je dal iz Duha svojega. 062 1JO 004 014 In mi smo gledali in pričamo, da je oče poslal sina zveličarja sveta. 062 1JO 004 015 Kdor spozna, da je Jezus sin Božji, v njem ostaja Bog in on v Bogu. 062 1JO 004 016 In mi smo spoznali in verovali ljubezen, katero ima Bog v nas. Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu, in Bog v njem. 062 1JO 004 017 V tem se je popolnila ljubezen z nami, da imamo zaupanje o dnevi sodbe, da, kakor je on, smo tudi mi na tem svetu. 062 1JO 004 018 Strahú ni v ljubezni, temuč popolna ljubezen ven vrže strah, ker strah ima kazen; kdor pa se boji, ni se popolnil v ljubezni. 062 1JO 004 019 Mi ga ljubimo, ker nas je on prvi ljubil. 062 1JO 004 020 Ako kdo pravi: Boga ljubim, in sovraži brata svojega, je lažnik; kajti kdor ne ljubi brata, katerega vidi, kako more ljubiti Boga, katerega ne vidi? 062 1JO 004 021 In to zapoved imamo od njega, da, kdor ljubi Boga, naj ljubi tudi brata svojega. 062 1JO 005 001 Vsak, kdor veruje, da Jezus je Kristus, rojen je iz Boga, in vsak, kdor ljubi njega, ki ga je rodil, ljubi tudi rojenega iz njega. 062 1JO 005 002 V tem spoznavamo, da ljubimo otroke Božje, kader ljubimo Boga, in držimo zapovedi njegove. 062 1JO 005 003 Kajti to je ljubezen Božja, da držimo zapovedi njegove; in zapovedi njegove niso težke. 062 1JO 005 004 Ker vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet; in ta je zmaga, ki je premagala svet, vera naša. 062 1JO 005 005 Kdo je, ki premaga svet, če ne kdor veruje, da je Jezus sin Božji? 062 1JO 005 006 Ta je, ki je prišel po vodi in krvi, Jezus Kristus; ne v vodi samo, nego v vodi in krvi; in Duh je, ki priča, ker Duh je resnica. 062 1JO 005 007 Ker trije so, ki pričajo v nebesih, Oče, Beseda in Duh sveti; in ti trije so eno. 062 1JO 005 008 In trije so, ki pričajo na zemlji, Duh in voda in kri, in ti trije so eno. 062 1JO 005 009 Če dobimo pričanje ljudî, pričanje Božje je večje; ker to je pričanje Božje, katero je pričal za svojega sina. 062 1JO 005 010 Kdor veruje v sina Božjega, ima pričanje v sebi; kdor ne veruje Bogu, naredil ga je za lažnika, ker ni veroval v pričanje, katero je Bog pričal za sina svojega. 062 1JO 005 011 In to je pričanje, da nam je Bog dal večno življenje, in to življenje je v sinu njegovem. 062 1JO 005 012 Kdor ima sina, ima življenje; kdor nima sina Božjega, nima življenja. 062 1JO 005 013 To sem vam pisal, kateri verujete v ime sina Božjega, da veste, da imate večno življenje, in da verujete v ime sina Božjega. 062 1JO 005 014 In to je zaupanje, katero imamo do njega, da, kader kaj prosimo po volji njegovi, nas sliši; 062 1JO 005 015 In če vemo, da nas sliši, česar prosimo, vemo, da imamo prošeno, česar smo prosili od njega. 062 1JO 005 016 Če kdo vidi brata svojega, da greši ne greha za smrt, prosil bode, in dal mu bode življenje, grešečim ne za smrt. Je greh za smrt; ne za tega pravim, da naj prosi. 062 1JO 005 017 Vsaka grivica je greh; in je greh ne za smrt. 062 1JO 005 018 Vemo, da vsak, kdor je rojen iz Boga, ne greši; nego kdor je rojen iz Boga, hrani se, in hudobni se ga ne dotakne. 062 1JO 005 019 Vemo, da smo iz Boga, in cel svet leži v hudem. 062 1JO 005 020 Vemo pa, da je sin Božji prišel, in je nam dal razum, da spoznamo resničnega; in v resničnem smo, v sinu njegovem Jezusu Kristusu. Ta je resnični Bog in življenje večno. 062 1JO 005 021 Otročiči, ogibajte se malikov! Amen. # # BOOK 063 2JO 2 John 2 Janez 063 2JO 001 001 Starejšina gospé izvoljeni in otrokom njenim, katere jaz ljubim v resnici, (in ne jaz sam, nego tudi vsi, ki so spoznali resnico), 063 2JO 001 002 Po resnici, katera ostaja v nas, in z nami bode vekomaj; 063 2JO 001 003 Z vami bode milost, usmiljenje, mir od Boga očeta in od Gospoda Jezusa Kristusa, sina očetovega, v resnici in ljubezni. 063 2JO 001 004 Veselil sem se močno, ker sem našel izmed otrok tvojih, ki hodijo v resnici, kakor smo zapoved dobili od očeta. 063 2JO 001 005 In sedaj te prosim, pospá, ne da bi ti pisal novo zapoved, nego katero smo imeli od začetka, da se ljubimo med seboj. 063 2JO 001 006 In to je ljubezen, da živimo po zapovedih njegovih. To je zapoved, kakor ste slišali od začetka, da v njej živite; 063 2JO 001 007 Ker mnogi sleparji prišli so na svet, kateri ne spoznavajo Jezusa Kristusa, da je prišel v mesu. Ta je slepar in protikrist. 063 2JO 001 008 Pazite, da ne izgubimo, kar smo pridelali, nego dobimo polno plačilo. 063 2JO 001 009 Vsak, kdor prestopa in ne ostaja v uku Kristusovem, nima Boga; kdor ostaja v uku Kristusovem, ta ima očeta in sina. 063 2JO 001 010 Če kdo pride k vam, in ne prinese tega uka, ne sprejemajte ga v hišo, in ne pozdravljajte ga; 063 2JO 001 011 Kajti kdor ga pozdravlja, udeležuje se hudobnih del njegovih. 063 2JO 001 012 Mnogo sem imel vam pisati, a nisem hotel s papirjem in črnilom; ali upam priti k vam, in iz ust do ust govoriti, da bode veselje vaše popolno. 063 2JO 001 013 Pozdravljajo te otroci sestre tvoje izvoljene. Amen. # # BOOK 064 3JO 3 John 3 Janez 064 3JO 001 001 Starejšimi Gaju ljubljenemu, katerega jaz ljubim v resnici. 064 3JO 001 002 Ljubljeni, v vsem želim, da se ti naj dobro godi in bodeš zdrav, kakor se dobro godi duši tvoji. 064 3JO 001 003 Kajti veselil sem se močno, ko so prišli bratje in so pričali za resnico tvojo, kakor ti živiš v resnici. 064 3JO 001 004 Večjega veselja nimam od tega, da čujem, da otroci moji živé v resnici. 064 3JO 001 005 Ljubljeni, zvesto ravnaš v tem, kar delaš za brate in za tujce, 064 3JO 001 006 Kateri so pričali za ljubezen tvojo pred občino; in dobro bodeš storil, če jih spremljaš kakor je vredno Boga. 064 3JO 001 007 Kajti zaradi imena njegovega zo izšli, ničesa ne jemajoč od poganov; 064 3JO 001 008 Mi torej smo dolžni sprejemati take, da postanemo sodelalci resnici. 064 3JO 001 009 Pisal sem občini; ali Dijotrefej, ki hoče prvakovati med njimi, nas ne sprejme. 064 3JO 001 010 Zato, če pridem, opomnim ga del njegovih, ki jih dela, s hudobnimi besedami blebetajoč zoper nas; in ne zadovoljen s tem, ne samo sam ne sprejema bratov, temuč tudi njim, ki hočejo, brani in jih iz občine meče. 064 3JO 001 011 Ljubljeni, ne posnemaj slabega, nego dobro. Kdor dobro dela, je iz Boga; kdor pa slabo dela, ni videl Boga. 064 3JO 001 012 Demetriju so pričali vsi in sama resnica; in tudi mi pričamo, in veste, da je pričanje naše resnično. 064 3JO 001 013 Mnogo sem imel pisati, ali nočem ti pisati s črnilom in peresom; 064 3JO 001 014 Upam pa videti te skoraj, in govorila bodeva iz ust do ust. Mir ti! Pozdravljajo te prijatelji. Pozdravi prijatelje po imenu. # # BOOK 065 JUD Jude Juda 065 JUD 001 001 Juda, Jezusa Kristusa hlapec, a brat Jakobov, v Bogu očetu posvečenim in Jezusu Kristusu hranjenim poklicanim: 065 JUD 001 002 Usmiljenje vam in mir in ljubezen naj se napolni. 065 JUD 001 003 Ljubljeni, ko sem si mnogo prizadeval pisati vam o skupnem zveličanji, potreba mi je bilo pisati vam opominjajoč, da se borite za vero enkrat dano svetim. 065 JUD 001 004 Kajti priplazili so se neki ljudje, zdavnaj naprej zapisani za to sodbo, brezbožni, ki milost Boga našega krivo rabijo v razuzdanost, in tajé edinega vladarja Boga in Gospoda našega Jezusa Kristusa. 065 JUD 001 005 Spomniti pa vas hočem, ko enkrat to veste, da je Gospod, ki je rešil ljudstvo iz dežele Egiptovske, pozneje pogubil ne verujoče. 065 JUD 001 006 In angele, ki niso hranili poglavarstva svojega, nego so zapustili lastno domovje, shranil je v sodbo vélikega dneva z večnimi vezmí pod temo; 065 JUD 001 007 Kakor Sodoma in Gomora, in mesta okolo njih, ki so enako kakor té, kurbala se in hodila za drugim mesom, so zgled, ker trpé kazen večnega ognja. 065 JUD 001 008 Enako torej tudi ti, sanjajoč, oskrunjajo meso, zaničujejo gospostvo, preklinjajo slave. 065 JUD 001 009 Mihael pa, nadangelj, ko se je s hudičem prepirajoč pregovarjal o telesu Mojzesovem, ni se upal izreči sodbe preklinjevanja, nego rekel je: Kaznúj te Gospod! 065 JUD 001 010 Ti pa preklinjajo, česar ne vedó; kar pa znajo naravno, kakor nespametne živali, v tem se pogubljajo. 065 JUD 001 011 Gorjé jim; ker hodili so po potu Kajnovem in za plačilo Bileamovo zabredli so v zmoto; in v nasprotji Kore so poginili. 065 JUD 001 012 Ti so pri bratovskih pojedinjah vaših zapreke, ko se gosté skup brez straha, same sebe pasó; oblaki brez vode, ki jih gonijo vetrovi; drevesa poznojesenska, brez sadú, dvakrat mrtva, izkoreninjena; 065 JUD 001 013 Divji morski valovi, ki izpenjavajo lastno sramoto: zvezde tavajoče, katerim je mrak teme hranjen vekomaj. 065 JUD 001 014 Prerokoval je pa tudi tem sedmi od Adama, Enoh, govoreč: "Glej, prišel je Gospod v mirijadah svetih svojih. 065 JUD 001 015 Sodbo delat vsem in kaznovat vse njih brezbožne, za vsa dela brezbožnosti, katera so storili, in za vse trdo, kar so govorili zoper njega grešniki brezbožni. 065 JUD 001 016 Ti so godrnjači, pritoževalci, ki hodijo po svojih poželenjih; in usta njih govoré šopirno, občudujoč osebe zaradi koristi. 065 JUD 001 017 Vi pa, ljubljeni, spominjajte se besed, ki so jih naprej govorili aposteljni Gospoda našega Jezusa Kristusa; 065 JUD 001 018 Kajti rekli so vam: V zadnjem času bodejo posmehovalci, hodeči po svojih poželenjih brezbožnosti. 065 JUD 001 019 Ti so, ki se odločujejo, počutniki, ne imajoči Duha. 065 JUD 001 020 Vi pa, ljubljeni, izpodbujajte se v presveti veri svoji, ter molite v Duhu svetem, 065 JUD 001 021 Hranite se v ljubezni Božji, pričakujte usmiljenje Gospoda našega Jezusa Kristusa v večno življenje! 065 JUD 001 022 In ene milujte razločujoč; 065 JUD 001 023 Ene pa rešite v strahu, potegnivši jih iz ognja, sovražeč tudi obleko oskrunjeno po mesu. 065 JUD 001 024 Njemu pa, kateri vas more ohraniti brez izpotike, in postaviti pred slavo svojo brez madeža v radovanji, 065 JUD 001 025 Edinemu modremu Bogu, zveličarju našemu, slava in veličastvo, krepost in oblast zdaj in na vse veke! Amen. # # BOOK 066 REV Revelation Razodetje 066 REV 001 001 Razodenje Jezusa Kristusa, katero mu je dal Bog, da pokaže hlapcem svojim, kaj se ima skoraj zgoditi; in naznanil poslavši po angelu svojem hlapcu svojemu Janezu, 066 REV 001 002 Kateri je pričal besedo Božjo in pričanje Jezusa Kristusa in kar je videl. 066 REV 001 003 Blagor mu, kdor bere, in kateri slišijo besede prerokovanja, in hranijo, kar je v njem pisano; kajti čas je blizu. 066 REV 001 004 Janez sedmerim občinam v Aziji: milost vam in mir od njega, kateri je in je bil in bode; in od sedmerih duhov, kateri so pred prestolom njegovim; 066 REV 001 005 In od Jezusa Kristusa, priče zveste, prvorojenega od mrtvih in višjega kraljev zemeljskih; njemu, kateri nas je ljubil in omil nas grehov naših v krvi svoji, 066 REV 001 006 (In naredil nas za kralje in duhovnike Bogu in očetu svojemu), njemu slava in krepost na vekov veke! Amen. 066 REV 001 007 Glej, z oblaki ide, in videlo ga bode vsako oko, in kateri so ga prebodli, in javkali bodo nad njim vsi rodovi zemlje. Dà, amen. 066 REV 001 008 Jaz sem A in O, začetek in konec, govori Gospod, kateri je in je bil in bode, vsemogočni. 066 REV 001 009 Jaz Janez, brat vaš in tovariš v stiski in v kraljestvu in stanovitnosti Jezusa Kristusa, bil sem na otoku, imenovanem Patmu, po besedi Božji in po pričanji Jezusa Kristusa. 066 REV 001 010 Bil sem v duhu o dnevi Gospodovem, in čul sem za seboj glas velik kakor trombe govoreče: 066 REV 001 011 Jaz sem A in O, prvi in zadnji; in: Kar vidiš, zapiši v knjigo, in pošlji občinam v Aziji, v Efez in v Smirno in v Pergam, in Tijatire in v Sarde in v Filadelfijo in v Laodicejo. 066 REV 001 012 In obrnil sem se gledat glas, kateri je govoril z menoj, in obrnivši se videl sem sedem svečnikov zlatih, 066 REV 001 013 In sredi sedmerih svečnikov podobnega sinu človeškemu, oblečenega z obleko do tál in opasanega na prsih sè zlatim pasom; 066 REV 001 014 Glava pa njegova in lasje beli kakor volna bela, kakor sneg; in oči njegove kakor plamen ognjen; 066 REV 001 015 In noge njegove enake svetlemu zlatu, kakor v peči razbeljene; in glas njegov kakor glas mnogih vodâ; 066 REV 001 016 In v desni svoji roki imajoč sedem zvezd; in iz ust njegovih dvorezen oster meč izhajajoč; in obličje njegovo, kakor solnce sije v moči svoji. 066 REV 001 017 In ko sem ga videl, padel sem pred noge njegove kakor mrtev; in položil je name desno roko svojo govoreč mi: Ne boj se; jaz sem prvi in zadnji in živi; 066 REV 001 018 In bil sem mrtev, in glej, živ sem na vekov veke, amen; in ključe imam od pekla in smrti. 066 REV 001 019 Zapiši, kar si videl, in kar je in kar se ima zgoditi po tem; 066 REV 001 020 Skrivnost sedmerih zvezd, katere si videl v desnici moji, in sedmero svečnikov zlatih. Sedmere zvezde so angeli sedmerih občin; in sedmeri svečniki, katere si videl, so sedmere občine. 066 REV 002 001 Angelu občine Efeške piši: To pravi on, ki drži sedmero zvezd v desni svoji, ki hodi sredi sedmerih svečnikov zlatih; 066 REV 002 002 Vem dela tvoja, in trud tvoj, in stanovitnost tvojo, in da ne moreš nositi hudobnih, in si poskušal njé, ki se imenujejo aposteljne, a niso; in našel si jih lažnjive, 066 REV 002 003 In nosil si in stanovitnost imaš in za ime moje si se trudil in nisi se utrudil; 066 REV 002 004 Ali zoper tebe imam, da si opustil prvo svojo ljubezen: 066 REV 002 005 Spominjaj se torej, odkod si izpadel; in izpokóri se, in delaj prva dela; ako pa ne, pridem ti hitro, in premaknem svečnik tvoj z mesta njegovega, če se ne izpokoriš. 066 REV 002 006 Ali to imaš, da sovražiš dela Nikolajcev, katera tudi jaz sovražim. 066 REV 002 007 Kdor ima uho, naj sliši, kaj Duh govori občinam: Kdor premaga, dal mu bodem jesti z drevesa življenja, katero je v sredi raja Božjega. 066 REV 002 008 In angelu občine Smirenske piši: To pravi prvi in zadnji, kateri je bil mrtev in je oživel: 066 REV 002 009 Vem dela tvoja in stisko in siromaštvo, (bogat pa si), in preklinjanje njih, ki pravijo, da so Judje, in niso, nego zbornica satanova. 066 REV 002 010 Nič se ne boj, kaj ti bode trpeti. Glej, hudič bode vrgel jih izmed vas v ječo, da bodo izkušeni; in imeli bodete stisko deset dnî. Bodi zvest do smrti, in dal ti bodem venec življenja. 066 REV 002 011 Kdor ima uho, naj sliši, kaj Duh govori občinam: Kdor premaga, naj se mu nič hudega ne zgodi od druge smrti. 066 REV 002 012 In angelu občine v Pergamu piši: To pravi on, ki drži meč, dvorezni, ostri: 066 REV 002 013 Vem dela tvoja, in kje prebivaš, kjer prestol satanov, in hraniš ime moje, in nisi zatajil vere moje tudi o dnevih, v katerih je Antipa priča moja zvesta, umorjen bil pri vas, kjer satan prebiva. 066 REV 002 014 Ali imam zoper tebe nekaj malega, da imaš tam njé, ki se držé uka Balaamovega, kateri je učil Balaka dajati pohujšanje pred sinovi Izraelovimi, jesti malikove žrtve in kurbati se. 066 REV 002 015 Tako imaš tudi ti nje, ki se držé uka Nikolajcev, kar sovražim. 066 REV 002 016 Izpokóri se, ako pa ne, pridem ti hitro, in vojskoval se bodem z njimi z mečem svojih ust. 066 REV 002 017 Kdor ima uho, naj sliši, kaj Duh govori občinam: Kdor premaga, dal mu bodem jesti mane skrite, in dal mu bodem bel kamen, in na kamenu novo ime zapisano, katerega nihče ni spoznal, razen kdor ga prejme. 066 REV 002 018 In angelu občine v Tijatirih piši: To pravi sin Božji, kateri ima oči svoje kakor plamen ognjen, in noge njegove enake svetlemu zlatu; 066 REV 002 019 Vem dela tvoja in ljubezen in službo in vero in stanovitnost tvojo, in dela tvoja, in da je zadnjih več nego prvih. 066 REV 002 020 Ali imam zoper tebe nekaj malega, da puščaš ženo Jezabelo, ki se imenuje prerokinjo, učiti in slepiti hlapce moje, kurbati se in jesti malikove žrtve. 066 REV 002 021 In dal sem ji čas, da se izpokori od kurbarije svoje, in ni se izpokorila. 066 REV 002 022 Glej, jaz jo vržem na posteljo, in prešestnike z njo, v stisko veliko, če se ne izpokoré od dél svojih; 066 REV 002 023 In otroke njé pomorim sè smrtjo; in spoznale bodo vse občine, da sem jaz, ki preiskujem obisti in srca; in dal vam bodem vsakemu po delih vaših; 066 REV 002 024 Vam pa pravim, in ostalim v Tijatirih, kateri nimajo tega uka, in kateri niso spoznali globočin satanovih, kakor pravijo: Ne vržem na vas druge teže; 066 REV 002 025 Razen kar imate, hranite, dokler ne pridem. 066 REV 002 026 In kdor premaga in kdor hrani do konca dela moja, dal mu bodem oblast nad pogani; 066 REV 002 027 In pasel jih bode sè šibo železno, kakor se razbijajo posode lončene, kakor sem tudi jaz prejel od očeta svojega: 066 REV 002 028 In dal mu bodem zvezdo jutranjo. 066 REV 002 029 Kdor ima uho, naj sliši, kaj Duh govori občinam. 066 REV 003 001 In angelu občine v Sardih piši: To pravi on, ki ima sedmero duhov Božjih in zvezd sedmero: Vem dela tvoja, da imaš ime, da živiš, in si mrtev. 066 REV 003 002 Zbúdi se in utrdi drugo, ki umira: kajti del tvojih nisem našel popolnjenih pred Bogom. 066 REV 003 003 Spominjaj se torej, kako si prejel in slišal, in hrani in izpokóri se. Ako se torej ne zbudiš, pridem k tebi kakor tat, in vedel ne hodeš, o kateri uri pridem k tebi. 066 REV 003 004 Imaš malo imén tudi v Sardih, katera niso oskrunila svojih oblék; in hodili bodo z menoj v belih, ker so vredni. 066 REV 003 005 Kdor premaga, ta bode oblekel bele obleke; in izbrisal ne bodem imena njegovega iz knjige življenja, in spoznal bodem ime njegovo pred očetom svojim in pred angeli njegovimi. 066 REV 003 006 Kdor ima uho, naj sliši, kaj Duh govori občinam. 066 REV 003 007 In angelu občine v Filadelfiji piši: To pravi sveti, resnični, on ki ima "ključ Davidov, kateri odpira, in nihče ne zapre, in zapira, in nihče ne odpre." 066 REV 003 008 Vem dela tvoja. Glej, dal sem pred te duri odprte, in nihče jih ne more zapreti; ker majhno imaš moč in hranil si besedo mojo, in zatajil nisi mojega imena. 066 REV 003 009 Glej, dam iz zbornice satanove njé, ki pravijo, da so Judje, a niso, nego lažejo; glej, storil bodem, da pridejo in pokleknejo pred noge tvoje, in spoznajo, da sem te jaz ljubil. 066 REV 003 010 Ker si ohranil stanovitnosti moje besedo, ohranil te bodem tudi jaz iz ure izkušnjave, katera ima priti na vesoljni svet, izkušat nje, ki prebivajo na zemlji. 066 REV 003 011 Glej, hitro pridem; hrani, kar imaš, da nihče ne vzame tvojega venca. 066 REV 003 012 Kdor premaga, naredim ga za steber v svetiščih Boga svojega, in ven več ne izide, in zapišem nanj ime Boga svojega in ime mesta Boga svojega, novega Jeruzalema, kateri z neba shaja od Boga mojega, in ime moje novo. 066 REV 003 013 Kdor ima uho, naj sliši, kaj Duh govori občinam. 066 REV 003 014 In angelu občine Laodicejske piši: To pravi on, ki je amen, priča zvesta in resnična, začetek stvarjenja Božjega: 066 REV 003 015 Vem dela tvoja, da nisi ne mrzel ne vroč; da bi bil mrzel ali vroč! 066 REV 003 016 Tako, ker si mlačen in ne mrzel ne vroč, bodem te izpljunil iz svojih ust. 066 REV 003 017 Ker praviš: Bogat sem in obogatel sem, in ničesa ne potrebujem, in ne veš, da tí si ubogi in nesrečni in siromaški in slepi in nagi; 066 REV 003 018 Svetujem ti, da kupiš od mene zlatá očiščenega v ognji, da obogatiš; in oblačila bela, da jih oblečeš, in da se ne pokaže sramota nagosti tvoje; in z mazilom pomaži oči svoje, da bodeš videl. 066 REV 003 019 Jaz katere ljubim, kaznujem in pokorim; prizadevaj si torej in izpokori se. 066 REV 003 020 Glej, pred vrati stojim in trkam; če kdo čuje glas moj in odpre vrata, vnidem k njemu, in večerjal bodem z njim in on z menoj. 066 REV 003 021 Kdor premaga, dal mu bodem, da sedí z menoj na prestolu mojem, kakor sem tudi jaz premagal in sedel z očetom svojim na prestol njegov. 066 REV 003 022 Kdor ima uho, naj sliši, kaj Duh govori občinam. 066 REV 004 001 Po tem sem videl in glej: duri odprte v nebu, in glas prvi, katerega sem slišal, kakor trombe govoreče z menoj, govoreč: Stopi sem gor, in pokažem ti, kaj se ima zgoditi po tem. 066 REV 004 002 In hitro sem bil v duhu, in glej: prestol je stal na nebu, 066 REV 004 003 In na prestolu sedeč; in sedeči je bil enak na videz kamenu jaspidu in sardu, in mavra okrog prestola na videz enaka smaragdu. 066 REV 004 004 In okrog prestola prestolov dvajset in štirje; in na prestolih sem videl štiri in dvajsetero starejšin sedečih, oblečenih z belimi oblačili, in imeli so na svojih glavah vence zlate. 066 REV 004 005 In iz prestola izhajajo bliski in gromi in glasovi; in sedem bakelj ognjenih gorečih pred prestolom, katere so sedmeri duhovi Božji; 066 REV 004 006 In pred prestolom morje stekleno, enako kristalu. In na sredi prestola in okrog prestola štiri živali, polne očes spredaj in zadaj. 066 REV 004 007 In prva žival enaka levu, in druga žival enaka teletu, in tretja žival imajoča obličje kakor človek; in četrta žival enaka orlu letečemu. 066 REV 004 008 In četvere živali, vsaka zase, imele so po šest peroti na okolo, in znotraj polne očés; in pokoja nimajo noč in dan govoreč: Svet, svet, svet, Gospod Bog vsemogočni, kateri je bil in je in bode. 066 REV 004 009 In kader bodejo dale živali slavo in čast in hvalo sedečemu na prestolu, živečemu na vekov veke, 066 REV 004 010 Padli bodo štiri in dvajseteri starejšine pred sedečega na prestolu in molili živečega na vekov veke in vrgli vence svoje pred prestol, govoreč: 066 REV 004 011 Vreden si, Gospod, prejemati slavo in čast in moč; ker ti si vstvaril vse stvari, in po volji tvoji so in so bile vstvarjene. 066 REV 005 001 In videl sem na desni sedečega na prestolu knjigo pisano znotraj in zadaj, zapečateno sè sedmémi pečati. 066 REV 005 002 In videl sem angela mogočnega oznanjujočega z velikim glasom: Kdo je vreden odpreti knjigo, in odpeti sedmere pečate njene? 066 REV 005 003 In nihče ni mogel na nebu, ne na zemlji, ne pod zemljo odpreti knjige, ne gledati je. 066 REV 005 004 In jaz sem jokal silno, da ni bil nihče za vrednega najden odpreti in brati knjigo, ne gledati je. 066 REV 005 005 In eden izmed starejšin mi reče: Ne jokaj; glej, zmagal je lev, ki je iz roda Judovega, korenina Davidova, odpreti knjigo in odpeti sedmere pečate njene. 066 REV 005 006 In videl sem, in glej: na sredi prestola in četverih živali in v sredi starejšin, jagnje stoječe kakor zaklano, imajoč sedem rogov in očés sedem, katera so sedmeri duhovi Božji, poslani na vso zemljo. 066 REV 005 007 In prišlo je in vzelo knjigo iz desnice sedečega na prestolu. 066 REV 005 008 In ko je bilo vzelo knjigo, padle so četvere živali in štiri in dvajseteri starejšine pred jagnje, imajoč vsak strune in zlate čaše, polne kadil, katera so molitve svetnikov; 066 REV 005 009 In pojó pesem novo, govoreč: Vredno si prejeti knjigo in odpeti pečate njene; ker si bilo zaklano in si nas odkupilo Bogu s krvjó svojo, iz vsakega rodú in jezika in ljudstva in naroda; 066 REV 005 010 In storilo si nas Bogu našemu za kralje in duhovnike; in kraljevali bodemo na zemlji. 066 REV 005 011 In videl sem in slišal sem glas mnogih angelov okrog prestola in živali in starejšin, in bilo je njih število mirijad mirijade, in tisočev tisoči, 066 REV 005 012 Govorečih z glasom velikim: Vredno je jagnje zaklano prejeti moč in bogastvo in modrost in krepost in čast in slavo in hvalo. 066 REV 005 013 In vsaka stvar, katera je na nebu in na zemlji in pod zemljo, in na morji kar je, in kar je v njih vse, čul sem govoreče: Sedečemu na prestolu in jagnjetu hvala in čast in slava in moč na vekov veke! 066 REV 005 014 In četvere živali so rekle: Amen! In štiri in dvajseteri starejšine padli so in molili živečega na vekov veke. 066 REV 006 001 In videl sem, ko je jagnje odpelo enega izmed pečatov, in čul sem eno izmed štirih živali govorečo kakor groma glas: Pridi in glej! 066 REV 006 002 In videl sem, in glej: konj bél, in sedeči na njem imajoč lok; in dal se mu je venec in izšel je zmagovit in da zmaga. 066 REV 006 003 In ko je odpelo drugi pečat, čul sem drugo žival govorečo: Pridi in glej! 066 REV 006 004 In izšel je drug konj rujav, in sedečemu na njem dalo se je vzeti mir sè zemlje, in da naj se koljejo med seboj; in dal se mu je meč velik. 066 REV 006 005 In ko je odpélo tretji pečat, čul sem tretjo žival govorečo: Pridi in glej! In videl sem, in glej: konj črn, in sedeči na njem imajoč tehtnico v roki svoji. 066 REV 006 006 In slišal sem glas v sredi četverih živali govoreč: Merica pšenice za en denar, in tri merice ječmena za en denar; in olju in vinu ne stórí hudega. 066 REV 006 007 In ko je odpelo pečat četrti, slišal sem glas četrte živali govoreč: Pridi in glej! 066 REV 006 008 In videl sem, in glej: konj bled, in sedeči na njem, imé mu smrt, in pekel ga spremlja; in dala se jima je oblast pomoriti četrtino zemlje z mečem in lakoto in kugo, in od zveri zemeljskih. 066 REV 006 009 In ko je odpelo peti pečat, videl sem pod oltarjem duše zaklanih zavoljo besede Božje in zavoljo pričanja, katero so imeli. 066 REV 006 010 In vpile so z glasom velikim rekoč: Doklej, o Gospod sveti in resnični ne sodiš in ne maščuješ krvi naše nad njimi, ki prebivajo na zemlji? 066 REV 006 011 In dala so se jim vsaki bela oblačila, in reklo se jim je, naj bodo pokojne še malo časa, dokler ne izpolnijo tudi sohlapci njih in bratje njih, kateri imajo biti umorjeni, kakor tudi oné. 066 REV 006 012 In videl sem, ko je odpelo pečat šesti; in glej, potres velik je postal, in solnce je postalo črno kakor vreča raševa; 066 REV 006 013 In mesec je postal kakor kri, in zvezde nebeške so padale na tla, kakor meče smokva zimsko sadje svoje, ko jo trese velik veter; 066 REV 006 014 In nebo je izginilo kakor knjiga, ko se zvije, in vse gore in otoki premaknili so se sè svojih mest. 066 REV 006 015 In kralji zemeljski in velikaši in bogatini in polkovniki in mogočniki in vsi hlapci in vsi svobodnjaki skrili so se v jame in v skale gorske, 066 REV 006 016 In rekó goram in skalam: Padite na nas in skrite nas obličju sedečega na prestolu in jezi jagnjetovi; 066 REV 006 017 Ker prišel je dan véliki, jeze njegove in kdo more stati? 066 REV 007 001 In po tem sem videl štiri angele stoječe na četverih voglih zemlje, držeč četvere vetrove zemlje, da ne veje veter po zemlji, ne po morji, ne po nobenem drevesu. 066 REV 007 002 In videl sem druzega angela vzhajajočega od solnčnega vzhoda, imajočega pečat Boga živega; in zavpil je z glasom velikim četverim angelom, katerim je bilo dano kaziti zemljo in morje, govoreč: 066 REV 007 003 Ne kazite zemlje, ne morja, ne dreves, dokler ne zapečatimo hlapcev Boga našega na čelih njihovih. 066 REV 007 004 In čul sem število zapečatenih: sto in štiri in štirideset tisoč zapečatenih iz vseh rodov sinov Izraelovih: 066 REV 007 005 Iz rodú Judovega dvanajst tisoč zapečatenih; iz rodú Rubenovega dvanajst tisoč zapečatenih; iz rodú Gadovega dvanajst tisoč zapečatenih. 066 REV 007 006 Iz rodú Azerovega dvanajst tisoč zapečatenih; iz rodú Neftalejmovega dvanajst tisoč zapečatenih; iz rodú Manasejevega dvanajst tisoč zapečatenih; 066 REV 007 007 Iz rodú Simeonovega dvanajst tisoč zapečatenih; iz rodú Levijevega dvanajst tisoč zapečatenih; iz rodú Isaharjevega dvanajst tisoč zapečatenih; 066 REV 007 008 Iz rodú Zabulonovega dvanajst tisoč zapečatenih; iz rodú Jožefovega dvanajst tisoč zapečatenih; iz rodú Benjaminovega dvanajst tisoč zapečatenih. 066 REV 007 009 Potem sem videl, in glej: druhal velika, katere sešteti nihče ni mogel, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov, stoječi pred prestolom in pred jagnjetom, oblečeni z belimi oblačili, in palme v njih rokah; 066 REV 007 010 In vpijoči z glasom velikim, rekoč: Zveličanje Bogu našemu sedečemu na prestolu in jagnjetu! 066 REV 007 011 In vsi angeli so stali okrog prestola in starejšin in četverih živali in padli so pred prestolom na obličje svoje in molili so Boga, rekoč: 066 REV 007 012 Amen! Hvala in slava in modrost in zahvala in čast in moč in krepost Bogu našemu na vekov veke! Amen. 066 REV 007 013 In odgovoril je eden izmed starejšin rekoč mi: Ti, oblečeni z oblačili belimi, kdo so, in odkod so prišli? 066 REV 007 014 In rekel sem mu: Gospod, ti veš. In reče mi: Ti so oni, ki gredó iz stiske vélike in oprali so oblačila svoja in pobelili oblačila svoja v krvi jagnjetovi. 066 REV 007 015 Zato so pred prestolom Božjim in strežejo mu noč in dan v svetišči njegovem. In sedeči na prestolu bode prebival nad njimi. 066 REV 007 016 Lačni ne bodo več, ne žejni več, in nanje ne pade solnce, ne vročina nobena; 066 REV 007 017 Kajti jagnje na sredi prestola bode jih paslo in vodilo jih do živih studencev vodâ; in obrisal bode Bog vsako solzo z njih oči. 066 REV 008 001 In ko je odpelo pečat sedmi, nastalo je molčanje na nebu kake pol ure. 066 REV 008 002 In videl sem sedmere angele, kateri stojé pred Bogom, in dalo se jim je sedem tromb. 066 REV 008 003 In drug angelj je prišel in stopil pred oltar, držeč zlato kadilnico; in dalo se mu je kadil mnogo, da jih daruje za molitve vse svetih na oltar zlati pred prestolom. 066 REV 008 004 In šel je kvišku dim kadil za molitve svetih iz roke angelove pred Boga. 066 REV 008 005 In angelj vzame kadilnico, in napolni jo iz ognja oltarja in vrže na zemljo. In nastali so glasovi in gromi in bliski in potres. 066 REV 008 006 In sedmeri angeli imajoč sedmere trombe pripravijo se, da zatrobijo. 066 REV 008 007 In prvi angelj zatrobi in nastane toča in ogenj, namešena s krvjó, in vrže se na zemljo, in tretjina drevés je pogoréla in vsa trava zelena je pogorela. 066 REV 008 008 In drugi angelj zatrobi, in kakor gora velika z ognjem goreča vrže se v morje; in tretjina morja postane kri. 066 REV 008 009 In tretjina stvarî pomrje v morji, ki imajo življenje, in tretjina ladij se razbije. 066 REV 008 010 In tretji angelj zatrobi, in z neba pade zvezda velika goreča kakor baklja, in pade na tretjino rék in na studence vodâ. 066 REV 008 011 In ime zvezde se imenuje; Pelin; in tretjina vodâ postane pelin in mnogo ljudî je umrlo od vodâ, ker so bile ogrenéle. 066 REV 008 012 In četrti angelj zatrobi, in udarjena je bila tretjina solnca in tretjina meseca in tretjina zvezd, da otemni tretjina njih in dan ne sije, tretjina njegova, in noč enako. 066 REV 008 013 In videl sem, in slišal sem enega angela letečega po sredi neba, govorečega z glasom velikim: Gorjé, gorje, gorje prebivalcem na zemlji zaradi ostalih glasov trombe treh angelov, kateri bodejo trobili. 066 REV 009 001 In peti angelj zatrobi, in videl sem zvezdo iz neba padšo na zemljo, in dal se ji je ključ od vodnjaka brezna; 066 REV 009 002 In odpre vodnjak brezna, in privali se dim iz vodnjaka, kakor dim peči velike, in solnce otemni in zrak od dima iz vodnjaka. 066 REV 009 003 In iz dima izidejo kobilice na zemljo, in dá se jim oblast, kakor imajo oblast škorpijoni zemljé; 066 REV 009 004 In reče se jim, naj ne storé hudega travi zemljé, ne kaki zelenjavi, ne kakemu drevesu, razen ljudém samim, kateri nimajo pečata Božjega na čelih svojih. 066 REV 009 005 In dá se jim, da naj jih ne pomoré, nego da naj se mučijo pet mesecev; in mučenje njih kakor mučenje škorpijona, kader piči človeka. 066 REV 009 006 In v tistih dnevih iskali bodo ljudje smrti, in ne bodo je našli; in želeli bodo umreti, in smrt bode bežala od njih. 066 REV 009 007 In podobe kobilic enake konjem, pripravljenim na vojsko, in na njih glavah venci enaki zlatu, in obličja njih kakor obličja človeška; 066 REV 009 008 In imele so lasé kakor lasé ženske; in zobje njih bili so kakor levov; 066 REV 009 009 In imele so oklepe kakor oklepe železne; in glas njih peroti kakor glas mnogih vóz s konji, tekočimi v vojsko. 066 REV 009 010 In repe imajo enake škorpijonom, in žela so bila na njih repih; in oblast njih škodovati ljudém mesecev pet. 066 REV 009 011 In nad seboj imajo kralja angela brezna; ime mu po hebrejsko: Abadon, in po grško ima ime: Pogubnik. 066 REV 009 012 Gorjé eno je prešlo; glej, še dvoje gorjé pride po tem! 066 REV 009 013 In šesti angelj zatrobi, in slišal sem glas eden iz četverih rogóv oltarja zlatega pred Bogom, 066 REV 009 014 Kateri je rekel šestemu angelu, ki je imel trombo: Reši četvere angele, zvezane ob réki veliki, Evfratu. 066 REV 009 015 In rešili so se četveri angeli, pripravljeni na uro in dan in mesec in leto, da pomoré tretjino ljudî. 066 REV 009 016 In število vojskâ konjištva dvé mirijadi mirijad; in čul sem njih število. 066 REV 009 017 In tako sem videl konje v prikazni, in sedeče na njih imajoč oklepe ognjene in temnorudeče in žvepljene; in glave kónj kakor glave levov, in iz ust njih izhaja ogenj in dim in žveplo. 066 REV 009 018 Ti trije pobili so tretjino ljudî, ogenj in dim in žveplo izhajajoče iz njih ust. 066 REV 009 019 Kajti njih oblasti so v njih ustih; ker njih repi so enaki kačam, imajoč glave, in z njimi škodijo. 066 REV 009 020 In ostali ljudje, kateri niso bili pomorjeni s temi šibami, niso se izpokorili od del svojih rok, da bi ne molili hudih duhóv in malikov zlatih in srebrnih in bronastih in kamenenih in lesenih, kateri ne morejo ne gledati, ne slišati, ne hoditi; 066 REV 009 021 In niso se izpokorili od moritev svojih, in ne od čaranj svojih, in ne od kurbarije svoje, in ne od svojih tatvin. 066 REV 010 001 In videl sem druzega angela mogočnega, idočega dol z nebá, oblečenega z oblakom, in mavra na glavi; in obličje njegovo kakor solnce, in nogi njegovi kakor stebri ognjeni; 066 REV 010 002 In imel je v roki svoji knjižico odprto; in postavil je nogo svojo desno na morje, levo pa na zemljo; 066 REV 010 003 In zavpil je z glasom velikim, kakor rjove lev; in ko je zavpil, govorili so sedmeri gromovi glase svoje; 066 REV 010 004 In ko so sedmeri gromovi govorili glase svoje, hotel sem pisati; in čul sem glas iz neba govoreč mi: Zapečati, kar so govorili sedmeri gromovi, in ne piši tega. 066 REV 010 005 In angelj, katerega sem videl stoječega na morji in na zemlji, vzdigne roko svojo v nebo, 066 REV 010 006 In priseže pri živem na vekov veke, kateri je vstvaril nebo in kar je v njem, in zemljo in kar je na njej; in morje in kar je v njem: Časa ne bode več; 066 REV 010 007 Nego o dnevih glasú sedmega angela, ko bode trobil, izpolni se skrivnost Božja, kakor je bil obljubil hlapcem svojim, prerokom. 066 REV 010 008 In glas, ki sem ga čul iz neba, govoril je zopet z menoj in rekel: Pojdi, vzemi knjižico odprto v roki angela, stoječega na morji in na zemlji; 066 REV 010 009 In odšel sem k angelu, govoreč mu; Daj mi knjižico. In reče mi: Vzemi in pojej jo! in zagrenila bode trebuh tvoj, a v ustih tvojih bode sladka kakor med. 066 REV 010 010 In vzamem knjižico iz roke angelove, in pojém jo. In bila je v ustih mojih kakor med sladka; in ko sem jo bil pojedel, zagrenel je trebuh moj. 066 REV 010 011 In reče mi: Zopet moraš prerokovati pri ljudstvih in narodih in jezikih in kraljih mnogih. 066 REV 011 001 In dá se mi pero enako palici; in angelj je stal rekoč: Vstani in izmeri svetišče Božje, in oltar in kateri molijo v njem; 066 REV 011 002 In vežo znotraj svetišča vrzi ven, in ne meri je, ker je dana bila poganom; in mesto sveto bodejo teptali dva in štirideset mesecev. 066 REV 011 003 In dal bodem dvema pričama svojima, in prerokovali bodeti tisoč dve sto šestdeset dnî oblečeni z vrečami. 066 REV 011 004 To sti oliki dvé in svečnika dva stoječa pred Bogom zemlje. 066 REV 011 005 In če jima hoče kdo kaj žalega storiti, izide jima ogenj iz ust in požre njijne sovražnike; in če jima hoče kdo kaj žalega storiti, mora tako umorjen biti: 066 REV 011 006 Té imati oblast nebo zapreti, da ne dežuje v dnevih njijnega prerokovanja; in oblast imati nad vodami, izpremeniti jih v kri, in bíti zemljo z vsako šibo, kolikorkrat hočeti. 066 REV 011 007 In kader bodeti izpolnili pričanje svoje, bode zver, ki vzhaja iz brezna, vojsko napravila z njima in zmagala ji in umorila ji. 066 REV 011 008 In trupli njijni na ulicah mesta vélikega, katero se imenuje duhovno Sodoma in Egipt, kjer je bil tudi Gospod naš križan. 066 REV 011 009 In gledali bodo iz ljudstev in rodov in jezikov in narodov trupli njijni tri dnî in pol, in trupel njijnih ne bodo pustili dejati v grobe. 066 REV 011 010 In prebivalci na zemlji bodo se veselili nad njima in se radovali, in dari si bodo pošiljali med seboj, ker sta ta dva preroka mučila prebivalce na zemlji. 066 REV 011 011 In po treh dnevih in pol izšel je življenja duh iz Boga na njiju, in stala sta na noge svoje, in strah velik je padel na one, ki so ji gledali. 066 REV 011 012 In čula sta glas velik z neba govoreč jima: Pojta sem gor! In šla sta gor na nebo v oblaku in videli so ji sovražniki njijni. 066 REV 011 013 In v tisti uri nastal je potres velik, in desetina mesta je padla in pobitih je bilo v potresu imen človeških sedem tisoč, in ostali bili so v strahu in dajali so slavo Bogu nebeškemu. 066 REV 011 014 Gorje drugo je prešlo: glej, gorje tretje pride hitro! 066 REV 011 015 In sedmi angelj zatrobi, in nastanejo glasovi veliki na nebu govoreči: Kraljestva sveta so postala Gospoda našega in Kristusa njegovega, in kraljeval bode na vekov veke. 066 REV 011 016 In štiri in dvajseteri starejšine, sedeči pred Bogom na prestolih svojih, padli so na obličja svoja, in molili Boga rekoč: 066 REV 011 017 Zahvaljujemo se ti, Gospod Bog vsemogočni, kateri je in je bil in bode, da si prejel moč véliko svojo in si zakraljeval. 066 REV 011 018 In narodi so se razsrdili, in prišla je jeza tvoja, in čas mrtvih, da se sodijo, in se dá plačilo hlapcem tvojim prerokom in svetnikom in boječim se imena tvojega, vélikim in malim, in da se pogubé, kateri pogubljajo zemljo. 066 REV 011 019 In odpre se svetišče Božje na nebu; in videla se je skrinja zaveze njegove v svetišči njegovem; in nastali so bliski in glasi in gromovi in potres in toča velika. 066 REV 012 001 In znamenje veliko se je videlo na nebu: žena oblečena sè solncem, in mesec pod njenimi nogami, in na glavi njeni venec dvanajsterih zvezd; 066 REV 012 002 In noseča kriči v bolečinah in mukah porodnih. 066 REV 012 003 In videlo se je drugo znamenje na nebu, in glej: zmaj velik, ognjen, imajoč sedem glav in rogov deset, in na glavah njegovih sedem dijademov; 066 REV 012 004 In rep njegov potegne tretjino zvezd nebeških in jih vrže na zemljo. In zmaj stopi pred ženo, katera ima poroditi, da, ko bode porodila, požre dete njeno. 066 REV 012 005 In rodila je sina, kateri bode pasel vse narode s palico železno; in zgrabljeno je bilo dete njeno pred Boga in prestol njegov. 066 REV 012 006 In žena je bežala v puščavo, kjer ima kraj pripravljen od Boga, da jo tam živé dnî tisoč dvé sto šestdeset. 066 REV 012 007 In nastala je vojska na nebu; Mihael in angeli njegovi so se vojskovali zoper zmaja, in zmaj se je vojskoval in angeli njegovi; 066 REV 012 008 In niso zmogli, in mesto njih ni se več našlo na nebu; 066 REV 012 009 In vržen je bil zmaj véliki, kača stara, z imenom hudič, in satan, ki slepi vesoljni svet, vržen je bil na zemljo, in angeli njegovi so bili vrženi z njim. 066 REV 012 010 In čul sem glas velik, govoreč na nebu: Zdaj je zveličanje in moč in kraljestvo postalo Boga našega in oblast Kristusa njegovega; ker vržen je dol naših bratov tožnik, kateri jih je tožil pred Bogom našim noč in dan. 066 REV 012 011 In oni so ga premagali po krvi jagnjetovi, in po besedi pričanja svojega, in ljubili niso življenja svojega do smrti. 066 REV 012 012 Zato veselite se nebesa in kateri prebivate v njih; gorjé prebivalcem zemlje in morja, ker dol je šel hudič k vam imajoč jezo veliko, vedoč, da ima malo časa. 066 REV 012 013 In ko je videl zmaj, da je vržen na zemljo, preganjal je ženo, ki je rodila sina. 066 REV 012 014 In dali ste se ženi dve peroti orla vélikega, da poleti v puščavo, na kraj svoj, kjer se živi tam čas in čase in časa pol, od obličja kače. 066 REV 012 015 In vrgla je kača zad za ženo iz ust svojih vodo kakor reko, da bi jo reka odnesla. 066 REV 012 016 In pomogla je ženi zemlja, in odprla je zemlja usta svoja in popila reko, katero je bil vrgel zmaj iz svojih ust. 066 REV 012 017 In razsrdi se zmaj nad ženo in gre napravit vojsko z ostalimi semena njenega, kateri hranijo zapovedi Božje in imajo pričanje Jezusa Kristusa. 066 REV 013 001 In stal sem na pesku morskem; in videl sem iz morja zver vzhajajočo, ki je imela sedem glav in rogov deset; in na rogovih njenih deset dijademov in na glavah njenih ime preklinjanja. 066 REV 013 002 In zver, katero sem videl, bila je enaka pardalu, in noge njene kakor medvedove in usta njena kakor usta levova. In dal ji je zmaj moč svojo in prestol svoj in oblast veliko. 066 REV 013 003 In videl sem eno izmed glav njenih kakor zaklano na smrt; in rana smrtna njena se je ozdravila, in čudila se je vsa zemlja zad za zverjo. 066 REV 013 004 In molili so zmaja, kateri je bil dal oblast zveri, in molili so zver, govoveč: Kdo zveri enak? Kdo more vojskovati se z njo? 066 REV 013 005 In dala so se ji usta govoreča stvari velike in preklinjanja. In dala se ji je oblast napraviti vojsko štirideset mesecev in dva; 066 REV 013 006 In odprla je usta svoja v preklinjanje proti Bogu, preklinjati ime njegovo in šator njegov in prebivalce v nebesih. 066 REV 013 007 In dalo se ji je napraviti vojsko sè svetniki in premagati jih; in dala se ji je oblast nad vsemi rodovi in jeziki in narodi. 066 REV 013 008 In molili jo bodo vsi, ki prebivajo na zemlji, katerih imena niso zapisana v knjigi življenja jagnjeta zaklanega od ustanovitve sveta. 066 REV 013 009 Če ima kdo uho, naj sliši. 066 REV 013 010 Če kdo robstvo vodi, v robstvo hodi. Če bode kdo z mečem moril, mora umoriti se z mečem. Tukaj je stanovitnost in vera svetnikov. 066 REV 013 011 In videl sem drugo zver vzhajajočo iz zemlje; in imela je dva rogova, enaka jagnjetu, in govorila je kakor zmaj; 066 REV 013 012 In vso oblast prve zveri dela pred njo; in dela zemljo in prebivalce njene, da naj molijo prvo zver, kateri se je bila ozdravila rana smrti njene; 066 REV 013 013 In dela znamenja velika, da napravi tudi, da pada ogenj z neba na zemljo pred ljudmi. 066 REV 013 014 In slepí prebivalce na zemlji sè znamenji, katera ji je bilo dano delati pred zverjo, rekoč prebivalcem na zemlji, naj naredé podobo zveri, katera ima rano od meča in je oživela. 066 REV 013 015 In dano ji je bilo dati duh podobi zveri, da naj tudi govori podoba zveri in storí, da naj se umoré, kateri ne molijo podobe zveri. 066 REV 013 016 In storí, da se vsem malim ter vélikim, in bogatim ter ubogim, in svobodnim ter hlapcem dá znamenje na desno njih roko, ali na njih čela. 066 REV 013 017 In da naj nihče ne more kupovati ali prodajati, razen kdor ima znamenje, ali ime zveri, ali število imena njenega. 066 REV 013 018 Tukaj je modrost. Kdor ima razum, izračuni naj število zveri; kajti število je človeško; in število njegovo šest sto šest in šestdeset. 066 REV 014 001 In videl sem, in glej: jagnje stoječe na gori Sijonski in z njim sto štiri in štirideset tisočeri, imajoč ime očeta njegovega zapisano na čelih svojih. 066 REV 014 002 In slišal sem glas iz neba kakor glas mnogih vodâ, in kakor groma velikega glas; in glas sem slišal citralcev citrajočih na citre svoje. 066 REV 014 003 In pojó kakor pesem novo pred prestolom, in pred četverimi živalmi in starejšinami; in nihče se ni mogel naučiti pesmi, razen sto štiri in štirideset tisočeri, odkupljeni od zemlje. 066 REV 014 004 Ti so, kateri se niso oskrunili se ženami; device so namreč. Ti so, ki hodijo za jagnjetom kamorkoli ide. Ti so bili odkupljeni od ljudî, prvina Bogu in jagnjetu; 066 REV 014 005 In v ustih njihovih ni se našla zvijača; kajti brez madeža so pred prestolom Božjim. 066 REV 014 006 In videl sem druzega angela letečega po sredi neba, imajočega evangelj večni oznanjati prebivalcem na zemlji, in vsem narodom in rodom in jezikom in ljudstvom; 066 REV 014 007 Govorečega z glasom velikim: Bojte se Boga, in dajte mu slavo, ker prišla je ura sodbe njegove; in molite njega, ki je naredil nebo in zemljo in morje in studence vodâ. 066 REV 014 008 In drug angelj je šel za njim, govoreč; Padel je, padel Babilon, mesto véliko, ker je z omotnim vinom kurbarije napojilo vse narode. 066 REV 014 009 In tretji angelj pride za njima, govoreč z glasom velikim: Če kdo moli zver in podobo njeno, in vzame znamenje na čelo svoje, ali na roko svojo; 066 REV 014 010 Bode tudi on pil od omotnega vina Božjega, katero je čisto mešano v čaši jeze njegove; in mučil se bode v ognji in žveplu pred svetimi angeli in pred jagnjetom. 066 REV 014 011 In njih mučenja dim vzhaja na vekov veke; in oddihljaja nimajo noč in dan, kateri molijo zver in podobo njeno; in če vzame kdo znamenje njenega imena. 066 REV 014 012 Tukaj je stanovitnost svetnikov; tukaj kateri hranijo zapovedi Božje in vero Jezusovo. 066 REV 014 013 In slišal sem glas z neba govoreč mi: Piši: Blagor mrtvim, kateri umrjó v Gospodu posedaj. Dà, pravi Duh, odpočijejo se naj od trudov svojih; dela pa njih gredó za njimi. 066 REV 014 014 In videl sem, in glej: oblak bel, in na oblaku sedeč enak sinu človeškemu, imajoč na glavi svoji venec zlat, in v roki svoji oster srp. 066 REV 014 015 In drug angelj izide iz svetišča, vpijoč z glasom velikim sedečemu na oblaku; Pošlji srp svoj in žanji, kajti prišla ti je žetve ura, ker posušila se je žetev zemlje. 066 REV 014 016 In sedeči na oblaku vrže srp svoj na zemljo, in žela se je zemlja. 066 REV 014 017 In drug angelj izide iz svetišča na nebu, imajoč tudi on oster srp. 066 REV 014 018 In drug angelj izide do oltarja, imajoč oblast nad ognjem, in zavpije z glasom velikim imajočemu srp ostri rekoč: Pošlji srp svoj ostri in odreži grozdje trte zemeljske; kajti dozorele so jagode njene. 066 REV 014 019 In angelj vrže srp svoj na zemljo, in obrezaval je trto zemeljsko, in metal v tlačilnico véliko jeze Božje. 066 REV 014 020 In tlačila se je tlačilnica zunaj mesta, in izšla je kri iz tlačilnice noter do vajetov kónj, tisoč šest sto stadij daleč. 066 REV 015 001 In videl sem drugo znamenje na nebu veliko in čudovito: sedem angelov imajočih sedmero šib skrajnih, ker se je v njih izpolnila jeza Božja. 066 REV 015 002 In videl sem kakor morje stekleno, namešano z ognjem, in zmagovalce nad zverjo in nad podobo njeno in nad znamenjem njenim, nad številom imena njenega, stoječe ob morji steklenem, imajoč citre Božje. 066 REV 015 003 In pojó pesem Mojzesa, hlapca Božjega, in pesem jagnjetovo, govoreč: Velika in čudovita dela tvoja, Gospod Bog vsemogočni; pravična in resnična pota tvoja, kralj svetnikov! 066 REV 015 004 Kdo bi se te ne bal, Gospod, in ne slavil tvojega imena? Ker sam si svet; ker vsi narodi bodo prišli in molili pred teboj; ker razodele so se sodbe tvoje. 066 REV 015 005 In potem sem videl, in glej: odpre se svetišče šatorja pričanja na nebu; 066 REV 015 006 In izidejo sedmeri angeli, imajoč sedmero šib iz svetišča, oblečeni s platnom čistim in svetlim, in opasani okolo prsi sè zlatimi pasi. 066 REV 015 007 In iz četverih živali dá ena sedmerim angelom sedem čaš zlatih, polnih jeze Boga živega na vekov veke. 066 REV 015 008 In napolni se svetišče dima od slave Božje in od moči njegove; in nihče ni mogel vniti v svetišče, dokler se ne izpolnijo sedmere šibe sedmerih angelov. 066 REV 016 001 In slišal sem glas velik iz svetišča govoreč sedmerim angelom: "Pojdite in izlijte čaše jeze Božje na zemljo. 066 REV 016 002 In otide prvi ter izlije čašo svojo na zemljo; in naredi se ulé hudo in strupeno na ljudî imajoče znamenje zveri, in nje, ki so molili njeno podobo. 066 REV 016 003 In drugi angelj izlije čašo svojo v morje; in naredi se kri kakor mrliča; in vsaka duša živa umrje v morji. 066 REV 016 004 In tretji angelj izlije čašo svojo v reke in studence vodâ; in naredi se kri. 066 REV 016 005 In slišal sem angela vodâ govorečega: Pravičen si, Gospod, kateri si in si bil in sveti, ker si to sodil; 066 REV 016 006 Ker kri svetnikov in prerokov so prelili, in krvi si jim dal piti; kajti vredni so. 066 REV 016 007 In slišal sem druzega od oltarja govorečega: Dà, Gospod, Bog vsemogočni, resnične in pravične so sodbe tvoje. 066 REV 016 008 In četrti angelj izlije čašo svojo na solnce; in dalo se mu je ljudî izžgati v ognji; 066 REV 016 009 In izžgali so se ljudje v silni vročini, in preklinjali so ime Boga, ki ima oblast do teh šib, in niso se izpokorili, da bi mu slavo dajali. 066 REV 016 010 In peti angelj izlije čašo svojo na prestol zveri; in kraljestvo njeno je otemnélo; in grizli so si jezike svoje od muke, 066 REV 016 011 In preklinjali so Boga nebeškega od muk svojih in od ulés svojih, in niso se izpokorili od svojih del. 066 REV 016 012 In šesti angelj izlije čašo svojo na reko véliko Evfrat; in posuši se voda njena, da se pripravi pot kraljev od solnčnega vzhoda. 066 REV 016 013 In videl sem iz ust zmajevih in iz ust zveri in iz ust lažipreroka tri nečiste duhove enake žabam; 066 REV 016 014 So namreč duhovi hudičev, ki delajo znamenja, kateri izhajajo na kralje zemlje in vesoljnega sveta, da jih zberó na vojsko tistega velikega dné Boga vsemogočnega. 066 REV 016 015 Glej, pridem kakor tat, in blagor mu, kdor čuje in hrani oblačila svoja, da ne hodi nag in ne gledajo sramote njegove. 066 REV 016 016 In zbere jih na kraj imenovan po hebrejsko: Harmagedon. 066 REV 016 017 In sedmi angelj izlije čašo svojo v zrak; in izšel je glas velik od svetišča nebeškega, izpred prestola, govoreč: Zgodilo se je! 066 REV 016 018 In nastanejo glasovi in gromi in bliski, in potres nastane velik, kakoršnega ni bilo, odkar so ljudje bili na zemlji; tolik potres, tako velik! 066 REV 016 019 In mesto véliko postane na tri dele, in mesta narodov padejo; in Babilona vélikega so se spomnili pred Bogom, dati mu čašo vina omotnega jeze njegove. 066 REV 016 020 In vsi otoki so bežali, in gorâ ni bilo najti. 066 REV 016 021 In toča velika, skoraj talent težka pada dol iz neba na ljudî; in preklinjali so ljudje Boga zaradi šibe toče, ker velika je šiba njena silno. 066 REV 017 001 In prišel je eden iz sedmerih angelov, imajočih sedmere čaše, in govoril je z menoj, rekoč mi: Sem! pokažem ti sodbo kurbe vélike, sedeče ob mnogih vodah; 066 REV 017 002 S katero so se kurbali kralji zemeljski, in upijanili so se z vinom kurbarije njene zemlje prebivalci. 066 REV 017 003 In odnese me v puščavo v duhu; in videl sem ženo sedečo na zveri škrlatni, polni imen preklinjanja, imajoči sedem glav in rogov deset. 066 REV 017 004 In žena oblečena z bagrom in škrlatom in pozlačena sè zlatom in dragim kamenjem in biseri, imajoč zlato čašo v roki svoji, polno gnjusob in nečistosti kurbarije svoje, 066 REV 017 005 In na čelu svojem ime zapisano: Skrivnost, Babilon véliki, mati kurb in gnjusob zemlje! 066 REV 017 006 In videl sem ženo pijano krvi svetnikov, in krvi pričevalcev Jezusovih; in čudil sem se, videč jo, čudom silnim. 066 REV 017 007 In reče mi angelj: Zakaj se čudiš? Jaz ti povem skrivnost žene in zveri, katera jo nosi, katera ima sedem glav in rogov deset. 066 REV 017 008 Zver, katero si videl, bila je, in ni je, in priti ima gor iz brezna in iti v pogubo. In čudili se bodo prebivalci na zemlji, (katerih imena niso zapisana v knjigi življenja od ustanovitve sveta), gledajoč zver, katera je bila in je ni, dasi je. 066 REV 017 009 Tukaj razum, kateri ima modrost. Sedmere glave so sedem gorâ, kjer žena sedí na njih, in so kraljev sedem. 066 REV 017 010 Pet jih je padlo in eden je, drugi ni še prišel; in kader pride, sme malo časa ostati. 066 REV 017 011 In zver, katera je bila in je ni, je sam osmi, in je izmed sedmerih in gre v pogubo. 066 REV 017 012 In deseteri rogovi, katere si videl, so deset kraljev, kateri še niso prejeli kraljestva, ali oblast kakor kralji prejmó eno uro sè zverjo. 066 REV 017 013 Ti imajo eno misel, in moč in oblast svojo izročé zveri. 066 REV 017 014 Ti se bodo vojskovali z jagnjetom, in jagnje jih bode zmagalo, ker je gospodov Gospod in kraljev Kralj, in z njim poklicani in izvoljeni in zvesti. 066 REV 017 015 In govori mi: Vode, katere si videl, kjer kurba sedí, ljudstva so in druhali, in narodi in jeziki. 066 REV 017 016 In deseteri rogovi, katere si videl na zveri, ti bodejo sovražili kurbo in jo pusto naredili in golo, in meso njeno pojedli in njo sežgali v ognji. 066 REV 017 017 Kajti Bog je dal v srca njih, da storé misel njegovo, in da storé eno misel, in dadó kraljestvo svoje zveri, dokler se ne izvršé besede Božje. 066 REV 017 018 In žena, katero si videl, je mesto véliko, katero ima kraljestvo nad kralji zemljé. 066 REV 018 001 In po tem sem videl angela idočega dol z nebá, imajočega oblast veliko; in zemlja se je razsvetlila od slave njegove. 066 REV 018 002 In zavpije v moči z glasom velikim govoreč: Padel je, padel Babilon véliki, in postal je prebivališče hudičev, in ječa vseh nečistih duhov, in ječa vseh nečistih in sovraženih tičev. 066 REV 018 003 Ker od vina omotnega kurbarije njene so pili vsi narodi, in kralji zemeljski so se kurbali z njo; in trgovci zemljé so obogateli od premoči njene. 066 REV 018 004 In slišal sem drug glas z neba govoreč: Izidite iz nje, ljudstvo moje, da se ne udeležite grehov njenih, in da ne dobite od njenih šib; 066 REV 018 005 Kajti grehi njeni so dospeli do neba, in spomnil se je Bog krivic njenih. 066 REV 018 006 Vrnite ji, kakor je tudi ona vam vračala, in podvojite ji dvojno po delih njenih; v čaši, v kateri je mešala, mešajte ji dvojno. 066 REV 018 007 Kolikor se je poveličala in preširno živela, toliko ji dajte muke in žalosti: ker v prsih svojih govori: Kraljica sedim, in vdova nisem, in žalosti ne bodem videla, 066 REV 018 008 Za to pridejo v enem dnevi šibe njene, smrt in žalost in lakot; in v ognji se bode sežgala; kajti močan je Gospod Bog, ki jo sodi. 066 REV 018 009 In jokali bodo in žalovali za njo kralji zemlje, kateri so se kurbali z njo in preširno živeli, ko bodo videli dim požara njenega, 066 REV 018 010 Od daleč stoječ v strahu pred muko njeno, govoreč: Gorjé, gorjé, mesto veliko, Babilon, mesto močno, ker v eni uri je prišla sodba tvoja. 066 REV 018 011 In trgovci zemlje jokajo in žalujejo za njo, ker blaga njih nihče več ne kupuje; 066 REV 018 012 Blaga v zlatu in srebru in drazem kamenji in biserji in bisu in bagru in svili in škrlatu, in vsakoterega lesa vonjavega in vsakoterega orodja slonokoščenega, in vsakoterega orodja iz lesa predrazega in brona in železa in mramorja; 066 REV 018 013 In sladke skorje in dišav in mire in kadila, in vina in olja, in bele moke in pšenice, in goved in ovác, in kónj in vóz, in teles in duš človeških. 066 REV 018 014 In sadje poželenja duše tvoje je odšlo od tebe, in vse veličastvo in vsa sijajnost je odšla od tebe, in večjih ne najdeš. 066 REV 018 015 Trgovci s tem, ki so obogateli od nje, stali bodo od daleč v strahu pred muko njeno, jokajoč in žalujoč in govoreč: 066 REV 018 016 Gorje, gorje, mesto véliko, oblečeno z bisom in bagrom in škrlatom, in pozlačeno sè zlatom in dragim kamenjem in biserji; kajti v eni uri je opustošeno toliko bogastvo! 066 REV 018 017 In vsi krmarji, in vsi na ladijah, druhal in brodniki in kateri obdeljujejo morje, stali so od daleč, 066 REV 018 018 In vpili so videč dim požara njenega, govoreč: Katero je enako mestu vélikemu? 066 REV 018 019 In vrgli so prahú na glave svoje in vpili so jokajoč in žalujoč, govoreč: Gorje, gorje, mesto véliko, v katerem so obogateli vsi, kateri imajo ladije na morji, od dragocenosti njegove; kajti v eni uri se je opustošilo. 066 REV 018 020 Veséli se njega, nebo, in sveti aposteljni in preroki, ker je Bog sodil sodbo vašo nad njim. 066 REV 018 021 In dvignil je en angelj, močán, kamen, velik kakor mlinski kamen in vrgel v morje, govoreč: Tako v napadu bode vržen Babilon, mesto véliko, in ne najde se več. 066 REV 018 022 In glas citralcev in godcev in piskačev in trobentačev naj se ne čuje več v tebi, in noben umeteljnik kake umeteljnosti naj se ne najde več v tebi, in mlina glas naj se v tebi več ne čuje, 066 REV 018 023 In svetilnice luč naj ne sveti več v tebi, in glas ženina in neveste naj se ne čuje več v tebi; ker trgovci tvoji bili so velikaši zemljé, ker v čarovniji tvoji tavali so vsi narodi. 066 REV 018 024 In v njem se je našla kri prerokov in svetnikov in vseh zaklanih na zemlji. 066 REV 019 001 In po tem sem čul kakor glas druhali mnoge, velik na nebu, govoreč: Aleluja! zveličanje in slava in čast in moč Gospodu Bogu našemu! 066 REV 019 002 Kajti resnične in pravične so sodbe njegove; ker sodil je kurbo véliko, katera je pačila zemljo s kurbarijo svojo, in maščeval je hlapcev svojih kri od roke njene. 066 REV 019 003 In drugič so rekli: Aleluja! In dim njen vzhaja na vekov veke. 066 REV 019 004 In padli so starejšine štiri in dvajseteri, in četvere živali, in molili so Boga sedečega na prestolu, rekoč: Amen, aleluja! 066 REV 019 005 In glas je izšel iz prestola, govoreč: Hvalite Boga našega, vsi hlapci njegovi in boječi se njega, in mali in véliki! 066 REV 019 006 In čul sem kakor glas druhali mnoge, in kakor glas mnogih vodâ, in kakor glas gromov močnih, govorečih: Aleluja, ker zakraljeval je Gospod, Bog vsemogočni. 066 REV 019 007 Veselimo se in radujmo in dajajmo slavo njemu! Ker prišlo je ženitovanje jagnjetovo, in pripravila se je nevesta njegova. 066 REV 019 008 In dalo se ji je, da se obleče z bisom čistim in svetlim; bis namreč so pravice svetnikov. 066 REV 019 009 In reče mi: Piši: Blagor jim, kateri so poklicani na gostí ženitovanja jagnjetovega. In reče mi: To so besede resnične Božje. 066 REV 019 010 In padel sem pred noge njegove, molit ga; in reče mi: Nikar! Sohlapec sem tvoj in izmed bratov tvojih imajočih pričanje Jezusovo; Boga móli; kajti pričanje Jezusovo je duh prerokovanja. 066 REV 019 011 In videl sem nebo odprto in glej: bel konj, in sedeči na njem imenovan zvesti in resnični, in v pravici sodi ter se vojskuje. 066 REV 019 012 Oči pa njegove kakor plamen ognjen, in na glavi njegovi mnogi dijademi; imel je ime zapisano, katerega nihče ne zna, razen on; 066 REV 019 013 In ogrnen z oblačilom pomočenim s krvjo, in imenuje se ime njegovo: Beseda Božja. 066 REV 019 014 In vojske v nebesih šle so za njim na belih konjih, oblečeni z bisom belim in čistim; 066 REV 019 015 In iz ust njegovih izhaja oster meč, da z njim udarja narode, in on jih bode pasel s šibo železno, in on tepta tlačilnico vina srdú in jeze Boga vsemogočnega. 066 REV 019 016 In ima na obleki in na bedru svojem ime zapisano: Kralj kraljev in gospodov Gospod. 066 REV 019 017 In videl sem enega angela stoječega v solnci; in zavpil je z glasom velikim, govoreč vsem tičem, letajočim po sredi nebá: Pridite in zbirajte se na kosilo Boga vélikega, 066 REV 019 018 Da jeste meso kraljev in meso polkovnikov in meso mogočnih, in meso kónj in sedečih na njih, in meso vseh svobodnih in hlapcev, in majhnih in velikih; 066 REV 019 019 In videl sem zver in kralje zemljé in njih vojske zbrane, vojskovat se sè sedečim na konji, in z vojsko njegovo. 066 REV 019 020 In zgrabljena je bila zver, in z njo lažiprerok, kateri je delal znamenja pred njo, s katerimi je slepil njé, ki so bili sprejeli znamenje zveri, in njé, ki so molili podobo njeno; živa sta bila vržena ta dva v jezero ognjeno, sè žveplom goreče. 066 REV 019 021 In drugi so bili pomorjeni z mečem sedečega na konji, z onim, ki je izhajal iz ust njegovih; in vsi tiči so se pasli z njih mesom. 066 REV 020 001 In videl sem angela, idočega dol z nebes, imajočega od brezna ključ, in verigo veliko na roki svoji. 066 REV 020 002 In zgrabi zmaja, staro kačo, katera je hudič in satan, in zveže ga tisoč let, 066 REV 020 003 In vrže ga v brezno, in zapre ga in zapečati nad njim, da ne slepi več narodov, dokler se ne izpolni tisoč let; in potem se mora rešiti nekaj časa. 066 REV 020 004 In videl sem prestole, in sedli so nanje in sodba se je dala njim, in duše obglavljenih zaradi pričanja Jezusa in zaradi besede Božje, in kateri niso molili zveri, ne podobe njene, in niso sprejeli znamenja na čelo svoje in na roko svojo; in živeli so ter kraljevali s Kristusom tisoč let. 066 REV 020 005 Drugi pa mrtvi niso oživeli, dokler se ne izpolni tisoč let. To je vstajenje prvo. 066 REV 020 006 Srečen in svet, kdor ima del v prvem vstajenji; do teh druga smrt nima oblasti; nego duhovniki bodo Božji in Kristusovi, in kraljevali bodo z njim tisoč let. 066 REV 020 007 In ko se bode izpolnilo tisoč let, reši se satan iz ječe svoje, 066 REV 020 008 In izide slepit narode na četverih voglih zemlje, Goga in Magoga, zbirat jih na vojsko, katerih število je kakor pesek morski. 066 REV 020 009 In šli so gor na zemlje širjavo, in obdali so šatorišče svetnikov in mesto ljubljeno; in padel je ogenj od Boga z néba, in požrl jih je; 066 REV 020 010 In hudič, ki jih je slepil, bil je vržen v jezero ognjeno in žvepljeno, kjer je zver in lažiprerok; in mučili se bodo noč in dan na vekov veke. 066 REV 020 011 In videl sem bél prestol, velik, in sedečega na njem, kateremu izpred obličja je bežala zemlja in nebo, in ni se jima našlo mesto. 066 REV 020 012 In videl sem mrtve, majhne in velike, stoječe pred Bogom, in odprle so se knjige; in odprla se je druga knjiga, katera je knjiga življenja; in sodili so se mrtvi po tem, kar je pisano v knjigah, po delih svojih. 066 REV 020 013 In dalo je morje mrtve iz sebe; in smrt in pekel dala sta mrtve iz sebe; in sodili so se vsak po delih svojih. 066 REV 020 014 In smrt in pekel sta bila vržena v jezero ognjeno; ta je druga smrt. 066 REV 020 015 In če se kdo ni našel zapisan v knjigi življenja, vržen je bil v jezero ognjeno. 066 REV 021 001 In videl sem nebo novo in zemljo novo; kajti prvo nebo in zemlja prva je prešla, in morja ni več. 066 REV 021 002 In jaz Janez sem videl mesto sveto, Jeruzalem novi, idoče dol od Boga iz nebes, napravljeno kakor nevesta odičena ženinu svojemu; 066 REV 021 003 In čul sem glas velik iz nebes govoreč: Glej, šator Božji med ljudmi, in bival bode med njimi; in oni bodo ljudstva njegova, in Bog sam bode med njimi, Bog njih. 066 REV 021 004 In Bog bode obrisal vse solze z njih oči, in smrti ne bode več; ne žalovanja ne kričanja, in truda ne bode več; kajti prvo je prešlo. 066 REV 021 005 In rekel je sedeči na prestolu: Glej, novo vse naredim. In reče mi: Piši; ker té besede so resnične in zveste. 066 REV 021 006 In reče mi: Zgodilo se je. Jaz sem A in O, začetek in konec. Jaz bodem dal žejnemu iz studenca vode življenja zastonj. 066 REV 021 007 Kdor premaga, podedoval bode vse, in bodem mu Bog, in on mi bode sin. 066 REV 021 008 Strahopetnim pa in nevernim in ostudnim in morilcem in kurbirjem in zavdajalcem in malikovalcem in vsem lažnjivcem, delež njih je v jezeru gorečim z ognjem in žveplom, kar je druga smrt. 066 REV 021 009 In k meni pride eden izmed sedmerih angelov, imajočih sedmero čaš, polnih sedmerih šib skrajnih, in govoril je z menoj rekoč: Sèm! pokažem ti ženo nevesto jagnjetovo. 066 REV 021 010 In odnese me v duhu na goro veliko in visoko, in pokaže mi mesto véliko, Jeruzalem sveti, ki shaja od Boga z nebá; imajoč slavo Božjo. 066 REV 021 011 In svetloba njegova enaka kamenu predragemu, kakor kamenu jaspidu prezornemu; 066 REV 021 012 In imajoč zid velik in visok, imajoč dvanajst vrât, in na vratih angelov dvanajst, in imena na njih zapisana, katera so dvanajsterih rodov sinov Izraelovih; 066 REV 021 013 Proti vzhodu troje vrat, proti severju troje vrat, proti jugu troje vrat, proti zahodu troje vrat. 066 REV 021 014 In zid mestni imajoč vkladnikov dvanajst, in na njih imena dvanajsterih aposteljnov jagnjetovih. 066 REV 021 015 In govoreči z menoj imel je merilo zlato, da izmeri mesto in vrata njegova in zid njegov. 066 REV 021 016 In mesto leži na štiri vogle, in dolžava njegova tolikošna kolikoršna tudi širjava. In izmeril je mesto z merilom na stadijev dvanajst tisoč; dolžava in širjava in višava njegova so enake. 066 REV 021 017 In izmeril je zid njegov sto in štiri in štirideset lahtí, človeška mera, katera je angelova. 066 REV 021 018 In steber zidú njegovega je bil jaspid, in mesto čisto zlato, enako steklu čistemu. 066 REV 021 019 In vkladniki zidú mestnega odičeni z vsem dragim kamenjem; vkladnik prvi jaspid, drugi safir, tretji kalcedon, četrti smaragd, 066 REV 021 020 Peti sardoniks, šesti sard, sedmi krizolit, osmi beril, deveti topáz, deseti krizopráz, enajsti hijacint, dvanajsti ametist. 066 REV 021 021 In dvanajstera vrata dvanajst biserov; vsaka vrata so bila iz enega bisera. In ulice mestne čisto zlato, kakor steklo prozorno. 066 REV 021 022 In svetišča nisem videl v njem; kajti Gospod, Bog vsemogočni, je svetišče njegovo, in jagnje. 066 REV 021 023 In mesto ne potrebuje solnca, ne meseca, da svetita v njem; kajti slava Božja ga je razsvetlila, in svetilnica njegova je jagnje. 066 REV 021 024 In narodi zveličanih bodo hodili v luči njegovi; in kralji zemlje nosijo slavo in čast svojo vanje. 066 REV 021 025 In vrata njegova se ne zaklepajo podnevi; kajti noči ne bode tam; 066 REV 021 026 in nosili bodo slavo in čast narodov vanje. 066 REV 021 027 In vanje ne vnide nič nizkega, ne kar dela gnjusobo in laž; samo kateri so zapisani v življenja knjigi jagnjetovi. 066 REV 022 001 In pokazal mi je čisto reko vode življenja, svetlo kakor kristal, izhajajočo iz prestola Božjega in jagnjetovega. 066 REV 022 002 Sredi ulic njegovih in reke tam pa tam drevo življenja, ki dela sadov dvanajst, vsak mesec dajoč sad svoj; in listje drevesovo je v ozdravljenje narodov. 066 REV 022 003 In nobenega prokletstva ne bode več; in prestol Božji in jagnjetov bode v njem; in hlapci njegovi bodo mu služili; 066 REV 022 004 In gledali bodo obličje njegovo, in ime njegovo na njih čelih. 066 REV 022 005 In noči ne bode tam; in potreba jim ni svetilnice in uči solnčne, ker Gospod Bog jih razsvetljuje; in kraljevali bodo na vekov veke. 066 REV 022 006 In reče mi: Té besede so gotove in resnične; in Gospod, svetih prerokov Bog, poslal je angela svojega, kazat hlapcem svojim, kaj se ima zgoditi hitro. 066 REV 022 007 Glej, hitro pridem. Blagor mu, kdor hrani besede prerokovanja té knjige! 066 REV 022 008 In jaz Janez sem, ki sem videl to in slišal; in ko sem slišal in videl, padel sem molit pred noge angelove, kateri mi je to kazal. 066 REV 022 009 In reče mi: Nikar! kajti sohlapec sem tvoj in izmed bratov tvojih, prerokov, in njih, ki hranijo besede te knjige; Boga môli. 066 REV 022 010 In reče mi: Ne zapečati besed prerokovanja te knjige; ker čas je blizu. 066 REV 022 011 Kdor dela krivico, naj jo dela še, in kdor je nesnažen bodi še nesnažen; in pravični opravičuj se še, in sveti naj se še posvečuje. 066 REV 022 012 In glej, hitro pridem, in plačilo moje z menoj povrnit vsakemu, kakor bode delo njegovo. 066 REV 022 013 Jaz sem A in O, začetek in konec, prvi in zadnji. 066 REV 022 014 Blagor jim, kateri delajo zapovedi njegove, da bode njih oblast do drevesa življenja, in skozi vrata vnidejo v mesto. 066 REV 022 015 Zunaj pa psi in čarovniki in kurbirji in morilci in malikovalci, in vsak, kdor ljubi in dela laž. 066 REV 022 016 Jaz Jezus poslal sem angela svojega, pričat vam to po občinah. Jaz sem korenina in rod Davidov, zvezda svetla in jutranja. 066 REV 022 017 In Duh in nevesta govorita: Pridi! in kdor sliši, naj reče: Pridi! in kdor je žejen, pridi, in kdor hoče, vzemi vodo življenja zastonj! 066 REV 022 018 Pričam namreč vsakemu, kdor sliši besede prerokovanja té knjige: Če temu kdo pridene, njega zadene Bog sè šibami, zapisanimi v tej knjigi. 066 REV 022 019 In če kdo odvzame od besed knjige tega prerokovanja, odvzame mu Bog dél njegov od knjige življenja, in iz mesta svetega in kar je pisano v tej knjigi. 066 REV 022 020 On, ki to priča, govori: Dà, hitro pridem. Amen, dà, pridi, Gospod Jezus! 066 REV 022 021 Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa z vami vsemi! Amen.